Med.Over.Net

Neplodnost

Odgovarjajo: Branka Žegura, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

izguba partnerja zaradi neplodnosti

Default avatar

lizika1

Pozdravljeni,
mogoče moja tema ne paše sem, pa vendar me že dolgo muči, da se obrnem prav na vas, ki ste oz. ki še vedno doživljate to, kar sem sama pred časom.
Sama sem se z neplodnostjo ukvarjala dolgih deset let. Imela sem prvo ljubezen iz šolskih dni, bila sva noro zaljubljena 10 let. Ko sva se odločila za otroka, ga pa ni in ni bilo. Oba zdrava, otroka pa od nikoder. Sama sem imela ciste, vendar to naj ne bilo vzrok za neplodnost. Imela sem laparoskopijo in potem sva se začela zdraviti. Poskusili so vse do IVF postopka, v katerega pa nisem verjela več. Toliko razočaranj, psihično sem bila na dnu. V prvem postopku IVF so se mi prvič v življenju pokazali dve modri črtici, nisem mogla verjeti, da je možno, da sploh dobim otročka¸po skupnih 13 letih. Bila sem vsa iz sebe, mož ni kazal pretiranega navdušenja, kot da je to samoumnevno, da zanosiš. Celo nosečnost sem bila na bolniški, ker sem dvakrat močno krvavela po 14 dni, imela predpisano strogo ležanje in bila že z mislimi pri splavu. Tudi najin odnos se je popolnoma ohladil. In tako sem celo nosečnost preživela sama. Bila sva skregana. Nisva spregovorila 9 mesecev. Groza in šok zame. Ne vem kako sem sicer preživela vse to, nikoli me ni vprašal, kako je z otrokom, šel z mano k zdravniku, nič, kot da ne obstojam. Dva dni pred porodom je prvič pristopil do mene in me vprašal, če je fantek in če je lahko zraven pri porodu. Bila sem srečna, da je nekdo ob meni. Tako se je začelo. Zelo mi je pomagal pri vsem, vstajal ponoči, previjal, skrbel za otročka..res je enkraten oče.
Le naju ni več. Midva sva se popolnoma izgubila. Kot da je ljubezen nekam odšla. Zdaj živiva ločeno že več kot leto dni, otrok je tik pred šolo.
To, kar želim vprašati je, ali naju je neplodnost psihično uničila?? Kje je ta ljubezen, ki je živela med nama dolgih 13 let?? Imam prijateljico, ki je šla čez to. Prav tako ljubezen iz šolskih dni, neplodnost, dobila otročka in ljubezen je odšla. Živita vsak zase.
Kako je to možno, da po tolikšnem trudu dobiš tako željenega otročka, izgubiš pa partnerja? kaj mi svetujete? Nekako se ne najdeva več, po 20 letih sva si postala tujca. Čeprav sva še mlada )36 let=, IMAVA OTROKA, za katerega sva se matrala po klinikah 10 let, ne znava zdaj uživati skupnega življenja v troje?? Prosim za vaš nasvet. Sama ga imam neizmerno rada, vendar poti nazaj ne najdem več. Hvala za vašo pomoč. Trpi otroček, ker nima prave družine in trpiva midva, ki živiva vsaksebi.
Ali se je to zgodilo še komu?
Obupana.
Default avatar

Poznam.

Poznam tudi sama en tak primer. Po moje gre zato, da se leta in leta vse vrti samo okoli otroka, partnerja pa pozabljata nase in eden na drugega. Ko je cilj uresničeen, med njima ni ničesar več.
In ravno zato jaz ne dopuščam da se nama to dogaja. Še vedno sva na prvem mestu midva, otrok pa bo ko bo. Če ne, pa pač ne, sva pripravljena tudi na to
Default avatar

skratek2

Ja, od postopka do postopka sva tudi midva živela (bolj jaz) le za naslednje špikanje in upanje. Plus, splav, plus prezgodnji porod.....vedno mi je stal ob strani in sedaj po skoraj 20 letih boja, sva še vedno sama, ampak sva prva midva. Odločam se za postopek, ni mi za jit, nekako ne čutim, da bi šla, uživava drug z drugim......pride tudi do konfliktov, a majhnih in nepomembnih, a še zmeraj uživava. Ko bova pripravljena na naslednji boj, bom šla spet, a vem, da sva midva prva, otrok pa tudi upam, da bo, če ne pa bova pač živela naprej tako kot dosedaj.
Upam, da se pri vama spet zaiskri, da bosta znala najt ljubezen, če ne pa pojdita naprej vsak zase in poiščita srečo drugje. Srečno!

škratek
Default avatar

neplodnost je dežurni krivec

Verjetno je v takšnem primeru res najlaže kriviti neplodnost, a zagotovo so težave obstajale že prej in to dalj časa, le da jih zaradi prizadevanja, da bi dobila otroka, nista opazila. Koliko sta se med zdravljenjem ukvarjala drug z drugim, koliko sta se pogovarjala o tem, kaj kdo želi? Je bila njegova želja po otroku tudi tako močna, kot tvoja? Praviš, da si se z neplodnostjo ukvarjala dolgih deset let. Sama? Koliko ti je stal ob strani takrat? Kaj si je medtem on resnično želel?

Ne razumem čisto dobro, koliko časa sta že skupaj, saj enkrat govoriš o 10ih,13ih, celo 20ih letih. Kakorkoli, glede na to, da sta "highschool sweethearts", si mogoče pomislila, da sta se v vsem tem času preprosto spremenila, dozorela, spremenila vrednote in način razmišljanja, zaradi neplodnosti pa en drugega nista dohajala.

Skratka mislim, da so sta se odtujevala že prej, težave sta imela že prej, le do izraza niso prišle, ker si bila preveč osredotočena na to, da zanosiš. Pa da ne boš mislila, da utrujam nekaj brezveze - imela sem podobne težave v zvezi, sicer ne zaradi neplodnosti, ampak zaradi ene druge, zame neskončno pomembne prelomnice v življenju. Skoraj dve leti sem ukvarjala s tem, kako doseči svoj cilj, najina zveza pa je medtem počasi, a vztrajno šla v maloro. Ko mi je končno uspelo, so težave kar privrele na dan - težave, o katerih se prej nisva pogovarjala, jaz jih pa sploh nisem registrirala. Bile pa so skoraj usodne za najino zvezo.
Default avatar

lucy*.*

Vse to kar opisuješ je gotovo tudi (vsaj del) vajinega boja z neplodnostjo. To so hude preizkušnje za par, nekateri klonejo, nekateri se še bolj povežejo. Gotovo so tudi vzponi in padci.
Mislim, da je pomembno, da si človek reče: imava težave, ali jih želiva rešiti? In če je odgovor pritrdile, poiščeta rešitev, pa magari z "zunanjo" pomočjo. Tudi midva sva se obrnila nanjo - ni bilo zaman in danes sem vesela, da sva jo poiskala. Imava otroka in en drugega.
Srečno!
Default avatar

lizika1

Hvala za vse vaše misli, zdaj vidim, da nisem sama. Res je, neplodnost je huda preizkušnja za par. Kaj vse mora prestati, tega si tisti, ki to ni dal skozi, niti v sanjah ne more predstavljati. Koliko očitanj, koliko trpljenja in koliko popolne nemoči..drugi pa z lahkoto pridejo do svojih sončkov.
Skupaj sva bila 20 let, po 13 skupnih letih se nama je rodil prvi in edini otrok, mnogo parov, ki nimajo težav z neplodnostjo, bi se jih že razšlo, če ne bi imeli otrok toliko časa.
Vem, prestala sva veliko, glede na to, kako zelo močno sem si (vsaj jaz) želela otroke že od polnoletnosti dalje. Zamrznječki se žal niso obdržali, pri IVF postopku je en zarodek umrl, drugi pa se je obdržal in rodila sem krepkega fantka, katerega pa sem sedaj delno izgubila, ker živi sorazmerno enako časa pri vsakem staršu. Kot da še ni dovolj trpljenja...tako težka pot je bila do njega, sedaj pa si ga moram deliti, grozno. Ni mi lahko, ampak nekako preživim. Vem, da otrok potrebuje oba starša in vem, da ga ima oče prav toliko rad kot jaz, mati. Zato se ne trudim, da bi živel samo z mano. Tudi sama sem imela oba starša, nismo bili ločeni.
Vsem, ki se še vedno trudite, vztrajate do konca, tudi za vas bo posijal sonček. Enkrat. Poznam kar nekaj primerov, ki so se mučili leta in leta in vztrajali..
Sama trenutno potrebujem čas, da razmislim, kako naprej. Vem, da se imava še vedno rada, le pot je izginila. In vem, da jo bova našla. Tako kot sva jo do otroka. Nič ni nedosegljivo, le pot je mnogo daljša.
Če se prepoznaš v tej zgodbi, vedi, da te imam neizmerno rada. Vedno te bom ljubila...
Default avatar

skratek2

Kaj vaju veže, kaj imata oba neizmerno rada, v čem uživata skupaj, v čem vsi trije,....??Nešteto vprašanj si zastavi in potem se potrudi in vztrajaj, a ne ga dušit, s pravo mero vztrajnosti in ljubezni začni gradit nove temelje!

Srečno!

lp
škratek
Default avatar

še ena sama

Lizika,
zgolj v tolažbo...
Kljub nepojasnjeni neplodnosti me je na koncu mož obtoževal, češ, da je z menoj nekaj narobe. Če že ne ginekološko pa "v glavi".

Za nama je bilo 10 let raznih postopkov, ki sva jih preživljala skupaj. Ob vsem tem nikakor nisva pozabila nase, ukvarjala sva se z mnogimi dejavnostmi, potovala... skratka uživala in si veliko privoščila.

Po desetih letih pa naenkrat očitki..... sprva sploh nisem mogla razumeti... potem pa ugotovila, tisto, kar so v moji okolici že opazili in mi iz prijaznosti niso povedali.... Potrlo me je bolj kot neuspeli postopki in upala sem, da je to le čas krize. Ko preprosto nisem mogla več poslušati očitkov in ga začela spraševati o drugi ženski je ostal brez besed in začel pakirati svoje stvari. Po mojem dolgem pregovarjanju pa mi je zabrusil, da sem "ničvredna" in "da je nekaj narobe v moji glavi".

Lp!

Ostala sem sama in priznam, da mi je težko. Sedaj že bivša tašča mi je zabrusila, da je res skrajni čas, da sva šla narazen,saj sem karieristka, ki sovraži otroke.

V kolikšni meri sva se odtujevala že prej, kar je najpogosteje komentar, težko rečem. Vem le, da sva se ogromno pogovarjala, skupaj načrtovala postopke, si med postopki vedno vzela dovolj časa zase....

In kako sedaj?
Ja, sedaj sem se res popolnoma posvetila službi, uspešno napredovala... a, najhujši so večeri in vikendi, ko sem sama.

Moderatorji

Branka Žegura , dr. med., spec. ginekologije in porodništva
Branka Žegura