pijem, vendar si tako želim živeti trezno
vsak večer pijem… ne pretirano, 2 pivi ali 3, včasih 4…
pred kratkim je bilo huje – spila kar 6 piv ali liter vina na večer… takrat sem bila precej na dnu!
zaradi pijanosti sem se 2x poškodovala… zaradi alkohola se prepiram s partnerjem…
pri kolegicah obvezno spijem ENO pivo…
potem pa komaj čakam da grem domov da ruknem še kakšno pivo ali dve…
priznala sem si, da sem alkoholik. to ne traja dolgo, zelo sem še mlada namreč, vendar se je stopnjevalo in sedaj ”ustavilo” na cca 2 ali 3 pivah na dan…
obiskala sem psihologa, šla sem k ”specialistu” za zasvojenost, bila nekajkrat pri AA…
pa še kar pijem…
sedaj več ne pijem tako da se ga do konca ”nasekam”, vsaj to… ??
včasih, če spijem samo 1 pivo zvečer se počutim lepo, ker se me ne drži in takrat sem najbolj srečna, da grem praktično trezna spat.
drugače pa imam kar obvezo da zvečer spijem toliko da ga malce čutim…
zaenkrat sem (še) zelo uspešna na vseh svojih področjih (in teh ni malo)… delam z ljudmi, sem športno aktivna (do večera!!!), delam pri humanitarnih dejavnostih…
aktivnosti imam skratka cel kup. čez dan. ko pa pride ura 8 zvečer – konec! takrat zahteva telo svojo dozo…
nekaj časa sem se tolažila s tem da si zvečer pač vzamem ”frej” po izredno napornem in USPEŠNEM dnevu, pa sedaj vidim da je to eno samo pretiravanje in zasvojenost…
še veliko raje se napijem ko se s partnerjem skregam…
včasih potem pijem že zjutraj (npr. sobota, nedelja), v primeru da se skregava…
včasih oz. velikokrat imam občutek da prav iščem prepir, da se potem lahko umaknem, jezim, jokam in ”olajšano” napijem…
mi zna kdo podariti par besed?
hvala
Živio,
Pravzaprav ti nimam kaj drugega reči kot to, da sem v istem položaju kot ti in te popolnoma razumem.
Življenje mi uhaja iz rok in namesto, da bi storil kaj, se raje napijem. Napijem se vsaj 4 na teden. Petek, sobota v družbi, ostalo sam doma. Na začetku sem se napijal do kome, sedaj ponavadi zaspim še pri sebi. To traja že nekaj let in ne vidim izhoda. Pozna se tudi na življenju, če sem bil prej dokaj uspešen na vseh področjih, delal v tujini, športnik od glave do pet, sem do sedaj počasi vse opustil. Vedno bolj se zapiram vase in med domače stene in groza me je ko opazujem kaj se dogaja z mano. Imam družbo, kjer so sami pivci, ne vem pa če kateri od njih pije tudi doma, o tem me je sram spregovoriti.
Želim si živeti brez te odvisnosti, pa ne vem kako. Ne predstavljam si, da bi šel na zabavo in ostal trezen. In če mi uspe ostati trezen nekaj dni, je to velik uspeh, ki pa se ponavadi zaključi z večerom ob flaši vina ali dveh in praznovanju nekaj dnevne treznosti.
Če sem včasih še imel motivacijo, da se borim in za vedno preneham s pitjem, se sedaj vedno bolj vdajam v omamo in nekako sprejem, da sem alkoholik. Kar si zelo zelo dolgo nisem priznal.
Želim ti veliko močne volje in treznosti pri reševanju problema. Poišči si pomoč, preden pregloboko zagrezneš. Isto želim tudi sebi.
Uf, Dekle, najbrž nas je kar dosti, ki ti znamo “podariti” par besed. A kaj naj ti rečemo, česar ne veš že sama? Veš, da piješ preveč, veš, da si alkoholik, veš, da tako ne bo šlo več dolgo naprej, veš vse … Samo tega ne, kako se rešiti iz začaranega kroga. Oziroma veš, kar dokazujejo tvoji obiski pri raznih specialiatih. A vsi ti obiski, vsa ta vedenja, tvoje priznanje sami sebi … so nič, popolnoma prazne besede, samo in izključno z namenom, da potolažiš samo sebe. Vem, poznam, sem bila tudi sama tam.
Vprašanje je, ali si se že pripravljena odločiti, da prenehaš? Si pripravljena (v sebi, ne tako pavšalno priznavanje sem ter tja) pogledati partnerju v oči in mu povedati, kako hudo je s tabo? Kako globoko si zabredla? Da moraš nujno in takoj zdaj prenehati? Si pripravljena prositi in – še bolj pomembno – sprejeti pomoč? Si pripravljena na iskrenost, odkritost, delo, delo in še enkrat delo na sebi? Si pripravljena na to, da boš morala prijateljem, bližnjim, okolici povedati, da ne smeš več piti? Da boš morala zamenjati določene vzorce vedenja, da boš morala rasti in da bo moral rasti in s teboj delati tudi tvoj partner? Da boš morala poiskati vzrok, zakaj piješ, kar pomeni kopanje po sebi, po najbolj skritih, potlačenih dogodkih v svojem življenju?
Odkrito – iz tvojega pisanja še ne veje pripravljenost na nič od tega. Dokler se tolažiš, da spiješ SAMO eno pivo zvečer (ki pa ga vendarle spiješ iz potrebe), dokler si na vseh področjih še “uspešna” (verjemi, šele ko boš nekaj časa trezna, boš videla, kako zelo “uspešna” si bila v času pitja in kako resnično uspešna si lahko šele v treznem stanju), se bojim, da bo preteklo še nekaj piv (in še česa drugega, ko ti pivo ne bo več dovolj), da boš prišla do prave odločitve. Morda so moje besede krute, a kot sem že napisala – vso to pot sem sama dala skozi. Tudi sama sem se par let zavedala tega, da sem alkoholik, a dokler ni bilo zares hudo, nisem sprejemala pomoči, nisem slišala nikogar, ki mi je kaj rekel. Ali pa sem se – tako kot ti – skregala, da sem potem sama pri sebi opravičevala pitje. Češ kako zelo grdi so vsi, da kar moram piti. Oni so krivi!
Premisli, kaj se bolj “splača”: prenehati takoj ali pa še nekaj let (če si še mlada, bo to še dolgo vrsto let, ker telo prenese marsikaj, a vsa ta leta boš potem odplačevala) živeti v agoniji.
Da bom za konec bolj spodbudna – v tvojih besedah je opisan velik del mene, najbrž velike večine pijancev, ki pa smo uspeli prilesti z dna, ki se vsak dan znova veselimo, da ne živimo več z najboljšim prijateljem, ki nam ga je predstavljala steklenica, ki živimo za danes in jutri, ki se zavedamo, kaj nam je vzel in dal alkohol, ki smo našle nove radosti v življenju ali poiskali tiste, ki smo jih s pitjem izgubili.
Drago Dekle, iz vsega srca ti želim čim prejšnjo odločitev za pravo pot! Javi se še kaj in povej, kako ti gre. Srečno!
hvala za vaše odgovore!
vem, da pijem preveč vendar kar ne morem verjeti da je lahko nekdo star nekaj čez 20 let alkoholik…
včeraj sem se spraševala da ne vem kaj je huje. ali problem s partnerjem ali problem z alkoholom… očitno eno z drugim.
menim da sem se zapila zaradi izredno težke situacije ki jo imava s partnerjem, po drugi strani nimam več volje zadev reševat in raje kar pijem…
partner mi je dal pogoj da preneham – sem obljubila da bom, seveda… vendar ker ne živiva skupaj sem imela vse ”možnosti” nadaljevati…
ravno danes me je hotel presenetit, pa mu nisem mogla odpreti vrat, ker sem seveda pila…
bojim se da je vzrok mojega pitja še v največji meri partner, po drugi strani se bojim tudi tega da kljub temu da bi se partnerstvu (ki morda ni tisto pravo) odpovedala, bom pila še kar naprej – ker sem pač preveč ”notri”…
žeim prenehat, fantaziram o stvareh ki bi jih počela, če bi bila trezna (še bolj športno naravnano življenje, druženje s kolegicami, obiskovanje kina itd, )… pa mi do danes še kar ni uspelo…
torej današnji dan;
cel dan uspešen (pa vendar sem cel dan imela v glavi sproščujoč večer), potem zvečer pa 3 pive, no sedaj sem že 4. načela ker pač ne znam niti več brskat po internetu brez ”flaše” :(((
bom vesela še kakšnih odgovorov, res si želim spremembe, še bolj si želim da do tega sploh ne bi prišla (pitje), vendar časa nazaj zavrteti ne morem…
živjo!
dekle tvoja zgodba me je pretresla, morda še bolj zato, ker delno vidim notri sebe. samo jaz imam družino in se moram spravit k sebi in to pod nujno. jaz pa pijem zaradi dolgega časa, ker potem recimo mam ful elana in pospravim bajto,… vse porihtam,… kar se mi trezni mogoče ne bi dalo. se pa spomnim, da ko sem bila noseča nisem srknila niti kaplje in sploh ni bilo težko brez. zdaj pa kar rada kaj spijem samo v mejah, ampak vem da tudi to ni okej, rada bi bil res trezna, brez pomagal k boljši volji. ne maram se take, ker sem mamica in se ful ne izgleda, da si popoldan odprem pivo in v tem uživam.pa ne pijem vsak dan, včasih po cel teden ne , včasih pa na cca tri dni, ko mi pač zapaše. sem si pa že ene parkat rekla, da ne bom pila ajde en mesec, pa mi ni uspelo in to me je začelo skrbeti, da se ne morem držat tega kar sem rekla???? ni to že znak, da stvar ni več povsem enostavna? tisti , ki ste se odločili popolnoma prenehat, kako ste si to dopovedali, da pač tega ne rabite????
PROSIM ZA POMOČ.
Pozdravljena, Dekle!
Hvaležen sem ti, da si podelila svojo neprijetno,nezaželjeno zgodbo z nami, bralci tega foruma. Zgodba nam je lahko v poduk, in ravno TUDI zato si dragocena, dragocen ČLOVEK,ker si del sebe, dala na razpolago drugim. Zakaj pišem z veliko, ČLOVEK. Preprosto zato, da se ve, da je človek na tem planetu nekaj posebnega, za razliko od ostalega živega sveta. Rastline so živi vegetativni sistem, živali imajo svoje telo, nagone, psiho.
Človek, razmišljajujoče posebno bitje ima tudi duhovno dimenzijo zraven psihične in telesne.
Ne se ustrašiti pojma duhovno. Na začetku te želim le spomniti na to pomembno dimenzijo, ki dela človeka za ČLOVEKA.
Človek, lahko zboli tudi na duhovnem področju, kar se odraža na psihi, telesu.
Kaj je bistvo duha? Svoboda seveda! Človek je na psihofizičnem področju omejen na tukaj in sedaj, na duhovnem področju pa ni omejen.
Tako DEKLE, poskusila si že določene stvari, ni bilo uspeha premika, torej sedaj je čas, ko se sprejmeš kot ČLOVEKA, človeka vrednega dobrega in si najprej zaželi biti svobodna, osvobojena. Hmm, kako pa bi bila videti kot osvobojena, kako bi bilo tvoje življenje…? Si predstavljaš mir v sebi, si predstavljaš toliko manj skrbi okrog piti ,koliko, kaj , kdaj, kako piti, alkohol, joj prepir, partner… Ko se zagledaš v ogledalo, koga vidiš? Povej, na glas, brez predsodkov, povej tej osebi, zjutraj, v službi, ko prideš domov… povej tej osebi, kako je dragocena, vredna dobrega, vredna biti ljubljena, izpolnjena, potrjena, vredna si okusiti svobodo, kjer je notranji mir. Si predstavljaš sebe v tej vlogi, v vlogi osebe kjer je naseljen mir? Predstavljaj si, zaželi si to, vredna si tega drago DEKLE.
Odvisnost ni vredna tako velike pozornosti, kot ji namenjaš. TI, si vredna večje pozornosti! Ravno ti, ki sedaj to bereš, nosiš v sebi toliko dobrega, ki prav čaka, da za cveti. Ti, si vredna pozornosti, pokloni si jo. Zahvali se Bogu, da smeš obstajati, da si te je prvi želel, da te je obdaril z dragocenostmi, ki jih boš sedaj intenzivno iskala, našla, se jih razveselila in živela…
O, DEKLE, ko bi vedela kako si dragocena.
Ravno zato, ker si dragocena boš v to veselje, v tem spoznanju ta trenutek izlila ves alkohol v stanovanju, v wc školjko in si pokazala, da si Ti DEKLE dragocenejša od alkohola, partnerju povedala za PROJEKT na poti k zdravju, za akcijo, ki v tebi raste, vedno bolj, saj dobro v tebi čaka, da zaživi. Partnerju povej, da je napočil trenutek spoznanja, da si Ti vrednejša od alkohola in skupaj pokličita, morda na Zavod pelikan za pomoč. Uspelo ti bo, zato v tem trenutku AKCIJA.
Zaenkrat dovolj, da ne bom predolg.
– razlog zakaj živiš je v tebi, ne izven tebe
– nič ne boli bolj kot izgubljen čas, zato je ta trenutek pomemben, poseben, ker si ti v njem
– Ti si GOSPODAR predmetov, ne oni tebi, zato odreči se kdaj kakšni TV oddaji, kakšni slaščici, treniraj odpoved v materialnih stvareh in ob tem okušaj svobodo svoje biti
– ne uživaj v tem kar imaš, uživaj v tem kar boš dobila, okopaj se v Božji kopeli Ljubezni
DEKLE, DRAGOCEN ČLOVEK SI!
Baaj
D. P., vse lepo in prav, spoštujem to, kar si napisal, a vendar se moraš ob tem svojem pisanju tudi ti malo zamisliti. Pišeš namreč odgovor Dekletu, osebi, ki je alkoholik. Alkoholiku tvoje “mantre”, kako naj si dopoveduje, da je dragocena, vredna …, ne pomenijo niti toliko, kolikor je črnega za nohtom. Če bi mu, ne bi pil, ni res? Da ne bo pomote (sem že zgoraj omenila), govorim iz lastne izkušnje. Ko piješ, ti nobena taka beseda ne pomeni nič. Ko se valjaš v samopomilovanju in kriviš vse druge za svoje pitje, samo sebe ne, se zjutraj pogledaš v ogledalo kvečjemu z ocenjujočim pogledom, če se ti vidi, koliko si včeraj spil, ali se ti tresejo roke, ali boš zmožen preživeti dan do večera (ko boš lahko spet nekaj spil), ti – se opravičujem izrazu – dol visi za visokoleteče misli, želje in besede o dragocenosti lastnega bitja. Če bi se človek zavedal, koliko je vreden, da je edinstven tak, kot je, da se mora sprejeti takega, kot je, da se mora ljubiti takega, kot je, si upam trditi, da bi bilo vsaj 80 % manj alkoholikov. Za to, da to uvidiš, da si sposoben toliko pogledati vase in sprejeti vse svoje lastnosti, dobre in slabe, da sprejmeš tudi svojo odvisnost, da se začneš imeti rad, pa je treba garati, ne samo delati na sebi. In to, D. P., o čemer govoriš ti, pride na vrsto hkrati s tem garanjem … Žal zato ne uspe vsem.
Pa še nekaj za JULIJKO: Mislim, da moraš ukrepati takoj. Ne jutri, takoj! Piješ, ker ti je dolgčas? Piješ v mejah, a hkrati en mesec ne zdržiš brez alkohola? Ko sem prebrala tvoj opis, so se mi prižgale vse alarmne lučke. Ne hecaj se, poišči pomoč, dokler ne zdrsneš tako globoko, da te bodo še otroci gledali pijano.
Pozdravljena “realna”!
Vesel sem, da si podelila svoj dragocen pogled na prispevek, ki sem ga podal. Vidim, da različno dojemava ČLOVEKA.
Seveda sem se in se še zavedam, da sem pisal ženi alkoholičarki, toda še vedno človeku.
Človek v svoji odvisnosti in pogostejših storjenih neumnostih ne vidi svoje dragocenosti v svoji biti, ki jo nosi kot človek, zato je prav in potrebno, da slednjega spomnimo na to.
Kaj je smisel življenja, delati nekaj dobrega, da bo dobro ? To je premajhen razlog, ki običajno ne zdrži. Da se človek sprejme, mora zaznati svojo globinsko dragocenost, ki ji daje povod za : VREDEN SEM DOBREGA. Ni enostavna pot do tega zavedanja, zato je potrebno, da si odpustimo na neumnostih, odpustimo drugim in stopimo na pot osvobajanja, KI JE REALNO TRAJNO, UČINKOVITO!
Vsak človek je vreden kot ČLOVEK, da se uzre vase in prizna dragocenost, ki je v njegovi biti. Vsak dan, vsak sleherni trenutek, in si priznati, da je ravno zaradi tega vreden dobrega, ne da je odvisnik, zanj ni več pomoči, vse je zapravljeno in se pomilovati…… Kar koli smo v življenju naredili slabega, smo povabljeni, da popravimo kar se popraviti da, oprostimo sebi, drugim in stopimo na pot, svobode, miru, sprave.
Človek, ki mi je prišel naproti kot več letni, težek odvisnik od heroina, me je najprej vprašal, če je še kaj upanja zanj. Nobene vrednosti ni zaznaval pri sebi. Seveda je bil “umazan”, a globine, ki ne morejo biti drugačne kot dragocene, so bile njegovim očem zakrite. Delala sva na tem, da je najprej odkril svojo dragocenost v sebi (kljub kriminalnemu življenju), ko je spoznal, da je od Boga, da si ga je ta želel še pred spočetjem, da je v njega ob spočetju položil duha in je tako postal živa duša… Torej v njegovi globini je absolutno dobro, ker je prišlo od absolutnega dobrega. Ko je odvisnik spoznaval, začel doživljati to dragocenost, je začel pot iz odvisnosti zaradi te dragocenosti, zaradi vizije, da v njemu je potencial, začel se je zavedati, da je on lahko še vrhunski človek, in je vreden tega. Odkrival je svoje dragocenosti, jih okušal, se na trenutke do solz okopal v Božji ljubezni (ker se ji je znal odpreti) in v ponižnosti korakal naprej. Ni šel na pot iz odvisnosti zaradi drugih (kar ga je v preteklosti stalo), na pot iz odvisnosti je stopil zaradi tega, ker se je začel zavedati, da je VREDEN TEGA, da je vreden dobrega.
Ravno zato, ker odvisniku »dol visi«, mu je vseeno zanj, pokažemo na to kar sam ne vidi in je slep. Najprej spoznava razumsko, pozneje duhovno in takrat začne doživljati tisto dobro, ki je v njem in, ki prihaja od Boga. Ob spoznavanju svoje dragocenosti, prične zaradi nje odkrivati smisel življenja, za katerega se splača potruditi.
Poglej, D. P., sem napisala že zgoraj, da se strinjam s tvojimi besedami, prav tako ne gledava drugače na človeka. Razlika med mano in tabo je v tem, da ti govoriš preko drugih, jaz pa iz lastne izkušnje. Zato sem izpostavila, da, takrat ko piješ (kot avtorica te teme), enostavno nisi sposoben dojeti, koliko si vreden kot človek. Ja, poslušaš druge, ki ti razlagajo, pa vendar jih ne slišiš. Ko si v dreku, ko se valjaš v samopomilovanju, ko si prepričan, da se ti dogajajo same krivice, da ni ničesar drugega kot tvoja najboljša prijateljica flaša, ti njihove besede ničesar ne pomenijo. Šele ko spoznaš, da tako ne gre več, šele ko začneš iskati rešitve, pomoč, takrat šele omogočiš svojemu razumu, da sliši in dojame, kar so mu ljudje govorili. Upam, da sem zdaj bolj razumljiva oz. razumljena.
Morda pa se bo oglasilo Dekle in povedalo, da je že na tej stopnji, da sliši, koliko je vredna …
živjo!
hvala vseeno pa sem želela kako spodbudno besedo ne v smislu zbujanja slabe vesti. vem pa, da vsak lahko samo sam pride na čisto, noben psihiater, noben zavod, nič te ne reši če se sam ne odločiš. vem, da imam dovolj moči da pitje omejim na minimum, to je le bo priložnostih in da sem že začela opuščati pitje doma iz “dolgega časa”. malo se moram spravit nazaj v šport, začela delati na sebi, na svojem dobrem počutju raje fizično kot s pivom. prosim pa vas vseeno za kako dobro besedo in predvsem nasvet kako ste prbrodili trenutke ko si človek reče pa saj je vseeno, in se dejansko sam odloči da bo to popoldne nekaj spil. trenutno je poletje in vse polno aktivnosti pozimi pa je kaj hitro turobno…. pomagajmo si drug drugemu na pozitiven način. jaz mislim, da moramo vsi ki radi pregloboko pogledamo v kozarec najti obilo zadovoljstva drugje. jaz naprimer ko sem bila 100% športnik in študent, časa ni bilo za nič,, pa vse ostalo me je dovolj izpopolnjevalo, da nisem rabila piva….. težave so se začele ko sem začela z dolgočasno službo, ko ni bilo več časa za šport, ko nekako nisem imela več “svojih” stvari. zdaj jih bom pa poisakala drugje. lp, pa velikop sreče vsem in se kaj oglasim.
BODIMO SREČNI S TREZNO GLAVO!!!!!
Julijka, spodbudne besede seveda so, a sem – kot alkoholik – skeptična, ko nekdo omeni, da bo omejil pitje na minimum. Pri odvisnosti je pač tako – vse ali nič. Vmesnega stanja žal pač ni. Imam občutek, da nihče ne ve za tvojo odvisnost? Se morda motim? Si se pogovorila s svojimi najbližjimi? S partnerjem? Oni bi ti znali biti v veliko pomoč in bi morali vedeti. Torej bi moral biti tvoj prvi korak pogovor s svojci. Naslednji korak bi bil poiskati pomoč v AA ali kakem drugem društvu, kjer boš s pomočjo osebe, ki dobro pozna odvisnost, odkrila, zakaj čutiš potrebo po pitju. Ženska, ki ima družino in z njo obilico dela, najbrž ne pije iz dolgočasja, pač pa utaplja nekaj drugega. Osamljenost morda? Tukaj pa spet nastopi partner. Zakaj si ob njem in družini osamljena, zakaj se ne najdeš/ceniš … Oba bosta morala najbrž marsikaj razčistiti. To so zgolj moja ugibanja, kaj se dogaja v tebi, veš namreč samo ti.
Pa še malo spodbudnih besed: biti trezen je nekaj najlepšega na svetu! Biti trezen pomirjen sam s sabo je nekaj naslajšega. Vedeti, da te stvari, ljudje in dogodki, ki so te prej spravili tako daleč, da nisi znal drugega kot piti, sicer vržejo s tira, a si dovolj močan, da jih predelaš s trezno glavo in vržeš čez ramo in greš z dvignjeno glavo naprej, pa je neprecenljivo. Da se začneš imeti rad takega, kot si, je pa sploh enkratno! Na začetku je težko, zna biti grozljivo hudo, počutiš se samega, spoznavaš samega sebe, kot si prej nikoli nisi dopustil, ker si se bal videti, kaj je pod zunanjostjo … Takrat navadno pridejo trenutki, ko bi si rekel, saj je vseeno, če spijem enega, dva. In v takem trenutku potrebuješ pomoč, pogovor s terapevtom, vsaj sama sem se na začetku tako reševala. Potem pa, kot sem že omenila, se navadiš prepoznati pasti, kjer si prej pogrnil. Občutek, ko greš naprej, je res enkraten. In šport, gibanje, zaposlitev z različnimi stvarmi … ti je ob delu na sebi v veliko pomoč.
Julijka, glavo pokonci! Če je tvoja odločitev res trdna, verjamem, da ti bo uspelo! Javi se še kaj, da poveš, kako si.
Lepo te je slišati, da si želiš nekaj lepega. Tokrat vidim zapisano, da hrepeniš za kakšno spodbudno besedo, da ti ne zbujamo slabe vesti, da želiš priti na pitje alkohola- minimum, želiš se športno aktivirati, želiš si delati na sebi,, na svojem dobrem počutju, verjameš, da je potencial v tebi, da se zmoreš odločiti, in, da je odločitev na tebi. Hrepeniš, da si eden drugemu pomagamo na pozitiven način, prepričana, si, da moraš najti obilo zadovoljstva drugje, kot pa ga iščeš sedaj… Opažaš, da so se začele težave s pitjem, ko si se začela dolgočasiti, ko ni bilo časa za šport…
Kaj pravzaprav je dolgočasenje? Takrat, ko se »hrup« umiri, ko se »čas ustavi« imam čudovito priložnost zaznati samega sebe, zaznati sebe v tem prostoru, v tem kraju, v tem času, na tem planetu. Tukaj ni prostora za smiljenje samega sebe, pač veselje nad zavedanjem kdo sem, od kod prihajam, kam grem in, da se v meni kot človeku nahaja velik potencial zaradi katerega sem lahko še vrhunski človek. To zmoreš ti, kolegica, a kot čas kaže, trenutno tega ne zmoreš premakniti sama. V zapisu sama hrepeniš po pomoči, a le vzpodbudne besede niso dovolj, potrebno je več, močnejše sredstvo, to pa je okolje, kjer so alkoholiki že v procesu zdravljenja pod strokovnim vodstvom. Seveda tam ne manjka ustreznih vzpodbud, dobiš več kot le to, zato je škoda časa, za jutri, če že lahko danes pokličeš za posvet, kje začeti na tel.št. 040-591-260. Gre za ljudi z več letnimi izkušnjami na sebi kakor z drugimi. Veliko uspeha ti želim, saj vredna si konkretnega dobrega , ne le občutek – želim si.
realna, hvala za vse napisano, čeprav jaz mislim, da jaz nisem alkoholik. moje pitje je namreč zelo kratkotrajno in tudi tega nikoli nisem opravičevala pred sabo, besede drugih vzamem precej resno in v meni je strah pred pitjem. moram reči, da sem zadnje čase zelo dobro, imam tudi psihologa, sicer ne zaradi pitja, ampak ob določenih tabletah se počutim mnogo bolje in nekako sem sprejela drugačno življenje. Pokonci me drži to , da se imam tako veliko raje, da sem ponosna na vsak trezen dan in da mi to začenja pomeniti več kot kvazi sproščenost po nekaj pivih. vsi naslednji dnevi si res too much bedni, da bi jih še hotela doživljati. problem je bil, da kar nekaj časa nisem sprejela nove identiteta, biti mamica. imam 8 mesečno deklico in moj korak v materinstvo je bil vse prej kot lep. kot pa sem že napisala nisem celo nosečnost spila niti kaplje in tudi nisem imela potreebe. tako, da mislim, da bo zaenkrat z močno voljo še kar šlo. vsem vam želim lepe dni, trezne misli in predvsem moč, da to ohranimo.ŠELE ZDAJ SEM SI PRIZNALA, DA PROBLEMI NE BODO ODŠLI Z PIVOM ALI DVEMA, LE ŠE VEČJI BODO. IN ČE JIH NE BOM REŠEVALA TREZNA JIH BOM POTEM ŠE MANJ.
še kaj napišem. dekle, zečela sem pa enako kot ti, po napornem dnevi, ko je ta mala zaspala, sem si odprala pivo in…. pa ne predeš daleč, le padeš dol. držim pesti
Sem zrela ženska, mama dveh predšolskih otrok in imam dva problema. Prvi je moja odvisnost od alkohola, s katero sem se odločila spopasti in zmagati. Spoznala sem, da mi ni druge pomoči, kot da z alkoholom popolnoma prekinem, saj me je drugače že eno popito pivo pripravilo do tega, da s pijačo nadaljujem, dokler nisem pijana. Moje težave so se začele že v srednji šoli, saj sem imela takšno družbo, kjer je bil alkohol vsakodnevna stalnica. Nato pa sem živela z mnogo starejšim moškim, ki je bil klasični alkoholik in je pripomogel k temu, da sem globoko padla v odvisnost. Ko sem ga pustila, sem za nekaj časa prenehala s pitjem nato pa sem se spoznala s sedanjim partnerjem in nadaljevala s starim vzorcem. Vmes, ko sta se rodila otroka sem popolnoma abstinirala, takoj ko sem lahko pa sem takoj ponovno začela piti. Pijača, ki me je zasvojila pa ni bila žganje ali vino ampak pivo. Glavna stvar pri pivu pa je, da se človek tolaži s tem, da če ne pije vina in žganja, potem ni alkoholik.Pa, seveda, to ni res. No in sedaj sem jaz “čista”, moj partner pa nadaljuje s prejšnjim načinom življenja, saj se njemu zdi, da ni nič takega če parkrat v tednu spije tri, štiri “pirčke”. Mene pa to nervira, zaradi tega se kregam z njim in ugotavljam, da nimava več glavne skupne stvari, ki naju je povezovala. On pa, seveda, zaradi mene ne namerava nehati saj misli, da ni problem v njem, ampak v meni.
Imam ga rada, ampak ne vem, kako naprej.
Pozdravljena Julija!
Ta zapisan žar, v začetku vašega besedila, »Sem zrela ženska, mama dveh predšolskih otrok« je perfekten, in ni razloga, da tudi Vi ne postanete vrhunski človek. Upam, da se sedaj, ko ste se za končno odločili reči odvisnosti NE, ko ste rekli svobodi DA, zavedate te dragocenosti, ki izvira iz vas. Joj kako vam privoščim še naprej odkrivanje svoje dragocenosti, veselje nad odkritim…Si predstavljate, kako boste v tem stilu lepo vzgojili otroke, ki so vam zaupani… Predstavljajte si sebe, samozavestno, zrelo žensko, ki ve kaj hoče… Ooo, kako zelo vam to privoščim. Prav je, da ste se odločili končati z odvisnostjo, saj ste vredni ogromno dobrega, tako otroci kot partner.
No partnerju res ni potrebno nehati piti le zaradi vas, čeprav tudi, ampak nehati zaradi sebe in vajinega zakona, vaše družine. Razumel sem vas reči, da on ne vidi problema pri sebi ampak samo pri vas. No pa začnite iz te pozicije. Seznanite ga, da sta si kot partnerja dolžna stati ob strani v vsem, kar vam pride nasproti, zato ga sedaj še posebej prosite za pomoč.
Zaupajte mu svoj projekt, da si želite zaživeti svobodneje, vedreje… brez alkohola, ker ste odvisnica. Zavedajte se, da vam je mož dolžan tudi po zakonu pomagati v bolezni. O načrtu, da gre alkohol iz stanovanja se dobro pogovorita, dorečita, dogovor zapišita v »projektni« zvezek. Dogovora se po tem oba držita. Dogovor je dogovor.
Globoko vas povabim, da molite v ta namen, v dober pogovor z možem. V duhu odpustite možu, odpustite sebi, zaživite čisto duhovno življenje. Jezusa povabite med se, da vas v mogočnosti svojega mira, topline , ljubezni sme objeti in pomagati. Odprite se mu, zaupajte se mu., zahvaljujte se mu, prosite ga.
Toliko za enkrat Pišite kako vam gre. Niste sami!
Mir in dobro vam želim.
Dragi D.P.!!
Ko se ga je zapil moj oče ni bilo nobenega Jezusa, nobenega Boga…
Bila je le gola resničnost, prosim Vas, nehajte z njim, po vseh forumih Vas je polno.
Pa ni nič narobe z Jezusom ali Bogom, le v alkoholičarske posle ju ne mešajte. Nič nimajo z njimi. Ker če bi ga imela, ne bi bilo alkoholikov, pa tudi dobre zdrave krščanske slabe vesti ne…