Kako živahni so vaši otroci?
Imam sina starega 6 let. Živahen je kot srnica!Vse ga zanima,vsemu se čudi,raziskuje z odprtimi očmi in usti!Težko minutko zdrži pri miru,ko sva zunaj! V vrtcu je radoveden,sočuten in seveda živahen za pet drugih.
Kar me zanima pa je naslednje: Kako na živahne otroke gledajo v vrtcu?Vrstniki in starši,pa vzgojiteljice?
Sprašujem zato,ker vidim,da pri vzgojiteljicah ni preveč “priljubljen”,če se lahko tako izrazim.Zato,ker vednomer nekaj sprašuje in išče vedno nove teme pri pogovorih,ker ostali narišejo 2-3 risbice,on jih prinese po 7…Pri ustvarjanju z barvami,z plastelinom,z glino,s kockami je iznajdljiv,domiseln,zelo nerad pa sodeluje pri skupnem delu,npr:ko vsi rišejo hišo,sonce,starše,rožice…
Mene niti slučajno ne moti,da ni tak kot drugi,edino bojim se,da bo imel težave v šoli,ker ne gre v isti kalup z drugimi…Je res tako težko sprejeti radovednega,živahnega,zdravega in prijaznega otroka kot nekaj normalnega? Ali res morajo otroci zgolj ubogati in poslušati v vrtcu,če niso takšni pa so označeni kot zahtevni? Ravno to mi je rekla vzgojiteljica,da je.Zahteven,ker vedno ko dobi kakšen odgovor,najde novo vprašanje…
Kakšne so vaše izkušnje z radovednimi malčki v vrtcih?
tak otrok zna biti zelo moteč za skupino, ker enostavno ne dojame, da vedno ne more biti v centru pozornosti. Saj je fajn, da je včasih tak, samo ne more se pa vzgojiteljica/učiteljica vedno in povsod ukvarjat samo z njim. zato je nujno, da se navadi tudi skupinskega dela, da da tudi drugim priložnost, da kdaj blestijo in se dokažejo.
ampak ti kot starš tega itak ne dojameš, kolikor vidim iz zapisanega.
Tudi moj je podoben – le da sprašuje samo doma. Ko smo v družbi skoraj ne odpre ust le vse vsrkava vase , ko pridemo domov pa celotno dogajanje pove ponovno in vse kar ga dodatno zanima sprašuje in sprašuje dokler mu vse ni jasno.
Star je sicer šele3 leta. Tudi v vrtcu sem mislila, da je tih in samo spremlja dogajanja…. pa sem zadnjič na sestanku le vprašala kako se kaj obnaša… pa sem bila presenečena pohvalili so ga in so veseli, da imajo tudi takega malega raziskovalca – s tem da so dodali da sam od sebe nebo nič vprašal, povedal, če pa ga kaj vprašajo ali začnejo z njim razgovor pa hulalalalala.
Kar si drugi mislijo o njem, meni pa me ne briga. In tudi otroka tako učim, da je edinstven, da nebo nihče takih misli, želja, obnašanja…kot je on in da tudi on naj sprejema drugačnost in išče dobra prijateljstva.
Zato ne premišljuj kaj si mislijo drugi in kako ga sprejemajo, nauči ga naj se zaveda da ga nikoli nebodo imeli vsi radi in bo enim šel na živce, drugi ga bodo oboževali drugi izogibali….
Do potankosti si opisala našega 3-letnika!
Sicer ti ne bom znala odgovoriti na vprašanje, me pa čudi, da si sama tako navdušena nad njim!
Saj ne, da ne bi smela bit, jaz sem tudi nad našim, mi je pa izredno izredno naporen, ker vse to zanimanje in neprestana akcija zahteva tudi od naju s partnerjem ogromno truda in sva odkar je ta otrok na svetu vsak dan čisto izžeta!
Ja žal ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da BO imel težave v šoli, žal,…tako je. Ker imam sama enega tekega raziskovalčka ti lahko povem, da mi VELIKO delamo na potrpežlivosti.,…da se uči, da ne more biti vedno prvi, da mora na odgovor počakati,…itd.
Tudi naš je označen za zahtevnega,…to, da je pri petih letih vozli kolo, smučal, plaval, rolal, igral nogomet s tavelkimi, pisal, bral, narisala ni da ni in to zelo lepo…ni pomembo,..ker ni povprečnež,…žal tako je!
Ti mu nameni veliko spodbude, omogoči varno raziskovanje in učenje, veliko gibanja in predvsem delajte na potrpežlivosti. Ne pusti ga potisniti v kalup – takih je že preveč! Srečno!
Ne moreš tako –
nehaj moralizirat, če nimaš pojma,….tem otrokom ni bistvo pozotnost, bistov jim je, da raziskujejo in se učijo, precej hitrje kot večina,…in ker je naš sistem tak kot je, dobijo ti otroci namesto dodatne spodbude zgražanje, da želijo vso pozotnost,..
Moj ni edinček, zato vedi, da vem kaj govorim. Samo etikiranje kako so zahtevni jih žali in se želijo še bolj dokazat!
O,ja,zdaj bojo pa leteli posti,da sem prepotentna mama,ki vidi le svojega sončka!
Ni moteč,ne sili v ospredje,celo nazaj se drži če lahko tako rečem.Igra se z vrstniki,izredno je sočuten,pokaže se kot izvrsten tovariš!;)
To,kar jaz sprašujem,je nekaj drugega. Mene zanima kako vzgojitelji gledajo na iznajdljivega radovednega,živahnega otroka,željnega znanja in vsega novega! V našem vrtcu za male glavce tako rekoč ni prostora,ker delajo po planu. Ker pa zvedave glavce rade sprašujejo niso preveč zaželjene…
Radoveden in blesteč gor ali dol – naučiti se mora socializacije – torej, da ni vedno PRVI, EDINI, NAJBOLJŠI itd. V tem je smisel vrtca.
Super da je odličen v vseh pogledah, ampak ali je odličen tudi v odnosih z drugimi sovrtičkarji – jim pomaga pri čem, sočustvuje, če se kdo udari, prinese kakšno stvar komu drugemu, se igra v skupini kot DEL skupine in ne individuum.
Še to – ubogati in poslušati – DA, morajo se naučiti tudi tega, drugače skupina ne funkcionira, ampak so kot zdivjane kokoši.
Primer: gre vaš oddelek v živalski vrt. Najprej opice – vzgojiteljica kaže in razlaga o opicah, otroci poslušajo in sprašujejo.
TVOJ šiba do ptičev in tam vpije in se čudi in sprašuje itd.
Otroci pridejo do ptičev. Si malo ogledujejo, malo gredo sem in tja, jih vzgojiteljica spet zbere skupaj. TVOJ gre naprej do medveda, pa šiba do zebre, pa…
Ne vem no, mogoče sem pa sfalila s primeri.
In mimogrede – tudi moj starejši je pameten, vedoželjen, veliko ve, ves čas sparšuje, ampak do določene mere je le ČLEN ene skupine. Pika. In kot tak se mora ravnat po nekih zapovedih.
Zelo rad se igra z vrstniki in med igro nikakor ni dominanten,nikoli ni grob.
Veliko se pogovarjamo o medsebojnih odnosih,o tem,da ne sega v besedo,da počaka na vrsto in potem vpraša…
Prav tako se je že lepo naučil brati in pisati,računa seštevanje in odštevanje do 20,pa ga nihče načrtno učil.Le enkrat mu je mož pokazal,vse ostalo je skapiral sam.Igra harmoniko in kitaro,je samouk,izvablja zelo lepe melodije.Na sprehodih s skupino je vedno v zadnjem paru. Ko sem ga vprašala zakaj,je rekel,da tako več opazi…
Saj ni zdivjan do amena,le živahen in radoveden je.
No,tazadnje vprašanje danes,preden sem ga pospremila v skupino je bilo: Mi boš danes v knjižnici brala kako so nekoč merili čas?
Pa saj vem,da ne more biti vedno v centru pozornosti. To je nemogoče. Vse o čem razmišljam je,da ne bi bilo napak,da bi imeli malčki več razumevanja s strani vzgojiteljev,zavedam pa se,da,da vzgojitelji opravljajo svoje delo korektno…Začaran krog pač.
Če si mnenja, da ga vzgojiteljice ali učiteljice ne obravnavajo konkretno – se z njimi ogovori … PA NE V STILU da so ga vzele na piko, ga nemarajo…
Prosi, če ga lahko, takrat ko je preradovede in že moti dodatno samostojno zaposlijo…. malo se potrudi in daj še kakšen predlog kako… Nisem še naletela na gluha ušesa in prijazno beseda je vedno obrodila sadove. Znajdi se
Živahni otroci ustvarjalni,iznajdljivi,radovedni…in še bi lahko naštevala,vsak otrok je drugačen,vsak ima svoj “JAZ”in mi starši,vzgojitelji,učitelji smo zato na svetu,da jih spodbujamo in jim kažemo pravo pot.
Večkrat se zgodi,da otrok enostavno obmolkne,ker mu ne znamo prisluhniti v njegovi želji po še več in več in nikakor ni narobe,da ga spodbujamo k ustvarjalnosti,ampak potrebno mu je privzgojiti čut,da tudi drugi otroci nekaj povejo in pokažejo.
Imam dva večja fanta,ki sta karakterno kot dan in noč,za tretjega še ne vem kako bo in lahko povem,da v šoli teh preveč “lafrastih”nimajo preveč radi,saj sem celo OŠ poslušala,da je sin kar precej moteč pri šolskem delu(drugi) prvi pa je bil preveč umirjen in tih.
Verjetno bo v šoli imel probleme.
Sama imam dva krasna otroka, zelo simpatična in všečna. Nikoli nismo imeli problemov v šoli, oba absolutna odličnjaka. Je pa imel sin v začetku gimnazije kar nekaj problemov, ker….
je imel dolge lase. ENostavno. Dolgi lasje pri fantih niso zaželeni in je kar nekaj časa rabil, da je dopovedal, da je še vedno fejst fant.
Po moje moraš takega otroka samo vzpodbujati, ne glede na to, da je tvoj in že zato poseben je več kot očitno, da je tudi drugače poseben in to je potrebno negovati.
OK sama sem tip človeka, ki ljubi red in uživam v svojem ritmu, vendar vseeno mislim, da je brezveze ponavljati neke vzorce in vzgajati stroje ali male vojake. Otrok naj se uči iz življenja in mi smo tu, da jih vzpodbujamo, sama tako vzgajam svoje otroke, pa niso nikakršni razvajeni divjaki.
Preden se bo “zavest” našega šolskega sistema usmerila v iskanje najboljšega v naših otrocih in ne obratno, bo tako preteklo še dosti dosti časa.
Glej, ljudje smo si različni, zato je težko rečt, če bo imel v šoli težave. Imaš učiteljice in vzgojiteljice, ki z lahkoto opravijo s takimi raziskovalci, jih spodbujajo in jim pomenijo dodaten izziv, imaš pa take, pri katerih so kakršnakoli odstopanja motnje. Jaz s svojo živahno in brihtno petletnico nimam težav, čeprav tudi veliko sprašuje in je težko pri miru. Vzgojiteljici jo znata motivirati na pozitiven način, dopovedati, da mora kdaj počakat, da niso nujno samo njeni odgovori upoštevanja vredni ipd. Tudi doma je tako, imamo podobne vzgojne principe… Meni kot mami ni težko razlagat do pojutrišnjem kake stvari, odgovorit na tisoč vprašanj in se pri tem potruditi, da odgovorjam smiselno in ne krneki, kakšni drugi mami je pa to breme in skuša otroka utišati in mu prižge risanko. Tako pač je.
Zelo poznano. Moj je tak in kot je ena napisala, sva z možem zvečer totalno izžeta.
Ampak nekak furam, ker me vsak dan preseneti s svojim znanjem, iznajdljivostjo in inteligentom. Pri 4 letih je in motorično zelo, zelo napreden in prav tako tudi psihično. Zelo ga zanimajo jeziki….številke….tukaj pa ima neverjeten spomin….številke so res njegova velika ljubezen.
In spomin. Ta ga bo verjetno marsikdaj rešil, ko bo prešprical kakšno uro učenja.
In verjemite, nič mu ne bo manjkalo. Ker sem bila sama tak otrok.
Iz osebne izkušnje lahko samo povem, da sem v šoli kar dobro vozila in bila kljub svoji divjosti, radovednosti in napornosti večinoma najljubša učenka svojih učiteljev.
Preveč poudarjate, kaj vse znajo vaši otroci, kot bi to bilo varovalo pred tem, da bi kdo kaj slabega rekel. Morate vedeti, da bister otrok ni nujno vedno tudi naporen. Ko berem avtoričin post in potem njene komentarje, mi nekaj ne gre skupaj. Če je res tak, kot ga opisuje, ne vidim razloga, da bi bil nesprejemljiv za druge (naporen za vzgojiteljice). Torej, mora biti v ozadju kaj drugega, da se jim zdi “težek”. Slabo socializiran, mogoče prevelik individualist, vzgojen drugače, kot družba pričakuje? Lahko se pa otrok v skupini otrok obnaša čisto drugače kot ko je sam. Preverite bolj natančno pri vzgojiteljici za kaj gre, da boste pred šolo lahko še kaj storili. Specifično nadarjen otrok (za določeno stvar) zna biti tudi čudak, a s tem ima več težav kot okolica, on sam. Ne glede na to kakšne so njegove sposobnosti, zanimanja, nadarjenosti,.. morate VI poskrbeti, da bo njegovo obnašanje primerno tudi za okolico. Le tako mu boste prihranili težave, ki ga čakajo.
Kako dobro tole poznamo tudi pri nas.
Mislim da gre za to, da so tako otroci naporni, zahtevni, ker zahtevajo več znanja in strokovnosti. Niso pa težavni oz. nevzgojeni. Zahtevajo več odgovorov, bolj natančna pojasnila, ker jim logika dobro deluje, hitro povezujejo nova znanja z starimi in zato postavljajo več vprašanj, zanimajo jih podrobnosti, veliko podrobnosti. Zakajev nikoli ne zmanjka. Ker opazijo več, hitreje vidijo tudi spremembe v počutju drugih in praviloma hitreje priskočijo na pomoč. Pri svojem vidim, že ko se jaz pripravim k nekemu delu, on prinese vse tisto kar bom potrebovala precej kasneje. Ali pa mi včasih prinese kakšno stvar, pa ne vem točno kaj bi s tem, a mi naenkrat klikne zakaj je prinesel.
Naš je v skupini 20 otrok tretji najmlajši, star je 3,5 let. Vzgojiteljici ga zaposlita tako, da jima pomaga pri pripravi, da je dežurni, da piše tekst na plakate (ker edino on že piše). Ne silita pa ne njega ne nikogar drugega va katerokoli dejavnost. Za vsakega imata neke naloge, ki jih otrok obožuje. Verjamem pa da to zahteva veliko dela in organizacije. In ja res je s takim otrokom naporno. Je pa pri teh letih že izredno samostojen, vse opravi sam, vse ga zanima in ko mu pojasnimo kako in kaj, se vsega loti. Mami se lahko včasih kar dol usede. Ampak vprašanj pa res ni konec. Naporno je tudi to, da je motorično zelo spreten, pa me včasih kar malo stiska. Vozi se s kolesom, pleza, plava.
Nič se bat za naprej. Sama sicer nisem bila tako motorična, vprašanj pa vedno ogromno in lahko rečem, da sem bila pri učiteljih vedno priljubljena. Dobila sem kako knjigo več za prebrat, pomagala sem slabšim. Nekaterim vzgojiteljicam in učiteljicam je pa res težko s takimi otroki, ker jim rušijo njihov ritem. To bi pa znalo biti zoprno. A se vsako leto zamenjajo, pa gre.
Ne verjamem, da ga vzgojiteljica ne bi marala oziroma, da ne bi bil priljubljen zaradi karakteristik kot so radovednost, zivahnost in prijaznost…mogoce ji enostavno ni simpaticen ? sej so tud vzgojiteljice samo ljudje…al pa, se bolj verjetno, se ti zdi, da si zasluzi nekaj vec, ker je v primerjavi z drugimi res zahteven/poseben/nepovprečen ? ona pa mu te pozornosti, ki si jo kot tak po tvojem mnenju zasluzi ne namenja ?
Hu, mi imamo dvoletnika, pa kot bi njega opisovala, no piše ne – pozna pa že skoraj vse črke. Hm hm, dobro … dobra debata. Da vemo, na kaj se pripraviti. Se takoj bolje človek počuti ko tole bere, midva z možem sva vsak večer tudi ko cunje, v primerjavi z drugimi starši ki jih poznava, hudo slabše, pa sva začela že sumiti sebe, da sva nesposobna … No, mogoče je pa še upanje za naju 🙂