Če najstnik ne uboga
Psiholog pravi, da če najstnik ne pride na lastno željo k njemu, so obravnave pri njem nesmiselne. Tako hodim sama. Pravi tudi, da če otroka ne vidi, ne more reči, kje je prava meja, koliko smem zahtevati od njega in koliko ne. Imam torej težave pri analiziranju svojega otroka, ugotavljanju, kolikor zmore, pri kaznih, spodbudah, prebrala kar nekaj knjig na temo vzgoje, dela z razvajenimi otroci, vsakodnevne muke, zavijam z očmi, penim, norim, a njemu je vse ravno. Za vse ima pripravljen izgovor.
Počutim se total nesposobna vzgajati. Oče je v tujini.
Malo pozno je res za vzgajanje…
To, da je oče v tujini, te ne more “razrešiti” odgovornosti, saj bi bila lahko mati “samohranilka”, pa bi ti to uspelo.
Psiholog res ne more obravnavati tvojega najstnika, če ga ne sreča.
Poskusi s pogovorom, ne z najedanjem, morda obstaja možnost, da bi šel najstnik vsaj za nekaj časa živet k očezu v tujino?
Včasih lahko majhna sprememba v načinu življenja naredi veliko v načinu razmišljanja.
Sklepam, da nimate finančnih težav, tako, da tudi če tvoj (vajin) najstnik zabluzi eno leto šole, ne bo vplivalo na njegovo kasnejšo možnost šolanja.
Pogovori se z možem in najdita rešitev.
Btw – kako to, da si se prej obrnila na psihologa, kot na moža?
Ne vem, koliko je najstnik star – 11? -18?, za začetek mu nudi zgolj osnovno oskrbo (a ne hotelsko), bonitete črtaj.
Skupaj napišita seznam domačih opravil, ki jih bo opravljal, napišita tudi okviren urnik njegovega delovnega dne (šola, prosti čas, učenje), ki se ga bo držal.
Ker nisi napisal, kaj je srž konfliktov (večini najstnikov je “vse ravno”) in ne vem, ali je otrok samo razvajen ali popolnoma nevzgojen je težko napisati kaj več.
Zares me zanima, zakaj se ljudje odločijo imeti otroke, ko sploh ne vedo , kaj naj z njimi.
Če mati (ali oče,vseeno) išče napotke za vzgojo predvsem po knjigah, mislim, da ni primerna/en za starševstvo.
Ja, kak nasvet za kako posebno, trenutno situacijo, to že, ampak, navodila za uporabo????¨!!!!
Brez veze……
Ločena, z očetom smo v stiku prek maila in telefona, vsi. Letnik že itak ponavlja, bojim se, da ne bo naredil srednje šole. Nima občutka, koliko se mora učiti. Pravi, da ponavlja zaradi učiteljice, ki ga je imela na piki. Ta del mu verjamem, ker je snov tistega predmeta znal. Razvajen je ja, vem. Kako ga pa odrazvaditi, pa ne vem.
Plana z njim ne morem narediti, ker pravi, da vse zna in da ne bo nič vprašan in da nič ne pišejo in ni da ni. Kako torej ravnati, ko bo lepega dne prišel domov in rekel, da je pisal nezadostno pri katerem od predmetov. Mu vzeti stran playstation in televizijo in telefon, dokler si ne popravi ali samo eno od tega….tudi če mu vse poberem, bo šel pa k punci, ki je očitno brez nadzora staršev, ker je včasih cele noči pri njej.
Ne verjemi mu, da ga je imela učiteljica na piki. Morda potem, ko ga je “sviral”, ja potem je možno.
Pa vendar, bojim se, da bo vedno kje učiteljica, ki ga bo “imela na piki” in on ne bo končal šolanja.
Poskusi no še z očetom- če je v tujini, bi se mulček moral učiti še tujega jezika, sprememba okolja tudi naredi svoje, mogoče pa sine potihem želi iti k fotru?
Ste kdaj odprli to temo?
Z vzgojo si zamudila že od prvega dne. Ločitev ima tudi nekaj neželjenega dodatnega pri tem. Otroci so kot gobe. Težko oz. nemogoče bo sedaj karkoli spremeniti, bolj boš poskušala, slabši rezultat bo. Mogoče bo kasneje po 25 letu čisto v redu fant, ampak res samo mogoče. Take zgodbe že mnogokrat videne. Branje knjig je zanimivo, ampak problema nikoli ne rešijo.
Jaz še nisem tako daleč in težko pametujem. Če pa izhajam iz sebe …
Meni se zdi pametno otroku pustiti proste roke tam, kjer ne more biti neke večje škode, ter svojo avtoriteto in besedo uveljavljati za pomembne stvari. Naj se oblači po želji, naj ima frizuro, kakršno hoče, naj se preluknja in ima sto prstanov na roki. Ne zgražaj se nad njegovim izborom mode, glasbe, računalniških igric … Skušaj se z njim dogovoriti, da mora šola štimat, potem ne bo problemov z žuranjem in spanjem pri punci (mimogrede, meni se tudi to zdi halo, predvidevam, da je njegovih let – kaj vse me še čaka!!!!) – seveda v enih normalnih mejah. Hodi ga iskat na žure, seveda diskretno. Se razume s kom drugim od odraslih? Kakšno teto, babico, komerkoli? Naj se z njim skuša pogovorit ta odrasla oseba, ker včasih dejansko bolj zaleže. Ko sem še študirala, sem inštruirala srednješolce in v bistvu sploh ni šlo toliko za to, da bi bili leni, nespametni in da bi jim vse dol viselo, ampak se jim je dejansko hudo fržmagalo, ker jih nihče ni jemal resno – oni so se pa počutili itak kot predsedniki celega sveta in pametni za tri einsteine. Kar nekaj staršev je reklo, da se jim ni popravila samo ocena, ampak tudi odnos do vsega – ker sem jih jaz pač jemala bolj sproščeno (seveda, če niso bili moji) in so imeli občutek sprejetosti.
Ne vem, po mojem mora obstajati en način, da najdeta stik, postaneta tudi prijatelja, ne samo otrok in mama.
Ker si napisala, da imajo ljudje otroke za brezveze ali nekaj v tem smislu. Jaz sem mislila, da bom znal, zmogla…ti verjetno tudi ne dvomiš v svoje sposobnosti…zato te sprašujem, če si prepričana, da se tvojemu najstniku ne bo rolalo in boš v isti kišti kot jaz?[/quote]
Hm, ampak starši ponavadi ukrepamo še preden se zadeva razraste, ti pa že v štartu zavračaš ukrepanje in očitno to že dolgo traja. Kar preberi za seboj, “plana z njim ne morem narediti, ker…”. Saj potem ni čudno, da imaš doma, kot imaš, čisto prav so ti povedali.
Čisto moje osebno mnenje, ki se nanaša na otroke ne glede na starost (dojenček, malček, otrok, najstnik) – nehajte brati ali bolje, berite z zdravo mero distance.
Otrok je individum, knjige le ukalupljajo, potem so pa težave, ker morda nek otrok ne paše nikamor in starš po vsej sili otroka nekam mora vtakniti. Otroka moraš najprej poznati. Opazuj ga, dihaj z njim (čeprav najstnik – je že malce pozno) in znala boš tudi ravnati z njim.
Najstniki so pa sploh najstniki, eni bolj drugi manj težavni. “Ravno” je njim vsem in vsem je vse “brez veze”, le da nekateri zaradi vzgoje (ki se je dogajala od rojstva naprej), karakterja, značaja ipd. malce manj burno reagirajo, za ljubi mir požrejo svojo najstniškost, izpolnijo vsej en del svojih odgovornosti.
Ker si napisala, da imajo ljudje otroke za brezveze ali nekaj v tem smislu. Jaz sem mislila, da bom znal, zmogla…ti verjetno tudi ne dvomiš v svoje sposobnosti…zato te sprašujem, če si prepričana, da se tvojemu najstniku ne bo rolalo in boš v isti kišti kot jaz?
__________________________________________________________________
O, saj nisem nobena super mama, lahko mi verjameš, vendar nisem res nikoli dvomila v občutek, ki me je vodil pri vzgoji.
Tudi sama sem prebirala knjige na to temo (zelo rada se pustim podučiti) , ampak…tisto je teorija za teoretične otroke, tile naši so pa tule in avtorji tistih knjig nič ne vedo o njih.
Prisluhni sebi, svojim občutkom, prisluhni otroku, tudi, ko ti nič ne govori in boš vedela, kaj storiti.
Srečno!
p.s.
mogoče sem imela srečo, ampak, vsaj v glavnem sem mojega,zdaj ne več najstnika, prepeljala čez to obdobje tako, da se danes dobro počuti.(kot oseba).
Plana z njim ne morem narediti, ker pravi, da vse zna in da ne bo nič vprašan in da nič ne pišejo in ni da ni. Kako torej ravnati, ko bo lepega dne prišel domov in rekel, da je pisal nezadostno pri katerem od predmetov. Mu vzeti stran playstation in televizijo in telefon, dokler si ne popravi ali samo eno od tega….tudi če mu vse poberem, bo šel pa k punci, ki je očitno brez nadzora staršev, ker je včasih cele noči pri njej.[/quote]
Tudi ti očitno sina nimaš pod nadzorom, če ga pri 16 pustiš cele noči pri punci (zakaj bi bil to samo njen problem??). Saj ne, da punce sploh ne bi smel imeti, ampak pri 16 se vsaj meni zdi odločno prezgodaj, da pri njej preživlja cele noči (torej kontinuirano kar naprej). Kakorkoli, kdo je pri vama šef, ti ali najstnik? Meje se postavljajo že davno prej, ne šele, ko je otrok najstnik….