Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

novembrsko branje

Default avatar

knjiznapolica

Kar malo treme imam, ker prvič odpiram temo na KM :-0

Knjiga, s katero sem vstopila v november, je preprosto povedano fantastična
Kosec koso brusi (Lado Kralj)
Dodelano, izpiljeno, močno, pretresljivo ... naštej poljubne superlative ... zadane. Sem brskala, če je avtor že kaj zapisal, pa je to edino njegovo leposlovje. Škoda, komaj najdem avtorja, ki mi leži, že ta sodi med manj produktivne.

Med kratkozgodbaši bi Lada Kralja uvrstila nekako med moje najboljše avtorje kratke zgodbe ever: Roalda Dahla, Carverja, Jhumpo Lahiri in Polono Glavan. To so namreč avtorji, katerih kratke zgodbe ostajajo zelo žive v mojem spominu - se nanje pogosto spomnim in so pustile močan vtis.

Sedaj pa berem Pisanje kratke zgodbe (Andrej Blatnik). Madona, še sama bom začela pisati :-)) Če se v Sloveniji v prihodnosti zgodi nek čuden pojav nenadnega porasta piscev kratke in daljše proze, potem se mi zdi, da bomo jasno vedeli, kdo je krivec za to. A morda kdo med vami ve, če ima avtor knjige (v knjigi omenja delavnice) v bližnji prihodnosti kakšne delavnice?
Default avatar

Enka

knjiznapolica je napisal/a:
Si že brala Marta Lenardiča? Tule gor ima dve goreči fanici :-).
Default avatar

Oja

Ja, Kraljeva zbirka je super in upam, da zanjo dobi vsaj prvenec, če že ne Fabulo. Kot sem sklenila pred nekaj meseci v zapisu o njej: moj bivši profesor je res profi! ;)

Jaz sem že lep čas v bralskih vicah oz. abstinenčni krizi, ki jo je pustilo tretje branje Leksikona YU mitologije. Tako sem po kakih 50 straneh na boljše čase prestavila Dubravko Ugrešić in njeno Jago babo, trenutno pa zložno doziram Kapuscinskega in Potovanja s Herodotom. Vrhunsko izdelano, čeprav je res, da mi avtorjeve lastne izkušnje bolj potegnejo kot Grkove.
Default avatar

dear heather

Kate Atkinson: Not the End of the World

Sem si morala na hitro popraviti okus po M. Thomasu in tole je za ta namen in tudi sicer fajn branje. Zbirka zgodb, ki jih povezuje poseben pogled na vsakdanjo realnost - kot da je zadaj še nekaj drugega/drugačnega. Plus malce poigravanja (pa ne preveč) z grškimi miti.
Default avatar

LUD Literatura

Za knjižnopolico: Literaturine delavnice letos že potekajo. Lahko se prijavite za obvestila o delavnicah in drugih rečeh na http://www.ljudmila.org/ludliteratura/ (kliknite na zeleno vrstico in vpišite svoj naslov).
Default avatar

Toro

Haruki Murakami: Južno od meje, zahodno od sonca. Romanček se konča z dežjem, kar je prijetno naključje - od prve do zadnje strani me je Murakamijeva pripoved o lastniku džezovskega bara in njegovih ljubezenskih vpogledih spominjala na enakomerno šklopotanje težkega jesenskega dežja. Zgodba brez pretresov, brez vrhuncev, z nekaterimi brezizraznimi liki, a vseeno solidno branje.
Default avatar

Enka

Vladimir Štefanec: Odličen dan za atentat

Odloženo na str. 70. Stereotipni liki me niso prepričali in ker me na tretjini knjige ni niti malo zanimalo, kaj in kako se bo zgodilo, sem nehala brat. Pisanje sicer teče, ne morem reči, da ne. In dopuščam, da se vse skupaj razvije v čisto simpatično zgodbo, nastavki so. Ma ne ljubi se mi več brati knjig, ki napletajo in napletajo nekje na meji berljivosti, da te potem nagradijo za potrpljenje na zdnjih 20-30 straneh.

Bom pa zagotovo poskusila s še kakšnim avtorjevim delom čez čas. Priporočila dobrodošla :-).
Default avatar

Katja10

Stieg Larsson: Dekle z zmajskim tatujem

Najbrž sem se branja lotila s prevelikimi pričakovanji, saj so mi jo priporočali najrazličnejši ljudje, z Miljenkom Jergovićem vred. In tako sem knjigo crkljala in jo prelagala in se že dobesedno slinila, potem pa sem si jo le dovolila prebrati, kot nekakšno nagrado po dolgem in težkem delu. No ja. Berljivosti knjigi ne manjka, prijetno branje to vseeno je. Pač pa me je razočarala na "psihološki" ravni, junaki se mi niso zdeli prepričljivi: čeprav se je avtor potrudil, da bi premogli nekaj individualnosti, pa jih človek vendarle ne more jemati kot like iz mesa in krvi. Ja, novinar ni idealen oče, tudi njegovo ljubezensko življenje je nekakšna zmeda, pa vendar: ne zaživi. Enako je z njegovo kolegico, ranjeno, nemara z Aspergerjem ali pa je takšna zaradi posledic travme, malo preveč je genialna ... Razplet je holivudske narave, vse skupaj pa zgolj in samo solidno lahkotno branje. Druga dva dela bom prej ali slej prebrala, da pa bi šla takoj zakurblat bralnik, pa ni prav verjetno.


Slobodni udarac. Nogometne priče

Tole knjigo sem si kupila pred nogometnim prvenstvom v pobožnem upanju, da bo primerna spremljava ob tem dogodku. Kar se je izkazalo za povsem zgrešeno. Spremljanje treh tekem na dan ob hkratnem prizadevanju, da poklicno delo & življenje nasploh ne bi pretirano trpela, je podvig brez upa zmage.

Knjiga prinaša zgodbe hrvaških pisateljev & pisateljic, ki so tako ali drugače povezane z nogometom. Projekt iz leta 2006 je kar uspešen, ne v celoti, pa vendar. Pohvaliti gre to, da se pri zgodbah večinoma ne zdi, da bi bile na hitro napisane, pač zaradi naročila. Nekatere so prav ambiciozne, kompleksne, skoraj vse pa se izmaknejo nevarnosti, da bi se zdele fuzbalerske na prvo žogo. Avtorji so se jih skoraj vsi po vrsti lotili z zanimivih zornih kotov.
Knjigo uvedeta in skleneta zgodbi avtoric, Julijane Matanović (ki je v mladosti dejansko brcala žogo) in Milene Vuković Runjić. Če je bila to namerna dramaturška poteza, da se damam nameni prednost prvega in zadnjega žvižga, se ni izkazala kot prav posrečena. Za Julijano Matanovič mi še enkrat več ni jasno, zakaj je tolikšna zvezdnica, saj v primerjavi z najbolj cenjenimi hrvaškimi pisateljicami vsekakor sodi na dno lestvice, če ne celo nekam proti vrhu druge lige. Zgodba Vuković Runjićeve pa je sploh ena od šibkejših, če ne celo najslabša.
Kolikor se spomnim na pamet (knjige nimam ob sebi) so bile prav fajn zgodbe Svjetlana Čacka Vidulića, Gorana Tribusona, Borisa Dežulovića in še nekaj bi se jih našlo, pa se avtorjev ne spomnim. Me je pa malo začudilo, da se med njimi ni znašel Jergović, kako zgodbico pa bi lahko naročili tudi Baretiću - in še komu. No, tudi brez tega mi knjižica delala prijetno družbo, le da ob Pokalu UEFA.
Default avatar

Kerstin

Leonard Cohen: Najljubša igra

A tisti pevec? A da knjige tudi piše? Priznam, to je bila moja prva misel - Cohena niti kot pevca ne poznam dobro (morda dve, tri pesmi). Knjiga se mi zdi zelo posebna, fragmentarni slog, ki mu moraš zagrizeno slediti - ali pa vse skupaj vzeti povsem lahkotno, kot se zdi, da je to počel tudi avtor. V knjigi je veliko avtobiografskega, prvi založnik pa ji je očital marsikaj, mdr. egoističnost glavnega junaka, s čimer se moralistično strinjam. :) Vmes odlični pesniški drobci; in pohvala velja izrisu likov, glede na vso "površnost", ki nemara samo kamuflira avtorjeva globoka razmišljanja, ki se v svetu zelo profano udejanjajo. Skratka, rekla bi: zelo "netipična" knjiga in verjetno poslastica za marsikoga tukaj, kolikor doslej poznam vaš okus.

Je že kdo bral?

K.
Default avatar

metapometa

Pred kratkim sem v naši knjižnici iskala kaj za mojo hči, ki hodi v 8. razred in jo zanimajo predvsem razni pustolovski romani. Ker je razne Novohlačnike ipd. ze prebrala, je iskala se kaj novega ... No, tako sem naletela na knjigo z naslovom Mreža.
(zdi se mi, da so podatki takšni: Katarina Šoln: Mreža)
Ker jo je moja hči tako navdušeno hvalila, sem si prejšnji deževni vikend vzela čas in jo še sama prebrala. Zgodba govori o 13 letni Lani, ki s svojo mlajšo sestrico preživlja počitnice na morju, pri babici. Vse pa se nenadoma spremeni, ko Lana prekriža sledi nekemu skrivnostnemu fantu, za katerega se na koncu izkaže, da je nek nevaren kriminalec.
Zgodba ima polno zasukov in na nekaterih mestih sem bila kar malce ganjena. Najpomembneje pa se mi zdi, da je konec srečen.
Zdaj pa me zanima, če je kdo že slišal za to avtorico? Moji hčeri je všeč njen stil pisanja oz. kakor pravi sama "nekako te pritegne, da ne moreš nehati brati", zato me zanima, kje bi lahko pogledala, če je omenjena pisateljica napisala še kakšno knjigo?
Hvala za odgovore.
Default avatar

zelenci

Podatke lahko preveriš na Cobiss. Omenjena avtorica je napisala samo to knjigo.
Če se lahko še malo prislinim - bi ji priporočila kakšno mojo knjigo, recimo zbirko .SI: Zvezda.si, Ljubezen.si, Usoda.si, ali pa Prerokbo, in sploh najnovejšo Ni vsaka sreda siva sreda - roman o današnjem najstniku in pisatelju Ivanu Cankarju. Pa nič se bat, ni zateženo, je pa v šoli zelo zaželjeno :)).
Default avatar

hermiona

Jane Austen: Emma

Emma Woodhouse je malo drugačna od ostalih glavnih ženskih likov J. Austen. Ker je bogata in izhaja iz cenjene družine, ni primorana omožiti se. Zaradi tega si lahko privošči nekaj nečimrnosti, prevzetnosti in domišljavosti. J. Austen to dejstvo izkoristi do najmanjših potankosti in nam da še natančnejši vpogled v človeško psiho kot sicer.
Poleg tega imamo tudi možnost, da si ustvarimo natančno sliko življenja v Angliji pred 200 leti, ko so bile meje med posameznimi družbenimi razredi ostro začrtane in jih skoraj ni bilo mogoče prestopiti.

Čeprav je bilo že kmalu po začetku knjige jasno, kako se bo vse skupaj končalo (beri: kdo se bo s kom poročil in srečno živel do konca svojih dni), me to ni popolnoma nič motilo. Uživala sem v vsakem dialogu posebej, v vsakem liku. Nekateri nastopajoči so mi bili zoprni do konca, v druge(ga) sem se skoraj zaljubila, večinoma pa so bili nekaj srednjega. Tako kot je pač v življenju. In zato so knjige Jane Austen klasika.
Default avatar

Oja

Vesna Lemaić: Popularne zgodbe

V zadnjem letu največkrat nagrajena slovenska knjiga se je končno znašla tudi v mojih rokah. Prebrala sem jo hitro in brez truda, ji priznala originalnost, zato pa zaman čakala iskre in pospešen utrip. Spominjalo me je na poslušanje benda, ki mu sicer objektivno moraš priznati veščino in tehniko, a ti misli že na polovici vsakega komada same od sebe odtavajo drugam. Nekompatibilnost, to bo.

Emma Donoghue: Room

Na teh straneh največkrat omenjena kandidatka za bookerja res useka kot bomba. Zgodba o petletnem dečku, ki z mamo živi v sobi, kamor ju je zaprl ugrabitelj, spada v kategorijo nepozabnih otroških glasov a la Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa. Po velikem preobratu se mi je sicer malo vlekla, a je vseeno ostala trdno v ligi 'pageturnerjev'. Prevod obvezen, ob vrhunskem prevajalcu, kakopak.
Default avatar

Katja10

@Oja: Vesna Lemaić: Popularne zgodbe
Sem že mislila, da sem edina nekompatibilna ... Tudi sama knjigi nisem imela nič očitati, se pa tudi nisem spomnila ničesar, kar bi me strašno navdušilo - prav zato se niti nisem lotila pisanja o njej. Si pa o njej napisala v bistvu to, kar bi jaz, če bi se spomnila ;-)
Default avatar

Katja10

Stieg Larsson - drugič: Dekle, ki se je igralo z ognjem

Knjigo še berem, vendar potrjuje vtis, ki sem ga dobila ob branju prvega dela trilogije. Torej, gre za tekoče krimi branje, ki pa je bližje solidnemu povprečju kot kakršnemkoli presežku.

Ni mi všeč, če si avtorji "nabirajo strani" - a moram res npr. vedeti ime modela vsakega kosa Ikeinega pohištva, s katerim junakinja zapolni svoje prostrano stanovanje? Če pa v tem primeru ni šlo za nabiranje strani, pač pa za tako imenovani "product placement" (H&M, Marlboro itn.) - potem je to še toliko slabše. Tudi sicer je popolnoma nepotrebnih podatkov na kupe - vsakič, ko gre punca v štacuno, se moramo podrobno seznaniti z njenim nakupovalnim seznamom. Itn. Itd.

Junakinjina genialnost presega meje dobrega okusa - vse namreč kaže, da bo en dva tri rešila Fermatov veliki izrek, s katerim se je vsa matematična srenja mučila nekaj stoletij, takole sama, z nekaj leti šolske matematike za sabo. Ker pa knjiga nima nič opraviti z matematiko, ampak je navaden krimič, se to zdi nekako, kaj naj rečem, skoraj neokusno?

Liki so nasploh preveč črno-beli, kar knjigi tudi ni v prid. Štoiji sta sicer zanimivi, ampak spet "samo" zanimivi.

Pri vsej fami sem pričakovala več in najbrž bi bila manj kritična, če je ne bi bilo. Ker pa mi kovanje v zvezde kar tako ni prav všeč, si to pač privoščim ;-) Trdno sem prepričana, da trilogija ne bo prestala testa časa. Najbrž jo bodo ljudje brali, ne bo pa se vpisala na lestvice najboljših krimičev - še desetletja ne, čeprav je deležna pozornosti, kakršne ni bila marsikatera od tistih, ki so se vpisale v zgodovino tega žanra.
Default avatar

Katja10

P. S. za Pilgrima: če si kakšnega Larssona prebral, me resnično zanima tvoje poznavalsko mnenje.
Default avatar

pilgrim

Katja10 je napisal/a:
O: Stieg Larsson - Milenium
seveda prebral; vse tri, prvo v slo prevodu, drugo najprej v ang in nato še v slo, tretjo pa zaenkrat le v ang.
nad knjigami sem navdušen, najbolj nad kompleksno zgodbo, ki poveže vse tri dele v resnično trilogijo, nato nad originalnostjo glavne junakinje in larssonovim poigravanjem z mnogimi jasnimi in namernimi aluzijami na piko nogavičko (je močna in neustrašna, ne jebe sistema in ima svojo skrinjo z zlatniki); če kaj, mu je že to, da je ustvaril odraslo piko, zagotovilo prostor v antologiji švedske literature.

vsi trije deli so se mi zdeli zelo berljivi, napeti in z več kot dovolj suspenza; njihov globalni uspeh se mi zdi več kot razumljiv in ga pripisujem (tudi):
- uporabi globalnih prizorišč,
- vpletanju svetovno znanih tem, recimo prebežnikov iz sovjetske rusije,
- švedskih travm po uboju olofa palmeja in anne lindh,
- problematiki trgovine z belim blagom,
- vpletanju modnega aspergerjevega sindroma v zgodbo,
- akcijskim vložkom, itd.

še najbolj pa, ker je Stieg Larsson znal tako krasno nastaviti ventil za travme sodobnega nebogljenega človeka. če lisbeth salander kaj ni prav - in ker ima visoko izdelan moralni sistem, ta "ni prav" večinoma sovpada z našim - nasprotnike zbrca v glavo, omami z električno pištolo, iztetovira ali pa nad njimi izvede hurikanski spletni atentat.
milenium je lep primer zmage dobrega nad zlim, ni pa najboljši pri propagiranju uporabe izključno zakonitih poti pri doseganje le tega, kar je problem pri policistih - junakih kriminalk,
vendar ... ob dogajanjih (tudi) pri nas v slo, ko vedno več eklatantnih barab odhaja v pokoj na svoje ranče ali v tujine, ali pa kar naprej krade in krade brez zasluženih kazni, bi kakšno lisbeth salander potrebovali tudi tukaj.

preko roba se mi je ob branju prelilo le tu in tam, na primer ob lisbethinem pribijanju svojega brata z žeblji na tla na koncu tretjega dela, pa ne zaradi dejanja samega, le malo se je že vse skupaj vleklo.
Default avatar

Katja10

@pilgrim: Evo, pa si me razsvetlil ;-) Hvala za obširno razlago. Ma, ne vem, fino mi je brat, ampak redno se mi dogaja, da se ravno ufuram, potem pa uleti nekaj, kar me zmoti, pa se spet ufuram, pa me spet nekaj zbode - in tako skozi ves špeh. No, bo že, navsezadnje sem prebrala na tone slabših krimičev, pa mi ni bilo hudega ;-)
Default avatar

Kerstin

Trikrat Stephen King. :)

Stephen King: Under the Dome

Za skoraj tisočstranski špeh (kajpada v angleščini) mi je kar žal časa, ki sem ga vložila vanj. Dokler sem brala samo prevedena Kingova dela, moram priznati (in za tem mnenjem stojim še vedno), da nisem mogla zgrešiti. Kar sem vzela v roko, je bilo izvrstno - razen Mobija. Pa še Mobi je boljši od te nesrečne Kupole. Sama ideja je super - mesto se znajde pod nevidno, nepropustno, ogromno kupolo, v bistvu (verjetno) kroglo, nihče ne more ne ven ne noter. A mnogo preveč je ljudi, opisov in zelo banalnih "kriminalnih" dogodkov, takih, kakršnih smo vajeni iz nasilnih filmov in ameriškega (žal vse bolj tudi iz našega) vsakdana pri poročilih. Pozor, spojlerji. Zamerim avtorju, da je dal dekletu najprej "nikakvo" usodo, nato grozljivo posilstvo in nazadnje samomor. Ni mi všeč, da je dal ženski pekel odvisnosti, nato še hujši pekel odvajanja (in to na način cold turkey), vse to samo zato, da jo je nazadnje, ko bi res lahko dosegla smisel vseh teh muk, nekdo dobesedno "odstrelil". Preveč krvi, preveč "apokaliptike", in premalo tega, v čemer King briljira: nadnaravnosti, srhljivosti (pa ne na račun krvavosti!).

Stephen King: Gerald's Game

Ja. Ja. To pa ja. Roman je 17 let starejši od Under the Dome - in neprimerljivo boljši. To je že tisti znani, skorajda "klasični" King; morda le malo pretirava v določenih podrobnostih, vendar mu odpustim, ker je, če se poigram z besedami, bil v to zgodbo kar nekako priklenjen. :) Mož ženo priklene s pravimi policijskimi lisicami na posteljo - v imenu spolnih igric. Njo mine - že prej ji ni bilo preveč do tega, tokrat pa mu končno naravnost pove. On se pretvarja, da je ne razume. Ona ga silovito brcne. Njega pobere infarkt. In ona ostane priklenjena na postelji v njuni počitniški hiški bogu za hrbtom. Tako. Oder je pripravljen. Srhljivost, drama, napetost se lahko začnejo. In pri bogu, da avtor ne skopari z njimi! Spojlerji! Srž vsega skupaj dogodek, v katerem je oče zlorabil hčerko na "nedolžen" način (prijel jo je med nogami in ejakuliral na njene (oblečene) hlačke, medtem ko mu je sedela v naročju in opazovala sončni mrk), tik pred tem sta si seveda še izrazila ljubezen. In potem mu je na nežen, "samoobtožujoč način" uspelo hčer pripraviti do tega, da je ONA prosila njega, naj tega ne povesta mami, da je ONA vprašala njega, ali jo ima še vedno rad. Tukaj, v načinu, kako King prikaže otroško naivnost in zaupanje ter ljubezen (in to, kako je ta dogodek vplival na njeno celotno nadaljnje življenje, ne da bi se sama tega zares zavedala) - in na drugi strani manipulativno strahopetnost in izkoriščevalskost odraslega, pa čeprav oče hčerke ne zlorabi v tistem osnovnem, najhujšem pomenu besede in se to zgodi le enkrat!, se izkaže mojstrstvo pisatelja, ki se mu lahko samo poklonim! - V tem delu se knjiga parkrat "spoji" oz. dotakne knjige Dolores Claiborne, prav tako izvrstnega branja! in odličnega filma s Kathy Bates in Jennifer Jason Leigh.

Stephen King: Deklica, ki je oboževala Toma Gordona

O prevodu naj kakšno reče kdo drug, ker sem jo prevedla jaz. Kar se pa same zgodbe tiče, je pa na nek način rahlo sorodna prejšnji: spet ženska, no, tokrat deklica, ki se znajde v podobno brezupni situaciji - izgubi se v neizmernih gozdovih severne Severne Amerike. Sicer pa bom sem skopirala kar to, kar sem zapisala za zavihek:
Devetletna Trisha McFarland je deklica, ki se izgubi. Najprej se izgubi v nenehnih prepirih med materjo in starejšim bratom, ki jih podžiga ločitev staršev. Nato se izgubi čisto zares. V gozdu, ki se, kot se zdi, razteza v neskončnost; v gozdu, v katerem ni potk, potokov, ki bi pripeljali do ljudi, ali jas s počitniškimi hišicami. Ta gozd je neusmiljeno stvaren – Trishi postreže z neumornim mrčesom, z osami, s trnjem, kačo, potočno vodo, s katero se zastrupi. Med drevesi pa se skriva še nekaj drugega, nekaj, ob čemer se še zadnje trohice razuma mestne deklice razblinijo. Skozi dneve, polne naporne hoje, in noči, polne strahu, je edino, kar Trisho drži pri zavesti, njen walkman, ki ji nudi vez s svetom, v katerem so ljudje, vogali in vroče hrenovke – predvsem pa s svetom, v katerem sta bejzbol in njen najljubši igralec Tom Gordon. Ali bo Gordon rešil igro – in s tem izgubljeno deklico – je vprašanje, ki ga pisatelj spretno stopnjuje skozi poglavja, ki tečejo kakor menjave v bejzbolu.
Roman se tankočutno dotakne razumevanja in občutenja sveta skozi oči devetletnice, ki se spopada z elementarnimi (kako se rešiti iz gozda) in medčloveškimi težavami (ločitev staršev) ter z brutalnim spoznanjem: »Svet ima zobe in lahko te ugrizne, kadar hoče.«

Skratka, King, kot ga želim(o). :) Gerald's Game, Dolores Claiborne, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona -- priporočam!

K.
Default avatar

bralka

* Mary Ann Shaffer in Annie Barrows: Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov; navdušena, nisem je mogla odložiti. In zdaj bi rada čimprej šla na potovanje na Guernsey.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger