ko koga nehote užalite
Nekdo me je v službi užalil (s stavkom – nekateri pa delamo, drugi pa…). Drugi tudi delamo, ampak nekateri pač mislijo da delajo več (subjektivna ocena).
Nisem ostala dolžna in sem žalitev vrnila.
Prav otročje mi je, da nekateri mislijo, da lahko vse rečejo, ko dobijo pa kontra kompliment (negativen), je pa grozna zamera.
Ampak zdaj mi je žal, ker drugače s to osebo dobro sodelujem. Vendar vedno najdeva tudi kake take fore, da se užaliva.
Moram jaz popustit ker sem ženska in on moški? Ker moški lahko žalijo, če so na višjem položaju?
Ja, jaz sem ga potem hote nazaj užalila, ampak on ne razume, da je on mene prvi. Saj pravim da je otročje. On ima tak način, da nekaj neprimernega reče in potem mu jaz hote vrnem, pol pa ponavadi moram jaz razlagat, da je on prvi rekel nekaj neprimernega (kar se seveda njemu ne zdi potem nikoli tako sporno, da bi moral on slišat kakšno na svoj račun).
Brezveze, ampak potem mi to za precej dolgo zameri. Pa noče razumet, da je sodeloval in me izzval, ker sicer jaz ne bi tako reagirala.
Ja, jaz sem ga potem hote nazaj užalila, ampak on ne razume, da je on mene prvi. Saj pravim da je otročje. On ima tak način, da nekaj neprimernega reče in potem mu jaz hote vrnem, pol pa ponavadi moram jaz razlagat, da je on prvi rekel nekaj neprimernega (kar se seveda njemu ne zdi potem nikoli tako sporno, da bi moral on slišat kakšno na svoj račun).
Brezveze, ampak potem mi to za precej dolgo zameri. Pa noče razumet, da je sodeloval in me izzval, ker sicer jaz ne bi tako reagirala.[/quote]
oprosti, otročja si ti.
če te nekdo užali, rečeš, glej, užalil si me s tem in prizadel, kaj si to resno mislil? ne pa da ga napadeš nazaj, potem pa se dereš, saj si bil ti prvi.
No ne vem… po moje (sploh ker je dedec, ti imajo pa itak en čuden smisel za humor) niti slučajno ne misli da te je užalil, zato je toliko bolj prizadet, ko usekaš nazaj.
Saj se spomniš tistih navodil za moške, ki so krožila po netu, v stilu : marelica je sadež, ne barva; če mislite da ste debele potem res ste ipd… No in tam nekje je bila tudi sledeča resnica: moški ne razumemo namigov, neizrečenih stavkov in želja.. če kaj želite nam jasno in glasno povejte!
Torej – ne da usekaš nazaj, ampak – “veš kaj, nisem si mislila da tako slabo misliš o meni! Po tvoje torej nič ne delam? Kaj pa potem počneva na projektu XY? Mislim da je zelo žaljivo kar si rekel. In to z resnim glasom, ne jezno, ne v šali. Morda bo dojel da ni vse “štos”.
Oprosti – samo to pač ni žalitev. Prej neposrečena šaljiva izjava.
Meni osebno se zdi otročje to, da se čutiš ob tem ogroženo in moraš takoj vrniti – kot bi bil napad na državo…
Popustiti, ker si ženska?
Absolutno ne. Tako zadevo se kvečjemu spregleda in se ji človek nasmeji sam pri sebi, ker vidiš kako s ečloveku ni posrečilo….
Da človek na višjem položaju lahko žali?
Absolutno ne. Pravzaprav bi moral biti še bolj občutljiv na te stvari in ustrezno pazljiv – če bi bil v resnici primeren za višji položaj.
Gre za človeka, ki misli, da ker je na vodilnem mestu, je že s tem vse naredil, da je prišel do sem. V resnici pa tisti ki se moramo kao še dokazovat veliko več delamo, da lahko nekateri šefe špilajo. So pač imeli srečo, da si prišli na položaj še včasu, ko še ni bilo v vsaki vasi faksa. Zdaj jim to ne bi uspelo več. In zato se dokazujejo na tak način…
nč, ker ne obstaja, da bi kdo koga nehote užalil, je samo namensko al pa je z drugo osebo nekej narobe k se zarad izrečenga sama počut užaljeno pa pol podpizdniško joka nekomu tretjemu namest da bi takrat zabrusla takoj na licu mesta kaj in kako.