Skrinjica idej!

Naravna / eko gradnja

Default avatar
EKO-GRADNJA V PRAKSI
Mateja A. Leskovar. Prijetna in zgovorna gospa srednjih let. Mladostnega videza, polna življenjske energije. Samozvana gradbena biologinja in svetovalka za zdravi slog življenja. Strokovnakinja s področja biogradnje (edina svoje vrste v Sloveniji?). Pogovor z njo je sproščen in brez distance, skorajda domač. Pristop do stvari je praktičen in enostaven, kot so praktične in enostavne rešitve v naravi. Svoje mnenje in delo izredno ceni. Tako zelo, da si stranke izbira sama. Debelina denarnice ni pomembna, pomembna je filozofija.
Po dveh letih tuhtanja in brskanja po slovenskem skromnem trgu, sva bila z možem neizmerno vesela, ko sva končno našla idealno rešitev za najin sanjski dom. Eko-hiša na ključ. Slišalo se je prelepo. Sami naravni materiali, stene iz lesa in gline, ki dihajo in uravnavajo vlažnost. Uporaba deževnice. Izklopna stikala za zmanjšanje električnega sevanja. Ponudba je bila ugodna (za razliko od nekaj ponudnikov približkov naravne gradnje, ki zaradi bio-fenomena, postavljajo vrtoglave cene). Zadala sva si tudi cilj: s prvim metom, bova skušala naredit, to kar sanjava in se izognit staremu pregovoru, ki pravi, da šele ko zgradiš prvo hišo, veš, kaj bi v drugi naredil drugače. Trideset let, ki jih mora preteči, da bova spet finančno sposobna za nov poiskus, se nama je zdelo predaleč. In tam je bilo prav vse, kar sva na tihem upala, da je mogoče. Pogoj, da ji vsako fazo gradnje, razen zadnje, plačamo vnaprej, (ker je to majhna firma, brez večjega kapitala), se nama je zdel razumljiv in neproblematičen.
Ni trajalo dolgo od prvih skic do načrtov, ki so zares vsebovali vse najine (včasih kar zamotane) vizije. Gospa Leskovar je bila zelo sodelujoča. Skupaj smo našli rešitve za še tako nemogoče izzive. Gradnja je stekla maja 2009 s predvidenim zaključkom v začetku decembra istega leta. To se nama je zdelo zelo hitro, ampak če je gospa Leskovar postavila tak rok... Popolnoma sva ji zaupala. V začetku je teklo vse kot po maslu. Tudi ko smo pri izkopu naleteli na obilo podtalnice in se je gradnja kleti zato podražila, naju je pomirila, naj ne skrbiva, da bomo kasneje s kako drugo stvarjo stroške uravnali. Dela so se izvajala kakovostno in pravočasno. Prišli so odlični tesarji in postavili skelet do centimetra natančno. Lanena izolacija, podeskanje, okna, vrata, streha, fasada... Že sva si se predstavljalia v udobnem fotelju. Konec se je zdel res blizu.
Potem se je prvič zapletlo. Zaradi osebnih težav glavnega delavca se je gradnja za nekaj tednov ustavila. Gospa Leskovar je delovala še naprej mirno in suvereno trdila, da se bo datum vselitve zamaknil proti koncu decembra. Konec decembra je bil tu, o finalizaciji del pa ne duha ne sluha. Pričelo se je nabirati vse več zmuzljivih momentov in odlašanj iz enega in drugega razloga. O resnejših temah se gospa ni znala več odkrito, niti ne na svoj način sladkasto, pogovarjati. Da sledi še ena neljuba novica sva vedel po tem, da je na gradbišče prihala posebej nataknjena in odrezava. Konec marca je končno priznala, da se je finančno uštela in da prosi, če ji lahko večji del zadnjega obroka plačamo vnaprej, da bo lahko dokončala z deli. Toliko najinega zaupanja je še imela, da sva v veri, da se bo gradbišče spremenilo v mravljišče in bo hiša vseljiva čez oblubljeni mesec dni, na prošnjo pristala (v družinskem proračunu tudi ni bilo potrebnih rezerv in s tem pravzaprav nobene izbire). Gospa se je takoj spremenila nazaj v staro Matejo A. Leskovar.
Ravno takrat je bil pred nama težko pričakovani mesec dopusta, potrebovala sva resnični odklop. Po vsaj deset-kratnih odločnih zagotovilih, da bo sedaj šlo po planu (in zaradi izkušnje, da je prve dve tretjini gradnje potekalo gladko), sva se pred odhodom na potovanje izselila iz najetega stanovanja, misleč, da se vrneva živet v hišo. Oddih je potekal sijajno, novice od doma niso niti malo dajale slutiti katastrofe, ki naju je čakala. Še sedaj hranim prospekt in majhno torbico, ki so jo stkale vaščanke ob jezeru in jo pobarvale z doma pridelanimi povsem naravnimi barvili. Darilo Mateji A. Leskovar. Za ves trud.
Po prihodu na letališče naju je zadelo kot strela z jasnega. V štirih tednih, kar sva bila odsotna, se na gradbišču ni odvijalo nič. Razlog: iskanje ugodnejših ponudnikov zaradi finančne stiske izvajalke. Bila sva brez doma. Spočita in polna elana sva se v stilu načel, da »človek za preživetje ne potrebuje prav dosti« in »kaj vse so preživeli naši dedki in babice« vselila v sobico pri moževi sestri. Živela sva življenje iz škatel. Dva meseca in pol. Še najbolj boleča je bila ločitev od najine psičke, ki ima v družini status polnopravnega družinskega člana in je morala na čuvanje na drug konec Slovenije. Integriteta naše družine je bila nažrta. Oglašati so se pričeli podizvajalci ( s katerimi nam je sicer prepovedala vsakršno komunikacijo) z grožnjami, da bodo prišli izrezat okna ali razbit kamin, če jim ne plačamo dolga.
Napad je najboljša obramba. Po dveh mesecih praznih obljub (milo rečeno) je končno počilo. Izgubila sem potrpljenje (ki sva ga do takrat premogla občudujoče veliko) in odkrito povedala svoje mnjenje. Čas je bil, da po resnici zveva datum. Realen datum vselitve. In pošteno razlago, kaj se dogaja. Človek prenese še tako hude resnice, če so le povedane odkrito in pošteno. In (najmanj) to sva si zaslužila. Zasul me je plaz užaljenega nadiranja. Kako lahko ne razumeva, da je v težavah. Zakaj ji nalagava dodatne obremenitve in pritiske. Zakaj ji ne zaupava. Zares sva jo razočarala. Motila se je o naju, ko naju je izbrala za stranke. In še in še. Sploh ni pustila do besede... Vsi moji argumenti so se patetično končali brez možnosti, da bi sploh predrli prvo obrabno linijo. Počutila sem se kot smrklja, ki jo učitelj po krivici ušteva v prvi klopi (gospa Leskovar naju je oba z možem od vsega začetka tikala, čeprav sva jo midva ves čas vikala, kot se to spodobi). Od takrat naprej z mano ni več komunicirala. Moj izkupiček je kljub vsemu bila informacija, da je siguren čas selitve mesec september, ker pričakuje neke »prilive«. Manjkajoča sredstva za gradnjo naj bi pridobila iz ostalih tekočih projektov.
V prihodnjih tednih je postalo jasno, da gospa nima nikakršnih manir in sposobnosti, ki odlikujejo (dobrega) poslovneža. Ali je po njenem, ali pa ni. Hiša je bila sedaj malo tudi njena, ker je vanjo vlagala »svoj« denar (čeprav jo je k temu »črno na belem« vezala pogodba). To naj bi ji dajalo pravico odločanja o tem, kako bo položena finalna talna obloga, ali v kopalnici sploh potrebujeva prostor za ogledalo in podobne drobnarije. Ker sva se morala izselit iz gostujoče sobice, je predlagala, da se vseliva kar v hišo, saj kurjave poleti ne rabiva, vodo imamo napeljano na rob parcele, za wc lahko služi kar gozd za hišo, za večerno tuširanje pa lahko prosiva sosede...
Končno sva moro zaključila pred dobrim mesecem, ko sva razdrla pogodbo. Priznala je, da je že v začetku vedela, da hiša s predvidenimi stroški ne more biti končana, in je bila pripravljena vanjo vložit nekaj svojega profita, hišo pa imeti kot dober referenčni objekt. Predlagala je, da ji dava še »malo« dodatnega denarja, da bo za silo v nekaj mesecih končala, »kozmetične finalizacije« in za vselitev ne-nujne stvari, pa enkrat drugo leto (ali nikoli).
Dela do dokončanja po pogodbi so sedaj ocenjena na dodatnih 100.000 Evrov. K sreči v pravem trenutku vedno posije sonce in našla sva možnost, da toliko končava, da hiša ne bo propadala in greva lahko tja živet. Ta teden že četrtič od marca letos prevažava škatle. Tokrat k prijateljem. Upava da je zadnjič. In samo za tri tedne.
Ne morem vam opisat občutkov ponižanja, jeze in nemoči, ko nekdo (tuj) tako zelo globoko in brezkompromisno poseže v tvoje življenje.
Kaj vse si lahko nekdo privošči v imenu »bio« in »eko« in ker (misli da) je edini s takšno celovito ponudbo in znanjem v Sloveniji. Sedaj veva, da se pri nas najde zelo veliko boljših in odličnih izvajalcev posameznih stopenj biogradnje. Ta teden so »popravili« tudi njen tadelakt, ki je bil čisto razpokan (tako da so vse skupaj razbili in ometali na novo). O njenih eko načelih v praksi pa vse pove primer našega vodovoda. Zgrajen imamo 13 kubični rezervoar za deževnico. Predvideno je bilo, da jo s posebnimi filtri toliko prečistimo, da bo primerna za vsesplošno uporabo, razen pitja, torej napeljana povsod, razen do umivalnikov. Takšni so tudi PZI načrti. Inštalater se je nad načrti začudil, ker ponavadi stranke nimajo tako »ekstremnih« želja in preveril pri gospe Leskovar (ker je vsa komunikacija potekala preko nje, ne z nami direktno). Po njenih navodilih je bila deževnica speljana samo do kotličkov za WC in nikamor drugam (niti do pomivalnega in pralnega stroja ne). To se je dogajalo že pred skoraj letom dni, zvedela pa sva včeraj. Sedaj je za napeljavo novi cevi že prepozno... Boleč primer eko gradnje v praksi.
Težko berem njene besede, kot so: "Dom je pribežališče, ki nam ponuja zavetje pred turbulencami modernega sveta. Harmonija vseh nivojev našega bivanja." in "Ne pozabi vsak dan nekaj trenutkov posvetiti negi svoje duše in vsakodnevna dejanja ne bodo načenjala tvojega zdravja." ali pa: “Podobno kot človekovo hrepenenje po vsebini in doživetjih določa domišljija, so vrata do bogatih doživetij naša čutila…” Vse to so prazne floskule. Njen zgled in učilnica so mrtvi produkti narave. Morda je najbolje, da tam ostane in si da čimmanj opravka z živimi ljudmi.
Lahko verjamete, da ima ta zgodba še mnogo grenkih podrobnosti. Vsak teden spoznavava, da nisva njeni edini žrtvi. Oglasi se bodisi kdo od podizvajacev, bodisi kdo od prejšnjih ali sedanjih naročnikov. Sprašujem se samo, kje so bile vse te informacije lani. Če bi me kdo opozoril...
Default avatar
Zdravo
Moja družina živi v hiši, ki jo je projektirala Mateja Leskovar. Dom je odličen, do sedaj nisem videl boljše zasnove. Majhna poraba energije, živo bivanje z naravnimi materiali. Po nastanku načrta in pridobitvi gradbenega dovoljenja smo začutili, da je izgradnja hiše naša družinska naloga. Tako smo se gradnje lotili sami, tudi sami izbirali izvajalce. Gradnja hiše, je gradnja intimnega doma. Menim, da je velik dar, da ga lahko izgradiš sam. Isplača se celo za nekaj časa pustiti službo. Naučiš se ogromno. Hvaležni smo Mateji za zares dober načrt, izvedba pa nam ni bila nemenjena.

V želji po radostni vselitvi vas pozdravljam,

Jaka
Default avatar
Čudim se, da je moj 'post' o gospe Leskovar odmaknjen iz tega foruma. Hvala, da ste delili izjemno neprijetno izkušnjo.
Default avatar
Jaz sem se zanimala za tadelakt, ki ga dela Mateja (je ena redkih, ne pa edina v Sloveniji). Meni se je v pogovoru zdela odkrita glede prednosti in pomanjkljivosti tega materiala. Nazadnje z njo nisem sodelovala.
Default avatar
Živjo!
tudi jaz imam ZELO SLABE izkušnje z ga. matejo A. Leskovar, ki mi kljub predplačilu načrtov za gradbeno dovoljenje le-teh nikoli ni dostavila, še več, želela je, da preden da načrte iz rok, plačam vse v celoti. Poleg tega je naredila načrt za hišo, ki po prostorskih planih občine sploh ni bila mogoča in zato sem danes z njo na sodišču, ker sem proti njej vložila tožbo. Je pa tudi moj kolega delal pri njej in je povedal, da dela ne plačuje, ne njemu ne podizvajalcem (zato jih tudi tako hitro menjava), ter da je delo opravljeno zelo nestorkovno. Kot je meni znano, ona sama do sedaj še ni končala nobenega svojega projekta, tako da prav veliko izkušenj v gradbeništvu ne more imeti. Zato svetujem skrajno previdnosti, tudi pri podpisovanju kakršnihkoli pogodb in pri dajanju denarja v naprej.
Lep pozdrav
Default avatar
Naj vam še jaz povem, da je navedena gospa Mateja navaden goljuf. V Lučah je od mojega prijatelja naročila leseni del in ga ni nikoli plačala. Treba ji je pičko razbit, pol se pa ne bo več norcev delala.
Default avatar
moje sožalje. jaz živim v hiši, ki so mi jo drugi mojstri popravili samo toliko, koliko je sama ne morem, sicer pa vsa druga dela izvajam sama. imam sicer butano hišo (ilovica) spodaj, zgoraj pa je zidana iz starih polnil opek. sicer delam v gradbeništvu že 10+ let, ampak ni šans, da koga spustim v hišo ravno zaradi izkušenj, ki jih opisujete vi.
Default avatar
z leti me je pa vseeno začelo motiti... da nisem nikoli odgovorila na tale zapus... zato si danes želim popraviti zamujeno...

z veliko entuziazma smo stopili v projekt... kot že v kakega poprej... kasneje pa več ne... a z enako zvrhano mero pristali na realnih tleh... in verjetno... se nihče ne zaveda... kaj je moja odločitev... da tisto jesen 2010 preneham z vsem svojim delovanjem na tem področju... ne samo na tem omenjenem objektu... zame prinesla, pomenila...

razumem ihto in razočaranje... v katerem je bil prispevek napisan... resničen pa ne čisto tako v celoti... projekt se je v resnici zalomil... ker se nihče od izvajalcev ni držal pred podpisom pogodbe z naročnikom dogovorjenega... ne finančno, ne časovno... jaz pa ostala nekje vmes... v zraku...

ta projekt je bil tako tudi zame ena taka realna izkušnja... ki razblinila vse želje po načrtovanih projektih... saj se zavedla... da moje delo s pravo ekipo in za primerno ceno ne bo mogoče...

ne vem... če je opravičljivo moje morda osorno obnašanje... v trenutkih... ko je bilo težko... a če je tako lažje... naj prevaga... motijo me edino... naslednje podrobnosti:

* vsi vemo... da je v življenju treba imeti bodisi čas bodisi denar... ker slednjega nismo imeli na pretek ne eni ne drugi... smo se dogovorili... da bo šla nižja cena na račun izvedbe... vsem skupaj je predolgo trajalo... veliko bolj pošteno bi bilo... če bi v zvezi s tem povedala... da sta dobila plačano stanovanje na prulah za začasno bivanje... ko sta se morala izseliti iz stanovanja... zaradi zamude... in vaju nikoli ni nihče pošiljal na stranišče v gozd in podobno...

* pravilno bi bilo tudi... če bi povedala... da smo se razšli... ker nista bila pripravljena doplačati 10% razlike na dogovorjeno ceno... in zatorej ni šlo za vajino prekinitev pogodbe, temveč mojo finančno nesposobnost dokončanja projekta...

* kot tudi... da v hiši so s tadelaktom izvedene 4 kopalnice... 3 od teh sem izvedla jaz... in njihove fotografije videvam celo na spletni strani drugega izvajalca... tisto... o kateri govorita... in jo je bilo treba popravljati... pa ni bilo moje delo...

* zame osebno najbolj zanimivo pa je dejstvo... da sta z veseljem plačala tako velike zneske za dokončanje del izvajalcem... ki se že v dogovoru z mano niso držali finančne konstrukcije... in se je potem to od izvajalca do izvajalca samo še nalagalo... njihovi obračuni so bili 30 do 50 procentov dražji od ponudb, medtem ko moj znesek z naročnikom pa fiksen...

* najbolj žalostno pa je dejstvo... da se je gradbišče zavleklo... s praktično nepredstavljivo in nenadomestljivo izgubo... kot se je izkazalo... zaradi smrti v družini enega izmed izvajalcev...

saj vem... da te moje besede ne bodo ničesar spremenile... kot tudi... jih ne pišem zato... da bi kaj opravičila... ali se celo vrnila v te vode... ker se moje želje v zvezi s tem tako ali tako izkazale za neuresničljive... dokler nas ločuje takole tale denar... za katerim grabimo... za vsako ceno... ali pa le jaz nisem znala postavit prave cene zase... da bi lahko bila in delovala bolj mirno... temveč želela napisati le svoj odgovor... glede na to... da govora v resnici o meni... in zapis zelo oseben...

drugače pa... hvala jaki... za korekten zapis... in gospe... za komentar o najinem dogovarjanju za tadelakt... pa martini seveda... za opazko o njeni slabi izkušnji... nepovedoč... da primera sploh še nismo pripeljali do vlaganja za dovoljenje... ker se je izkazalo... da za projekt ni niti lastništvo urejeno... a smo vsi skupaj že zapravljali svoj čas in njen denar... tistega o prijatelju iz luč pa raje ne bom komentirala... ker fant / gospod očitno nima pravih informacij... je kaj o tem že povedalo sodišče...

in tako... se vam verjetno počasi že svita... kako zelo pogosto... se je ta vzorec ponovil... tekom mojega dela... ki je bilo - brez zamere, ker si upam trditi vseeno - posebno in nekaj edinstvenega... žal pa polno nerealnih pričakovanj, slepega zaupanja... in na koncu... razočaranj... od visoko letečih besed... kruta realnost... a vendar za vse vpletene...

kdo pa v resnici za kaj odgovoren... in kdo goljuf... vsak zase najbolj ve... zato zadnjega komentarja, anja... o mojem samevanju brez živih ljudi... ki mi ga privoščiš... niti ne bom zamerila... saj se je verjetno medtem vsem verjetno življenje že razpletlo... kot je treba...

včasih edino pomislim... kako zanimivo je... da - odkar me ni - nihče več ne sanja... in se zato tudi nič več tako odmevnega ne dogaja... mogoče pa je celo še bolje tako... glede na vse slabo... ki to žal očitno tudi lahko prinese...

morda pa... se je v življenju le bolje držati... znanih in varnih poti... kdo ve... brez katerih ni napredka... ampak tega takrat... ne eni ne drugi nismo hoteli... čeprav imeli vse možnosti... in se spustili v zgodbo... brez vsakih slabih namer... vsaj pri meni...

vse dobro torej vsem... in opravičilo... če potrebno... zase pa si želim predvsem iskrenosti in pravičnosti... za trud in delo... ki ga vložila... če ga zmore kdo priznati... skozi ta leta odmika... vam pa želim... da boste iz vsega doživetega znali potegniti... najboljše... in naj vas vežejo le dobri spomini...

če pa kdaj utegnete... in vas bo volja... pomislite... če je z vašimi / mojimi hišami, projekti... res... vse tako zelo narobe... kot tudi... zakaj... se je v resnici vse tako razpletlo... hvala za branje, pozornost... mateja
Default avatar
in še nekaj morda manjka... v tem prispevku... da bodo bralci lažje razumeli... in si ustvarili realno sliko o "problemu"...

v primeru tega projekta ne govorimo o pametno načrtovani kompaktni hiški v velikosti ca. 100 kvadratnih metrov... kot je na primer hiša... ki si jo je zgradil jaka... ki nenazadnje tudi finančno popolnoma dosegljiva... temveč... o skoraj 400 kvadratnih metrov veliki dvostanovanjski hiši... z leseno konstrukcijo, stavbnim pohištvom, laneno izolacijo, 4 kopalnicami, ogrevanjem na toplotno črpalko... za takrat 3 člansko družino... danes upam kaj več... ker sta si otrok zelo želela... dogovorjena cena pa je bila 265 tisoč... meni se je zdel izziv... a kot rečeno... brez dobre ekipe ni šlo... ker čas pri naravni gradnji... najpomembnejši faktor in gradbena sezona kratka..

in če prav razumem... je projekt na koncu stal 365 tisoč... torej ca. 1000 evrov na kvadrat... kar pa se mi zdi realna cena... ali goljufija ? sami presodite...

ker namreč... pri tem prispevku ne gre le zame osebno... o čemer prej govorila... in mi ležalo malo na duši... priznam.... temveč... tudi za vse delo... ki ga mnogi še danes vlagajo v to... da bi eko gradnja postala ne tako kruta realnost... kot je bila v mojem času... ko se lovili... medtem ko postavljali temelje za danes...

želim si namreč... da bi takrat vloženi trud prinesel ne plačilo zame... ker kaj takega sploh ne obstaja... saj neprecenljivo... temveč... da bi se na podlagi tudi včasih takole slabih izkušenj zadeve nadaljevale...

naj namreč povem... da se je na primer "moja" zadnja hiša vselila decembra lani... sicer tudi za več denarja... kot bilo sprva načrtovano... vendar je v tem primeru naročnik prevzel so-odgovornost za vse skupne odločitve... ki smo jih sprejeli (drznost, velikost, materiali)... ter speljal zadevo v sodelovanju z mano do "bridkega" konca... in brez nepotrebnih prepirov... slednje... pa je bilo tudi moje edino pričakovanje... ki ga imela do svojih strank... a se včasih... enostavno ni izšlo... ali pa jaz ne dovolj vztrajala... ker bilo vsega preveč...

tako da ima zdaj s svojo družino zdaj dom... ki ga ne bi zamenjal z nobenim... vsakemu bi edino povedal... naj ne misli... da je gradnja s slamo poceni... vsaj kvalitetna ne... kakšnih 1200 eur na kvadrat lahko računate... za dokončanje... če ne boste varčevali pri hišni tehniki, stavbnem pohištvu in podobno... samo v vednost... saj videla ravnokar... da na tem forumu veliko govora... tudi o slami kot poceni gradivu... je sicer res najcenejša izolacija... potegne pa za seboj marsikateri detajl... če naj bo gradnja tudi v celoti naravna in trajna... objekt pa je delal sam... da ne bo kdo mislil... da si delam reklamo... saj se s tem več ne ukvarjam.. želim si le... da se zgodba enkrat zaključi, zaokroži... in ne visi več takole v zraku... lahko noč in hvala ponovno... za branje...
Default avatar
in še nekaj morda manjka... v tem prispevku... da bodo bralci lažje razumeli... in si ustvarili realno sliko o "problemu"...

v primeru tega projekta ne govorimo o pametno načrtovani kompaktni hiški v velikosti ca. 100 kvadratnih metrov... kot je na primer hiša... ki si jo je zgradil jaka... ki nenazadnje tudi finančno popolnoma dosegljiva... temveč... o skoraj 400 kvadratnih metrov veliki dvostanovanjski hiši... z leseno konstrukcijo, stavbnim pohištvom, laneno izolacijo, 4 kopalnicami, ogrevanjem na toplotno črpalko... za takrat 3 člansko družino... danes upam kaj več... ker sta si otrok zelo želela... dogovorjena cena pa je bila 265 tisoč... meni se je zdel izziv... a kot rečeno... brez dobre ekipe ni šlo... ker čas pri naravni gradnji... najpomembnejši faktor in gradbena sezona kratka..

in če prav razumem... je projekt na koncu stal 365 tisoč... torej ca. 1000 evrov na kvadrat... kar pa se mi zdi realna cena... ali goljufija ? sami presodite...

ker namreč... pri tem prispevku ne gre le zame osebno... o čemer prej govorila... in mi ležalo malo na duši... priznam.... temveč... tudi za vse delo... ki ga mnogi še danes vlagajo v to... da bi eko gradnja postala ne tako kruta realnost... kot je bila v mojem času... ko se lovili... medtem ko postavljali temelje za danes...

želim si namreč... da bi takrat vloženi trud prinesel ne plačilo zame... ker kaj takega sploh ne obstaja... saj neprecenljivo... temveč... da bi se na podlagi tudi včasih takole slabih izkušenj zadeve nadaljevale...

naj namreč povem... da se je na primer "moja" zadnja hiša vselila decembra lani... sicer tudi za več denarja... kot bilo sprva načrtovano... vendar je v tem primeru naročnik prevzel so-odgovornost za vse skupne odločitve... ki smo jih sprejeli (drznost, velikost, materiali)... ter speljal zadevo v sodelovanju z mano do "bridkega" konca... in brez nepotrebnih prepirov... slednje... pa je bilo tudi moje edino pričakovanje... ki ga imela do svojih strank... a se včasih... enostavno ni izšlo... ali pa jaz ne dovolj vztrajala... ker bilo vsega preveč...

tako da ima zdaj s svojo družino zdaj dom... ki ga ne bi zamenjal z nobenim... vsakemu bi edino povedal... naj ne misli... da je gradnja s slamo poceni... vsaj kvalitetna ne... kakšnih 1200 eur na kvadrat lahko računate... za dokončanje... če ne boste varčevali pri hišni tehniki, stavbnem pohištvu in podobno... samo v vednost... saj videla ravnokar... da na tem forumu veliko govora... tudi o slami kot poceni gradivu... je sicer res najcenejša izolacija... potegne pa za seboj marsikateri detajl... če naj bo gradnja tudi v celoti naravna in trajna... objekt pa je delal sam... da ne bo kdo mislil... da si delam reklamo... saj se s tem več ne ukvarjam... želim si le... da se zgodba enkrat zaključi, zaokroži... in ne visi več takole v zraku... lahko noč in hvala ponovno... za branje...
Default avatar
Pozdravljeni,
rada bi opozorila, da gospa Leskovar zgoraj navaja številna spreobrnjena in neresnična dejstva. Vsakemu je verjetno logično, da si v današnjih časih ne gremo gradit 400m2 dvostanovanjske hiše za 3 člansko družino (v resnici gre za dvostanovanjski objekt s skupno 181 m2 uporabne površine za dve družini in tudi če bi šteli vse kletne in podstrešne kotičke ne pridemo s 305 m2 niti blizu 400). Tudi tromesečna kompenzacija za najem stanovanja ne odtehta ostalih petih mesecev čakanja na vselitev na kavčih različnih prijateljev. In podobno ... Mislim, da nikakor tudi ni na mestu, da se spušča v špekulacije, kako in za kakšno ceno, tudi sedanjega vsakodnevnega življenja, smo stvar na koncu rešili sami. Enostavno je šlo z naše strani za naivne in neizkušene stranke, z njene strani pa za zavajajočo, nerealno ponudbo z neodkrito in neprofesionalno komunikacijo in odnosom. Vse v redu, če bi se tu vrteli v desetinah, stotinah in ne v sto-tisočih evrov. Tako da, lepo prosim gospa Leskovar, karkoli bi že želeli razčistiti, to storite osebno in ne preko foruma.

Sicer pa bi rada povedala, da je življenje v leseno glineni hiši ZAKON! Občutek je res odličen: mikroklima, toplina, sproščenost, vonj, narava ... Res deluje - tehnološko in psihološko! Tudi na obiskovalce. Čisto vsak dan posebej sem, kljub začetni težki zgodbi (ki jo želim čimprej pozabiti), presrečna za našo odločitev.
In zelo mi je žal, da je danes na trgu zelo malo ponudnikov, ki so zmožni takšnih projektov (ni čisto res, da ni nobenega). Žal mi je da se gospa M.A. Leskovar v svoji dejavnosti ni znala omejiti, na tisto, v čemer je bila res odlična: ideje in projektiranje takšnih objektov in prepustiti organizacijo izvedbe in izvedbo drugim, saj verjamem, da bi na ta način še danes lahko uspešno prispevala svoje znanje in izkušnje v slovensko gradbeno stroko.
Zelo mi je žal tudi, da je na splošno tako malo zanimanja s strani javnosti. Danes se vsak zadovolji s hitrorastočo leseno konstrukcijo, s stenami iz lesenih lepljenk, ki jo potem proizvajalci žal plastificirajo in poknavfajo in pokvarijo vse kar je naravnega na njej.
Ja, bio/lesena/naravna gradnja res ni cenejša, kot ostale. Ampak tudi dražja ni. Zahteva malo več truda in improvizacije. In je super opcija za vse, ki jim je pomembno, da živimo z naravo z roko v roki in to občutimo vsak dan, na vsakem koraku!
Default avatar
no, to je pa že veliko lepše prebrati...

da se strasti pomirile... in končno uživata sadove vsega tega našega dela...

malo mi je še edino hecna pripomba... da razčiščujem stvari preko foruma... v resnici pa... sama vajinega prispevka nisem prebrala več let... vse do večera... ko tudi odgovorila nanj... čeprav me ljudje ves čas opozarjali nanj... in ne morem ravno reči... da nisem čutila posledic... meni pa... ne vem... se mi enostavno ni zdel ne način ne kraj za kaj takega...

ko pa enkrat le prebrala... kaj napisano... se mi pa vseeno ni zdelo prav... da ostane kot izpoved dveh ubogih prevaranih... ker zgodba enostavno... ni taka... če potegnemo črto... sta za dober izdelek plačala pošteno ceno... in to je vse... kar želela povedati zadnjič...

vse ostalo pa bolj tema naših medsebojnih odnosov... ki ostali morda nerazčiščeni... ker sem tako na hitro odpeketala... ne pa eko ali bio gradnje... oziroma česa bolj strokovnega... za kar sem v resnici usposobljena... in o kateri naj bi tekla beseda tukaj...

tako osebno... bi namreč tudi jaz lahko marsikaj zamerila... saj tako v času vajine gradnje kot tudi sicer storjenih veliko krivic in še več izgub... a jaz to vajena reševati v tišini, z bližnjimi ali v sebi...

no saj malo sem... priznam... ker le krvava pod kožo... in se umaknila iz vsega ravno zato... ker tudi rabila čas... da oprostim... vse te zamere... in moja neizpolnjena pričakovanja, razočaranja celo morda... ker si to moje delo čisto drugače predstavljala... nekaj časa me je bolelo tudi... da drugi potem pobrali sadove... ali se uspeli celo izgovarjat name... ko me ni bilo več zraven... da bi se zagovarjala... a to pač tako je... vsak dela po svoje... pa tudi... ko se enkrat odločiš, da greš... ne moreš imeti več stvari ravno "pod kontrolo", kajne... in eni pač bolj taki... da orjemo... ker moč za to... drugi pa raje žanjejo... mi tudi v novem poklicu ne gre prav nič drugače :)

nikoli pa bila obremenjena s tem... da edina... kaj šele... da bi bila moja želja taka... so / ste bolj drugi obremenjeni s tem... se mi zdi... ker bila nekako na vrhu... čeprav bil moj osnovni plan... ko začela... popolnoma drugi... in tudi ne bi ves čas izobraževala... če bi bil to moj namen... tako da...prav vesela... na primer... ker se včeraj dogovorili... da gremo s šolarji jesenske šole ekološke gradnje pogledat prvič tudi ne-moje projekte... spomladi pa bili na mojem zadnjem na primer... in včasih se mi celo zdi... da bil tudi ta... skoraj neke vrste kult osebnosti... ki se zgodil v naši majhni državnici... eno tako dodatno breme... ki si ga tudi nisem želela... ker spet... tako kot odnosi... o katerih poprej govorila... sploh nima veze s stroko, z gradnjo... ki me vedno v resnici edina zanimala... in še najbolj uživala takole v miru v delovni obleki :)... če se spominjata...

skratka... kakorkoli že... da ne bom predolga... konec dober, vse dobro... in naj zdaj končno tudi tako za vekomaj veke ostane... pozdrav mami in vse dobro,

vama želi mateja

in ne gospa leskovar :) ... če bi to namreč res bila... se verjetno ne bi nikoli srečali... kaj šele začeli projekt kot smo ga... skoraj nerealen, zagotovo pa malce nor in entuziastičen... tako pa upam... da se je moj pogum le obrestoval... sem vedno vesela... in vama zdaj po tem pretečenem času vseeno ni žal... ker doumela... kot jaz... da vse za nekaj dobro...