Berem spodaj, berem pogosto tukaj, vidim v reali. Večletni zakoni, otroci, partnerja sta mož in žena le še na papirju. Nič ni več skupnega, le še odtujenost, ja, to imata še skupno. Životarita eden ob drugem in posledično se pojavijo takšni in drugačni problemi.

Stara sem nekaj čez 20, nimam partnerja trenutno, nimam otrok. Ampak po tem kar vidim, preberem in slišim, me tudi vedno bolj mineva, da bi kadarkoli v življenju imela moža in otroke. Dobivam sliko, da na koncu po določenih letih vsak zakon zgleda le še tako: beda. Živeti ob nekom oz. mimo njega, mi ni, nikakor. Tega, da bo enkrat v mojem življenju tudi moj zakon le še na papirju, ne morem sprejeti. Tako vedno bolj razmišljam, če je sploh vredno se poročiti, imeti družino. Čemu? Da bom ugodila družbenim normam (mož, otroci, hiša, 2 avta in pes)? Te "igre" nikakor nočem igrati, ampak loteva se me res strah, da točno tako tudi bo. Pa toliko vas piše, da je bil zakon sprva super, veliko let funkcioniralo vse ok, nato pa je šlo le še navzdol. Mislim, da nihče od teh ljudi tega ni pričakoval. Sama to sedaj kar nekako pričakujem, ko še v bistvu nič nimam. In verjetno je bolje, da niti nič ne začnem ustvarjat. Vse me zelo žalosti.

to je zato k se vsi mečejo v ene standarde oz. ograde, pašnike, okvirje kakor kol že imenuješ zadevo, poroka otroc, ameriške sanje ( k so sam v reklamah pa filmih ), nikjer pa ni nobene kvalitete življenja k je vse po enih kalupih, partnerji se naveličajo en druzga, otroc jim po živcih skačejo in je to to. pol maš ene k so skp od osnovne šole naprej, k jim pol kr na enkrat z lufta kapne, da je pa to dolgočasno in je treba mal popestrit itn. tko da tiste papirčke lahk majo, jst ga ne rabm, otrok mi pa pod mus ni treba met, sam eni majo pač ideje, da more rod it naprej ipd. blesarija.

Prihodnosti ne moreš predvideti. Ampak to ni bistvo, Bistvo je, da ne smeš gledati vanjo tako črnogledo kot zdajle ti. Težave nastajajo, ja. Ampak bereš samo o teh, ki jih niso reševali sproti in se jim je nakopičilo. O teh, ki jih - ker gledamo pozitivno - rešujemo sproti in imamo zato uspešne zakone oz. partnerstva, pa le redko. Zato, naj ti sporočim: ja, midva sva takšna, da imava na 15 let podlage in dva otroka odličen zakon. Vedno boljši. Ampak: bilo je že zelo hudo. Bilo je tako hudo, da sva šla na terapijo. Vsega in svašta je bilo. Veselja in kreganja. In še zdaj se skregava. Ampak imava se pa vedno raje - in, khm, tudi seks je stokrat boljši kot na začetku. Vse to nama ratuje, ker težav ne pometava pod preprogo, ampak jih rešujeva takoj, ko nastanejo, in ker sva oba zvesta svoji obljubi: "v dobrem in slabem" - pa čeprav uradno nisva poročena. Zato slabe dneve premagujeva z mislijo, da potem vedno pridejo tudi dobri in celo boljši, kot če se ne bi kregala. Tako da...niso vsi v podnu.

Gunnar je napisal/a:

to je zato k se vsi mečejo v ene standarde oz. ograde, pašnike, okvirje kakor kol že imenuješ zadevo, poroka otroc, ameriške sanje ( k so sam v reklamah pa filmih ), nikjer pa ni nobene kvalitete življenja k je vse po enih kalupih, partnerji se naveličajo en druzga, otroc jim po živcih skačejo in je to to. pol maš ene k so skp od osnovne šole naprej, k jim pol kr na enkrat z lufta kapne, da je pa to dolgočasno in je treba mal popestrit itn. tko da tiste papirčke lahk majo, jst ga ne rabm, otrok mi pa pod mus ni treba met, sam eni majo pač ideje, da more rod it naprej ipd. blesarija.

Saj sama podobno razmišljam in napr. ne razmišljam že zdaj, da otroke bom 100% imela. Imela jih bom le, če najdem nekoga, ki mi bo čist ustrezal in ne nekoga, ki mi bo predstavljal le oploditelja ter financ ministra. Kot prvo mi je važno vzpostaviti kvaliteten odnos, ostalo pride potem. Če ne bom imela kvalitetnega odnosa, tudi vsega ostalega ne bo, v to sem prepričana.
Ampak takole, ko berem, dobivam vedno bolj vtis, da so si ljudje ustvarili kvaliteten odnos, nato otroke in še vse ostalo, a se je vseeno vse podrlo kot hišica iz kart. To dejstvo me žalosti. To, da je človek vseeno prepričan v obstoj nekega dobrega odnosa, a vseeno na koncu gre vse v maloro.

tu pišejo tisti, ki imajo probleme. koliko pa je tistih, ki jih nimajo, živijo lepo, prijetno, kvalitetno partnersko in družinsko življenje? ti pač nimajo potrebe se hvaliti po forumih.

z vsemi forumi je isto....ne glede na temo....ljudje nanje pišejo, ko imajo težavo....pa naj bo s partnerjem, avtom, hišo, računalnikom.....

mehanik je napisal/a:

tu pišejo tisti, ki imajo probleme. koliko pa je tistih, ki jih nimajo, živijo lepo, prijetno, kvalitetno partnersko in družinsko življenje? ti pač nimajo potrebe se hvaliti po forumih.

z vsemi forumi je isto....ne glede na temo....ljudje nanje pišejo, ko imajo težavo....pa naj bo s partnerjem, avtom, hišo, računalnikom.....

točno tako - marjanca, veš kaj svetujejo nosečnicam? NE berite raznih forumov - ker se vam bo zmešalo

Zanimivo, na to niti nisem pomislila, da se oglašajo le tisti s problemi, ostali nimajo potrebe po pisanju o tem. Samo še vseeno se mi zdi, da je teh veliko (vidim iz mojega okolja).

No, malo sem se le potolažila.

Gunnar je napisal/a:

to je zato k se vsi mečejo v ene standarde oz. ograde, pašnike, okvirje kakor kol že imenuješ zadevo, poroka otroc, ameriške sanje ( k so sam v reklamah pa filmih ), nikjer pa ni nobene kvalitete življenja k je vse po enih kalupih, partnerji se naveličajo en druzga, otroc jim po živcih skačejo in je to to. pol maš ene k so skp od osnovne šole naprej, k jim pol kr na enkrat z lufta kapne, da je pa to dolgočasno in je treba mal popestrit itn. tko da tiste papirčke lahk majo, jst ga ne rabm, otrok mi pa pod mus ni treba met, sam eni majo pač ideje, da more rod it naprej ipd. blesarija.

govori nekdo ki ima partnerski odnos s pivom ,računalnikom in staro mamo ki mu pedene, zlata ribica mu je pa crknila po 1 mesecu...ko boš imel družino pa pametuj

g-man je napisal/a:

Gunnar je napisal/a:

to je zato k se vsi mečejo v ene standarde oz. ograde, pašnike, okvirje kakor kol že imenuješ zadevo, poroka otroc, ameriške sanje ( k so sam v reklamah pa filmih ), nikjer pa ni nobene kvalitete življenja k je vse po enih kalupih, partnerji se naveličajo en druzga, otroc jim po živcih skačejo in je to to. pol maš ene k so skp od osnovne šole naprej, k jim pol kr na enkrat z lufta kapne, da je pa to dolgočasno in je treba mal popestrit itn. tko da tiste papirčke lahk majo, jst ga ne rabm, otrok mi pa pod mus ni treba met, sam eni majo pač ideje, da more rod it naprej ipd. blesarija.

govori nekdo ki ima partnerski odnos s pivom ,računalnikom in staro mamo ki mu pedene, zlata ribica mu je pa crknila po 1 mesecu...ko boš imel družino pa pametuj

whatever

Seveda je tega veliko. Ampak to je čisto osebna odločitev. Nihče te ne more prisiliti, da vztrajaš v slabem zakonu. In velikokrat je slab samo zato, ker se partnerjema nič več ne ljubi. Ampak to je spet stvar osebnih preferenc. Nekaterim pač tako paše. Imajo nekoga, da niso sami, pa nobenega truda ni treba vložit. A ni fino? ))

Gunnar je napisal/a:

g-man je napisal/a:

Gunnar je napisal/a:

to je zato k se vsi mečejo v ene standarde oz. ograde, pašnike, okvirje kakor kol že imenuješ zadevo, poroka otroc, ameriške sanje ( k so sam v reklamah pa filmih ), nikjer pa ni nobene kvalitete življenja k je vse po enih kalupih, partnerji se naveličajo en druzga, otroc jim po živcih skačejo in je to to. pol maš ene k so skp od osnovne šole naprej, k jim pol kr na enkrat z lufta kapne, da je pa to dolgočasno in je treba mal popestrit itn. tko da tiste papirčke lahk majo, jst ga ne rabm, otrok mi pa pod mus ni treba met, sam eni majo pač ideje, da more rod it naprej ipd. blesarija.

govori nekdo ki ima partnerski odnos s pivom ,računalnikom in staro mamo ki mu pedene, zlata ribica mu je pa crknila po 1 mesecu...ko boš imel družino pa pametuj

whatever

whenever

marjanca23 je napisal/a:

Zanimivo, na to niti nisem pomislila, da se oglašajo le tisti s problemi, ostali nimajo potrebe po pisanju o tem. Samo še vseeno se mi zdi, da je teh veliko (vidim iz mojega okolja).

No, malo sem se le potolažila.

Poglej. Ni takega odnosa na svetu, kjer ne bi bilo problemov. Problemi so dokaz, da je odnos živ. Če boš dober odnos definirala po tem, da nima problemov, potem si že v štartu zgrešila. Problemi so povsod. Dober odnos se od slabega razlikuje samo po tem, kako znaš probleme reševati. Zato ni nujno, da imajo v tvoji okolici vsi tisti, ki imajo probleme, tudi v resnici slabe odnose. Pa četudi bi jih imeli: zagotovo so v tvoji okolici tudi takšni z dobrimi odnosi. In osredotoči se na tiste. Če želiš imeti dobro prihodnost, si poišči (in si nikoli ne nehaj iskati - tudi ko boš imela 90 let) dobre zglede, ne slabih. Prihodnost je to, kar o sebi in svetu misliš danes, in prav nič drugega. Če boš mislila, da noben odnos ne uspe, boš to tudi zares doživela. Če boš ob problemih, ki se bodo sigurno pojavljali, vedno iskala poti, kako naprej, boš doživela to. Najbolj pomembno pri partnerju je, da ne išče izhodov iz odnosa, ampak vanj vlaga, tudi ko je najteže - takrat še sploh, čeprav takrat morda vlaga le tako, da poišče način, kako sebe ohladiti.

Zglede lahko iščeš kjerkoli, v okolici, po TV, v medijih, samo prave najdi - takšne, kakor bi ti sama rada živela, in ne takih, ki ti kažejo, kako ne bi živela. Dostikrat se spomnim para v eni oddaji pred leti, on invalid, ona skrbi zanj, in štirje otroci. Ljubezni za izvoz. Misliš, da je to par brez problemov? Misliš, da njej ne dojadi kdaj, da mora biti nonstop ob njem? Da njemu ne dojadi, ko je skos odvisen od nje? Da morata premagovati sto ovir, ki nam smrtnikom niso niti malo znane. Misliš, da se nikoli ne skregata, da nikoli ni napeto? O ja, pa še kako je. Ampak ker ne mislita črnogledo, zmoreta in se imata ob tem lepše, kot bi se imela vsak zase, pa še otrokom dajeta svetal zgled. Tak odnos sem si vedno želela zase, in sem ga nosila v srcu. Tako da sem ga na koncu tudi našla - čeprav je bilo vmes že tako hudo, da sem resno dvomila, ali se nisem morda zelo zmotila. Pa mi je dokazal, da ne.

Ti v okolici vidiš samo tisto slabo. Še enkrat odpri oči, morda pa najdeš več dobrega, kot misliš, da obstaja.

Aha in še to. Nek moder mož je rekel, da človek na smrtni postelji bolj obžaluje tisto, česar ni poskusil, kot pa tisto, kar je. Če v življenju (odnosu, službi itd.) vedno daš od sebe vse najboljše, potem izkušnja ni bila zaman - tudi če na koncu ugotoviš, da to ni to. Izkušnje nas delajo modrejše. Zato se jih ni pametno že vnaprej braniti, češ saj tako ali tako nikomur ne rata.

V resnici vsi poskušamo. Enkrat nam rata bolj, drugič manj, pri tem pa se skos učimo. Ker življenje pač nima navodil za uporabo, ki bi jih enkrat prebral in bi potem živel srečno do konca svojih dni. Aja, ja - pravljice so v resnici resnične, po "poljubil jo je" zares sledi "nato sta živela srečno do konca svojih dni", ampak pozabijo dodati, da samo, če se znata dobro skregat

v zakonu je najslabše to, da se učimo na lastnih napakah.

nekateri imajo srečo in to dajo skoz brez hujših pretresov, nekateri ne. odvisno kako dominantna želita biti oba partnerja. včasih je treba tudi kaj "požret", se ugriznit v jezik in biti tiho.

z leti se naučiš poslušat samo na eno uho, zamižat na eno oko in dat noge narazen tudi, ko ti ne paše.

Če so v zakonu spoštovanje in pogovor in ljubezen je ni sile, ki bi lahko zamajala tak odnos.
Če teh treh ni, nimaš kaj delat, malce "sapica" zapiha, in se že gre narazen.


In, ja, obstajajo še Ok partnerski odnosi.

No, to je pa res potem en lep zakon in sožitje, ki se ga splača vlečt v neskončnost ))) vsi zakoni so isti drek - na zunaj krasni, znotraj nič, fasada pa štima. Pri nekaterih, pa še to ne, ker ne znajo skriti.

experience, hvala. Vem, da čisto preveč gledam slabe odnose in se nanje fokusiram. Če jih je pa toliko. Stavim, da to ne gre le za trenutno nesoglasje, ker vem za mnogo družin, kjer oba niti ne komunicirata že vrsto let, ali se psujeta, vidno sovražita in že tudi grozita ali tepeta. To so ekstremi, nato so še milejše oblike, kjer sta le zadirčna en na drugega. To zadnje pišem, kaj vidimo ostali, torej takšni so pred okolico in bogve, kaj je še doma.
Se strinjam, da partnersko življenje ni holivudski film, kjer ni problemov in je vse rožnato.
Ampak rožnat je skoraj vsak odnos na začetku, a ni? In te rožice trajajo različno dolgo. Kaj, če trajajo predolgo, ko je že vse drugo in nato naenkrat uvenejo? Namreč nikoli ne moreš vplivati na nekoga drugega. Kaj, če recimo imaš še tako dober odnos, a tvojega vseeno premami drugo krilo? Zame se tu vse konča, ko je 1x zlomljeno zaupanje.

kompromis je napisal/a:

z leti se naučiš poslušat samo na eno uho, zamižat na eno oko in dat noge narazen tudi, ko ti ne paše.

Oprosti, a s tem se ne morem nikakor strinjati. Upam, da ni res. To se vam v dobrih zakonih dogaja? Noge dajete narazen tudi, ko vam ni? To je degradacija same sebe in mislim, da bi vsaj pri meni po tem šlo še samo navzdol. Silit v nekaj kar mi ni, si ne predstavljam oz. če že, je to potem povezano z veliiiiiiko količino slabe volje.

marjanca23 je napisal/a:

Namreč nikoli ne moreš vplivati na nekoga drugega. Kaj, če recimo imaš še tako dober odnos, a tvojega vseeno premami drugo krilo?

Lahko vplivaš na nekoga, če ga dovolj poznaš. Moški so drugačni.

Glej, moški nikoli ne bo rekel: u, kako ima ta dober pulover. on vidi joške. in ne vidi čevljev, on vidi noge. In nikar mu ne omeni dobre frizure.... Nekaterim moški so neprivlačne ženske s kratkimi lasmi. Torej, ne naredi napake, pa če si še tako želiš čisto na kratko postrič lase. Nekaterim moškim je zelo všeć, da ne pozabimo na njihov rojstni dan, čeprav oni lahko vedno pozabijo na ostale raznorazne obletnice. In skoraj noben moški ne mara, da jokamo in cmizdimo.

itd

marjanca23 je napisal/a:

Vem, da čisto preveč gledam slabe odnose in se nanje fokusiram. Če jih je pa toliko.

Hm, ne vem, v kakšnem družbenem okolju živiš - v mojem je takega veliko manj kot dobrih odnosov. ---> Poskusi zamenjati okolje

marjanca23 je napisal/a:

Ampak rožnat je skoraj vsak odnos na začetku, a ni? .

Ne nujno. Pri nama recimo se že ni začelo z metuljčki itd. Pa tudi če se tako začne in je vse rožnato, zrela partnerja vesta, da bo prišel čas,ko bo tega konec - in tega ne objokujeta kot "oh vsega je konec", ker se zavedata, da je to šele začetek. Da ima ljubezen takrat šele priložnost, da vstopi. Ker prej ne more, saj jo slepi zaljubljenost. Eni pa točno v tej fazi odnehajo, češ "ne čutim nič več" - sploh ženske smo k temu nagnjene

marjanca23 je napisal/a:

kompromis je napisal/a:

z leti se naučiš poslušat samo na eno uho, zamižat na eno oko in dat noge narazen tudi, ko ti ne paše.

Oprosti, a s tem se ne morem nikakor strinjati. Upam, da ni res. To se vam v dobrih zakonih dogaja? Noge dajete narazen tudi, ko vam ni? To je degradacija same sebe in mislim, da bi vsaj pri meni po tem šlo še samo navzdol. Silit v nekaj kar mi ni, si ne predstavljam oz. če že, je to potem povezano z veliiiiiiko količino slabe volje.

Mislim, da tole lahko razumeš na dva načina. Dobesedno, tako kot si ti, ali pa preneseno. V prenesenem pomenu bi lahko držalo v nekem smislu. V nekem smislu. Se pa ne strinjam s kompromis, da je v zakonu najslabše to, da se učimo na lastnih napakah. Meni oz. kar nama lahko rečem se to zdi nekaj najboljšega. Prav na tem imava možnost, da odnos gradiva - na popravkih lastnih napak. Ker če tega ni, ja kako se boš pa kaj naučil? Kako se pa nasploh v življenju kaj naučiš, če ne delaš tudi napak? Saj ne moreš vedeti, kako boš reagiral, dokler nisi v situaciji - in če prvič zaserješ, probaš drugič pač drugače. In probavaš, dokler ne uspe - kot z žarnico :=)

[quote=""še kar uspešen zakon""]

marjanca23 je napisal/a:

Namreč nikoli ne moreš vplivati na nekoga drugega. Kaj, če recimo imaš še tako dober odnos, a tvojega vseeno premami drugo krilo?

Lahko vplivaš na nekoga, če ga dovolj poznaš. Moški so drugačni.

Glej, moški nikoli ne bo rekel: u, kako ima ta dober pulover. on vidi joške.
itd[/quote]

E vidiš. V tem prenesenem smislu Moški so v enih stvareh zelo simpl. Nekomu, ki bi rad "gradil odnos", je včasih težko sprejet, da je onemu na drugi strani bolj pomemben dober seks kot tri ure pogovora.