Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Septembra kaj beremo?

Default avatar

Enka

No, jaz pa že dolgo nisem odprla mesečne teme :-).

Sem še malo pobrskala po zbirki Bralec in izvlekla ven Črn dan v Blackrocku (Kevin Power). Zanimivo, kaj se da napisat o zelo malo podatkih in nič čustvih. Fajn in berljiva zadeva, dovolj nevsakdanja, da jo lahko priporočim v branje. Ni pa nek hud presežek. Sploh konec bi sama napisala povsem dugače, brez nepotrebnega vnašanja sentimentalnosti.

Moram pa reči, da me je tokrat živciral prevod, kar pri meni res ni pogosto. Ker je osnova knjige prikaz stanja duha neke socialne skupine (skupnosti?) in ker je ta skupina mlajših let, je bistvo knjige tudi sleng. No, in prevod nekaterih izrazov me je jezil skozi vso knjigo. Omajgod - mislim, kaj je hotel pesnik povedat s tem prevodom? A to pri nas kdo uporablja?!? Mislim, da ne. Zakaj torej nekakšno "slovenjenje"? Uporaba besede kao se mi je na začetku zdela ne le pogumna, ampak v prvem delu knjige tudi primerna. Potem pa...kot da se prevejalki ni več ljubilo, kar vsak stavek je postal "kao", seveda na način, na kakršen se beseda pri nas niti slučajno ne uporablja. No, najbolj pa me je jezil poslovenjeni pridevnik fucking. Po slovensko: fakin. Poleg tega, da se seveda ta izraz pri nas ne uporablja po dvakrat v vsakem jebenem stavku, je fakin v resnici beseda, ki v našem jeziku že ima pomen. In meni se je menda beseda prav vsakič dobesedno zataknila, ker so mi možgani prav vsakič v šusu poslali signal njenega normalnega (samostalniškega) pomena, ki mi je zrukal stavek, tako, da sem ga moral začet brat od začetka. In tako skozi celo knjigo...
Default avatar

ŽANA.

Deček, ki je videl resnično.

"Zgodi se, da ne najdeš knjige ti, ampak, da ona najde tebe." Uvodni stavek dopolnjuje zapis, da se skuša ohraniti otroško jezikovno neobremenjenost s pravopisnimi pravili. Posledično precej lahkotneje razgrinja svet paranormalnega – ne glede na to, ali je bralcu verjeten ali ne.

Ker sem se je lotila v današnjem nedeljskem jutru, ne morem podati celotnega vtisa. A prevečkrat se mi zadnje tedne dogaja, da začnem brati z nekim optimističnim pričakovanjem, ki se v zaključku izteče v misel, kako knjigo pozabiš, preden začneš z branjem naslednje. Zato tudi nisem ubesedila prebliska, da bi počitniški kupček branja vendarle strnila v zapis z naslovom: "Kako v vsaki knjigi lahko najdeš vsaj en dober stavek."

Upam, da tokrat ne ostane le pri nasmehu ob pridihu otroške logike, ki se pritihotapi med vrstice. Ko npr. deklici, ki hoče postati igralka (konec 19. stoletja), rečejo, da so igralke pokvarjene in zato dame ne želijo biti igralke. In jo obdolžijo odgovarjanja, ko jim na to odvrne, da pač noče biti dama.
Default avatar

pod vtisom

Pod vtisom sredinega filma sem v knjižnici našla Schlinkovega Bralca. In uživam na vsaki strani posebej.
Default avatar

marze

Tudi moja pot do Bralca je bila podobna. Obakrat sem užival. Zelo.
Default avatar

Oja

O, beremo, beremo - le pišemo bolj malo, heh.

J. M. Coetzee: Deška leta. Klasični Coetzee - natančen, berljiv, kliničen. Zaradi slednjega se mi tu in tam vsiljuje celo izraz krut, čeprav kakega hudega nasilja v njegovih knjigah ni najti. Bolj brezizhodnost, za tiste, ki si upajo spopasti s tem.

Sara Gruen: Voda za slone. Nenavadna, topla in odlično napisana zgodba, ki pa jo žal pokvari hollywoodski konec. Avtorico očitno muči klasičen ameriški simptom: preveč misli na denar (tj. na to, kako se prikupiti čim širšemu krogu bralcev), da bi si upala biti res udarna. Seveda ne čudi, da so filmske pravice že davno prodane.

Daniel Poliquin: Semenj. Sveža pripoved o Kanadi v začetku prejšnjega stoletja, s samosvojim junakom in brez vsake sentimentalnosti. Priporočljivo za vse, ki čutijo, da bi si morali znižati raven sladkorja v krvi. ;)
Default avatar

zanimiva pripomba

Oja je napisal/a:
Zanimiva pripomba, tole s koncem... Po svoje imaš prav, po drugi strani pa glede na situacijo, kot je ob koncu, ni kaj dosti manevrskega prostora. Ali ostane kot je ali pa se razplete "po holivudsko". In tisto "po holivudsko" se v tej zgodbi zdi edino pravilno. ;)

Pišuka je težko napisat, da komu ne pokvariš veselja ob branju...
Default avatar

Oja

@zanimiva pripomba: v bistvu ne mislim toliko na čisti konec kot na razplet ljubezenske zgodbe. Vse preveč gladko in 'deus-ex-machinovsko' glede na predhodno dogajanje. In ja, to je vse, kar bom povedala, sicer bi bil že spoiler. :)
Default avatar

herzjnetjt

Pravkar prebral Oblomova (Gončarov) in Jaz, Edička (E. Limonov).
Default avatar

Toro

Herta Müller: Zaziban dih. Prijetno branje o taboriščni tematiki; sočustvoval sem s prevajalcem, ki je delo opravil odlično, potem pa sem se ob stotem angelu lakote začel dolgočasiti in tankceno zadevo odložil še pred koncem.
Default avatar

regla

Neil Strauss: Igra
Neke vrste avtobiografija dveh let (se mi zdi) življenja t.i. umetnika zapeljevanja (pickup artist) s psevdonimom Stil. Nisem vedela, da tovrstna subkultura sploh obstaja, kaj šele, da je tako razširjena. Zanimivo pričevanje, čeprav na trenutke rahlo razvlečeno in malo ponavljajoče se, ampak kljub temu informativen prikaz dogajanja omenjenih 'stručkotov' - me prav zanima, če to res deluje tako, kot opisuje, ampak si ne bi želela sprobat na lastni koži :) Vse od geekov, razvrata in Toma Cruisa do gizdalinstva in nekaj malega romantike. Nekje vmes pohvali Slovanke :))) Izvirnost ja, vrednost knjige same po sebi - mnjah.
Default avatar

Katja10

Anita Shreve: Light on Snow

Zaželela sem si kake bolj žensko naravnane knjige in vzela tole, avtorico bojda priljubljene knjige Pilotova žena. Ata in hčerka ostaneta sama, potem ko mama in mlajša sestrica umreta v prometni nesreči. Ata, sicer uspešen arhitekt, se ves strt odloči opustiti mestno življenje, sebe in desetletno hčerko pa pobaše v samoto New Hampshira. Arhitekturo zamenja za mizarstvo, njuno življenje je pa bolj tako tako. Ata se ves čas predaja intenzivnemu žalovanju, mala pa se mora bolj ali manj znajti po svoje. No, nekega dne na sprehodu naletita na spalno vrečo in v njej zavrženo novorojenčico. Sledi nekaj zapletov in razpletov, nič usodnega. Štorija je tako tako, samo pisanje mi je bilo pa mestoma všeč.

Damsko branje, ni pa čiklit, da bi pa knjigo komu prav priporočala, no tega si ne bi upala narediti. Pozabljeno.
Default avatar

Toro

Jani Virk: Ljubezen v zraku. Roman ste itak že vsi prebrali, kot vidim v temi o kresniku. Zgodba o štiridesetletnem ločencu, učitelju glasbe, na katerega se po čaknorisovsko lepijo petindvajsetletnice, če so seveda dovolj atraktivne. Sporočilo romana mi ni jasno, gre pa za prijetno povprečno branje, ki je bilo najbrž upravičeno nominirano za kresnika in le-tega upravičeno ni dobilo.
Default avatar

eywa

Phillip Margolin: Speča lepotica

Tako predvidljive kriminalke že dolgo nisem brala. Navaden obrtniški izdelek. Pravzaprav se ne bere slabo, le zaplet in osebe so tako prozorni in predvidljivi, da sem morilca uganila precej pred polovico knjige.
Default avatar

dear heather

Michael Frayn: Headlong

Frayna sem si dobro zapomnila že po njegovih Vohunih.

Tudi tale zgodba o izgubljeni Breuglovi sliki in mladem "priučenem" umetnostnem zgodovinarju in njegovi strasti ter skoraj kriminalnih zapletih, ki iz tega nastanejo, je imenitna in krasno napisana, zabavna in poučna (mimogrede: knjiga je bila leta 1999 nominirana za bookerja, ki ga je potem odnesel Coetzee s Sramoto).
Default avatar

Kerstin

Stephen King: Just after sunset

Gre za zbirko 13 kratkih zgodb ("kratkih" po kingovsko, knjiga ima 526 strani), kjer avtor v predgovoru pravi, da je po premoru, v katerem je pisal predvsem romane, ugotovil, da pisanje kratkih zgodb ni enako vožnji s kolesom; če tega nekaj časa ne počneš, se moraš zadeve "na novo priučiti". Lepo, da to prizna, tem bolj žalostno, da ne ugotovi tudi, da, kot bi rekli v ang., he just lost the feel. In da očitno tudi nima nikogar, ki bi mu to znal (oz. si upal) povedati! Saj tudi v Skeleton Crew ni samih presežkov, pa vendar je tam vsaj 6--8 zgodb, ki sem jih po trikrat prebrala. Tu pa izstopata le dve, ostalo je povprečno branje, nevredno Kinga in njegovih (številnih, a ne vseh, seveda) mojstrovin.

V nadaljevanju prisotni spoilerji:

Nekatere zgodbe segajo v paranormalno, kot smo Kinga sicer vajeni, a nespretno, neprepričljivo, predvsem pa so konci, v katerih marsikdaj briljira, povsem vodeni. Izjema je ena od omenjenih nadpovprečnih zgodb, tj. N., medtem ko po suspenzu in naturalistični neposrednosti izstopa A Very Tight Place, čeprav je konec predvidljiv. Sicer pa mačka, ki ubija ljudi (motiv, ki ga v mnogo bolj dodelani in srhljivi različici poznamo iz Mačjega pokopališča), ljudje, ki ne vedo, da so mrtvi, tip, čigar moraste sanje se skoraj takoj po prebujenju uresničijo; zgodba o 11. septembru, ki kaže odličen nastavek, solidno jedro, nato pa sesuje v votel konec, zgodba o čudežu in čudežnikih (nič več kot dober članek, mogoče). Ostalo so "kriminalne zgodbice" (vzemite pridevnik dobesedno in tudi metaforično :), ki se prav tako predvidljivo končajo; nekatere premorejo soliden suspenz (a ga spet zaduši konec), nekatere pa niti tega ne (npr. Rest Stop in Graduation Afternoon - zapravljanje bralčevega časa). Omeniti velja Stationery Bike, ki bi lahko (kot The Things They Left Behind) postala odlična; poleg N. edina v zbirki, v kateri King ustvari tisto svoje posebno srhljivo-prijetno-strašljivo-vabeče vzdušje, zaradi katerega tako vztrajno posegam po njegovih delih. A, kot rečeno, tudi tukaj konec pokvari vse.

Skratka, razočaranje.

K.
Default avatar

hermiona

Marguerite Yourcenar Severni arhivi

M. Yourcenar je obsedena z zgodovino. Pred časom sem prebrala njene Hadrijanove spomine, ki so mi bili zelo, zelo všeč - predvsem zaradi tematike (spomini, kot bi jih lahko napisal slavni rimski cesar), nekaj pa tudi zaradi lepega, poetičnega jezika. Hadrijanove spomine imamo v zelo dobrem slovenskem prevodu - mislim, da je prevajalka dobila za prevod nagrado.

Tudi Severni arhivi so zgodovinski roman. Pisateljica se poglablja v življenja svojih prednikov po očetovi strani. Družini po materini strani naj bi se že pred tem posvetila v knjigi V pobožen spomin, ki pa je - kakor se mi zdi - v slovenščini (še) nimamo.
Severni arhivi se začnejo v času, ko je bilo območje med severno Francije in Belgijo, od koder izhaja rod Cleenwerck de Crayencour, občasno še pod gladino morja in se je iz Evrope lahko po kopnem odšlo na - kakor to zdaj imenujemo - Britansko otočje. Potem se dogajanje hitro seli iz stoletja v stoletje in lahko uživamo v kratkih zgodovinskih utrinkih kot so npr. sodelovanje enega od njenih prednikov pri čarovniškem procesu, ali pa epizodi z Rubensom, kajti ena od pisteljičinih prednic je bila nečakinja njegove žene Helene itd. Ko pa pridemo do konca francoske revolucije in njenih starih staršev, se dogajanje in zgodbe zgostijo. Od tu naprej zelo natančno spremljamo vsako leto življenja starih staršev, očeta, njegovih žena in ljubic, tet, polbrata. Ne vem, meni je bilo zelo zanimivo.Vsaka stran knjge. Mogoče se bo kdo dolgočasil, predvsem ob prvem delu, ko je ob hitrem preletu zgodovine le preveč oseb in dogodkov, ki zaradi zgodovinske oddaljenosti in doslednosti, ne morejo biti natančneje obdelani.
Uživala sem tudi v stilu pisanja, ki je umirjeno, skoraj spokojno. V vsakem stavku se odseva pisateljičina inteligenca, obilo znanja, natančnost, pa tudi rahločutnost, občutek za sočloveka, izvrstno opazovanje stvari okrog sebe, domišljija in sposobnost vživeti se v drugega človeka.
Default avatar

Enka

Ian McEwan: Tujca v Benetkah

Hm, če ne bi bilo hermioninega zapisa, bi knjigo prvič odložila nekje na str. 30. Tako pa sem se odločila, da ji dam še eno možnost. In brala do nekje 80. strani, pa se še kar ni nič zgodilo. In sem knjigo zaprla ter jo porinila nazaj v mojo torbo za knjižnico. A mi ni dalo miru...le kdaj se začne dogajat tisto, o čemer piše hermiona?! In sem jo spet vzela v roke ter prebrala do konca. Šibalo je samo zadnjih 30 strani. Bolj dolgočasne knjige že dolgo nisem prebrala. Dolgovezno opisovanje, ki pa vsaj pri meni ni uspelo vzbuditi ne kakšnega posebnega vzdušja, še manj pa vživetja v duše akterjev, si jih sploh narisati pred očmi (kljub temu, da avtor porabi denimo pol strani, da opiše linije in obliko ušesa glavnega junaka...). Za arhaičnost jezika ne znam presoditi, ali gre kriviti avtorja ali prevajalca, me je pa motilo tudi to. Podaljšani konec sicer vtis nekoliko popravi, a ne dovolj, da bi knjigo komu priporočila v branje. Je bilo očitno kar prav, da sem se McEwanu izogibala. In se mu bom še naprej :-).

P.S.
Benetk izrecno ne omenja niti slovenski prevod, hermiona. Z izjemo naslova, seveda.
Default avatar

hermiona

@Enka: Mi je žal, da sem te zavedla :-(

Veš, tudi jaz sem v knjižnici pogledala za slovenskim prevodom in prebrala nekaj poglavij. Pa me nekako sploh ni potegnilo. Ne vem, kaj je bil vzrok.
Prevod? Verjetno ne, čeprav nisem strokovno dovolj podkovana, da bi o tem sodila. No, nekatere besede in besedne zveze v slovenskem prevodu so me kljub vsemu motile in se mi nekako niso zdele prave glede na vzdušje v knjigi. Da sta "občevala" mi nekako ni šlo skupaj s tako ekstravagantnim parom. A to verjetno ne more biti vzrok za tako slab vtis o knjigi.
Moje znanje angleščine, ki ni briljantno? Sem si predstavljala, da je za besedami, ki jih nisem čisto dobro razumela (v slovar pa, seveda, nisem šla gledat), skriva nekaj več, kar daje knjigi tisto presežnost, ki sem jo tako navdušeno opisovala? Ne vem. Takrat, ko sem knjigo prebrala, se mi je zdela super.
Res je, da McEwan skoraj vedno opisuje kašne detajle na dolgo in široko in tako lahko deluje dolgovezno in dolgočasno. Mene to preveč ne moti, če mi ni celo všeč. Opis migrene v Pokori, ko uporaba aspirinov še ni bila splošno uvedena - nekaj enkratnega.

Draga Enka. Bi dala McEwanu še eno šanso? Če ti tudi Pokora ne bo všeč (tudi v slovenskem prevodu se mi je zdela enkratna), pa res lahko dokončno potegneš črto pod njim.
Default avatar

Enka

O, hermiona, saj tu ne gre za zavajanje, daleč od tega. Tvoj zapis me je prevzel, ker je bilo iz njega čutiti, da ti je bila knjiga res všeč. Da pa se moj okus lahko razlikuje od tvojega, morda le pri posameznih knjigah, morda nasploh, nisem dvomila. Je bilo pa treba preveriti :-).

Po tem kar pišeš, se vendarle sprašujem, če pri Tujcih le ne gre za "izgubljeno s prevodom". Mislim, kar lep čas sem brala v nekakšnem podzavestnem prepričanju, da gre za par nekje pri petdesetih. Nista mi delovala zdolgočaseno (kot si denimo zapisala ti), ampak enostavno staro. Ekstravagantna? Ne se hecat, v slo prevodu pač ne. Morda le Mary nekoliko zafnana.

Pokoro imam celo doma (kupljena enkrat za par evrov nekje). Morda pa ji res dam šanso. Samo da malo pozabim tole :-).
Default avatar

Katja10

Sergej Verč: Mož, ki je bral Disneyjeve stripe

Če imam pravi občutek, se knjiga hoče zgledovati po Donni Leon ali pa po njenem kolegu, ki se ukvarja s kriminalom na znatno južnejšem koncu Italije. No, to tej knjigi ne uspeva. Liki so zgolj papirnati tipi, torej o kaki psihologiji ne gre izgubljati besed. Inšpektor je medel, da bolj ne bi mogel biti. Štorija se vleče, potegne pa ne.

Za začetek bi bilo najbrž koristno, če bi se avtor lotil prebiranja katere od knjig iz serije o inšpektorju Vrenku - če zaradi ničesar drugega ne, pa zato, da se seznani z novimi merili, ko gre za kriminalko na Slovenskem.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger