Jaz pa se zadnje čase srečujem z enim prav motečim občutkom,.. in sicer čim si kaj privoščim zase, me grozno peče vest…

Gradimo hišo, imamo otroka, kredit, smo podnajemniki,.. lahko rečem da imamo vsega, kljub temu, da nam čez mesec bolj malo ostane,.. otrok dobi vse kar potrebuje ( s tem ne mislim igrač ) kar se tiče hrane,.. pri tem toliko ne šparamo, jemo kar nam paše in kar je bolj zdravo,…

Ustavi pa se, ko je potrebno kupiti kaj za oblečt.
Pa nisem ena izmed tistih, ki mora vsake toliko imeti nekaj novega,..ne.
Ampak recimo, se mi potrgajo paščki na torbico in potem čez eno leto dni končno zberem pogum in si jo kupim novo,.. za 20 eur in potem me še par mesecev peče vest,..češ,.. že tako nimamo, pol pa še jaz trošim…
ali pa to: na nogah imam letos 2.sezono japonke, sicer usnjene, bile so 25 eur s popustom,… v redu zgledajo, in vse,.. ampak imam samo te za obut. Torej en par poletne obutve, lahko rečem, za v službo… pa delam z ljudmi…
saj jaz pol na koncu tako malo skombiniram, da ljudje sicer ne opazijo, da nosim vedno iste, no, vsaj upam..

pa sem si danes kupila za 30 eur ene usnjene sandalčke, pa mi je spet grozno pri srcu,.. 🙁

vedno pol obrnem na to noto,..da bi za ta denar,..to pa to,..
SAJ VEM; DA NI TO PRAVILNO;:..pa kako naj si pomagam?

Saj mož si tudi kje kaj kupi za oblečt, ni problema,.. ampak on enostavno ne potrebuje toliko kot jaz, še posebno zato ne, ker v službi nosi uniformo,..jaz pa delam v pisarni, in non stop srečujem ljudi,..

Res da bi vsi čimprej dokončali hišo in da gre denar kot v jamo brez dna,.. ampak nekaj moramo pa tudi zase (nase) dat,.. zakaj pa potem sploh živimo,.. a ne?

In potem si mislim, k vragu vse, če si jaz od svojih 1300 eur mesečno, ki jih zaslužim,…ne morem recimo 3x na leto privoščit nek kos nove cunje al pa obutve,..
pravim, ko res potrebujem.

kaj mislite?