Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Za vse ljubitelje dobre knjige. Posebna stran, ki vam ponuja veliko koristnih nasvetov in informacij iz knjižnega sveta.

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture

Nataša P

mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine

Gordana Rodinger

okrobrsko branje

Default avatar

Titija

Vsa razočarana poročam, da sem prebrala Belo damo Devinsko Dušana Jelinčiča. Ojej - nekakšna kmečka povest, mešanica med Miklovo Zalo in Cvetjem v jeseni. Mogoče bi mi bila konec osnovne šole všeč. Zdaj pa: u iber ne!

S Steinbeckovo Polentarsko polico tudi nisem v najboljših odnosih. Očitno spet sledi obdobje knjig, ki mi niso všeč.

Za tolažbo bi Vrenka. A se kaj ve, kdaj izide?
Default avatar

pilgrim

Starič Peter - Atomska bomba (Didakta, 2007)
obsežen zgodovinski, poljudno znanstven, strokoven, izčrpen in izredno verodostojen pogled na celoto neposrednih in obrobnih dogajanj, ki so pripeljala do najbolj uničujočega orožja, ki si ga je človeštvo izmislilo do sedaj. knjiga se lepo bere in te, čeprav si vanjo zataval le zaradi določenega podatka, ki si ga želel preveriti, potegne vase.
še bolj pa začneš ceniti domačega avtorja, ko ob tem prebereš še kakšno tujo knjigo, ubrano na podobno struno. recimo Čudovito vesolje Briana Greena je na trenutke preobsežno, prezahtevno in dolgočasno, recimo E=mc2 ali življenjepis najslavnejše enačbe na svetu Davida Bodanisa se v primerjavi s Staričem zdi na trenutke precej manj verodostojno, precej bolj na hitro zmetano skupaj, Hawkingova krajša zgodovina časa pa malo preveč podcenjujoča za povprečno razgledanega bralca.
čeprav Staričevo delo ni leposlovje, pa je vseeno lepo odkriti domačega avtorja, ki se po kakovosti lahko enakovreno kosa z bolj razvpitimi tujimi avtorji in njihovimi precej modnimi knjigami.

@Titija: še enkrat: žal ne vem, upam, da še letos.
Default avatar

zelenci

b]Mateja Debelak[/b]: O, Amerika
Tiziano Terzani: Pisma proti vojni

Kot po naključju sem eno za drugo prebrala knjigi, ki vsaka na svoj način govorita o Ameriki, a sporočilo je dokaj podobno. Prva knjiga je delni potopis z razmišljanjem avtorice o ameriškem načinu življenja, druga, kot že naslov pove, razmišljanja o vojni.

Apeliram na vse založnike, naj izdajo še kakšno delo Tiziana Terzanija (prevedeni stav le dve knjigi), ker si slovenski prostor zasluži, da prebere čim več njegovih misli o življenju, o nenasilju, o razumevanju - tudi drugačnosti.
Default avatar

ŽANA.

Sara Gruen: Voda za slone

O knjigi, ki je bila že nekajkrat omenjena na tem forumu (z različnimi vtisi), se morda težko napiše kaj novega. Znala je privabiti ne le hahljanje ob opisih, kako uporno srce poskoči kot nekoč – na trenutke tudi solze, ko mu telo zaradi poznih let ne more vedno slediti. V mislih se skozi sanje in presenetljivo jasne spomine da podoživeti čar ljubezni. Nalezljiva je vedrina nasmeha, ki - podkrepljena s toplino humornega posluha - ljudem spet prinese uresničljivost drobnih pričakovanj. Pomirjajoče ostaja modro nebo, saj je prav takšno, kot nekoč.
Default avatar

hermiona

Med prebiranjem Zgodovinske čitanke I, me ves čas spreletava misel, kako lepo bi bilo, če bi tudi v Sloveniji kakšen Miljenko Jergović dogodke iz naše preteklosti (otroštva in zgodnje mladosti) na tako prefinjen način izmaknil pozabi.
Sicer pa je knjiga spomenik Sarajevu in Bosni, nekaj pa tudi skupni SFRJ, tako da se notri najdemo tudi Slovenci, ki smo takrat "gor rasli". Šečerne tablice, NNNP, pa še kaj, me je spomnilo na tiste čase in zvabilo nasmeh na ustnice.
Default avatar

bralka

* Tone Partljič: Dom dom me je zelo spominjala na Na visokih petah Andreje Pšeničny (to sem pač prebrala prej, pa tudi izdana je bila prej, sem prav preverila. Naključje?). No, saj ni veliko podobnosti, nekaj pa le. Pa pri obeh je dogajanje postavljeno v dom upokojencev.

* Igor Karlovšek: Gran Canaria; nisem in nisem je mogla odložiti. A mi ni bilo žal prečute/"prebrane" noči.

* pa večraj sem prebrala kratko zgodbo meseca v zadnji Bukli. Žal ne vem naslova in avtorice, ker nimam revije pri sebi. Lepa (z eno besedo).
Default avatar

Oja

@Hermiona: za te namene odlično služi tudi Leksikon YU mitologije. Ravno ga berem že tretjič, in sklenila sem, da ga ne bom več posojala, ker se dejansko zgodi, da ga takorekoč fizično potrebujem, in si ne upam tvegati, da ga ne bi imela pri roki. ;)

Sicer pa:

Thomas Brussig: Berlinska orgija

Avtor priljubljenega romana Junaki kot mi (ki se meni ni zdel tako strašansko kulten, kot so ga skušali predstaviti) se je po naročilu nemškega tabloida lotil raziskovanja prostitucije v Berlinu - a ne z zaskrbljeno sicialnega vidika, kakršnega smo navajeni, ampak kot potencialna stranka, ki jo zanima, kje, kako in kaj dobi za svoj denar. Tehtno in zabavno, priporočam.
Default avatar

Toro

Vladimir P. Štefanec: Odličen dan za atentat. Prijetno zastavljena zgodba, kjer Štefanec najprej vzpostavi pet likov, potem pa jim premeša usode. Atentator začetnik, vodja varnosti, fotografinja, en izgubljen model in njegov sinček, vsi v majhnem mestu, v katerega prihaja predsednik ameriškega kova (okoli naše ekscelence zagotovo ne bi dvigali toliko prahu). Berljiva zadevščina, ki se mi je počasi sprevrgla v vprašanje, kaj je Tisto, kar me pri sorodni slovenski literaturi najbolj moti. Ne vem, kaj več kot rahlo zoprni junaki, ki so ultra pametni in povsem apatični, mi res ne pade na pamet, teh pa je tu v izobilju. Po Emmi Donoghue in njenem vrhunskem literarnem glasu petletnika je bil Štefančev Alešek zgolj tretja občinska liga. Zadnjih nekaj deset strani sem zgolj površno preletel, ker mi je bilo vsega dovolj.
Default avatar

Katja10

John Updike: Bech at Bay

Če se kdo kani lotiti J. Updikea, to nikakor ni knjiga, s katero bi veljalo začeti - no, pa tudi končati ne. Nič novega, nič svežega.
Odloženo proti koncu.


Martin Page: Kako sem postal neumen

Po zehanju do polovice knjige me je minilo, da bi to izvedela. Tudi junak se ne zdi tako strašno brihten, da bi to lahko bil vzrok vsega njegovega trpljenja, kot sam pravi - znanju aramejščine navkljub.
Globalno - ali vsaj evropsko - megastično uspešni prvenci mi že nekaj časa ne vzbujajo več posebnega zaupanja, ampak kaj, ko sem še enkrat podlegla, še eni bledi knjigi. Padale so celo izjave, češ da gre za sodobnega Kandida. No comment.
Odloženo na sredini.
Default avatar

knjiznapolica

Po skoraj dveh tednih končala Mesto tatov. Vtis: mlačno. Knjiga lepo teče, je lahkotno nezahtevno branje, mestoma kruto, ponudi par izsekov grozot vojne, premalo in preveč navrženo, da bi ustvarilo vojno vzdušje, pa ravno dovolj, da zmoti lahkoten potek zgodbe z zapletom, in se ne spojita v homogeno doživetje. Najbolj pa razočara (PAZI SPOJLER: šahiranje in razplet, ki se pripeti med trojico in nemcem) sam vrhunec, ki je po pravici povedano narejen na prvo žogo in kalupsko.
Ne vem, mene je knjiga razočarala, čeprav je bila prijetno lahkotno branje, kaj več pa tudi ne. Junaki so res dobro izdelani, sama zgodba pa prosti spis v prvem letniku gimnazije.
Enako me je že razočarala Voda za slone - poskuša bit všečna in pri tem tvega površinskost, kar se ji tudi zares zgodi.

Malo sem preletela tudi Med obema tečajema - kratke popotniške zgodbe. Kaj pa vem.

Naslednji sta na vrsti Gran Canaria in Beli tiger.
Default avatar

Enka

Knjiznapolica, mislim, da nam zbirka Bralec ponuja kvalitetno lahkotnejše branje in nima višjeletičih ciljev. Če pričakuješ (samo) to, v glavnem ne razočara.
Default avatar

knjiznapolica

Enka,
se opravičujem. Forum spremljam že nekaj let. Berem, a se ne oglašam. Da me kdo ne bi narobe razumel, zbirka Bralec mi je všeč, jo rada berem. S tem pisanjem nisem hotela napadati zbirke, le ker mi je branje po dolgem času steklo, sem se želela začeti oglašati v mesečnih temah. In ta je bila pač prva prebrana. Morda bi morala počakati in se prvič oglasiti s knjigo, ki bi mi bila bolj všeč.

Seveda nisem hotela povedati nič hujšega oz. drugega kot Oja (le da nisem stalni član forumske zasedbe):
"Sara Gruen: Voda za slone. Nenavadna, topla in odlično napisana zgodba, ki pa jo žal pokvari hollywoodski konec. Avtorico očitno muči klasičen ameriški simptom: preveč misli na denar (tj. na to, kako se prikupiti čim širšemu krogu bralcev), da bi si upala biti res udarna. Seveda ne čudi, da so filmske pravice že davno prodane."

In ne me narobe razumet, tudi sama posegam tudi po lahkotnejšem čtivu, a tudi to mora biti kvalitetno napisano. Moti me samo, če imam občutek, da je avtor najpomembnejši del romana napisal z levo roko ali z mislijo na kaj drugega. Pri tem se počutim opeharjena.
Default avatar

Enka

Knjiznapolica, ne vem, zakaj si moj komentar vzela kot napad nate? Letel je pzp najbolj na ta del tvojega razmišljanja:

"Ne vem, mene je knjiga razočarala, čeprav je bila prijetno lahkotno branje, kaj več pa tudi ne. Junaki so res dobro izdelani, sama zgodba pa prosti spis v prvem letniku gimnazije."

Drugače pa smo na Moljih veseli vsakršnih mnenj, itak. Kregamo se pa v glavnem ne ;-).
Default avatar

dear heather

@ knjiznapolica - zelo podobno bi sama rekla (oz. sem rekla) glede Mesta tatov. Meni ni pustila dobrega vtisa.

Sicer pa "prijavljam" tole:

J. M. Coetzee: Življenja živali

Drobna knjižica, ki sem jo v cobissu našla pod antropologijo, je "zakrinkana" v literaturo, sicer pa govori o pravicah živali, vegetarijanstvu ... (ne)možnosti dialoga med tistimi, ki meso jedo, in tistimi, ki menijo, da ga ne bi smeli. Imenitno in priporočam vsem, ki jih ta tema zanima. (Kot sem prebrala v spremni besedi, se ta tema pri Coetzeeju pogosto pojavlja v romanih, pa tudi Coetzee sam je strog vegerarijanec.)


G. Vojnović: Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra

Zbirka Vojnovićevih kolumen, ki jih večine nisem poznala (tu in tam ga berem v Dnevniku, sicer ne). Rekla bi: simpatično.
Default avatar

hermiona

Arthur C. Clarke, Stephen Baxter: Firstborn (Book three of A Time Odyssey)

Znanstvena fantastika.
Prvorojeni so tisti, ki so v Vesoljski odisejadi 2001 postavili ogromne črne monolite in z njihovo pomočjo pospešili oz. omogočili razvoj človeške vrste. Vendar pa se je človeštvo z vsem svojim napredkom začelo vesti neekonomično - začelo je porabljati preveč energije in Prvorojeni so se odločili, da človeško vrsto uničijo. Prvi dve knjigi trilogije (Time's Eye in Sunstorm) opisujeta dva neuspešna poskusa v to smer, v tretji knjigi pa se konec človeštva zdi neizbežen. Kvantni bombi se pač ni mogoče zoperstaviti.
Pričakovala sem, da bom v knjigi zvedela kaj novega in konkretnega o teh skrivnostnih Prvorojenih, pa iz tega ni bilo ne vem kaj. So mi pa razložili možnosti potovanja na Mars s pomočjo nekakšne žičnice ali dvigala, kar, pravijo, ni tako zelo nemogoče. Prisostvovala sem nastanku novega vesolja na račun uničenja Marsa in spremljala življenje v alternativnem svetu.
Obilo domišljije, ki naj bi temeljila na znanstvenih odkritjih zadnjih let, pa vendar - razočaranje. Navajena sem drugačnega Sir Arthur C.Clarka.
Default avatar

ElaS

Claudia Caroll - Ti izdam skrivnost?

Tri dolgoletne prijateljice, vsaka s svojo življensko zgodbo v modernem Dublinu, se odločijo uporabiti "vesoljski Zakon privlačnosti". Prva je zelo uspešna lastnica oglaševalske agencije, vendar neuspešna pri nasprotnem spolu, druga nadarjena igralka brez vidnih vlog in tretja uspešna pravnica vendar je vse pustila zaradi štirih otrok in moža od katerega se ločuje.

Všečno napisana zgodba. Me je nekjakrat potegnilo da bi šla na pijačo v opevane dublinske lokale :)

lp, ela s
Default avatar

dear heather

V knjižnici sem v pomanjkanju boljših idej zagrabila H. Fielding: Olivia Joules and the Overactive Imagination. No, odložila sem jo po desetih straneh (mimogrede: zdi se mi, da smo se opisov osebkov moškega spola v povezavi z besedico "shag" morda zasitili že v Bridget Jones).

Potem pa:

Paolo Giordano: Samotnost praštevil

Hja ... Naslov mi je všeč in ima poanto, avtor je še mlad in ima potencial (sicer je fizik, omenjam v navezavi na naslov), s koncem ne pretirava, začne se tudi v redu, lepo tudi teče ... ne morem pa reči, da me je ravno (blaznooo) navdušil. V miru prebavljeno.
Default avatar

knjiznapolica

Nemško loterijo sem obdelala med Kresnikom in popolnoma soglašala s Torom.

Enako kot Bralka nisem mogla odloži Gran Canarie. Zgodba je preprosto fantastična, potegne te noter vrtinec dogajanja in ne izpusti vse do konca. Karlovšek je mojster v držanju napetosti. Čuti se, kako čvrsto drži zgodbo v svojih rokah, niti za hip mu ne uide. Tudi tema je zelo zanimiva, odpira nove poglede, je aktualna ... Edini minus pri vsem skupaj bi dala uredniku in lektorju. Če Španka govori špansko, potem naj bo to španščina, ne pa latovščina, kot bi jo govoril Slovenec. O umeščanju s/z pred besedami pa menda že v dokaj nizkih raqzredih osnovne šole učijo. Sta malenkosti, nič hujšega, a grdo zbodeta v knjigi, ki vsaj zame nima šibke točke. Priporočam.

Sem pa šla po Torovi primerjavi prebrat še Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa - uf, tako močne pripovedi pa še ne. Tako spretno prepletanje zgodb različnih družinskih članov. To je literarni koncentrat, ki pa se ga lahkotno bere. In v tem je po mojem največje mojstrstvo Junota Diaza. Moram prebrati še kakšno njegovo. Na zanimiv in prijeten, nevsiljen način je z opombami vpeljana diktatorska zgodovina Dominikanske Republike. Knjiga je kljub tragični usodi zabavno branje, ne zamori, da pa mislit. Ogromno vpletenih rač. igric, znanstvene fantastike - referenčno je knjiga bogata kot zakladnica. Meni je knjig veliko dala. Zelo priporočam še drugim.
Default avatar

Enka

Aleksanedar Hemon: Nowhere Man

Saj ne vem, ali sem ratala tečna stara baba ali kaj, ampak tudi tale (precej hvaljena, od poznanih in od "uradnih" bralcev) zadeva meni ni šla po grlu. Ravno toliko dobro je napisana in sem ter tja potegne, da je nisem odložila, ampak v bistvu me je vedno manj zanimalo, kaj je bilo in kaj bo s Pronekom. Ki mi je bil simpatičen samo na začetku knjige, dokler je haral po Sarajevu, potem pa postane zatežen. Objektivno gledano je seveda upravičen do zateženosti, saj je izbeglica iz krvaveče domovine, ki v ZDA ne najde ne svojega mesta ne miru v duši, ampak...nekako mi knjiga ni omogočila, da bi se zares vživela v njegova občutja, v ta filing nikamor spadajočega človeka... Med dolgotrajnim branjem sem se izgubila celo tako zelo, da konca (zadnjega poglavja) - v katerega sem, na podlagi izkušnje s Projektom Lazar, polagala velike upe - nisem štekala. Tako sem včeraj knjigo končno odložila, z dolgim nosom.
Default avatar

Katja10

@Enka: ob branju mi je bil še kar všeč, je pa res, da sem knjigo ekspresno pozabila, ni se zasidrala. Pač pa mi je bila veliko bolj všeč Question of Bruno, tudi zaradi jezika, čeprav se je je AH dokaj na hitro priučil. Se bom pa lotila še Projekta Lazar, če praviš, da je fajn ...

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger