Nočem preboleti
Mislim, da nočem preboleti. Ne želim iti naprej, ker obsojam sebe, da sva na točki, kjer sva. A v sebi vem, da temu ni tako. Kake pol leta pred koncem najine veze, sem si začel na glas priznavati, da nisem več srečen. Veza je začela postajati odnos, katerega nisem želel več sprejemati. Vrstili so se prepiri. Vsak dan. Tudi po večkrat na dan. Prepiri so se vrstili na podlagi nerealnih sumov z njene strani. Izčrpan sem bil in prepiriov nisem več prenašal. Kako uro po prepiru sva se vrnila v objem, a problema nisva rešila. Zgolj pozabila nanj, ga pometla pod preprogo. Sčasom sem začel razmišljati da bi punci predlagal, da bi se znova videvala in ne živela skupaj. Razmišljal sem o t.i. ‘pavzi’, bežal sem, ker sem iskal mir. Želel sem jo pogrešati. Hotel sem sebe postaviti na noge v samoti in priti nazaj do vesel, srečen, zadovoljen.
Zelo pogosto so bili na spisku očitki, da se ji zdi, da mi ne pomeni dovolj. Zelo je bila prepričana v to, in sicer na podlagi mojih dejanj. A za njo bi še danes naredil vse. Imel sem težave s posesivnostjo in samo-kontrolo. Na njeno prigovarjanje sem šel po strokovno pomoč. Tam sem preko pogovorov spoznal, da so določeni vzorci povezani z mojo vzgojo iz otroštva in sem jih kar dobro ‘saniral’. Proti koncu terapije, pa sem začel omenjati še odnos, ki ga imam s punco. In počasi se je začelo kazati, da ima tudi ona velike težave, saj v glavi dela paranoidne povezave. Kar se ji skušal tudi pokazati, a ni šlo, saj je sprejemala vsako tako izjavo kot napad. V bran sem slišal, da sem jaz tisti z problemi. Predlagal sem skupno terapijo, da bi šla oba, a punca ni bila zato. Stanje pa se je iz meseca v mesec slabšalo.
Ogromno njenih dvomov je izviralo iz meglenega začetka najine veze, ko so se v mojem življenju pojavljale osebe, ki tam ne bi smele več biti. Posesivna mati, ki me ni izpustila iz rok, bivša punca, ki je hodila nagajati in ji nisem takoj na oster način pokazal meje. Kljub temu, da sva se s punco odselila na svoje, ni verjela, da je bila to resnično moja želja in je bila v sebi prepričana, da me je ona prisilila v selitev in se je zato neznansko bala, da si jaz želim iti živeti nazaj k svoji materi. Resda je bil povod za selitev njen in sem odločitev naredil zaradi punce, a kljub temu sem užival v samostojnem življenju s punco, ki pa ni imela službe, tako da sem naju preživljal s svojo plačo. Kako leto pred koncem veze precej pogosto, v krajših presledkih pa še dlje, so se vrstili prepiri kadarkoli me je kontaktirala moja mati, bodisi 1x na teden v začetku in na koncu 1x na tri tedne, po smsu. Češ, da bolestno grabi po meni in me ne izpusti iz svojih ‘krempljev’ in mi ne pusti biti odrasel in neodvisen. Kar tudi drži, vsaj glede na knjigo ki je punca rekla da jo moram prebrati – Košiček, Starši Nestarši. A kljub temu, sva živela stran in na svojem. Punca pa je vsakodnevno hodila v svoj dom, kjer se je vsak dan videla s svojo mamo in se tudi praktično vsak dan še slišala z njo po telefonu. Mene to sicer ni motilo, a ko sem omenil koliko stikov ima punca s svojo mamo, je punca vzrojila, da njena mama ne škoduje najini vezi in da želi pomagati z razliko moje, ki vedno nekaj zahteva. Tudi po dveh letih, ko sem svojo mamo praktično popolnoma odrezal iz svojega življenja, so se med prepriri še vedno pojavili očitki, da še vedno želim k svoji mamici ali pa, kako bo mamica vesela, ko se bo njen sinko vrnil. Potlačil sem ogromno jeze in z lepimi besedami dobesedno prosil punco, če ne govori s takim načinom.
Ampak to je en askpekt težav. Tudi sam sem ji storil marsikaj gorja. V začetku sem bil zelo posesiven do nje. Bal sem se da jo bom izgubil. Ko sem bil pri psihologu je tudi on potrdil, da je v meni nek strah, da bom zapuščen. Od tu težnja k temu, da se pretirano navežem na partnerja oziroma ga ‘privežem’ nase. Sčasoma sem posesivnost odpravil in ji z veseljem puščal svobodo. Nekaj ljubosumja se je še pojavljalo, ko se je družila s kakim prijateljem, ki jo je poznal celo bolje kot jaz. ‘Navadil’ sem jo, da čimveč trenutkov preživljava skupaj. Vse sva počela skupaj, včasih sem mislil da celo preveč, a mi je zagotovila, da ji ni preveč, da je ne duši in v kolikor jo bo, mi bo to povedala. Skozi prvega leta veze, sem moral porezati ogromno vezi z različnimi ljudmi, predsem nekaj ženskami, s katerimi sem se družil preden sem spoznal punco. Bivšo punco sem na prigovarjanje punce blokiral na telefonu. Enako je punca želela, da naredim za svojo mamo, ker je preveč posegala v najino vezo (klici brez vzroka – kako sem, kdaj pridem na obisk, … Smsi …) a sem rekel, da to ni normalno in da lastne mame blokiral ne bom. Mislim, da je to vzela kot da svojo mamo postavljam pred njo in se je ponovno vživela v vlogo, da kot njen fant ne naredim dovolj zanjo (punco). Punci sem povedal za eno afero, ki se je zgodila, preden sem spoznal njo. Ta afera je bila zaključena preden sem spoznal punco. Žal je punca iz afere želela moje prijateljstvo a jaz ga nekako nisem želel več, po tem ko sem bil v vezi – ne bi bilo prav in fer, konec koncev sva le imela afero. Tako se je v prve pol leta občasno pojavil kak mail ali sms. Vsakič ko sem to povedal punci se je le ta ustrašila zame (verjetno) in postala izredno ljubosumna. Prepir in grda obsojanja, poniževanja so bila neizogibna. In te izkušnje so v punco zasidrale močan dvom, da sem do nje (punce) iskren, da ljubezen igram, da mi ne pomeni toliko, kot ji govorim in pišem. Priznam pa, da sem sčasoma, po kakem letu težko iskreno povedal malenkosti, ker sem se tabo bal njenega napada, očitkov, prepira.
Pisala sva si ogromno smsev vsak dan. Neke vrste potrjevanje ljubezni. Vsakodnevno sva se dobesedno zapisala z raznimi pozornostmi. Imela sva se resnično rada. Bila sva blazno pozorna drug do drugega. V sebi vem, da me je punca ljubila, hudo mi je, ker ona verjetno še danes ne ve, koliko je pomenila meni, saj dvomim, da mi je verjela oziroma se je morala truditi. V zadnjih mesecih, ko je prihajalo do prepirov zaradi malenkosti in neumnosti – situacija se je dobesedno obrnila. Punca ni imela službe in je cele dneve razmišljala o nama in dobesedno iskala probleme. Padla ji je samozavest. Izredno veliko je obsojala. V kolikor sem pogledal kako punco in pikro pristavila, da če se mi umakne da bom bolje videl, ali pa če se umakne, da se bom lahko pra*ici nasmejal. Vživela se je v misel, da me izgublja, ker sem se odtujeval in iskal samoto, mir, nič preprirov. In situacija se je obrnila. Začela je grabiti po meni, ratala dobesedno posesivna. Ni mi pustila dihati. Ko sem ji to omenil, me je napadla, da to ni ona, ampak ta sem tak jaz oz sem bil tak. Padali so neprestani očitki iz preteklosti. Čeprav sem spremenil sebe, popravil odnose, rezal stike, kot je ona govorila, da je prav, mi ni verjela, da to delam iskreno. Tako si jaz razlagam. Ni verjela vame. Danes sem močno prepričan, da mi ni zaupala, ampak seje močno trudila da bi mi. A vselej, je bilo zaradi grenkih izkušenj v preteklosti zraven kanček dvoma. Kljub temu, da je svojo bolečino in prizadetost kazala tako, da me je besedno izredno poniževala s kletvicami, psovkami in podobno, sem jo poskušal razumeti in nisem obsojal njenih besed. Prosil sem jo, da se naj ne obnaša tako. Da veliko strahov izvira iz njene mladosti in prejšnje veze, a se je zelo branila, da temu pač ni tako, da naj pogledam sebe in svoj bolan odnos, ki sem ga imel.
In tako sem se trudil, da bi ji dokazal (to je napaka v moji naravi, da se neprestano trudim ljudem nekaj dokazati, kak sem in težko sprejmem, če mi ne verjamejo – neprestano se razlagam), da mi res pomeni največ na svetu. Ko je bila eno leto brez službe, sem praktično vse financiral sam in se maksimalno trudil, da bi ji ugodil. Tako osebnostno kot vsakodnevno. A v prepirih mi je neprestano očitala da je v hiši za vse sama, da ne pospravljam za sabo, da jo izredno moti, ker je odvisna od mene, počutila se je manj vredno ker me je mogla za vsako stvar prositi. Na koncu sem dojemal vse to že tako, kot da sem jaz tisti krivec, da je odvisna od mene, čeprav njena brezposelnost z menoj ni imela nikakršne veze. Priznam pa, da sem po naravi bolj lene sorte in se mi včasih enostavno ne zdi potrebno, da se stanovanje vsak teden popuca. Zame je recimo sprejemljivo tudi na 14 dni, za njo nikakor – in tako sem bil jaz pri svoji materi navajen živeti v svinjaku, je rekla.
V zadnjih mesecih sva tako velikokrat imela prepire v katerih sva se prepirala, če sploh še vztrajati. Imela sva se rada, ljubila sva se (čeprav je to precej kontradiktorno najinim dejanjem in kletvicam, vpitju in poniževanju recimo). Šla sva preko meja. Jaz se nisem počutil več jaz, ona ni bila več tisto, kar je bila, ko sva začela. Za to sem bil delno kriv tudi jaz, a je bila krivda tudi na njeni strani – padec samopodobe, samozavesti in samospoštovanja, ker cele dneve ni imela neke prave zaposlitve. In tako sem na žalost naredil korak v napačno smer, naredil sem napako, ki je sprožila plaz. Odšla je. Veliko stvari ni štimalo, a mislim, da bi jih lahko s pravim pogovorom rešila. Mogoče celo v kaki posvetovalnici, a ona ni videla razloga, da bi šla ona v posvetovalnico ali bog-ne-daj na pogovor k psihologu. Kljub temu, da sem jaz prestopil mejo, v vsem obupu, se počutim oropanega svojega življenja. Vse sem dal za njo, kar sem vedel in znal in kar sem lahko. Sledil sem njeni poti, kar je govorila, da je prav a nisem dobil potrditve, ki sem si je želel. Še vedno so bili očitki z njene strani, da mi ne pomeni dovolj. Ne mine dan, ko ne bi zaspal z mislijo na njo in se zbudil z mislijo na njo. Ponoči ko se zbujam mislim na njo. Čez dan sem komaj socialen, ker mislim na njo. Mislim na to, kaj počne. Kako me je imela rada. Kako intimo sva imela. Občutke, ki sem jih občutil prvič v življenju, pa sem daleč od najstnika. Kak mesec ali dva pred koncem sem želel končati vezo tudi sam, saj sem bil prepričan, da bom končal v kaki ustanovi ali pa vsaj na zdravilih. Tako ni šlo več. Sedaj pa ne verjamem v to, da sem lahko sam. Želim poskusiti znova, naredil bi vse, kljub temu, da vem, da bi težko bilo enako. A pojavlja se še ena težava. Punci se začenja ravno sedaj življenje odvijati v pozitivni smeri, taki kot si je je želela. Samostojnost, neodvisnost. Izjemno jo je morila odvisnost (predvsem finančna) od mene v vezi, a jaz nisem bil kriv za njeno odvisnost, ker se je sama odločila, da je pustila službo. Sedaj pa je dobila službo, ki ji bo omogočila točno to, kar si želi že dolgo časa, še od prej, preden sva se spoznala. Berem po forumu, da se je treba zamotiti, čim manj misliti na bivšega partnerja. In z novo službo, nakupom avtomobila, selitvijo na svoje, ji bo to zagotovo uspelo. Rad bi ji povedal da mi je hudo, da bi rad napel vse sile in še enkrat poskusil, a mislim, da ni pravi čas. Okupirana je s svojo potjo in končno se bliskovito bliža luči na koncu tunela. Kljub temu, da me je močno prizadela v vezi v kateri sva bila, sedaj verjetno popolnoma verjame vase in verjame, da je delala prav in se tudi odločila prav. Ko se ji življenje, čez recimo pol leta, ustali, bo želela z nekom deliti svojo srečo. A mene bo prebolela, dvomim, da bi se hotela vrniti v bolečino, ki jo je in sva jo doživljala. Doživljala sva tudi edinstvene trenutke, kot še nikoli poprej, a mislim, da se vrnila k meni ne bo. Tega ne morem, ne znam najbolj verjetno pa nočen sprejeti. Počutim se kot zavržena smet. Izčrpan in izssesan energije. Živi, verjetno me pogreša, a še vedno ji bo vsakodnevna okupiranost pomagala preboleti ljubezen, za katero trdi, da je bila edinstvena in nedoživeta v njenem življenju.
Ob sebi imam dobre ljudi, prijatelje in družino, ki mi prigovarjajo, naj se le toliko ne obremenjujem z njo. Poslušajo me, mi skušajo svetovati, naj bom močen in naj iščem svojo srečo, svojo potrditev. Da če ona ne želi nazaj v vezo, da to pač ne bo šlo samo enostransko. Res mi stojijo ob strani in mi skušajo po najboljših močeh pomagati. A jaz se neprestano polnim z mislimi, kako bo njej lepo, kako bo neboleče prebolela to, za kar trdi da je bilo posebno. Kako bom zimske večere preživljal daleč od domačega kraja, ona pa bo v družbi prijateljev kramljala. Razjeda me grozen občutek nepoštenja. Sem mar res v življenju kdaj naredil toliko slabega, da potrebujem to šolo? Vso odgovornost prelagam nase, krivdo prevzemam nase, tlačim se dol, mislim, da se smislim sebi in rad bi se tudi drugim. Skoraj dva meseca ne jem normalno, zbujam se popolnoma brez energije. Redki so dnevi, ko zmorem normalen pogovor. Nazaj k psihologu kar ne bi šel, saj bom me bo žrlo, da ona zmore preboleti brez (je le bolj pozitivno naravnana v življenju, je imela precej kriz in s svojo voljo in pozitivizmom zvozila iz njih), pa tudi za malo se mi zdi, ker sem tam bil, da bi »popravil« sebe in rešil naju. Ne vem zakaj, a neprestano se primerjam. V življenju z drugimi, v teh trenutkih z njo. Tudi v moji glavi ni vse na svojih mestih, se trudim to spoznati in spremeniti. A na vse preveč stvari gledam tako, da bojo prav, če se nekoč v ljubezni spet snideva.
Imejte se radi in pogovarjajte se.
Ker si odprt in analitičen človek, bi ti rekel nekako takole: nekoč boš potegnil črto in uvidel da se ta račnn ni izšel, sedaj si pač prizadet in nedojemljiv za kruto realo.
Na podlagi napisanega bi osebno povzel da obstajajo zelo slabi temelji uspešne zveze, tako da bi se agonija le še stopnjevala, nekoč bi bil zelo na tem da trenutka končanja zveze ne bi planiral, temveč udejanil. Sedaj ga je ona.
Hvala za misli in mnenja.
Knjigo Sanje o rdečem oblaku berem ravno te dni. Skušam brati tudi Življenje kot igra od W.Dyer in pa od W.Glasserja Teorija izbire/nadzora. Včasih je težko, ker se med branjem vračam v preteklost in nato želim punci pokazati kaj sva delala narobe. Kot bi ji želel pokazati, da za vse pa le nisem kriv samo jaz in da situacije le niso tako črno/bele, kot jih je videla. Da mi je pomenila veliko več, kot ona misli da mi je. In predvsem da mi je žal in bi rad poskusil, popravil, dokazal da zmoreva… V ljubezni porabim(o) ogromno energije, da upam(o) in kar me najbolj straši – da upanje umre zadnje in lahko zato pripelje v pogubo. Drugače se približujem tridesetim, rane so pa še precej sveže.
Saj tvoja bivša itak ve, da nisi samo ti kriv za tako vezo. In, ko premišljuješ kaj bi ji lahko povedal, kako bi lahko drugače ravnala to energijo daj sebi, sedaj točno veš kaj si želiš, kakšen odnos si želiš, kako ravnati v konfliktnih situacijah… in ti je dobra šola zelo zelo, da boš “slabe” veze lahko prekinil že takoj na začetku, ker sedaj veš kaj si želiš, kakšen odnos.
Slepo zaljubljen, najprej bi se ti zahvalila za tako natančen opis dogajanja med vama. Zdi se mi tako znano vse skupaj (podobna zgodba, moj je ravno v odhajanju)….in sem ti hvaležna, da si nekoliko odprl s svojo zgodbo tudi moje oči. Žal ti ne morem dati recepta (najbrž ga ni, univerzalnega, najbrž boš moral kar sam skozi to, in hvala enako), vendar te razumem. Mislim pa, da se boš moral pobrati in začeti od začetka. Začeti pri sebi. Knjige, ja, fino. Še bolje pa kar kakšna terapija (poglej si inštitut Krog, Gašperlin). Drugače kot na lastnih izkušnjah se človek težko kaj nauči. Zato so kar tako ena odhajanja prejkone bežanja, pa, žal, naletiš na enak problem prej ali slej, dokler si ne prideš na čisto. Take so moje izkušnje in izkušnje drugih. Moj nasvet: nikar ne obupaj, išči ljubezen do sebe in ni vrag, da je nekega lepega dne ne boš našel. Jaz verjamem v to.
To da nočeš preboleti, je fiksna ideja, ki jo je ustvarila tvoja glava in zdaj, ko ničesar več ni na kar bi se lahko obesil, si se pa zdaj na to…..Tako, kot si nenehno premleval vajin odnos, takrat ko sta bila še skupaj, tako zdaj premlevaš preteklost za nazaj…Ljubezen ni nekaj kar se nenehno premleva, tehta, na žalost ni priročnika, da bi lahko v nekem trenutku, ko ne vemo kako pa kaj, našli nasvet in ravnali .., da bi bilo prav za oba…. Se je pač zgodilo tako kot se je, vsak je ravnal po najboljših močeh in se je trudil kot je najbolje znal, v partnerstvu zelo redko govorita oba enak jezik ljubezni in prepoznati slednje ni vedno enostavno, je pa res, da drug drugemu ne vidimo v glavo, in se je potrebno pogovarjati….. Sproščenost je tista, ki je pomembna, da se z nekom povežeš na čustveni ravni na nivoju, ko te razume, in veš da te sprejema takšnega kot si, z vsemi svojimi napakami, ki se jih zavedata oba in vesta, da si bosta kdaj pa kdaj šla tako na živce, da se bosta poslala v tri krasne….. Pusti njo, kaj bi ustrezalo njej, kako bi se mogel obnašati, in ne vem kaj vse…. Raje naredi analizo pri sebi za naprej, da boš lahko po tej izkušnji,ki si jo imel s to punco, osebnostno zorel, in uvidel, kaj bi lahko spremenil, izboljšal… Zavedaj se, da karakter težko spremenimo, lahko pa se potrudimo za našo ljubljeno osebo, vsaj prilagoditi nekatere stvari……
Iz vsake take situacije je potrebno potegniti najboljše, v smeri, kaj je oseba, ki je prišla na pot življenja dala tebi in kaj si dal ti njej….Pa še osnovna Budova misel : “Da je vse trpljenje, ki ga je treba včasih sprejeti in z njim rasti “, saj ljubezen, da znamo ljubiti, še ne pomeni, da bomo vedno srečni, ampak se bomo srečali tudi s trpljenjem. Ljubezen je nekaj kar bi nas naj osrečevalo v vsej svoji polnosti, čistosti, je obojestransko čustvo dveh src, ki se ga ne da izsiliti. Torej ljubiti, pomeni tudi pustiti oditi, vsak svojo pot, ker je tako moralo biti, in slednjega ne bo spremenilo nobeno premlevanje in analiziranje.
Želim ti vse lepo, upam, da boš tudi ti spoznal, da se včasih v življenju zgodi, da naletimo na različne ljudi, ki nas tako ali drugače obogatijo tako s pozitivnimi in negativnimi izkušnjami, ter boš znal s slednjimi tudi ti v svojem srcu narediti konec ter oditi naprej, poiskati si novo srečo… Naj se tvoje srce ponovno odpre, kljub strahu, da to ni več mogoče, verjemi, da temu še zdaleč ni tako.
Pozdravček,
Nina
To da nočeš preboleti, je fiksna ideja, ki jo je ustvarila tvoja glava in zdaj, ko ničesar več ni na kar bi se lahko obesil, si se pa zdaj na to…..Tako, kot si nenehno premleval vajin odnos, takrat ko sta bila še skupaj, tako zdaj premlevaš preteklost za nazaj…Ljubezen ni nekaj kar se nenehno premleva, tehta, na žalost ni priročnika, da bi lahko v nekem trenutku, ko ne vemo kako pa kaj, našli nasvet in ravnali .., da bi bilo prav za oba…. Se je pač zgodilo tako kot se je, vsak je ravnal po najboljših močeh in se je trudil kot je najbolje znal, v partnerstvu zelo redko govorita oba enak jezik ljubezni in prepoznati slednje ni vedno enostavno, je pa res, da drug drugemu ne vidimo v glavo, in se je potrebno pogovarjati….. Sproščenost je tista, ki je pomembna, da se z nekom povežeš na čustveni ravni na nivoju, ko te razume, in veš da te sprejema takšnega kot si, z vsemi svojimi napakami, ki se jih zavedata oba in vesta, da si bosta kdaj pa kdaj šla tako na živce, da se bosta poslala v tri krasne….. Pusti njo, kaj bi ustrezalo njej, kako bi se mogel obnašati, in ne vem kaj vse…. Raje naredi analizo pri sebi za naprej, da boš lahko po tej izkušnji,ki si jo imel s to punco, osebnostno zorel, in uvidel, kaj bi lahko spremenil, izboljšal… Zavedaj se, da karakter težko spremenimo, lahko pa se potrudimo za našo ljubljeno osebo, vsaj prilagoditi nekatere stvari……
Iz vsake take situacije je potrebno potegniti najboljše, v smeri, kaj je oseba, ki je prišla na pot življenja dala tebi in kaj si dal ti njej….Pa še osnovna Budova misel : “Da je vse trpljenje, ki ga je treba včasih sprejeti in z njim rasti “, saj ljubezen, da znamo ljubiti, še ne pomeni, da bomo vedno srečni, ampak se bomo srečali tudi s trpljenjem. Ljubezen je nekaj kar bi nas naj osrečevalo v vsej svoji polnosti, čistosti, je obojestransko čustvo dveh src, ki se ga ne da izsiliti. Torej ljubiti, pomeni tudi pustiti oditi, vsak svojo pot, ker je tako moralo biti, in slednjega ne bo spremenilo nobeno premlevanje in analiziranje.
Želim ti vse lepo, upam, da boš tudi ti spoznal, da se včasih v življenju zgodi, da naletimo na različne ljudi, ki nas tako ali drugače obogatijo tako s pozitivnimi in negativnimi izkušnjami, ter boš znal s slednjimi tudi ti v svojem srcu narediti konec ter oditi naprej, poiskati si novo srečo… Naj se tvoje srce ponovno odpre, kljub strahu, da to ni več mogoče, verjemi, da temu še zdaleč ni tako.
Pozdravček
Vaše besede so me pretresle, zmrazilo me je po celem telesu, v pozitivni smeri. S pozitivno energijo. Napolnile z upanjem in voljo, da moram naprej. Da moram zapolniti to bolečo praznino in samoto z iskanjem poti do sebe, do svoje sreče. Skušam puščati času čas. Kljub vsemu trudu pa je še vedno prva jutranja misel ona. In ja, strah me je, srce imam zaprto. Želim si le ljubiti in biti ljubljen.
Ponovno se oglašam, ker se čutim dolžnega. Dosti tem na forumu sem prebral, ki so mi pomagale preboleti, razumeti, najti odgovore. In sedaj pišem jaz.
Ja, bilo je hudo. Nisem si znal predstavljati, da je lahko drugače kot tako, da boli, da je vse črno, da življenje nikoli ne bo enako brez nje. Vedel sem le, da sem izgubil veliko lepega, kjub vsej bolečini in nikakor nisem mogel verjeti kaj šele videti, da lahko sploh še kdaj srečam nekoga, ki mi bo znal narediti mehka kolena. Mesec, če ne več, sem razmišljal le o tem, kako bi končal dni, v katerih sem se zbudil z bridko mislijo in zaspal z njo. Trudil sem se zaposliti. Veliko sem se družil s prijatelji, se poskusil vklopiti v nove stvari. Mogoče nekoliko tvegal, a se veliko vozil z motorjem. Doma me skoraj ni bilo. Prijatelji in družina so mi prijazno ponujali pomoč. Ponujali so mi smeh, lep dan in dajali vedeti, da se svet vseeno vrti in čas teče naprej.
Imel sem eno izmed najlepših poletij doslej. Bilo je takšno kot sem si ga vedno želel. Velikokrat bil na morju, se imel fino v super družbi. Doživel žur, ki se je odvil popolnoma spontano in mi še danes nariše nasmeh na obraz. Nekaj, česar skoraj zagotovo ne bi doživel, če bi nadaljeval bolečino in se zaprl med štiri stene, v temnico. In tako sem začel uživati in ŽIVETI, zase, z nasmehom in veseljem. Pogovarjal sem se s tistim ko sem sam želel. Nikogar nikjer, ki bi mi karkoli prepovedoval. In v smehu na glas ponavljal “Junij, julij, avgust babe pr miru pust” 🙂 Čeprav sem iskal žensko družbo, da si dokažem, da me ni strah in da znam biti kdor sem tudi v njihovi družbi.
In prišel je dan, ko sem eni punci nekaj pomagal. Preprosta pomoč. Čez čas kontakt po SMS-u z njene strani. Prijetna družba. Prijetna kavica. Spoznavanje kako preprosta in dobra oseba je. In začela sva se zbliževati. Zadrževal sem se. Bilo me je strah. Kaj če me kdo vidi. Imel sem se zelo pod kontrolo. A bila je svež veter. Popolno nasprotje problemov, ki sem jih imel. Naneslo je, da sem začutil njen dotik… tak poseben. Popoln dotik. Takšen o katerem sem sanjal in nisem verjel da sploh obstaja na svetu. Popoln dotik, ki sem si ga tako želel. Frapiran sem se prepuščal in užival. Zaljubil sem se. In zaljubljen sem do ušes. Smejem se sam sebi, ker čustev in srca ne moremo kontrolirati, ker je energija ljubezni enostavno premočna. Skupaj doživljava prelepe dneve. Fascinira me. Uživam, včasih se mi zdi da sanjam. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj lahko počutil tako, da bom kdaj lahko od koga še doživel kaj tako lepega – dotike, besede, energijo. In tudi zgodilo se je popolnoma drugače, kot sem pričakoval da se bo. In kot sem nekajkrat poskusil da se bo. Zadnjič pa ugledam napis, ki še kako drži: “Love is never like what we expected to be.”
In to pišem za vse tiste, ki se jim bo strlo in srce in ne bodo mogli verjeti v jutrišnji dan. Za vse, ki bodo v solzah iskali odgovore po forumu. Čas celi rane. Dajte sebe na prvo mesto. Nekje na forumu sem prebral, da je vsaka naslednja veza le še boljša. Če sledimo sebi, poslušamo sebe in se kdaj naučimo prisluhniti intuiciji, to res drži. Predvsem pa se prepustimo. Lepo in predvsem mirno življenje ustvarijo izkušnje. Ko je hudo, poskusimo obogatiti in osrečiti sebe. Slej ko prej nam bo nekdo poslal nekoga, ki nam bo lepšal dni. Če ne bo prišel dovolj hitro, še ni pravi čas 🙂 In ne se obremenjevat kdaj in kje… Poskrbimo, da bo najprej nam lepo in pustimo si rasti… čustveno 🙂 Iščite sonce!
@Posavec in Obzorje:
Samski kake 4 mesece. Vmes nisem iskal kake ženske zabave, one-night standov ipd. Mi enostavno ni pasalo. Nisem tak tip človeka. Niti nisem iskal nove veze. Vse skupaj se je odvijalo spontano, celo zadržano z moje strani. Podleganje srcu ali razumu, pa me še danes včasih bega, mi povzroča preglavice. V prejšnji vezi sem bil v začetku zelo sproščen, deloval popolnoma po srcu in občutkih. Sčasoma pa se mi je to začelo grdo vračati. In sedaj sem v stanju, ko se mešajo občutki, ko želim vse imeti nekako pod kontrolo in gledam preveč racionalno, razumno. K sreči to mineva. Uspem ujeti spontanost, prepuščanje. Poskušam dati priložnost sebi in njej. Nikoli ne moremo predvideti, kaj se nam bo zgodilo. Upam, da tokrat ne bom prizadet. Se pa nekaj prahu v glavi še kar ni poleglo in včasih se zasačim, da me je enostavno preveč strah in da se težko prepustim in enostavno uživam. In na to temo in pojave kakih rebound relationship-ov sva se sedaj tudi pogovarjala.
Sem pa vesel, da sem se resnično potrudil ob koncu prejšnje veze, tako da sedaj na njo gledam da je bilo lepo. Doživel sem veliko osebnostne rasti, dal skozi mnogo preizkušenj. A taka veza, bi me slej ko prej spravila najmanj na kakšne tablete, če ne kaj hujšega. In ker se sedaj tega zavedam, lahko to preteklost puščam za sabo in dajem nove priložnosti sedanjosti. Sem pa v sebi še nemiren in čaka me zagotovo še nekaj časa, da se popolnoma osvobodim strahov, ki so se mi ustvarili skozi predzadnjo vezo. Preteklo ni ravno ogromno vode, to drži, a se skušam lotevati preteklosti z razumom. In predvsem želim, da stvari tečejo počasi.