Saj vem, neumna tema, kar nekaj jamram… Ne morem več, no. Komaj čakam, da grem spet v službo. Imam hčerko, ki je taka tečka… Samo cmera se. Greva ven, kar nekaj tečnari, ni ji prav v vozičku, ni ji prav, da jo držim za roko… Greva na igrišče, bi kar nekaj počela, kar ne sme- recimo skakala iz tobogana. Ker ji ne dovolim, se dere. Doma tečnari… Nikoli ji nič ni prav. Pa se igram z njo, pa udari z igračo in se začne dret. Pa jo hranim, pa mi vrže vse po tleh in tuli… Jao. Zdaj spi, se trudim malo k sebi pridt.

Pusti jo par dni v varstvu (npr. možu čez vikend) in pojdi se nekam mal zluftat. Ko boš prišla nazaj spočita boš ti boljše volje, polna energije in tudi mala bo čudežno manj sitna.

Ma dec ne bi mogel bit cel dan z njo… Že, če jo mora imeti dve uri, je ves slabe volje in gre direkt spat, ko pridem nazaj…

Če bo primoran bit z njo bo že zmogel … in čene naj gre s ta malo k svoji mami – naj se znajde. Ti si rabiš nafilat baterije in pika.

A si mogoče pomislila kakšni občutki prevevajo tebe? Si morda sama naveličana vsega, mogoče celo depresivna? Otrok namreč vse občutke od mami prenaša nase. To ni kar nekaj iz trte izvito ampak drži kot pribito.

Verjemi če boš ti dobre volje in polna življenja bo mala ravno taka. Veš kako to drži!
Daj poskusi en dan bit vesela, smej se skos, poj, se hecaj z njo, ne glede na to kakšna je ona. Če bo sitnarila je ne okregaj ampak jo objemi in jo vprašaj kaj jo tare, čeprav ti ne bo povedala ker je premajhna, ampak počutila sse bo kako pomembno je tudi tebi njeno počutje?
Žgečkaj jo na postelji, smej se kot nora, grizi jo,… Delaj vse ob čemer bi se vsak otrok smejal. Potrudi se nekaj dni, čeprav mogoče prvi dan ne bo delovalo, potem pa bo boš videla.

Pa še nekaj. Daj ji zaposlitev, naj ima polne roke dela, naj te opazuje kako kuhaš, pristavi ji pručko da bo videla kaj delaš, …

Ne vem sicer koliko je stara predvidevam pa da tam nekje leto, leto in pol.

Zapomni si: Otrok ni nikoli tečen, pač pa mu nekaj manjka!

Kako da moz ne bi mogel biti sam z njo, a je otrok samo tvoj? Tega pa nisem vedela, da moski ne zmorejo imeti otroka cel vikend… Ja zakaj ga pa potem sploh imas? TUDI TI IMAS PRAVICO DO SVOJEGA POCITKA IN PROSTEGA CASA, porodniska ne pomeni izkljucno delo z otrokom 24 ur na dan, pomeni samo delo z otrokom 8 ur na dan, ko nisi v sluzbi, ostalo se delo z otrokom deli med starsema!

Malo se pobrigaj zase, drug se nihce ne bo zate.

Seveda je dosti lazje in manj naporno hodit v sluzbo kot bit v tem enolicnem, prakticno od nikogar cenjenem, porodniskem dopustu….

Stara je leto in pol, ja. Tako da moja porodniška se je že zaključila. Imam poklic, kjer lahko delam honorarno/od doma, zato je tamala par ur v privat varstvu, vmes jo pa kaj mož počuva. Samo je težko v bistvu kdaj kaj narediti ob njej, dejansko moram varuško najet, če hočem opravit delo. Ali pa počnem, ko ona spi, samo to bolj redko- izjema zvečer. Čeprav takrat se trudim, da se raje malo sprostim, sploh zato, ker hčerka tudi slabo spi ponoči- no, kakorkdaj, ampak največkrat je kar dosti vstajanja… Taka je že od rojstva, ne vem no. Mah, glede na to, da delam tako doma, mi pravijo, da itak ne hodim v službo… Pa kaj mi je potem malo gospodinjstva in en otrok… Moje delo je pač za njih nepomembno, ker ne visim 8 ur ali več dnevno v službi, nekje stran od doma.
ManaMNina- saj si lepo napisala… Jaz sem zjutraj v redu in dobre volje, potem pa čedalje manj… No, ali pa recimo, ko jo varuška čuva, sem tudi kul potem nekaj časa, ko sem spet s punčko… In se igrava itd., se smejčka, pa vse, potem ji pa takoj nekaj ni prav. Naporno je. Rada bi, da je otrok dobre volje, pa da se lepo igra (ja, komot z mano, saj mi ni problem), da uživa na sprehodih, da lepo je (ok, vsi otroci packajo, to se zavedam, ni v tem problem)… Ful ima neko “silo” v sebi, ne vem kaj. Vse jo hitro razjezi in meče stvari, grize, cuka, tepe…

Punčko septembra v vrtec!

N

Ja, saj smo dobili vrtec… Hvala bogu.

A je to prvi otrok, edinka? Verjetno si tudi ti pod 25, pa še nimaš občutka, saj bo. Kmalu naštimajta še kakšnega otroka, pa bo mala imela igračo.

Prvi otrok, ja. In za vsaj nekaj let tudi zadnji, ker si res ne želim več niti enega trenutno.
Stara sem pa 28 let.

Malo bodi pozorna da ne bo ta punčka začela komandirat cele familije, pa še pol žlahte zraven.
Pri tako zahtevnem otroku (mislim da sodi med take) je treba še bolj striktno postavit meje.
Čeprav se zdi mogoče še prezgodaj, ji je treba jasno povedat kaj sme in kaj ne.
Vem da nastane potem samo “dvoboj” med otrokom in starši ampak bodi pazljiva glede tega, ker se mi zdi full pomembno.
Moji trije otroci so bili pa označeni pri vseh kot zelo “pridni”, lahko sem šla z njimi kamorkoli, niso težili ipd. To so bili časi ko smo otroke še veselo imeli v stajicah (sploh ne vem če je danes še tako), otroci so me opazovali pri delu iz stajice, z njim sem se pogovarjala, ampak hkrati se je otrok sam igral (ropotuljice itd).
Tudi v vozičku, stolčku sem jih imela kar veliko, pa se zaradi tega nisem počutila nič slabša mama, saj so se tako nekako navajali da niso bili samo v naročju, pa da niso zahtevali mene non stop za igro….Zraven sem brala kakšno revijo, brez slabe vesti.
Včasih ko opazujem mlade mamice kar vidim kako delajo napake: otrok je stalno v naročju, ko zajoka mu morajo takoj ustreči, ko pa je večji (npr. 2 leti) mu dopovedujejo in razlagajo kakšno stvar:”Glej tega pa ne smeš ker potem se zgodi to in to…”
Pa kaj 2 leti star otrok razume zakaj ne sme….sama sem mnenja da zadošča samo-NE pri tej starosti, ne pa da se gredo starši cele razprave z otrokom. To opažam v kakšnem uradu, kjer je moteče še za ostale.

naši niso bili taki tečki, vendar je bilo okrog 1,5 leta tudi naporno, sploh, ker sem bila že v drugo noseča in otroka nisem mogla tako prijet, kot bi ga morala in hormoni so delali svoje. Največji problem je bil, ko je bilo treba iz dvorišča gor v stanovanje…dretje, cepetanje,…potem se je otrok okrog 2. leta zavedal, kaj pomeni NE – v glavnem, bilo je vedno bolje. Sedaj je drugi otrok star 20 mesecev – ma, krasno. Če imaš enega, se vse dogaja okrog njega, sedaj, ko sta dva, se zamotita en z drugim in je res bolje.

Včasih ko opazujem mlade mamice kar vidim kako delajo napake: otrok je stalno v naročju, ko zajoka mu morajo takoj ustreči, ko pa je večji (npr. 2 leti) mu dopovedujejo in razlagajo kakšno stvar:”Glej tega pa ne smeš ker potem se zgodi to in to…”
Pa kaj 2 leti star otrok razume zakaj ne sme….sama sem mnenja da zadošča samo-NE pri tej starosti, ne pa da se gredo starši cele razprave z otrokom. To opažam v kakšnem uradu, kjer je moteče še za ostale.

Tukaj se absolutno strinjam. Tudi jaz vidim, kako razvajajo otroke, da postanejo taki banditi! Z menoj se pa ni ukvarjal nihče. Takrat ni bilo vrtcev in varušk. Enostavno sem bil zaklenjen in sem moral biti priden. Tudi če sem ponoči jokal, se nihče ni zmenil zame. Bo že nehal, sta rekla starša in naprej spala.

Lep primer razvajenih pa vidimo v parlamentu, med tajkuni,….

Način vzgoje, ki jo želim približati staršem, sloni na ljubezni, vzpodbudi, pohvali, postavljanju meja in iskanju dobrega v otrocih. Prav ljubezen, vzpodbuda, pohvala in postavljanje meja so se pri mojem razmišljanju o vzgoji izkazali med najpomembnejšimi prijemi in pristopi pri vzgoji. In prav tem namenjam največjo pozornost.
Vzpodbuda, ljubezen in pohvala je pri otrocih tisto, kar otroku pokaže, da ga imajo starši radi in mu s tem pokažejo njegovo vrednost, ki se je zaveda kot otrok in kasneje kot odrasel človek. Na ta način se zaveda svojih sposobnosti, vidi dobre strani drugih ljudi, zato so tudi njegovi odnosi dobri.
Nasprotno pa graja in kritika pripomore, da človek zraste v osebo, ki v drugih in sebi vidi nesposobneža, otroka in kasneje odraslega človeka, ki ima probleme pri delu in komunikaciji z drugimi, se hitro in pogosto razburi, za vse slabo krivi druge, sam ni sposoben najti rešitve.
Kljub ljubezni lahko starši otroke usmerjajo tako, da niso razvajeni. Če otrokom istočasno dajo možnost, da se učijo na lastnih izkušnjah jim dajo osnovo za razvijanje samostojnosti.

Ljubezen
Otrok, ki ga vzgajamo z ljubeznijo se zaveda svojih kvalitet. Vsakdo si želi pozornosti, ljubezni, otroci jo potrebujejo za normalno življenje. Ljubezni otrok nikoli ne more dobiti preveč. Ljubezen ne razvaja.

Vzpodbuda
Vzpodbuda otroku pove, kaj zmore in česa je sposoben, če so naše zahteve primerne njegovim sposobnostim. Vzpodbuda izhaja iz dobrih lastnosti vsakega človeka, iz iskanja dobrega v otroku.

Pohvala
Kadar opazimo otrokove dobre lastnosti in jih tudi pohvalimo se le te razvijajo. Pohvalimo tisto, kar je otrok dobro naredil, to ga vzpodbudi da naredi še več dobrega. Kadar pohvalimo otrokovo delo, malenkosti, ki jih je sposoben narediti se zaveda, da je to dobro. Vsakdo rad ugaja tistim, ki jih ima rad, zato rad počne te stvari.

Postavljanje meja
S postavljanjem meja otrokom pokažemo kaj je prav in kaj ne. Postavljanje meja uporabljamo namesto prepovedi. Upoštevamo otroka.

Prepoved ali zapoved
Otroku nekaj prepovemo ali nekaj zahtevamo od njega; to je dokončno brez obrazložitev, otrok to mora narediti. To je naša odločitev. Ne upoštevamo otroka. V tem primeru otrok uboga iz strahu pred odraslim. Prepoved je pogosto posledica tega, ker smo se mi tako odločili, ne pa zaradi prave koristi za otroka.

Postavljanje meja
Otroka seznanimo, da je iz določenih razlogov tako potrebno. Povemo kaj želimo. Smo sprejemljivi tudi za njegove želje. Interese uskladimo. Meje, ki smo jih določili in jih sprejeli vsi v družini, postopoma postanejo pravila. Upoštevamo otroka. Otrok se uči na izkušnjah. Starši otroka usmerjajo. Na ta način prihaja do spoznanj, zakaj nekatere stvari niso dobre in jih ne delamo. Razvija svojo notranjo disciplino.
Kadar otroku postavimo meje, je prav, da imamo za to razlog. Kadar gre za njegovo varnost ali moralo, mu tudi obrazložimo zakaj tega ne more ali mora narediti. Potrebna je obrazložitev, to pa pomeni, da se z otrokom pogovarjamo in da ima tudi on možnost povedati svoje mnenje. Ko otrok pove svoje mnenje, o dani situaciji razmišlja. Pri pogovoru upoštevamo otrokovo starost.
Kadar mu želimo nekaj omejiti, lahko povemo, da bo to lahko naredil kasneje, mu nekaj dovolimo in postavimo mejo. Otroku pokažemo situacijo tako, da mu govorimo o tistem, kar mu dovolimo, ne govorimo o prepovedanem. Otroku rečemo takole: »Ker si močno lačen, ti dovolim, da pred kosilom poješ en piškot, potem boš lahko pojedel tudi kosilo.« ali: “Piškote boš lahko jedel po kosilu, ki bo čez deset minut.” namesto, da bi mu rekli: »Ne dovolim ti, da se pred kosilom naješ piškotov, ker potem ne boš mogel pojesti kosila!« Tisto, kar otroku dovolimo, to sprejme. Če otroku prepovedujemo, se upira.

Iskanje dobrega v otroku
S tem, ko v otroku poiščemo dobro, to lahko pohvalimo. Otrok spoznava, da ga imamo radi, da ga razumemo, podpiramo. Na ta način posluša to, kar nam je všeč. S pohvalo otrok dobi pozitivno pozornost in o sebi dobiva pozitivno mnenje.
Kadar otroka in njegova dejanja kritiziramo dobi negativno pozornost. Zaveda se samo tega, kar nas pri otroku moti, o sebi dobiva negativno mnenje.
Mi smo tisti, ki moramo iskati dobro v otroku, ki s pohvalo razvijamo njegove dobre lastnosti, ki jih ima vsak človek, vsak otrok, žal pa pogosto poudarjamo tisto, kar nas pri otroku moti. Otrok tako dobiva o sebi slabo informacijo in tako se v njem razvija slaba podoba o njem samem. Kako naj otrok spozna tisto kar odobravamo, če mu tega ne pokažemo, povemo, ga naučimo kaj je dobro. Kadar vedno le kritiziramo otrokova dejanja, otrok ne ve kako bi moral narediti, da bi bilo dobro. Mi moramo biti vzor, mu moramo pokazati, kaj in kako lahko naredi. Če samo prepovedujemo, s tem ne pokažemo kaj in kako lahko otrok dela. Ko pa poiščemo in pohvalimo, kar je otrok naredil, mu pokažemo kaj je pravilno.
Dobro je, da otroku omogočimo, da dela tisto, kar mu je v veselje. Na ta način bo manjkrat počel to, kar pri otroku ne sprejemamo.

Prepoved in zapoved
Otrok, ki je deležen stalnih prepovedi ali mu ves čas postavljamo zahteve lahko postane večni upornik ali pa človek ki vedno dela to kar od njega pričakujejo drugi.
Pri otrocih, ki so močne osebnosti, prepovedi in zahteve vodijo v stalen upor. Ker ne more uveljaviti samega sebe in svoje osebnosti se upira. Vse življenje in na vseh področjih se upira, upor je njegovo življenje.
Pri otrocih, ki so prilagodljivi, pa prepovedi in zahteve vodijo v razvoj osebnosti, ki mu vedno ukazujejo in ga vodijo drugi. Tudi kot odrasel človek ni sposoben lastnih odločitev, v privatnem in poklicnem življenju potrebuje ljudi, ki odločajo zanj.

S postavljanjem meja, upoštevanjem otroka, iskanjem dobrega v otroku, pohvalo, vzpodbudo, dosežemo, da otrok odrašča v zadovoljstvu. Kot malček spozna, da lahko dela stvari, ki jih rad počne. Kadar nečesa ne počne rad in to ni pomembno za življenje, se lahko s starši dogovori. Odraste v človeka, ki v drugih išče dobro, je odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje. Šolski otrok se ne uči, zato, ker to zahtevajo starši. Sposoben je poiskati katere prednosti dobi z učenjem. Ko se zaposli, se čuti odgovoren za svoje delo, delo z veseljem opravlja. Rad dela zaradi sebe, ne zaradi šefa, okolice…
1. Otrok odrašča v družini s stalnimi prepovedmi in zahtevami.

Starši od triletnega otroka zahtevajo, da obleče hlače, za katere so se oni odločili. Ta odločitev je dokončna. Če se otrok temu upre je trmast. Nastane prepir.

2. Otrok odrašča v družini kjer ni nobenih navodil in vodenja.
Triletnik pride v vrtec v neprimernih hlačah, glede na vremenske razmere. Otrok lahko zboli.

3. Otrok odrašča v družini, kjer so postavljene meje, upošteva se otroka.
Triletnik ne želi obleči hlače, katere je predlagala mamica, ker starši upoštevajo mnenje otroka, je lahko povedal, se po toboganu bolje vozi v trenerki kot v kavbojkah. Starši lahko potem predlagajo dve trenerki, ki sta primerni za v vrtec. Otrok se odloči, katero bo oblekel.. Vsi so zadovoljni.

Izbiro imajo starši, kako bodo vzgajali otroke. Ko starši poznamo posledice se lažje odločamo o načinu vzgoje.

Rada bi vam še z dvema primeroma predstavila razliko med naslednjimi načini vzgoje:

• Popustljivo vzgojo – vzgojo, kjer ni nobenih pravil in smernic ter je vse dovoljeno.
• Strogo vzgojo – vzgojo, polno prepovedi, zapovedi in groženj.
• Vzpodbudno vzgojo – vzgojo, s postavljanjem meja, z iskanjem dobrega v otroku in možnosti, da se otrok uči na lastnih izkušnjah, kar ga pripelje do notranje discipline.
• Neenotno vzgojo – Eden od staršev ima strogo vzgojo, drugi popustljivo vzgojo – otrok je zmeden, ne ve kaj je prav, istočasno izkorišča popustljivega starša.

Prvi primer
Otroci okrog enega leta starosti raziskujejo svojo okolico. Vse, kar vidijo jih pritegne. Starše opazujejo kaj počnejo. Ob televizorju je daljinski upravljalec. Otrok ga z zanimanjem opazuje. Tudi očetovo pritiskanje na njegove tipke se zdi zanimivo. To otroka pritegne, da poskusi tudi sam. S pritiskom na gumb se prižge televizija. Kako zanimivo, še bolj ga pritegne.

Pri popustljivi vzgoji
Starši opazijo, da otrok pritiska na gumbe upravljalca, ker mu je zanimivo naj ga kar ima, pa še televizor je prižgal. Otroku je to zanimiva igra, še posebej, če se s pritiskom menjajo slike. Ko je otrok star dve leti ali več, staršem ni všeč, če se igra z daljinskim upravljalcem, saj ne morejo gledati oddaje, ki je njim všeč. Vendar je otrok tako navajen, če mu želijo vzeti daljinski upravljalec, se otrok upre. Pogosto prihaja zaradi podobnih situacij do prepirov med starši in otroki, kajti starši ne najdejo poti kako naj otroke vzgajajo.

Pri strogi vzgoji
Oče takoj, ko opazi kaj je naredil otrok, z odločnim in ostrim glasom prepove uporabo daljinskega upravljalca, njegov pogled je mrk. Vsa njegova figura je taka, da prestraši otroka. Ko otrok naslednjič seže po upravljalcu, se otrok spomni očetovega glasu in pogleda. Zaradi strahu pred močnejšim tega verjetno ne bo več poskušal. Otroka sicer vlečejo zanimive stvari, želi spoznavati svet, ampak strah ga je močnejšega.
Tako je pri vseh stvareh. Če so starši močne osebnosti, se otrok podredi iz strahu. Če se otrok poskuša upirati, kar je značilno za močne osebnosti, pogosto ob dejanjih, ki staršem niso všeč sledi še kreganje, ob tem otrok dobi informacijo o tem kako nesposoben je, poreden, včasih sledi tudi fizično kaznovanje. Če je otrok prilagodljiva osebnost se vse življenje podreja.

Pri vzpodbudni vzgoji
Starši opazijo, da je otroku zanimiv daljinski upravljalec. Ker je otrok še majhen, se s tem ne ukvarjajo veliko. Otroku povedo da je to daljinski upravljalec, da z njim prižgemo televizor, ker pa se lahko pokvari ni za igranje. Upravljalec položijo na tako višino, da ga otrok ne doseže. Lahko pa mu ponudijo pokvarjen daljinski upravljalec in otrok ima možnost posnemanja odraslih. Otroku povemo, da je ta upravljalec njegov, drugi pa od staršev. Če smo pri tem odločni, je otrok zadovoljen.

Neenotna vzgoja
Kadar je sta oba starša skupaj se dogaja tako kot pri strogi vzgoji, kadar pa je ob otroku samo popustljivi starš je enako kot pri popustljivi vzgoji. Ob tem je otrok zmeden, saj ne ve kaj je prav, kadar je le mogoče izkorišča popustljivega starša.

Drugi primer
Na kosilo pride teta, za našega otroka prinese čokolado. Čez pol ure bo kosilo pripravljeno. Mi vemo, da otrok kosila ne bo normalno pojedel, če sedaj je čokolado.
Kako ukrepamo?

Popustljiva vzgoja
Otroku dovolimo jesti čokolado, bo pač danes slabše pojedel kosilo. To je vzgoja brez pravil in smernic. Otrok sam odloča o dejanjih tudi takrat, ko mu lahko škodujejo.

Stroga vzgoja
Otroku prepovemo, da bi jedel čokolado. To je prepoved, kjer otrok ne ve zakaj smo prepovedali. Ne pozna razloga za prepoved.

Vzpodbudna vzgoja
Otroku prepovemo čokolado, ker bo kmalu kosilo. Otrok ve, da čokolade pred jedjo ne dovolimo, ker smo mu to že večkrat povedali. Pozna razlog zakaj ne bo dobil čokolade. Govorimo o tem kar ne dovolimo. (prepovemo)

Otroku dovolimo čokolado, ampak ker bo kmalu kosilo, jo bo lahko jedel po kosilu. Ve, da bo lahko jedel čokolado po kosilu. Otroku predstavimo situacijo na ta način, da govorimo o tem, kar mu dovolimo. (dovolimo)

Neenotna vzgoja
Kadar starša nimata enotne vzgoje, se pogosto zgodi, da tisti starš s strogo vzgojo prepove otroku, da bi jedel čokolado. To se npr. dogaja v dnevni sobi. Otrok odide do popustljivega starša, ki je npr. v kuhinji in ne sliši prepovedi partnerja, le ta pa dovoli čokolado pred kosilom. Zato je prav, da se starša dogovarjata o načinu vzgoje. Zaradi takšnih nesoglasij pri vzgoji lahko pride tudi do prepirov med partnerjema. Otrok ve, da lahko starše izkorišča.

Ehh, navodila v stilu Juula, ki nabija o tem, da je treba vedno poslušati tudi otroka. Se strinjam, ko ima otrok dejansko argumente za svoj protest. Ampak v ogromni večini primerov malčki nimajo nobenih argumentov zakaj nočejo teh hlač, zakaj nočejo tega in tega, zakaj odklanjajo to in to…. Triletnik ponavadi ne trmari glede oblačil zato, ker (kot piše zgoraj) v teh hlačah slabo drsi po toboganu, pač pa ker je enostavno slabe volje, ne gre se mu v vrtec …. Povprečen triletnik trmari pač zato, ker hoče uveljaviti svojo voljo ne glede na vse. Če ga vprašaš, zakaj se trma, ne bo vedel. In zato so dobronamerni nasveti v Juulovem stilu čisto mimo. Celo če mu naštimaš dvoje oblačil in mu pustiš, da izbere, bo sitnaril, da noče nobeno od teh. Trma pač. In če pri taki trmi parlamentiraš in razglabljaš in razlagaš, zakaj je tako prav in ne drugače, bo otrok še bolj zatrmaril. Kdaj pa kdaj je treba enostavno otroka postaviti pred dejstvo, da to mora narediti in konec, ker je tako prav. In biti vztrajen pri tem. To, kar je zgoraj napisano, pa velja pri večjih otrocih, ki vedo, kaj hočejo in želijo in zakaj to hočejo. Kar danes vidimo, pa je točno to, da se pri trmastih malčkih cele ure parlametnira o tem, zakaj nečesa ne smejo početi ali zakaj nekaj morajo narediti. Posledica je samo še večja trma otroka ali pa to, da jim gredo mamine litanije skozi eno uho not, skozi drugo pa ven, oni pa veselo počenjajo bedarije še naprej.

Se strinjam, da je pri mladih starših preveč spraševanja in razpravljanja. So strvari, ki jih ne zmajo presoditi in za marsikaj se moramo sami odločiti.
Včasih nekateri sprašujejo otroka take stvari, da dol padeš…Sploh pri hrani in potem jejo samo pico in sladkarije.

Welcome to the club. 🙂 Saj sčasoma malo mine to večno nezadovoljstvo z vsem. Ali se pa človek navadi, kaj pa vem. Moj je star 6 let, pa me njegova tečnoba včasih še vedno tako s tira vrže, da sem čisto preč.
Je pa na srečo drugi sin precej manj zahteven in veliko bolj dobrovoljen. 🙂

OK, nasveta za avtorico nimam, moram pa pokomentirat sicer kar uporabne nasvete o vzgoji, kjer primerja različne načine vzgoje – tisto o daljincu me je nasmejalo mi smo našemu malemu že od začetka vzeli daljinca in mu 100x rekli, da ni igrača, pa se še zdaj zapodi proti njemu, kadar ga kdo pozabi na kavču. Stari pokvarjeni daljinec ne pali, ker je mulc takoj pogruntal, da ne deluje in ga niti ne povoha 🙂

Tak otrok ne potrebuje bolj trdih mej, kot nekateri trdijo, ampak potrebuje predvsem veliko razumevanja, ljubezni in sprejetosti. Žal se z odrivanjem otroka od sebe, naredi še večja škoda. Ja mogoče se bo otrok umiril (na videz), bo pa ves ta svoj nemir in negativne občutke tlačil v sebi in potem deloval samodestruktivno.

Eni otroci so seveda bolj zahtevni, tudi naš prvi je tak, ampak ravno z ljubeznijo in potrpežljivostjo smo dosegli, da je zrasel v krasnega dveletnik. Pa je bil celo prvo leto v naročju, vse ga je blazno motilo, non stop sem poslušala komentarje, kako grozno je razvajen… zdaj pa je za iste ljudi kar naenkrat postal lepo vzgojen in priden otrok …. verjetno se je zgodil čudež 🙂

Evo, da se še jaz malo oglasim, preden grem spat… Sem vse prebrala, z nečim se strinjam, spet z drugim se malo manj…
Ja, upam, da se bo s časom malo umirilo tole… Očitno je bolj tak karakter sitnega otroka (Bog, kaj bo to enkrat tečna baba, ker jo bo pa takrat prenašu… hecam se)- tudi to obstaja, baje. Saj odvisno, kakor jo piči, včasih ima malo boljši dan, včasih je pa res neznosno. Danes dopoldne mi je malo prekipelo, pa sem se morala malo spihat na forum. Saj neke meje recimo ji postavljam… Ne derem se “ne” ali karkoli za vsako malenkost- ne vem, če odpre omarico s posodo v kuhinji (to naj), jo pa striktno dajem dol s stolov, miz, pultov, okenskih polic itd., ko se gospodična odloči, da bo gor plezala. In ji seveda ni prav, pa takoj dretje najmanj pet minut. Nič ne pomaga, če jo hočem zamotiti s čim drugim.
Z raznim postavljanjem mej nimam večjih problemov, kako se tega lotiti- me bolj moti potem, ker tamala na ves glas protestira, pa spet ponavlja iste stvari… Saj bo…
Nič, grem jaz spat, se mi ne da pisart več, bom še jutri kaj, če bodo mogoče tudi še kakšni novi komentarji.

ma madona no, začni z vzgojo, kaj se sme in kaj ne in hitro bo red!!!!!