komplikatorski starši v šoli in vrtcu
Starši mojega šolarja in še bolj ˝vrčkarja˝ se mi v veliki meri zdijo zelo komplikatorski in agresivni. Na sestankih slišiš res vse mogoče predloge, ˝dobronamerne˝ nasvete o vzgoji, prehrani, kaj in kako bi moralo bit vse v šoli/vrtcu po njihovem narejeno, organizirano. Včasih imam občutek, da je vse manj takih, ki ravnajo po zdravi kmečki pameti in ne vsiljujejo svojega načina življenja in razmišljanja drugim kot edinega in 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pravega. Jaz se takim ljudem na veliko izognem, globoko pa sočustvujem z vsemi vzgojiteljicami in učiteljicami, ki imajo dnevno opravka s starši.
Kdo pa so starši tvojega šolarja? A nista to ti in tvoj mož? :)))
Drugače pa, ja, se strinjam.
Se mi zdi, da “moderni” starši blazno komplicirajo in če niso v centru pozornosti oni/njihov otrok ali pa kaj ni po njihovo, znajo biti zelo agresivni. No, zato pa so sončki taki “sončki” – nič čudnega, ne?
Se pridružujem tvojemu mnenju. Že vnaprej se bojim dveh sestankov v naslednjem tednu – v šoli in vrtcu, kjer bom zopet poslušala razne modrosti. Potem me bo pa še vzgojiteljica v vrtcu predlagala v svet staršev (ker me pozna že od prej); res, da bo tako v svetu staršev en komplikator manj, ampak meni bodo pa kljub temu dobronamerni starši po glavi skakali s svojimi idejami, kaj vse je potrebno storiti – da bi se pa kdo od njih sam javil za predstavnika v svetu staršev – o, to pa ne.
Hm, do tegale sem se strinjala, da je preveč komplikatorjev, po drugi strani je pa tole tudi en zanimiv pogled.
Nekateri starši pa so res tudi takšni, da za komplikatorja označijo vsakega, ki ni čisto brez idej.In ki kdaj pa kdaj tudi rečejo, da se jim kaj ne zdi prav. Recimo kupovanje dragih daril za učiteljice ob koncu leta. Vsako leto nas je par staršev, ki stegnemo jezik, da je to brezveze, pa prevladajo vedno glasne mame (tudi ta v svetu staršev), ki zatrjujejo, da se “to spodobi”. Izpademo mi potem “komplikatorji”.
Kar me najbolj moti:
– izpostavljanje tem, ki bi jih moral dotični rešiti izključno z vzgojiteljico/učiteljico in ne sodijo pred cel avditorji staršev
– pretirano navajanje, kako kdo osebno rešuje določeno težavo, ki je izpostavljena – v bistvu že kar svetovanje(
– postavljanje vprašanj, ki bi ga lahko razrešili sami z enim klicem npr. v tajništvo in se drugih ne tiče in jih niti ne zanima
– ˝predavanja˝ v zvezi s prehrano (nikoli izčrpana tema), javno poudarjanje vegetarijanstva
…
Brez teh staršev, ki jim nekateri rečete “komplikatorji” se včasih ne bi nič premaknilo na bolje. In mnenja sem, da je vsak predlog dobrodošel, če pa je izvedljiv ali pomemben pa se tako in tako potem lahko ugotavlja.
Meni pa gredo na živce bolj tisti starši, ki nič ne “komplicirajo”, ne dajajo svojih pripomb na sestankih, potem pa doma in prijatelicam tožijo o tem kaj ni vredu v šoli, kako se nič ne spremeni.
Nikoli na nobenega starša, ki je dal pripombo nisem gledala kot na “komplikatorja”. Ima pač svoje mnenje, velikokrat upoštevanja vredno, včasih žal neizvedljivo. Vsak starš pa sigurno da pripombo za katero misli, da bo olajšala delo na šoli njegovemu otroku in če bo njegovemu, bo tudi tvojemu, pa mojemu in vsem ostalim.
Ne vem no, morda nisem bila dovolj jasna: starši pravijo (večinoma se poznamo): kaj pa če bi bila ti v svetu staršev? Imaš že izkušnje (sem bila že pri prvem otroku). Čeprav bi vsak od njih lahko bil v svetu staršev, pa se jim ne da. Ko je pa sestanek, mi pa seveda natrosijo kup predvsem pritožb tu pa tam pa tudi kakšno idejo.
Sama nisem ravno brez idej in ne kimam brez zveze. Ampak:
– mislim, da je povsem vseeno ali gredo otroci spat ob 11:30 ali 11:40;
– mislim, da ni potrebe oz. ni primerno, da si po kosilu umijejo zobke: ker če imajo 2-letniki na voljo zobne ščetke, jih slej ko prej zamenjajo med sabo, kar pa ni najboljše:);
– je precej vseeno ali otrokova torba z oblačili visi na obešalniku ali pa je spravljena v omari;
– me ne moti, če otroci pri igri stikajo glave (sicer je res, da so včasih v vrtcu prisotne tudi uši, ampak te lahko dobijo tudi brez stikanja glav, ker igrati se pa res ne morejo tako, da je med njimi 1 meter razdalje);
– je vseeno ali je na tleh za igranje airflex blazina ali katera druga itd itd …
V glavnem, za nepomembne stvari se mi pa res ne da izgubljati energije in časa.
Eno uro smo porabili na sestanku za temo, kdo je upravičen do prevoza s kombijem v šolo in kdo ne. Na koncu je ravnatelj povzdignil glas in odločno utišal vse starše s tem, da je rekel, da bo kombi pobiral tiste, kateri so na spisku in konec debate. Za zaključek teme pa še predlagal, da bosta avtobus in kombi ustavljala cca 300m od šole, od koder je pločnik prav do vhoda šole, z namenom, da se večinoma za sedeni otroci vsaj malo razgibajo, pa je bilo kar nekaj ogorčenih staršev, čaeš kaj se pa gre? po večini so bili to leni debeloritneži, kateri tudi svoje otroke vzgajajo v razvajence in mislijo, da bi jih kombi moral pobrati v domačem hodniku in jih odložiti pri njihovi mizi v razredu.
Za prehrano je tako ali tako rekel na začetku sestanka, “Sprememba v prehrani za posameznika je možna samo z spričevalom od zdravnika za predpisano dieto. Tu je debata o prehrani končana.” Spet val ogorčenja debelih riti, kaj pa zdrava hrana.(verjetno želijo ti starši, dobro svojemu otroku, da bo vsaj v šoli jedel zdravo hrano)
Da in to so tisti komplikatorji, ki hočejo samo dobro svojemu in našim otrokom. Da pa bi se kdo prijavil v svet staršev pa itak nima časa, ker lahko kaj zamudi, doma s svojim otrokom, ki sedi pred TV ali pa za PC gajbo, če slučajno ni v službi.
Sem bila pri prvem sinu v svetu staršev. Dovolj imam. Tisti čas je bil recimo 4/5 zapravljen. Recimo tako:
Oči: (O)
A gredo naše Sovice (recimo jim tako) letos na zimovanje??
Vz. Ali ravnatelj: (V)
Gredo vsi letnik 2004.
(Oči:)
Naša je letnik 2005. A gre tudi??? (Je namreč mešana skupina).
(V.)
Ne, gre drugo leto.
(O.)
Pa naša Binca bi res rada šla. A lahko gre letos?
(V.)
Ne gospod, bo šla drugo leto kot vsi otroci letnika 2005, ki gredo drugo leto.
(Oči)
Pa res ne more letos iti?
(V.)
Ne, bo šla drugo leto, ko pride na vrsto.
(O.) Kaj pa če ekstra plačamo? (wtf??)
(V.)
Gospod, za letnik 2005 bomo zimovanje organizirali drugo leto.
(O.)
Torej to pomeni, da ne more iti?
ITD, ITD.
Podobno se ponovi za druge stvari…
roditeljski sestanek petošolcev
predstavitev učitelja v podaljšanem bivanju
učitelj: Ima kdo kakšno vprašanje v zvezi z delom?
mama: Jaz vas prosim, da pazite, da moj Bučko naredi najprej nalogo za slovenščino.
učitelj: Veste, naloge delamo skupaj, najprej matematično – ker imajo učenci z njo največ težav in ker jih nalažje pregledam
mama: Jaz vseeno prosim, da ste pozorni da bo Bučko v varstvu najprej naredil slovenščino. matematiko naredi hitro, s slovenščino pa ima več težav in potrebuje več časa. če potrebujete pisno zahtevo, povejte, samo jaz prosim, da to dosledno upoštevate…..
yeah, right, blontno veselje, glih samo to ima človek za delat, da pazi na vrstni red nalog tvojega Bučka…
tale bo zih šla z bučkom šiht iskat pa težila delodajalcu nej ga vzame prednostno iz kakršnega kol razloga že… 😉
:)))))
7 šolci gredo v šolo v naravi na morje in mama izrecno prosi naj hčeri učiteljica vključi fen – oziroma naj vtakne vtikač v vtičnico ker ji ona tega doma ŠE ne dovoli.
Ali pa če mu učiteljica zloži stvari iz kovčkov.
In za take kretenjade in individualne želje se porabi 2 uri.
Krona vsega je bila pa prošnja, da njihov pa ne mara piščanca in če bi lahko namesto tega dobil telečjega zrezka.
To pa je tema, ki me je pošteno nasmejala. Ampak mene, kot starša. Če bi bila učitelj, se mi to zagotovo ne bi zdela tako grozno smešno!
Da, v 7. r. ne sme sama rokovat s fenom????? Saj niste resni!
Na “naši” šoli je ena mama na vsak način želela videti teste, ki jih delajo pri iskanju nadarjenih učencev —da bi vadila.
Ali pa, če bi bilo mogoče prestavit športno vzgojo, ki je po malici, ker to ni dobro za želodec — pri petošolcih!
Ah, cvetk je še in še.
Ko pa tole berem, mi gre pa res na bruhanje….namesto, da bi se dogovarjali o pomembnih rečeh, o delovnih navadah, delanju nalog, pa o tem da mu zloži iz kovčka, pa vtakne fen v vtičnico.Saj ni čudno kakršno stanje je med našimi otroci.Jaz še vedno trdim, kakršni starši, taki otroci, so pač zrcalna slika !
Jaz sem se bockala v osnovni šoli o prevozu otrok v šolo, ker je bil organiziran prevoz iz naše ulice pa do šole ampak, kombi ni imel varnostnih pasov.Samo tukaj sem se oglasila in sem rekla, da je to protizakonito in da mojega otroka ne bodo vozili, ker ni varno in da otroka privezujem v avtu od rojstva in da se mi zdi skrajno nevarno početje.No ali sem prav ravnala?Druge mame pa o njihovih sončkih, kako bodo naredili nalogo in da one ne bodo doma nič pregledovale ker je to domena šole, kako se bo pa njihov otrok pripeljal do šole, to pa ni pomembno…dokler se ne zgodi nesreča in bo poškodovan ravno njen sonček!!!!
Ha ha ha, kako sem se pa sedaj narežala. Kakšne kvasijo nekateri starši.
še nekaj od mene:
Ena mamica na sestanku v šoli: Kaj v šoli nič ne pijete? Moja Klara pride vsak dan tako žejna domov. Otrok bi pa ja moral na dan spiti vsaj 2 litra vode.
ali pa
— kaj zobne paste pa ne sme imeti v šoli?
Učiteljica: Ne, ker potem je ves lijak zapacan
– Ja moja Klara si pa tako želi imeti pasto v šoli
Sestanek na začetku drugega razreda, tematika šolska prehrana. Ena mama izrecno prosi, naj njenemu sinu, ko bo na jedilniku špinača in pire krompir, to dvoje dajo na krožnik tako, da se ne dotika. Ker v nasprotnem primeru sine ne bo jedel. Učiteljica odvrne, da to ni njena naloga, še več, da se ji zdi, da tudi kuharice ne morejo paziti na kaj takega pri tako velikem številu otrok (gre za veliko šolo). Mati je o špinači in krompirju gonila še nadaljnjih 15 minut. Nihče je ni mogel ustaviti.