Psihiater odgovarja

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Depresija

Default avatar
Stara sem 38 let,imela sem že nekaj depresivnih epizod,sedaj pa že eno leto in pol trpim za depresijo, zaradi katere sem bila tudi 3 mesece v psihiatrični bolnici. Sedaj sem prišla iz bolnice in z 1.1. naj bi po sklepu
ZZZS spet šla vslužbo. Vendar se ne počutim sposobna,ker mi še vedno zelo dela slabo,se mi vrti,počutim se izčrpana, hitro se utrudim, sem nemirna in brez obstanka in nagaja mi koncentracija in spomin.Bojim se, da službe ne bom zmogla in da mi zdravnica ne bo verjela,da se klub hospitalizaciji ne počutim dobro. Prosim vas za kakšen nasvet.
Default avatar
Spoštovana Elvira.
Svetujem vam, da se pred potekom bolniškega staleža oglasite še pri svojem ambulantnem psihiatru.Ne samo, da bo laže ocenil vaše stanje, kot splošni zdravnik, ampak bo njegov izvid splošnemu zdravniku pomgal pri utemeljitvi morebitnega nadaljevanja bolniškega staleža.
Default avatar
Pozdravljen, g. Rejec.
Bom izkoristila priložnost v temi depresija in vprašala še zase.
Stara sem 34 let. Trenutno sem zaposlena (le še nekaj mesecev), samska.
Težave, ki jih bom opisala, trajajo že od otroštva. Sedaj se sprašujem, ali gre pri meni za osebnostne lastnosti, ali pa to prehaja v motnjo.
V osnovni šoli nisem bila briljantna, ker sem imela težave pri koncentraciji. Hudi šoki v družini (verbalno nasilje; žalitve, poniževanja) so mi povzročali še večjo nesposobnost koncentracije, glavobole, prekomerno hranjenje, mežikanje z očmi. Vse, razen prekomernega hranjenja, se je umirilo. A tesnoba se ne umiri. V družbi nisem nikdar zdržala dolgo, če so to bili tuji ljudje, sicer pa se rada pogovarjam. Zadnje čase pa ne več. Veliko sem sama. Ponoči spim. Tesnoba, nemir je prisoten, ko pa pojem določeno količino sladke hrane, se umirim, misli niso več tako hitre in zatežene. Ko ležem k spanju, mi srce podivja skoraj vsako noč in me stiska v prsih.
Od vedno sem bila resna, odgovorna, zaskrbljena. Sorodniki pravijo, da me je zastrupila mati s svojim pretiranim navezovanjem nase, pretirano skrbjo in zaskrbljenostjo. To se kaže še danes, ko odhajam od doma, se v meni prebudi strah, da bo sedaj umrla mama, ker imam očitno neko fantazijo, da jo jaz držim pri življenju. Pogosto mi je govorila, da sem bistvo njenega življenja.
Oče je pa po drugi strani pogosto govoril, kaj je storil slabega v življenju, da si je zaslužil naju z mamo. Očitno je bil nezadovoljen, a odšel ni.

Težave, ki jih imam, pa so mi najhujše v smislu strahu pred tem, da bi imela svojo družino. Bojim se partnerskih zapletov. Bojim se tega, da ne bom zmogla vse to, kar se v družini dogaja. Služba, otroci, kuhanje, pranje, mož, sex, težave.. Vse to me utruja, že ko pomislim.
Panično se bojim konca zaljubljenosti, ali konca nekega dobrega razumevanja. Ko mi kdo reče, da se človeka pač po določenem času, ko si z njim, nasitiš, me zagrabi panika. Ker mi to pomeni, konec zanimanja nekoga do mene. Konec pozornosti. Konec bližine.
Čudno, a ko pa odidem iz kakega odnosa, čutim olajšanje. Ko odhajam iz zveze, ko zapustim neko službo. Kot da bi imela ponovno priložnost, da začnem vse znova.
Ko z moškim prekinem odnos, se oddahnem, ker ni več tesnobe, kaj početi. Ni več tesnobe, kaj si še izmisliti, da bo zanimivo.
Zdi se mi, da ker sem manj zgovorna, bom težko našla človeka, ki mu bo to ustrezalo. Večian ljudi išče emocije, zanimivosti, dogajanje... Jaz živahna nisem, ali redko. Nerada kam grem. Sedaj, ne vem, ali gledam nase, kot na "predmet", ki mora biti drugim na razpolago. Ali je stvar pomanjkanja samozavesti. Ampak, tesnobno se počutim.
Čas doživljam tako čudno. Ko sem z nekom, v odnosu, me grabi panika, kako bom zapolnila toliko let, trenutkov. Kaj bom povedala, kako bova zapolnila ta čas, ki se mi zdi, da ga je enostavno preveč na razpolago. Namreč imam problem z dejavnostjo. Najraje bi ne počela ničesar. To že celo življenje. Utrujena sem od vedno. Izčrpam se hitro. Imam nizek pritisk. Rabim veliko spanja, od vedno. Ali je mogoče, da sem že od otroštva v depresiji? Moja mama in babica sta obe bolehali za depresijo. Bibičina depresija se je končala z demenco. Tudi mamina depresija se je začela v pozni starosti.
Kako si naj pomagam sama? Kje v Ljubljani lahko poišče pomoč?
Default avatar
Spoštovana Samm,
vaš problem je kompleksen, saj ne zadeva le specifične osebnostne naravnanosti ampak tudi čustvene brazgotine, ki vam jih je pustilo dosedanje življenje.Psihiatra si lahko svobodno izberete, seznam boste našli na terminalu, kjer podaljšujete veljavnost zdravstvene kartice.

Moderatorji

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka
Daniela_Fiket