Teharje 2010
Zopet smo prišli na Teharje, da bi se skupaj spominjali tistih naših prijateljev in sorodnikov, ki so pred 65 leti tukaj neznosno trpeli in v mukah umirali. Zbiramo se neprekinjeno že 20 let, zato je danes prilika in dolžnost, da pogledamo, kaj se je v tem času zgodilo, kam smo v tej dolgi dobi prišli. Ne samo mi, ki zvesto prihajamo na ta mučeniški kraj, ampak tudi, kam je prišel naš narod in naša domovina, ki se tudi bliža dvajsetletnici svoje samostojnosti in neodvisnosti.
Poglejmo nekaj odločilnih dejstev! Ob prvi spominski slovesnosti na Teharjah, ki je bila 6. oktobra 1990, torej po padcu berlinskega zidu in po svetovnem izgonu komunizma z oltarjev svetle prihodnosti v temo zločinskih totalitarizmov, vendar v še vedno rdeče ožarjeni Jugoslaviji, je mariborski škof dr. Franc Kramberger v svoji pridigi izrazil prepričanje, da bo spominska slovesnost teharske mučence povrnila iz polstoletne zamolčanosti, da jim bo vrnjeno njihovo ime. Tako je bilo rečeno ob skromnem lesenem križu in pod revno platneno streho, vendar s prepričanjem in iz srca duhovnega voditelja skoraj polovice slovenskih katoličanov. Ali je njegova poštena beseda kaj zalegla?
Dvajset let kasneje slovenska država še nima seznama, nima imen tistih, ki so trpeli na tem kraju in so jih od tukaj vozili v zločinsko smrt, kot nasploh nima seznama vseh neposrednih in posrednih žrtev boljševiškega terorističnega napada na slovenski narod v letih od 1941 do 1945. Slovenska država žrtve komunističnega nasilja še vedno zadržuje v zamolčanosti, v temi ukazane totalitarne pozabe. Tudi po dvajsetih letih svoje ustavno razglašene socialnosti, pravičnosti in zakonitosti jim ni vrnila njihovih poštenih imen, jim ni zagotovila javnega groba in spodobnega nagrobnika, jim ni zagotovila temeljne človekove časti. V svojih zakonih in uradnem govoru jih pozna in omenja samo z utrjenimi boljševiškimi psovkami, čeprav razglaša, da sama ni naslednica razpadle totalitarne predhodnice. Poslanec dr. France Cukjati, ki je žrtve komunističnega nasilja pred leti imenoval z njihovim pravim imenom in navedel njihovo pravo medvojno izjavo, je bil skoraj fizično linčan. To se je zgodilo v državnem zboru, kjer je blestelo geslo: »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« – seveda s tihim pridržkom: »Če so naši! Tisti, ki niso naši, morajo ostati brez imena!« Takšna je slovenska postboljševiška stvarnost!
Slovenska vlada je pred 20 leti odločila, naj se teharskim žrtvam postavi primeren spomenik. Imenovala je komisijo, ki naj to uredi. Po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega taborišča stoji betonski kolos, eden največjih spomenikov v naši domovini. Ni pa samo med največjimi, zanesljivo je tudi na najbolj neuglednem, najbolj onesnaženem kraju med grozečim jezerom strupene industrijske gnojnice in hribi komunalnih smeti. Je tudi na najbolj skritem, povsem neobljudenem kraju, viden samo iz neposredne bližine in od nikoder drugod. Da je zato bolj sramotilni steber in pozabnik kot spomenik, ki naj žrtvam vrne in ohranja njihovo ime in človeško dostojanstvo, se ne gre čuditi, saj so o njem odločali predvsem nekdanji komunisti. Odločanje in oblast nekdanjih komunistov nad žrtvami njihovega nasilja je posebna sprevrženost slovenskega postboljševizma.
Tudi slovesno odprtje teharskega spomenika je bilo v znamenju in v funkciji nadaljnje anonimnosti in nove žalitve žrtev. Spomenik so visoki državni funkcionarji odprli ob uradni navzočnosti pomembnih voditeljev zločinske partije in njenih oboroženih enot in zvez, ki so v svojih vrstah hranile in branile številne udeležence zločinskih umorov. K slovesnosti pa niso povabili preživelih jetnikov in legitimnih predstavnikov umorjenih žrtev. Odprli so spomenik samemu sebi, nečemu izven zgodovine!
Zato se nikar ne čudite, če ta spomenik po toliko letih, ko že razpada in je potreben popravil, še vedno nima nobenega vidnega znamenja ali napisa, ki bi v skladu z mednarodnimi konvencijami o ravnanju z vojnimi ujetniki in s splošno priznanimi pravili civiliziranih narodov označeval, da je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče in morišče vojnih ujetnikov, vojakov Slovenske narodne vojske in njihovih civilnih spremljevalcev, zlasti žensk in otrok. Takšnega napisa ali podatka ne boste našli, čeprav se na Teharjah mudite, kolikor dolgo hočete, in čeprav je od vhodne kapele do spomenika množica besedil, vsaj štirinajst napisov, vklesanih ali vdelanih v kamen! Lepe misli in besede, vendar brez zgodovinske informacije.
Teharje so tudi po dvajsetih letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski Rog in 600 drugih morišč preko vse Slovenije in kot je še vedno anonimna celotna boljševiška revolucija z nezastarljivimi zločini in z neštetimi zločinci ter njihovimi skritimi žrtvami. Slovenski družbeni sistem je zgrajen na nedotakljivi in nad zakonom stoječi »pravi strani« na eni strani in na zamolčani množici živih in mrtvih Slovencev na drugi, nepravi strani. Ta pravni rasizem je jasno razložil starosta in vrhovni komisar slovenskih pravnikov z besedami, da se uredbe, ki inkriminira hudodelstva okupatorjev in njihovih sodelavcev, ne da uporabiti za pregon domnevnih storilcev povojnih pobojev. Po pravilu, da nasilje na pravi strani ni zločin, ampak junaštvo, dejansko deluje tudi slovenska oblast, zato javno odlikuje nosilce totalitarne oblasti in posmrtno poveličuje voditelje zločinske partije in države, iz množice vojnih zločincev pa še nobenega ni obsodila.
Politični in državni voditelji se v svojih stiskah sicer dajo povabiti tudi na kakšno žalno slovesnost za zamolčanimi žrtvami revolucije in znajo na morišču pred kamerami položiti tudi venec. V svojih besedah pa te žrtve in njihove bližnje kljub temu še vedno označujejo in žalijo s starimi komunističnimi gesli. Tako je predsednik vlade in predsednik nekdanjih komunistov spomladi v svojem govoru pri maši v Kočevskem Rogu pribil, da je med drugo svetovno vojno ena stran »podpirala roko okupatorja«, druga stran pa se je nad prvimi po zmagi preveč maščevala! Niti besede o boljševiškem nasilju nad Slovenci kot začetnem zlu. Kako neresničen, ciničen in žaljiv nagovor tako za žive kot za mrtve! In vendar so ga nekateri celo pohvalili in predsedniku ploskali, drugim pa očitali nevljudnost, ker mu za nespodoben nastop in grobo žalitev niso ploskali! Ali res moramo postkomunistom vsako zlo šteti v dobro? Ali predsednik res ne pozna zgodovine ali pa vsaj osnovne človeške dostojnosti?
Tudi ministrica za notranje zadeve je pred nekaj meseci obiskala Teharje, kot smo zvedeli iz sredstev obveščanja. Bila naj bi v zloglasni hiši z nekdanjim imenom »Pri mlinarjevem Janezu«, v kateri je po vojni domovala celjska OZNA, zločinska tajna policija, ki je upravljala s teharskim taboriščem in s pomorom jetnikov. V celjskem domu zločinske OZNE pa je policija organizirala še posebno grozne zločine. Iz teharskega taborišča so tja prisilno vodili mlade žene in dekleta, se nad njimi množično izživljali, do konca onečaščene pa so izročali stražarjem v nadaljnjo »uporabo«, kot so se peklensko cinično izražali, in končno v umor za hišo orgij. Na te zločinske orgije so prihajali tudi funkcionarji OZNE iz Ljubljane, iz palače Banke Slavije, kjer je tudi danes sedež Ministrstva za notranje zadeve.
Policijska ministrica pa na ta kraj strašnih zločinov proti človeštvu, ki so jih nekdanji policisti storili proti ženam in dekletom njenih let, ni prišla zaradi svoje pristojnosti, da skrbi za odkrivanje zločinov, ni prišla, da bi neposredno in bolje spoznala kraj in prostore zločina. Tudi ne zato, da bi vsaj položila venec in se spomnila grozovito mučenih slovenskih deklet in žena, kot je to vendar zmogel njen predsednik v Kočevskem Rogu in v Hudi jami. Tudi ona je iz ljubljanske Slavije na Teharje prišla na zabavo! Brez čuta za čast, za svoj uradni položaj in dolžnost, brez obzira do zgodovinskih dejstev in okoliščin, brez sramu in brez sočutja do nesrečnih mladenk! In nihče v Sloveniji se ni zgrozil. Tudi v Celju, mestu tridesetih komunističnih morišč, samo molčijo.
V takšnih razmerah, ki Slovenijo vsak dan bolj spreminjajo v nekdanjo totalitarno socialistično republiko, ni čudno, da je vlada odločila, naj se tudi rov sv. Barbare v Hudi jami zopet zapre, naj se izkop več tisoč še neizkopanih trupel ustavi, že izkopana pa naj ostanejo v zaprtem rovu. In vendar, tudi ponovno zazidano morišče v Hudi jami s stotinami drugih bo oznanjalo zločin in na ves glas kričalo, ne samo o zločinu nekdanjih morilcev, ampak tudi o zločinu sedanjih prikrivačev.
Tudi Evropa je dolga desetletja tiščala glavo v pesek komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja. Vendar ni več tako. Ne vrača se več v lažno preteklost kot Slovenija, gre naprej v prihodnost resnice in pravice. Najprej v svetu znanosti z ustanovitvijo študijskih in raziskovalnih zavodov, ki preučujejo doslej nedotakljivo zgodovino »antifašizma«. Nato na področju politike s sprejemom in razglasitvijo več resolucij o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, še posebej tudi o obsodbi restavracije komunizma v Sloveniji. Letos pa se je zlomila tudi dvojnost mednarodnega prava: enega za nedotakljive na »pravi strani« in drugačnega za vse druge. Ruski partizan in sovjetski heroj Vasilij Kononov, varovanec nekdanjega predsednika Putina, je bil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu obsojen kot vojni zločinec!
Ni časa, da bi vam povedal dolgo zgodbo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova in njegovega strašnega zločina nad latvijskimi vaškimi stražarji in njihovimi ženami med vojno leta 1944, skoraj do natančnosti podobno neštetim medvojnim zločinom v Sloveniji, in poučno zgodbo dvanajstletnega sodnega postopka v Latviji in v Strasbourgu, ki se je končala letos 17. maja. Preberite jo v 78. zvezku revije ZAVEZA, ki jo lahko dobite tudi tukaj pri vhodu v taborišče.
Poudarim naj samo, da je bil na najvišji evropski sodni stopnji doslej nedotakljivi sovjetski heroj, ruski partizan obsojen zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po tistih zakonih, ki doslej niso veljali in jih niso uporabljali za kasto nedotakljivih na »pravi strani«. Evropsko sodstvo se od politike vrača k pravu, k resnici in dejstvom. Ni pomembno, na kateri strani je bil storilec, ni pomemben njegov položaj, soditi mu je treba po njegovih dejanjih: Tudi morilec na »pravi strani« je zločinec! Tudi če je moril »izdajalce«, »naciste« in »kolaboracioniste« in tudi če jih je moril po »sodbi« samozvanega »partizanskega sodišča«.
Na prvi stopnji je evropsko sodišče Kononova oprostilo obtožbe, ker je štelo, da za partizana ne veljajo predpisi o vojnih zločinih. Tedaj je rdeča Slovenija slavila zmago partizanske zgodovine, ene in dokončne, prepoved revizije zgodovine in potrditev privilegijev »prave strani«. Za letošnjo majsko sodbo Slovenija še ne ve, saj novinarji, politiki, zgodovinarji in pravniki o njej molčijo. Pa vendar bo tudi Slovenija slej ko prej zanjo zvedela in tudi slovenskim kononovom bo glasno povedala, da niso odlikovanj vredni heroji, ampak le ubogi vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.
Nam pa sodba o Kononovu potrjuje prepričanje, da je resnica božja stvar, ki nikoli ne umre. Zato se še naprej spominjajmo pomorjenih bataljonov Slovenske narodne vojske in širimo resnico o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, na njegovo vero in kulturo, resnico o častnem odporu Slovencev proti sovražnikom evropske civilizacije. Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti.
Anton Drobnič
Teharje, 3. 10. 2010
http://www.zaveza.si/index.php/spominske-slovesnosti/druge-slovesnosti/137-taborisce-teharje-2010
Hitler morda z Vatikanom res ne (čeprav bi zaradi španskega primera lahko tudi tako rekli ), Mussolini, ki je bil Hitlerjev tesen zaveznik, pa. Ponavadi pa vedno velja, da je prijatelj mojega prijatelja tudi moj prijatelj. Od tod najbrž izjava takratnega papeža, da je Hitlerjeva vojna plemenito dejanje, kar pa so v ljubljanski škofiji vzeli smrtno resno.
Niso toliko pomembna samo Hitlerjeva čustva do RKC. Zelo pomembno je tudi kako je bilo obratno. Ena prvih (pravzaprav prva) država, ki je sklenila meddržavni sporazum s 3. reichom, je bil Vatikan. V Španiji je prav Hitler (dokaj nesebično) pomagal RKC pridobiti nazaj izgubljena posestva, premoženje in vsaj neformalno oblast ter vpliv.
Sicer pa še en odlomek zgovren delček iz knjige Pierra Dominique-a:
Tokrat je bila rimska kurija prepričana, da bo dosegla svoj cilj in v baselskem časniku Basler Nachrichten je bilo že marca 1942 mogoče prebrati: “Ob nemškem napadu na Rusijo se zastavlja tudi vprašanje evangelizacije te države; Vatikan je za to zelo zainteresiran.”
V knjigi, ki naj bi bila napisana v čast Pija XII. in je bila objavljena takoj po vojni, lahko preberemo naslednje poročilo:
“Vatikan in Berlin sta podpisala sporazum, ki katoliškim misijonarjem iz ruskega kolegija dovoljuje odhod na okupirana ozemlja, baltiška ozemlja pa postavlja pod berlinsko nunciaturo.”
Katolizacija Rusije je bila na dosegu rok, toda potem se je Hitlerjev vojaški stroj ustavil pred Moskvo, von Paulusova armada pa je bila ujeta v past pri Stalingradu! Bil je božični čas leta 1942 in v nadaljevanju Pijevih Vojnih sporočil, ki so bila v resnici glasen klic katoliškim množicam k orožju, najdemo tudi naslednje: “To ni čas za tožbe, temveč za akcijo. Naj krščanstvo prevzame križarski zanos in zaslišal se bo klic, da je takšna božja volja. Pripravimo se, da bomo služili in se žrtvovali, kot so se včasih križarji… Pozivamo in prosimo vas, da prevzamete težko breme današnjega časa… Kot prostovoljci, ki sodelujete v novem križarskem pohodu, napovejte vojno temačnemu svetu, ki se je odcepil od Boga.”
Ob dnevu Kristusovega rojstva smo bili zelo daleč od Kristusovega miru!
Papeževe izjave
Bojevitega sporočila nikakor ni bilo mogoče razumeti kot izraz načelne nevtralnosti, s katero se je Vatikan hvalil v mednarodnih odnosih. Poziv je bil še toliko bolj neprimeren, ker je bila Rusija takrat že v zavezništvu z Anglijo, Ameriko in svobodno Francijo. Samo žalostno se lahko nasmejimo, ko prebiramo odločna zatrjevanja zagovornikov Pija XII., da Hitlerjeva vojna ni bila križarska, ko pa je ta izraz uporabil sam Sveti oče.
Prostovoljci, o katerih je govoril papež, so bili španski prostovoljci iz Modre divizije, pa prostovoljci, ki jih je v Parizu zbiral kardinal Baudrillart ter drugi, ki so odhajali na vzhodno fronto v boj proti komunizmu.
“Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture,” je papež izjavil 20. julija 1941. Potem ko sta si oktobra 1940 Hitler in Petain v francoskem Montoireu stisnila roki, je jezuitski general von Ledochowsky že napovedoval, da bodo takoj po kapitulaciji Anglije v Rimu sklicali generalno skupščino Družbe Jezusove, ki bo tako pomembna in odlična, kot je še ni bilo v vsej zgodovini. Toda nebesa so kljub sveti Tereziji in devici iz Fatime odločila drugače. Velika Britanija se je sama ubranila pred napadalcem, v vojno so (kljub prizadevnosti jezuita Coughlina) vstopile Združene države, zavezniki so se izkrcali v severni Afriki in ruska protiofenziva je pomenila katastrofo za Nemce.
Ledochowskemu so se razblinile največje sanje. Iz Rusije so z ramo ob rami bežale enote SS, vermahta in jezuitskih misijonarjev. Generalovo srce ob tolikšni nesreči ni vzdržalo in je umrl.
ah ja, kot vedno :-))) tudi pedofilski duhovniki niso pedofili, ampak efebofili in tudi “ni res”, da je RKC v protireformaciji samo zažigala slovenske knjige, celo več: veliko je naredila za slovenski jezik, saj je ENO CELO knjigo ohranila (čeprav niti te Slovenci še nismo videli, razen morda od daleč) :-)))
po čigavi zaslugi?
Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture.
Ta stavek si lahko vsak tolmači po svoje.
“Vatikan in Berlin sta podpisala sporazum, ki katoliškim misijonarjem iz ruskega kolegija dovoljuje odhod na okupirana ozemlja, baltiška ozemlja pa postavlja pod berlinsko nunciaturo.”
Sporazum sta podpisala tudi Ribbentrop in Molotov – sta bila zaradi tega tesna prijatelja??
Valovi in podobni bebčki bi lahko že vedeli, da največji zločin je povzročitev vojne, še posebno huda oblika tega zločina pa je kolaboracija in sodelovanje z okupatorjem, kar je RKC med vojno počela, sedaj pa s temi lažmi hoče vse to oprat in blati Slovence. Povsod po svetu bi vam zelo hitro zaprli kljune, le tu v Sloveniji še kokodakate brez veze in se smešite. POVSOD po svetu je to jasno in na svojem mestu in dejstvo je to:
“”Povsem legalno čiščenje po končani vojni, ki so se ga po zmagi nad agresorjem upavičeno in legalno privoščile vse napadene evropske države, ki so bile del proti hitlerjevske koalicije in zmagovalke druge svetovne vojne!!!!””
In ne mi limet laži in sprenevedanja takšnih revčkov kot je DROBNIČ! Bil je vrhovni državni tožilec, kar je visoka funkcija in sedaj smo kjer smo vključno s stanjem v pravosodju!
KRAMBERGER pa naj se ne vtika, kjer mu ni mesto, ker ima na svojem več kot dovolj dela in naj s takšnimi lažmi in blatenjem Slovencev ne poskuša opravičevati pedofilije duhovnikov RKC!!!
Kaj pa povojni poboji?
Teharje so tudi po dvajsetih letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski Rog in 600 drugih morišč preko vse Slovenije in kot je še vedno anonimna celotna boljševiška revolucija z nezastarljivimi zločini in z neštetimi zločinci ter njihovimi skritimi žrtvami.
Te bi pa kar pozabili? Ne, ne, ne bo šlo!!!!
Seveda, a se tudi potem malo potegnejo nazaj. Ne pa tako da se junačijo s tem. Tudi v franciji je bilo marsikaj, pa se nihče ne hvali s tem. Pri nas pa je to temelj zmage. ???
Ampak saj gre za nekaj drugega. Kolaboracija ni bila komunistom nikoli sporna. Šlo je za likvidacijo možne “reakcije”. Tega so bali kot hudič križa.
Tadej “Ampak saj gre za nekaj drugega. Kolaboracija ni bila komunistom nikoli sporna. Šlo je za likvidacijo možne “reakcije”. Tega so bali kot hudič križa.!”
Tadej, ko boš lahko povedal samo za en primer takšnega sprenevedanja, laganja in zlorabe zgodovine, kot si jo dovolite vi boš lahko kaj kokodakal! Sedaj ko ne ločiš in ne poznaš in znaš osnovnih stvari ne gofljaj brez veze!!!
Kdo je bil dolga leta na vodilnih mestih ZKJ in tekel v Jajce pa ti ne bom več pravil, ker to že vsak cepec ve, razen tebe!!!
levaki————v Sloveniji so bili pravi kolaboranti (izdajalci), slovenski komunisti, ki so k nam prinesli boljševistično idejo in s tem naredili največje zlo slovencem, saj so jih razdelili na leve in desne in vnesli med slovence mržnjo in sovraštvo, katera bo še sto let prisotna. Slovenski narod je bil izigran in prevaran s strani komunistov, ki so po vojni takoj vspostavili totalitaren režim, nasprotnike pa vse likvidirali in to v času, ko je že uradno bilo konec vojne. Torej, ker so vedeli kaj počnejo so seveda žrtve morali dobro skriti. Nihče si ni upal o tem glasno govoriti, saj bi v tem primeru bilo njegovo življenje v nevarnosti. Posejali so strah med ljudi, kateri še danes ne upajo povedati kar vedo. Toda to je zločin, ki ne zastara !!!
Sedaj pa se ti stvori obešajo na kolaboracijo in partizane in nonstop vrtijo to lajno. Toda to lajno lahko prodajate samo naivnim, ker so obenem komunističnega vodjo Tita obsodili kot vojnega zločinca in zaseda deseto mesto na lestvici vojnih zločincev.
In , ker je vodja bil zločinec, kaj je potem bila njegova vojska (partizani) ???