Pozdravljeni

zanima me, če mi lahko priporočate kakšno literaturo, prilepite kakšnen link v zvezi s socialnim razvojem dojenčka.
Tema me zanima predvsem zato, ker imam doma 4,5 mesečnico, ki se grozno boji ljudi. Samo jaz in očka sva O.K., babici, dedka in vsi ostali, ki jih kar pogosto srečuje, pa ji ne smejo niti blizu. Vsak obraz pozdravi z nenadnih izbruhom joka, ki ponavadi traja vse dokler se oseba ne umakne. Pa ne samo stran od nje, ampak npr. obisk odide, oz. odidemo mi. Prav tako imava na vsaki posvetovalnici problem, ker se tako joče, da je pediatrinja niti ne more vredu pregledati. Se sprašujem, če so takšne reakcije sploh normalne, ali je to pač neka faza, ki bo izzvenela (?). Kdaj ponavadi dojenčki take stvari prerastejo? In kako pride do takšnih reakcij, strahu? Ljubkovana bi težko bila bolj, oba s možem sva mirna človeka, doma ni nekih napetosti, dretja oz. situacij, za katere si jaz predstavljam, da povprečnega dojenčka morda naredijo prestrašenega. Mi lahko kaj svetujete, jo lahko kako “uvajam”, da bo ljudi okrog sebe bolje sprejela?
Pa še podvprašanje: kako škodljivo je lahko sesanje palčka? Dude ne sprejema, je pa polno dojena.
Za odgovor se najlepše zahvaljujem.

To je normalen razvoj otroka. V tej starosti že z gotovostjo prepoznajo tuje osebe, s katerimi so spočatke plašni in rezervirani. Torej proti nečemu, kar je normalno in naravno, ne moremo ukrepati ali sklepati, da je nekaj narobe.
Seved pa je tudi tako, da so nekateri otroci bolj drugi pa sploh ne plašni. Kakor vse stvari v življenju je v povprečju največ oseb, na repih Gaussove kribulje (npr. tu bi bili izjemno plašni, na drugem koncu pa izjemno pogumni) pa po 5% populacije.
Otroku ne silite stikov, še posebej ne takih, ki silijo vanj. Dojenček opazuje v varnem naročju staršev ter se pogovarja oz. drugače vstopa v stik z drugimi osebami na ta način. Dotikanje (kot je tudi pri pregledu v posvetovalnici) je zanj dotikanje tujega človeka in reakcije je razumljiva. Drugega, razen pogostih stikov tudi s tujimi ljudmi, vendar z upoštevanjem otrokove rezerviranosti (ne siliti vanj, ne se ga takoj dotikati ali vzhičeno reagirati nanj, kot to običajno vidimo) bo trenutno povsem zadosti.
Kar se tiče linkov, lahko samo z besedo “soacilani razvoj dojenčka” dobite 72.600 zadetkov.

Sesanje palčka je razvada, ki otroka pomirja, vendar je v primerjavi z dudico mnogo bolj trdovratna pri ukinjanju. Škodljivost je pri izraščanju zob (odprti ugriz), nekateri imajo moteno izreko sičnikov in šumnikov.

samo nekaj bi pripomnila glede sesanja prstka, če lahko dr. Tanč

mi smo našemu malemu pustili, da si tišči kar tri prste v uste. zdaj je star 19 mesecev, v vrtcu in ni ga minute, ko ne bi imel rokice v ustah:(( navečji problem je odvajanje, saj je “prst vedno pri roki”. metoda, ki jo mi sedaj uporabljamo, sicer ni preveč fajna (povijemo mu rokice z povojem in si prstov ne daje v usta), če pa bi zavrtela še enkrat čas nazaj pa NIKOLI več ne bi pustila da ima otrok prste v ustih. saj je težko, če ne sprejme dude-naš je tudi ni-samo s tem odvajanjem je pa hudič. mi izvajao to povijanje že od začetka oktobra torej 1,5 mesecev, pa ni kakšnega velikega napredka:((( no tastarejši je imel dudo in v roku treh dneh smo se je znebili. toliko mogoče naša izkušnja

Klavdy

Hja, glede tega sesanja palčka sem v dilemi…
Po eni strani je otrok pri tej starosti v fazi, ko pač vse raziskuje z usti in svoje roke so seveda najljubša igračka. S tega vidika se mi ne zdi primerno vlačiti rokice iz ust vsakič, ko jo tja vtakne (kar je non-stop :)) Po drugi strani pa spet ne bi rada, da to sesanja palčka postane navada in ima potem težave pri izraščanju zob. Ne gre pa ločiti, kdaj je v ustih le rokica, kdaj pa sesa palček. Danes sem jo opazovala in je izgledalo, da pač raziskuje rokico, po “podrobni inšpekciji” pa sem ugotovila, da zraven veselo cmuli palček IN kazalček. 🙁 Kaj zdaj, puliti roko iz ust??

Seveda otroka mora nositi ročice v usta, saj je to gib hranjenja. Pogosto tudi povsem neškodljivo sesajo in kasneje to opustijo brez težav. Največ otrok pa navado sesanja obdrži, potem pa otroka ne moremo odvaditi.
Če ugotovite, da se otrok s sesanjem prsta, prstkov umirja, uspava, potem je to že znak, da ima namesto dudice svoje prstke.

sej to sm js tudi na začetku mislila-če že nima dude, ena tolažba so vsaj prsti, da se malo pomiri-čeprav ni bil jokcast:) če bi jih dajal v usta samo občasno to ne bi bil problem. pri našem je bilo pa res že tako, da ni minila minuta brez prstov v ustih. še prejšno soboto smo šli v trgovini in je hodil po trgovini s prsti v ustih-pol ure. pa ni bil zaspan.

no danes pišem, da samo se pohvalim, da se je očitno naše “povezovanje s povojem” obrestovalo, saj mali že 3 dni ne daje prstom v usta. za spanje ima sedaj medvedka, ki ga stisne k sebi, čez dan pa je očitno pozabil, zakaj je on uporabljal roko:)))

Da bi le trajalo:=)

Pozdravljeni,
moj sonček je napolnil 2 meseca in se zelo redko nasmeji, skoraj nikoli. Tisti prvi refleksni nasmeh v spanju se je pojavil v drugem tednu, pravi nasmeh sicer v drugem mesecu ampak se nasmeji priblizno 1x v treh dneh, ceprav se zelo trudim, da ga animiram. Po nasmehu zelo hitro postane resen. Tudi nasplosno ima ponavadi bolj resen obrazek vcasih kot da bi bil jezen. Drugace pa s tezo lepo napreduje. Prav tako dobro zaznava signale iz okolice. Cez dan ne joka veliko, edino ko ga mucijo krci. Zanima me, ali imamo za prave nasmehe se cas ali bi se mogla posvetovati s pediatrinjo, saj zaradi trenutnih okoliscin prelagamo preventivne preglede.

Hvala in lep pozdrav,
ANJA

Ravno v tem času se začenja socialni odziv. Nasmeh, reakcija na nagovor, poslušanje, odgovor na vaše ogovarjanje z nasmehom ali grgranjem/mrmranjem, dober očesni kontakt, to so socialni odgovori, ki jih pričakujemo v tej starosti. Nekateri otroci so bolj “rezervirani”, drugi pokažejo veselje ob stiku takoj. Ob trimesečnem preventivnem pregledu povejte pediatrinji, da bo pozorna na ta razvoj.