Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Večina otrok se ne uči svojim sposobnostim primerno!

Večina otrok se ne uči svojim sposobnostim primerno!

Drage mame angelčkov!

Dejte, prooosiiim odkrito povedat, koliko se vaši otroci sploh učijo. Sem namreč učiteljica in vsako leto je slabše. Prejšnja leta so se učenci vsaj na koncu grebli in skušali zvišati ocene, zdaj mu rečeš: Nauči se tole in tole, te bom vprašala za 4, pa reče: Ah, se mi ne da, kar 3 mi zaključte.?????
Ne razumem.

Al pa drug primer: Nekdo pa reče, da bi se javil za višjo oceno in potem pride totalno nepripravljen, malo na blef poskušat , mogoče bo pa ratalo.

Katastrofa! Sicer sem se odločila, da se ne bom več sekirala, bo imela pa pač večina učencev slabšo oceno, kot so jo sposobni, šenkavat ocen pa namreč ne nameravam. In potem pridejo mame jokat slab mesec pred koncem v šolo, da njen sin/hči pa zagotovo zna za eno oceo več, kot jo ima pri meni. NE, zna ne, je pa sposoben, samo za to se je pa reba malo potruditi, kajne?

No, zdaj me pa kar napadite, saj učiteljice itak zanalašč maltretiramo vaše mulčke.

Ne mislim napadat učitelje.
Če pa pogledam iz druge strani, pa je tako: učitelj določenega predmeta uči (npr) 10 let en in isti predmet.
Otrok-učenec pa mora znati 10 PREDMETOV.
A ni malce kruto?

Zakaj bi te napadale? Jaz imam tudi sončka;), pa se zelo strinjam s tabo.

To pa še zdaleč ne pomeni, da maltretiranja ni.

nova
Uredništvo priporoča

Tudi sama sem bila nekoč učenka in vem, da si nisem upala prihajat nepripravljena v šolo, ne le zaradi ocen temveč tudi, ker me je bilo sram, če nisem znala.
Zdej se pa en drugmu hvalijo po hodnku, kje je spet kdo kakšen šus dobil.

Zakaj bi te napadale??? Imam sončka :), pa se zelo strinjam s teboj.

To pa še vedno ne pomeni, da maltretiranje ne obstaja.

Sicer se v osnovi strinjam z napisanim, otrok se naj pač potrudi za dobro oceno, uččiteljica pa naj to vzpodbuja na pravi način.

Moti pa me nekaj drugega. Tvoj ponižujoč način komunikacije. Upam se trditi, da si zelooo slaba učiteljica, otroci ti gredo več kot očitno na jetra, ne preneseš sedanje generacije, zato jih kličeš sončki, angelčki…skrajno neprimerno…

Ne bi bilo slabo, da Primož malo poišče tvoj IP, pa me zanima, če boš potem še tako pogumna.

Ogaben post si spisala.

Ni ogaben post, je popolnoma resničen!!!! Redki so otroci, ki se resnično potrudijo za oceno.

Funkcionalno nepismena? Preberi, kaj sem napisala. Strinjam se glede vsebine. Govorim o posmehovanju, načinu pisanja, žaljivem poimenovanju otrok…

Sicer moj otrok še ni v šoli, zdi se mi pa skrajno neprimerno, da se neka učiteljica izraža na ta način.

Moj, sedaj na koncu sedmega se uči pred testi. Res je že tud rekel, naj mu da pri mat kar 4, ker je bil že z njo zadovoljen, pa je potem vseen odgovarjal tud za petko in jo dobil. Sama nikoli ne hodim v šolo jokat, ko dobi slabo oceno, sam ve, da jo mora popraviti. Edino pri prvem cveku mat, sem šla pa res na govorilne, vprašat, kako naj se naučiva. Sploh pa ne razumem, zakaj se ti sekiraš, če je otrok zadovljen z manj, a si plačana po uspešnosti ocen, al kako? Meni se zdi bolj fer do ostalih, da če je imel celo leto 3, je zdaj glupo nekaj pritiskat in izsiljevat za 4. Pač zna za 3 in basta.

Poglej, ta poimeovaja sem pobrala izključno od mamic tu na forumu ali tudi na govorilnih urah. NIKOLI in NIKDAR nisem še bila poniževalna do svojih učencev, jim pa direktno povem, če nekdo ne zna, da pač znanje ni takšno kot bi moralo biti za željeno oceno. Sicer pa se tisti učenci, ki so malo bolj kritični in samokritični strinjajo z ocenami, ki jih dajem učencem.
Če si po tem postu ugotovila, da sem zelooo slaba učiteljica, imaš izredne sposobnosti ocenjevanja ljudi.

Pa lahko in mirno noč želim!

Poglej, ta poimeovaja sem pobrala izključno od mamic tu na forumu ali tudi na govorilnih urah. NIKOLI in NIKDAR nisem še bila poniževalna do svojih učencev, jim pa direktno povem, če nekdo ne zna, da pač znanje ni takšno kot bi moralo biti za željeno oceno. Sicer pa se tisti učenci, ki so malo bolj kritični in samokritični strinjajo z ocenami, ki jih dajem učencem.
Če si po tem postu ugotovila, da sem zelooo slaba učiteljica, imaš izredne sposobnosti ocenjevanja ljudi.

Pa lahko in mirno noč želim![/quote]

Še toliko slabše. S tem postom si samo potrdila mojo teorijo. Poimenovanja si pobrala izključno na tem forumu? In zakaj jih uporabljaš? Zakaj enostavno ne napišeš:

…opažam, da se otroci ne trudijo več za ocene…njihovi starši pa naknadno od mene zahtevajo….vem, da so sposobni več, a se jim za to ne da potruditi…

Zakaj poniževanje in posmeh??

Groza, kakšni ljudje so danes lahko učitelji.

Kateri razred pa učiš, da bi mame otroka poimenovale angelček? Ajd, povej.

Funkcionalno nepismena? Preberi, kaj sem napisala. Strinjam se glede vsebine. Govorim o posmehovanju, načinu pisanja, žaljivem poimenovanju otrok…

Sicer moj otrok še ni v šoli, zdi se mi pa skrajno neprimerno, da se neka učiteljica izraža na ta način.[/quote]

Tudi, ko ti napišeš neka učiteljica, poveš veliko o tvojem odnosu do učiteljev!

Funkcionalno nepismena? Preberi, kaj sem napisala. Strinjam se glede vsebine. Govorim o posmehovanju, načinu pisanja, žaljivem poimenovanju otrok…

Sicer moj otrok še ni v šoli, zdi se mi pa skrajno neprimerno, da se neka učiteljica izraža na ta način.[/quote]

Tudi, ko ti napišeš neka učiteljica, poveš veliko o tvojem odnosu do učiteljev![/quote]

Z “neka” sem poimenovala avtorico, ker je pač ne poznam. Moj odnos do učiteljev pa je dober, jih imam kar nekaj v krogu ljudi, s katerimi se družim.

se tudi podpišem

Tudi jaz sem učiteljica in moram reči, da me je tvoj post rahlo razjezil. Zaradi nivoja izražanja, ki je žal značilnost MONa, vseeno si pa želim, da bi bile učiteljice boljši zgled in se ne bi spuščale na takšno raven.
Je pa tako, naj bo zbornica, pisarna, proizvodna hala ali operacijska dvorana, povsod so takšni in drugačni ljudje – izobrazba ti ne da ne strpnosti in ne modrosti.

Se popolnoma strinjam s tem stavkom: “Večina otrok se ne uči svojim sposobnostim primerno”

Krivim pa predvsem nas solski sistem in ucitelje, ki so nemotivirani motivirati ucence in boljsim ucencem ponuditi nekaj vec od ukalupljenih okvirjev ter slabsim ucencem ponuditi nekaj drugace od ukalupljenih okvirjev. Pa menda ni nas sistem postavljen tako, da ne mores mrdniti ne levo ne desno? Malo samoiniciative.

Sola je postala obveza in breme in zelo malo je se tistih uciteljev in ucencev, ki se zavedajo prvotnega smisla sole – ZNANJE!

Aleluja! Par stavkov, pa takoj začutiš človeka.

Veste, kaj? Če bo moj otrok med omenjenimi, ki se mu ne bo ljubilo potruditi za oceno, pa kaj.

Sem bila odličnjakinja celo osnovno šolo in kaj sem imela od tega? Popolnoma nič. 4, 5, 3 – isti šmorn. Znanje je tisto, ki šteje, ne dudlanje za oceno. Pa ne tisto znanje, ki ga imaš v mislih ti, ko praviš, da se nočejo potrudit.

Življenje je preveč lepo in prekratko, da bi ga zabijali po cele popoldneve za knjigami in to po možnosti že v osnovni šoli. Imajo še cel kup drugih interesov in če nekaj ne bo pet, pač ne bo. Se ne bo podrl svet.

Meni gre pa ravno grebatorstvo na živce, ko je cel halo, če neka ocena ni zaključena tako, kot mora biti in učitelji mislijo, da obstaja samo njihov predmet, potem pa dolgo nič.
Get a life, resnično.

Funkcionalno nepismena? Preberi, kaj sem napisala. Strinjam se glede vsebine. Govorim o posmehovanju, načinu pisanja, žaljivem poimenovanju otrok…

Sicer moj otrok še ni v šoli, zdi se mi pa skrajno neprimerno, da se neka učiteljica izraža na ta način.[/quote]

Ampak katastrofa,kje si pa ti vse to zasledila ?Jaz sem najmanj cvakrat prebrala ta post pa nisem nikjer našla kaj takega ,no ne vem kaj si ti brala .

Saj ves, v bistvu res steje znanje in znanje 4 ali 5 je lahko hitro na strani tiste stirice, ce bolje razume snov od napiflane petice…

Ampak vsaj jaz ne vidim stos v tem. Ce se danes otroku ne da potruditi se za visjo oceno, jutri se mu ne bo dalo pospraviti svojo sobo (pa kaj, ima se cel kup interesov in ne bo se podrl svet!) in pojutrisnjem se mu ne bo dalo v sluzbo…
Mislim, da bi starsi morali otroke nauciti predvsem to, da vedno dajo vse od sebe in delajo stvari po svojih najboljsih moceh. Ne zaradi uciteljice in nas starsev, predvsem zaradi njih samih.

Odvsino od cilja, ki si ga otrok postavi.

Imam dva gimnazijca – sinetu se kaj dosti ne da, je pa dovolj sposoben, da brez velikega truda s štiricami leze čez gimnazijo.

Hči je po testih sposobnješa in tudi bolj pridna. V prvem letniku gimnazije je ugotovila, da s sprotnim delom z lahkoto prihaja do 5 in praktično ne pozna drugih ocen.

Sine je v razredu v zlati sredini, tudi če bi bil slabši, ga to ne bi motilo, hči je po ocenah v razredu med najboljšimi – pravi da ji to nič ne pomeni, ampak da je gimnazija pač lahka.

Saj ves, v bistvu res steje znanje in znanje 4 ali 5 je lahko hitro na strani tiste stirice, ce bolje razume snov od napiflane petice…

Ampak vsaj jaz ne vidim stos v tem. Ce se danes otroku ne da potruditi se za visjo oceno, jutri se mu ne bo dalo pospraviti svojo sobo (pa kaj, ima se cel kup interesov in ne bo se podrl svet!) in pojutrisnjem se mu ne bo dalo v sluzbo…
Mislim, da bi starsi morali otroke nauciti predvsem to, da vedno dajo vse od sebe in delajo stvari po svojih najboljsih moceh. Ne zaradi uciteljice in nas starsev, predvsem zaradi njih samih.[/quote]

Mah, zakaj vse mešaš? Kdo si je sploh izmislil, da se otrok MORA potruditi za boljšo oceno? Komu na čast? Jaz bi ga lahko komot prisilila, da bi se dudlal celo popoldne, ampak zakaj? Da bo tri dni znal, potem pa pozabil?

Seveda je treba otroke spodbujati, da iztisnejo iz sebe najboljše, ampak pri meni se to pač ne prelije v ocene. Mi veliko več pomeni, da je ustvarjalen, da ga zanimajo stvari, da počne, kar počne, z ljubeznijo in ne odporom.
Itak bi bilo treba ocenjevati znanje in trud čez celo leto, ne samo takrat, ko se zaključuje, ampak to je za naš sistem znanstvena fantastika.

Ti bom odgovorila kot mama prvošolca, ki je že konec prvega razreda skapiral, tako kot večina njegovih sošolcev, da je sistem pač tak, da je rezultat isti, pa če se trudiš ali pa se ne trudiš.

Konkretni primeri:
navodilo v torek je, da je treba prinesti opravljeno nalogo do petka. Ker si zagnan prvošolček, priganjaš starše, da ti napišejo obnovo zgodbe po tvojem nareku še isti dan in v sredo je naloga že v šoli. Učiteljica jo sicer vzame, ampak te sploh ne pohvali, da si jo tako hitro opravil, temveč ti reče, da je rekla do petka in jo pogleda skupaj z vsemi ostalimi šele v petek. In tako kar nekajkrat. Torej: povratna informacija je, da je vseeno ali narediš nalogo v torek, sredo ali četrtek, zato se odločiš, da jo boš naslednjič naredil tik pred zdajci.
Ko se je treba naučiti pesmico, jo polovica razreda zna do dneva, ki so ga določili, polovica pa sploh ne. In učiteljica nima nobene ideje, kako zahtevati, prepričati, zmotivirati tisto drugo polovico, da se končno nauči pesmico. Torej: povratna informacija je, da je tako vseeno ali pesmico znaš ali ne, ti pa si zapravil celo popoldne z učenjem tistih treh kitic, namesto, da bi zunaj rolal
Navodilo na začetku šolskega leta je bilo, da moraš imeti s seboj telovadno opremo, drugače ne boš telovadil, ampak sedel na klopi. Isti otroci kar naprej pozabljajo na telovadno opremo, pa vseeno telovadijo. Pač v kavbojkah. Torej povratna informacija je: da je vseeno ali se v nedeljo zvečer spomniš na telovadno opremo ali ne, ker boš v vsakem primeru lahko norel z ostalimi.

In potem že po enem šolskem letu skapiraš, da je najboljše ubrati linijo najmanjšega odpora, ker si še premajhen, da bi sam dojel, oziroma da bi ti doma lahko dopovedali, da nabiraš znanje in spretnosti zase in ne za druge in za sistem.
In ker iz malega raste veliko, je situacija čez nekaj let taka, kot jo opisuješ. Celo slabša, ker potem tisti, ki niso vestni, dobivajo pa iste povratne informacije, kot tisti vestni, začnejo celo zafrkavati tiste, ki se trudijo.
In nehajte kar naprej učitelji kriviti starše za svojo neiznajdljivost pri motiviranju otrok. Tudi jaz moram doma pri vzgoji otroka in tudi pri svojem delu vedno iskati nove prijeme in motivacije, ne vem, zakaj jih ne bi še ti.
Krivda ni samo v starših, ki niso dovolj dosledni, krivda je tudi na strani tistih učiteljev, ki niso dovolj dosledni, da bi vzpodbujali zagnane in željne znanja, in kaznovali oziroma več zahtevali od tistih, ki to niso. Pa vprašaj malo sebe, če je mogoče čas, da pri svojem delu kaj spremeniš. Ker poznam kar nekaj učiteljev, ki dosegajo krasne rezultate pri svojem delu. Tako z neproblematičnimi kot s problematičnimi učenci.

Ti bom odgovorila kot mama prvošolca, ki je že konec prvega razreda skapiral, tako kot večina njegovih sošolcev, da je sistem pač tak, da je rezultat isti, pa če se trudiš ali pa se ne trudiš.

Konkretni primeri:
navodilo v torek je, da je treba prinesti opravljeno nalogo do petka. Ker si zagnan prvošolček, priganjaš starše, da ti napišejo obnovo zgodbe po tvojem nareku še isti dan in v sredo je naloga že v šoli. Učiteljica jo sicer vzame, ampak te sploh ne pohvali, da si jo tako hitro opravil, temveč ti reče, da je rekla do petka in jo pogleda skupaj z vsemi ostalimi šele v petek. In tako kar nekajkrat. Torej: povratna informacija je, da je vseeno ali narediš nalogo v torek, sredo ali četrtek, zato se odločiš, da jo boš naslednjič naredil tik pred zdajci.
Ko se je treba naučiti pesmico, jo polovica razreda zna do dneva, ki so ga določili, polovica pa sploh ne. In učiteljica nima nobene ideje, kako zahtevati, prepričati, zmotivirati tisto drugo polovico, da se končno nauči pesmico. Torej: povratna informacija je, da je tako vseeno ali pesmico znaš ali ne, ti pa si zapravil celo popoldne z učenjem tistih treh kitic, namesto, da bi zunaj rolal
Navodilo na začetku šolskega leta je bilo, da moraš imeti s seboj telovadno opremo, drugače ne boš telovadil, ampak sedel na klopi. Isti otroci kar naprej pozabljajo na telovadno opremo, pa vseeno telovadijo. Pač v kavbojkah. Torej povratna informacija je: da je vseeno ali se v nedeljo zvečer spomniš na telovadno opremo ali ne, ker boš v vsakem primeru lahko norel z ostalimi.

In potem že po enem šolskem letu skapiraš, da je najboljše ubrati linijo najmanjšega odpora, ker si še premajhen, da bi sam dojel, oziroma da bi ti doma lahko dopovedali, da nabiraš znanje in spretnosti zase in ne za druge in za sistem.
In ker iz malega raste veliko, je situacija čez nekaj let taka, kot jo opisuješ. Celo slabša, ker potem tisti, ki niso vestni, dobivajo pa iste povratne informacije, kot tisti vestni, začnejo celo zafrkavati tiste, ki se trudijo.
In nehajte kar naprej učitelji kriviti starše za svojo neiznajdljivost pri motiviranju otrok. Tudi jaz moram doma pri vzgoji otroka in tudi pri svojem delu vedno iskati nove prijeme in motivacije, ne vem, zakaj jih ne bi še ti.
Krivda ni samo v starših, ki niso dovolj dosledni, krivda je tudi na strani tistih učiteljev, ki niso dovolj dosledni, da bi vzpodbujali zagnane in željne znanja, in kaznovali oziroma več zahtevali od tistih, ki to niso. Pa vprašaj malo sebe, če je mogoče čas, da pri svojem delu kaj spremeniš. Ker poznam kar nekaj učiteljev, ki dosegajo krasne rezultate pri svojem delu. Tako z neproblematičnimi kot s problematičnimi učenci.[/quote]

Mislim, da bi moralo biti pohval in ukrepov v primerih, kot jih pišeš, več. Tako na strani šole kot na strani učiteljev. Žal pa so trendi taki, da je cel halo, če učitelj sploh kaj reče, kaj šele da dejansko ukrepa, zato pa je situacija taka, kakršna je.

Se mi pa zdi, da je zelo pogosto krivda tudi pri starših. Ker otroci od lastnih staršev od vrtca naprej poslušajo, kako so ubogi, ker morajo hoditi v šolo, kako so preobremenjeni, najraje bi jih všolali šele nekje pri dvanajstih letih, da bodo ja imeli “kaj od otroštva”, pa nalog je preveč, pa snov je prezahtevna, pa cela katastrofa je, ker mora otrok znati poštevanko na pamet ipd. Tudi ali pa predvsem starši se ne zavedamo, da so naši otroci sposobni bistveno več, kot jim mi dovoljujemo. Kar ne znamo stopiti iz svoje (pre)zaščitniške vloge in jih pustiti, da jim naproti pride tudi kakšen izziv, da jih sreča tudi kaj neprijetnega ali poraz in da poskušajo z lastnim trudom in lastno pametjo ob primernem usmerjanju razrešiti godljo, v katero so se spravili.

Dobro razmišljanje in definitivno je zadelo žebljico na glavico. Tisti, ki vemo, kaj si želela povedat se verjetno v določeni meri strinjamo s tabo, tisti, ki si jim “stopila na žulj” se pa ubadajo s tonom, s katerim je sporočilo napisano. Tako zelo monovsko…

New Report

Close