Naša štiriletnica noče govoriti z odraslimi

Kar kopiram iz foruma pediatrija. Me zanuima, če ima še kakšna mamica podobno izkušnjo.

Naša štiriletnica tudi zelo malo govori oz. ne govori, ampak samo z odraslimi. Septembra je dopolnila štiri leta, problem pa se je začel pojavljati nekje julija, avgusta. Prej je normalno komunicirala, sicer ni bila ne vem kako zgovorna, ampak vsaj na vprašanja je odgovorila (kako ti je ime, koliko si stara ipd). Na pregledu pri treh letih je normalno (celo nadpovprečno, po besedah psihologinje) sodelovala, potem pa kar naenkrat kot bi odrezal. Enostavno ne odgovori, niti ljudem ne, ki jih večkrat vidi. Odkima ali prikima, mogoče kakšen ja ali ne, to pa je tudi vse.
Smo mislili, da je faza in nismo kaj veliko drezali, sedaj pa se kar vleče in vleče in ni nobenega napredka, pa tudi ovira njen razvoj v vrtcu (po besedah vzgojiteljice). Z otroki normalno govori, se igra, zabava, v vrtcu se ima fino, pri vseh dejavnostih normalno sodeluje, obiskuje plesen vaje in plavalni tečaj, sicer ni plaha, povsod se noramlno vključi, samo – govori pa ne. Ne vem, kako naj pristopim, kako jo naj motiviram, da bi vsaj v vrtcu govorila.
Aja,verejetno ni zanemarljiv podatek. Deklica ne izgovarja g in k (d in t namesto njiju), pa mislim, da se tega zaveda, odkar smo začeli delati vaje, ki smo jih dobili pri logopedu. (Nekako časovno sovpada z njeno “nekomunikacijo)”. Naj povem, da g in k sedja že zna izgovorit, ampak ju mora še ozavestit, torej, da ju uporabi tudi v besedi. Jo mogoče preveč popravljamo? Bi lahko bil to razlog?

Ko jo vprašam, zakaj se ne pogovarja, vedno najde kakšen izgovor, npr. “Zakaj nisi učitelju (na plavanju) odgovorila, kako ti je ime?” – Ker sem imela polna usta vode.” – to je današja cvetka. Ali pa, zakaj se ne pogovarjaš z vzgojiteljico – se bom, ko bom stara pet let.

Kakšen nasvet, mnenje, spodbuda, podobna izkušnja?

Jaz sem imela podobne težave. Hčerka ni dobro izgovarjala črke r. Učiteljica v prvem razredu jo je hotela takoj napotiti k logopedu, jaz pa sem kar nekako slutila, da to ne bo dobro. Je bila vedno bolj mirna, tiha, zadržana in sem vedela, da ji bom s tem naredila več škode kot koristi. Nisem je peljala nikamor in se je vse samo od sebe popravilo.
Če bi jo peljala k zdravniku, dobro vem, da bi jo s tem zamorila in bi se še bolj zaprla sama vase. Mogoče je tako tudi pri vas in je res, da jo preveč opozarjate in popravljate.

tudi jaz nisem kaj dosti govorila v tej starosti sem le kimala. Moja mama me je skoz opozarjala na to, mi težila in potem sem še manj govorila. Še danes, ko sem stara čez 30 se ne morem normalno pogovarjat z nekaterimi ljudmi, če je prisotna mama.
Drugače dokaj normalno komuniciram, res pa je da nisem neka klepetulja, ki je ne bi mogli ustavit.
Moj nasvet je, da problem čimbolj ignorirate. Ne sprašujte je zakaj ne govori itd. Po moje je bolj pomembno, da pri tebi čuti podporo, ljubezen, se ji bo že odprlo.

Naša pa je preveč zgovorna ,radovedna ,jo moram kar malček štopat.

To je pa, kot bi govorila jaz. Prav tako, napaka mojih staršev. Ko sem bila mala, nisem nikomur rekla “hvala”. To je bil joj. Si se zahvalila, si rekla hvala…. Samo to sem poslušala. Ko je prišel kdo na obisk in mi kaj dal, so vsi bulili vame ali se bom zahvalila ali ne. Najraje bi umrla. Jaz pa ne, da ne bi hotela, s tem, ko so me tako silili, se je v meni pojavila neka pregrada in nisem mogla odpreti ust. Šlo je tako daleč, da sem si obupno želela, da mi nikoli več nihče ne bi nič dal.
Ja, tudi jaz nisem neka klepetulja in še danes, ko sem stara čez 40, ne bom zmogla reči hvala, če bodo zraven starši. Če pa sem sama, sem čisto druga oseba.
Ko sem dobila hčerko in je moja mama ob prvi taki priložnosti zažvrgolela, si rekla hvala, sem ponorela. Najstrožje sem ji prepovedala, da ji samo še enkrat v življenju reče kaj takega. Za nič na svetu nisem mogla dovoliti, da bi se zgodba ponovila. Moja hčerka je zdaj že velika in nikoli ni imela problemov s tem.
Zato je edina možnost, da vse skupaj ignorirate, če hočete dobro svojemu otroku.

Hej, Ste me kar malo potolažile.

Poglejte, mi smo zadevo ignorirali. Potem pa je prišel tisti magični oktober in govorilna ura v vrtcu, ko mi je vzgojiteljica na dolgo in široko razlagala samo to, kako z mojo hčerko nikamor ne pride, kako ne dobi nobenega feedbacka, kako je to grozno in oh in sploh, pa kako bo to potem izgledalo v šoli. Jaz do takrat temu niti nisem pripisovala nekega hudega pomena, pač, ljudje smo si različni, otroci imajo takšne in dragačen faze. Potem greš malko na internet, in najdeš za svojega otroka tisoč in eno diagnozo in kam vse ga je sedaj treba poslati in kje vse mora biti sedaj obravnavan. Prepričana sem, da so tudi 30, 40 let nazaj otroci imeli “motnje govora”, pa je redko kdo obiskoval logopeda, kaj šele, da bi bila čakalna doba 12 – 18 mesecev, kot je trenutno pri nas; pa tega specialista, pa onega, pa so z leti nekako težave izzvenele. Danes je seveda drugače in vse nekam vkalupljamo. Takrat pa takrat mora otrok to in to, takrat in takrat mora biti takšen in takšen. Tega se vsega zavedam, zavedam se pa tudi, da so marsikatere težave lahko odpravljene, če so dovolj zgodaj odkrite. Sedaj pa najti tisto srednjo pot…

Sedaj jo pustimo pri miru, enkrat na dan narediva tiste delovne liste za g in k, sicer pa vse skupaj ignoriram. Je ne opozarjam in ji ne težim. Bo že.

Hvala!