prepoznavanje obrazov
Včeraj sem gledala eno oddajo motnji prepoznavanja obrazov. Že leta izpadam freh in visoka, ker ne pozdravljam sosedov, znancev. Bolj ko sem razlagala mojemu, da jih ne prepoznam, da se mi ne sanja kako zgledajo, ko jih srečam na cesti, bolj me je imel za čudno. Zdaj vem, da obstaja motnja v prepoznavanju obrazov in soploh ni tako redka, baje jo ima 1 od 50 ljudi. seveda bolj ali manj očitno. prvi znak je, da moraš človeka večkrat videt, da si ga zapomniš in drugi, da se skoncentriraš na druge lastnosti te osebe ( glas, frizura, vonj, način hoje …), da ga lahko opredeliš kot znano osebo. Točno to, učiteljica moje hčere je enkrat vmes malo bolj spremenila frizuro in sem jo na štengah vprašala, če ve kje dobim to in to učiteljico in mi ona pravi, ”ja g. XY saj to sem jaz” … bruka, pa leta sem jo gledala na govorilnih, no na cestipaitak nobenega ne prepoznam, ne poštarja, ne dohtarce, ama nobenga…..ej, beda……
Sicer nosim očala…)…a :). Ljudi si ne zapomnim, tudi jaz niti slučajno ne poznam (na videz) niti 1/4 ljudi v kiši (tukaj živimo že 20 let). Če mi koga na brzino predstavijo, ali če sem z njim res le minuto, dve….ga ne bi več spoznala. Tudi mene so imeli za visoko, važno…ipd. Sedaj me moji prijatelji in znanci poznajo/sprejemajo tako in ni problemov. Včasih je pa kljub temu malo zoprno/odvisno od situacije.
Jaz zdaj vsem, ki jih na novo spoznam, hitim govoriti, da pač malo slabše vidim (kljub očalom) in da si ne zapomnim obrazov, da obstaja verjetnost, da jih bom naslednjič spregledala, da naj ne mislijo, da sem “važna”. Eni razumejo, eni me pa butasto gledajo. Pa ničkolikokrat sem že koga pozdravila, ko sem mislila, da ga poznam, in prišla v zadrego, ker me je čukasto gledal. Eh, če ne bo hujšega, bomo preživeli.
Queen in it, če sami nista v tem, nikar ne trosita neumnih nasvetov. Nosim primerna očala in vedno se zavestno osredotočim na človeške obraze in si jih poskušam zapomniti, sem pozorna nanje. Pa nič ne pomaga, tako da so ti nasveti brezpredmetni.
hm tudi jaz imam isto težavo…
Ljudi si zapomnim po gibanju, stilu oblačenja skoraj nikoli pa ne zgrešim pri glasu:)
zanimivo je ko gledam film in v njem nastopajo npr. trije neznani igralci s kratkimi lasmi..
in jaz zakaj pa ta spi z njo…
partner – ja sej je njegova žena …
ne ni ona je žena od brata… in tako v nedogled:)
sama se pač ne obremenjujem in se bolj posvečam drugim opcijam prepoznav – če me pa že kdo napade pa mu odgovorim da pač slabo vidim:)… pa mirna bosna:)
Kakšnih neumnih nasvetov ?
Sprašujem zato, ker je slabo prepoznavanje obrazov ponavadi povezano s slabim vidom.
Očala sicer malo to popravijo, a slabost pa ostaja.
Verjetno je vzrok tudi v astigmatizmu.
Nekateri tega ne razumejo in mislijo, da si važen ali da se imaš za nekaj več….A v resnici pa se to dogaja marsikomu, da ne prepozna sočloveka.
Tukaj ne gre za prepoznavanje, bolj za pomnenje, jaz si jih namreč ne “zapomnim”. Če me kdo vpraša: kako pa Jože ta in ta izgleda, rečem: ne vem, ker ne vem, ali ima modre oči, ali ima brado, ali ima očala, je plešast…itd. To konkretno z vidom nima nič skupnega. Ko ga naslednjič vidim ( lahko stoji 1 m stran), nimam pojma, kdo je, ker si ga nisem zapomnila. Pri meni gre to nekako tako. Hecno je, da si pa zapomnim izredno neprijetne ljudi, izredno ne-lepe, malo manj lepe…
he , he , točno to ! sem začela pozdravljat kar vse, ki so se mi zdeli nekako znani, pač za vsak slučaj, pa pojma nimam kdo so bili, mogoče tud s tv-ja , tko da sem pol opustila to. Zdej spet ne pozdravljam, si pa včasih še razbijam glavo, ja, ko meni kdo pomigne, pa niti za živo glavo ne vem, kam naj to osebo vtaknem.
Mislim, da lahko žalitve zadržiš zase. Ker ne veš nič o meni in obsojaš brez podlage.
Pa da povem – tudi sama si slabo zapomnim obraze. Predvsem obraze dolgočasnežev in sivih mišk, kateri ne pritegnejo z ama ničemer. Torej je slabo prepoznavanje lahko povezano tudi z nezainteresiranostjo za te ljudi/nova poznanstva. Glede na to, kolkokrat se mi zgodi, da se nekdo ful prijazno pogovarja z mano, jaz pa študiram, kam bi ga dala…nakar razberem, da sma sošolca na faxu ali pa da delama pri isti firmi itd. Skratka okolje, iz katerega bi si naj zapomnil ljudi. Če hočem in se potrudim, da si nekoga zapomnim, ker mi je zanimiv (do tega pa prideš samo tako, da na njem odkriješ kaj zanimivega, pa naj bo to bradavica na nosu ali pa vrhunski smisel za humor), si ga bom zapomnila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Tako da…ne ti meni z neumnimi nasveti, okej? Očitno ne vidiš drugih obrazov, ker ne vidiš dalje od svojega nosu.
Queen, zgoraj govorijo o dejanski, medicinsko prepoznani motnji, ti pa kar nekaj klamfaš o nezainteresiranosti za okolico. To je tako, kot če bi dislektiku rekel, da ne zna brat, ker se dovolj ne potrudi in je len, da če bi bral neko zanimivo knjigo, bi pa ziher znal dobro brat!
Če nisi dislektik in lahko bereš, si preberi kakšno reč…
http://en.wikipedia.org/wiki/Prosopagnosia
Še ena taka, ki si ne zapomni obrazov, še ljudi s katerimi delam, ja si jih zapomnim, samo če me doma vprašajo a ima Francl očala, nimam pojma, moram naslednji dan pogledat. Tako denimo redkokdaj opazim, če se kdo ostriže, ima nove cunje, to me sploh ne interisira. Zapomnim si pa vse rojstne dneve do ne vem katerega kolena, registrske številke, telefonske številke,… So se me v službi že navadili, da vedno sproti sprašujem za koga, če je na novo. Me pa blazno moti, ker me je zadnjič ena ženska pozdravila, pa nimam pojma kam naj jo dam. in potem, če imam čas to razglabljam sama pri sebi.
Še ena taka, ki si ne zapomni obrazov, še ljudi s katerimi delam, ja si jih zapomnim, samo če me doma vprašajo a ima Francl očala, nimam pojma, moram naslednji dan pogledat. Tako denimo redkokdaj opazim, če se kdo ostriže, ima nove cunje, to me sploh ne interisira. Zapomnim si pa vse rojstne dneve do ne vem katerega kolena, registrske številke, telefonske številke,… So se me v službi že navadili, da vedno sproti sprašujem za koga, če je na novo. Me pa blazno moti, ker me je zadnjič ena ženska pozdravila, pa nimam pojma kam naj jo dam. in potem, če imam čas to razglabljam sama pri sebi.[/quote]
Aja da še dodam, z vidom nimam nobenih problemov, na vseh zdravniških grem gladko skoz.
Še ena taka, ki si ne zapomni obrazov, še ljudi s katerimi delam, ja si jih zapomnim, samo če me doma vprašajo a ima Francl očala, nimam pojma, moram naslednji dan pogledat. Tako denimo redkokdaj opazim, če se kdo ostriže, ima nove cunje, to me sploh ne interisira. Zapomnim si pa vse rojstne dneve do ne vem katerega kolena, registrske številke, telefonske številke,… So se me v službi že navadili, da vedno sproti sprašujem za koga, če je na novo. Me pa blazno moti, ker me je zadnjič ena ženska pozdravila, pa nimam pojma kam naj jo dam. in potem, če imam čas to razglabljam sama pri sebi.[/quote]
Meni se dogaja isto. Velikokrat me pozdravljajo “neznani” ljudje (ki se jih jaz ne spomnim), ne zapomnim si obrazov ljudi, ki jih srečujem na kakšnih zabavah – jih ne bi prepoznala, čeprav se spomnim veliko drugih podrobnosti v zvezi z njimi, tako da tu ne gre za nezainteresiranost, kot mislijo nekateri. Stalno se mi dogaja, da ne prepoznavam igralcev v filmih (razen tistih, ki jih res vidim velikokrat), spomnim pa se npr. glasbe. Spomnim se tudi telefonskih številk, pa rojstnih dni. Posebej veliko problem mi je, če neka oseba, ki bi jo sicer že prepozala (pa seveda ne govorim o prijateljih), zamenja frizuro ali barvo las – to je potem spet nekaj čisto neprepoznavnega.
To je poznana razvojna motnja, nima veze s slabim vidom, temveč je vzrok v samem funkcioniranju možganov, tako kot pri disleksiji, avtizmu itd.. Dejansko obstaja cel spekter teh motenj. Pri nekaterih ljudeh so bolj ali manj izražene, dostikrat prisotne v povezavi še z drugimi simptomi, učnimi težavami itd..
Queen, zgoraj govorijo o dejanski, medicinsko prepoznani motnji, ti pa kar nekaj klamfaš o nezainteresiranosti za okolico. To je tako, kot če bi dislektiku rekel, da ne zna brat, ker se dovolj ne potrudi in je len, da če bi bral neko zanimivo knjigo, bi pa ziher znal dobro brat!
Če nisi dislektik in lahko bereš, si preberi kakšno reč…
http://en.wikipedia.org/wiki/Prosopagnosia%5B/quote%5D
A sem kje rekla, da to ni mogoče? Morda pa si ti dislektik (če se že moramo obkladat z izrazi bolezni) in si malo narobe prebrala moj post.
Ne pravim, da ni možno, temveč pravim, da je treba širše pogledat in se ne takoj oprijet prve rešilne bilke. Ker je najbolj enostavno rečt: ja, jz sn pa bolan, jz tega ne zmorem. Jz nič ne morem, ker sn bolan in imam težave s tem, onim in tistim, zato me pustite na miru in sprejmite takega kot sem, ker sem bolan.
Fajn, a ne? Seveda, ker damo odgovornost izven sebe, zato pa je fajn, priročno tudi za tiste, ki si sami ne upajo priznat, da jim je vseeno za unga Štefana tam, če ma brke al pa jih nima, ker jim je v bistvu vseeno, če sploh je al pa ga ni. Ni s tem nič narobe, samo ljudje majo iz neznanega razloga zaradi tega slabo vest, ko jim nekdo reče – čuj, ka si te ti tak fina?
Še enkrat. Preberi in boš videla, da se mi dogajajo takšne stvari. Do tu je razumljivo?
Dalje. Predstavljam alternativo, ki je tudi možna. Oziroma ne samo možna, večja verjetnost je, da gre za nezainteresiranost za okolico, kot pa za bolezen. Če vzamemo vso populacijo, ki se ji dogaja, da ne prepozna človeka na ulici, ker se ji niti sanja ne, kdo to je, pa bi morala vedeti, sem prepričana, da gre v veliko večji meri za nezainteresiranost kot pa za bolezensko stanje.
Je zdaj kaj bolj jasno ali bom morala še narisat?
Očitno nas ni tako malo s tem problemom… in ne, niti slučajno (vsaj pri meni) ne gre za nezainteresiranost, dovolj dolgo se že analiziram, da to znam oceniti … sicer sem pa tudi epileptik, zna biti kaj povezano … Ne pregrobo sodit ljudi, da si to izmišljujejo, precej boli, ker te spravlja v nerodne situacije že tako ali tako, ne še zdaj obsojat …
lp
ja, enako!!! baje se temu reče slepota obrazov, ampak smo v dobri družbi, tudi švedska prestolonaslednica jo ima!!!! meni se dogaja, da se po pol ure pogovarjam z ljudmi na cesti in se mi niti ne sanja kdo so!!! če gledam 2 sliki istega človeka v časopisu zame to ni isti človek. zanimivo je, da si zapomnim posamezne dele obraza, recimo nos, oči, usta,…. ko pa poskušam sestavit vse skupaj v obraz pa ta izgine. včasih v spominu vidim obraz, če ga pogledam od strani, ko pa se skušam fokusirati nanj, pa izgine. to, da me ženske non stop zafrkavajo z novimi frizurami je pa klasika.
Ne dajaj nasvetov in poukov, če sama praviš, da je že možno, da kaj takega obstoja, nimaš pa pojma, kako se to sploh manifestira v reali. Se sploh zavedaš, da s tem izpadeš navadna butara.
Gre za prirojeno motnjo, ki se imenuje prosopagnosia. To niti ne bi rekli da je bolezen, ampak da se določen del možganov ni razvil, kot je treba. Ti ljudje imajo lahko še dodatne motnje ali težave.
Enako, kot da se ne bi razvil možganski center za sluh. Bi rekla takemu človeku, naj bo bolj pozoren in naj se bolj potrudi?
Zakaj se pa ti ne potrudiš, pa postaneš nov Einstein ali pa Gates ali pa Tesla? Nekako tako zvenijo tvoji napotki in očitki.