Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Življenje z brezposelno osebo

Default avatar

Ena punca...

Pozdravljeni...

Že nekaj časa, zadnje čase pa še prav posebej, me nekaj žre... na trenutke se mi zdi, da sem krivična, po drugi strani se mi zdi, da se krivica dogaja meni.

Fant, s katerim že skoraj 3 leta živiva skupaj, je že eno leto brez službe. Prej se je ukvarjal z nepremičninami, a je zaradi krize vse padlo v vodo. Projekti stojijo, denarja od nikoder. Med tem časom si je poskušal najti službo, a se po mojem mnenju ni dovolj potrudil, čeprav on trdi nasprotno. Če bi seštela vse poslane prošnje, ne vem če bi prišla do številke 30, dejansko pa je bil le na treh razgovorih, kjer ni bilo sreče. Letos je zakorakal v 40, je zdrav, močan, inteligenten človek in prepričana sem, da bi z malo več truda tudi bil uspešen. Zavrnitve ga zelo potrejo, še posebej če pride že v končni izbor. Saj, logično, mene bi tudi. Trudi se, da bi uspel v svojem poslu, mislim, da noče biti podrejen nobenemu, a žal, iz vseh teh planov ni nič... pri nepremičninah gre itak vse počasi, v teh časih pa še bolj...

V tem letu sva več ali manj živela na moj račun. Imam redno službo, bolj podpovprečno kot povprečno plačo in imela sem cca 15.000 prihrankov, ki jih ni več. Najemnina, mesečni stroški, hrana... Nekaj časa je imel socialno podporo, a je itak šla za njegove hobije, bencih in cigarete. Ker sem malo mlajša sem si tudi sama rada kaj privoščila, frizerja na 3 mesece, kak nov parfum, obisk kakega dobrega koncerta, pač, to kar ima večina ljudi rada. Ker, če tega ne bi imela, bi res hodila le delat, pa domov... lani sva šla na morje, kupila sem novo sedežno, pač, za naju... ker, če je eden v težavah, drugi rešuje situacijo. In mogoče sem naivno pričakovala, da si bo v enem letu že našel službo in da bo vse ok.

No, pa ni. Ni OK.Včeraj sva prvič imela pogovor o najemnini, češ, ta mesec nama pa mogoče ne bo uspelo pokriti stroškov... mene je tako šokiralo, prizadelo... prav kepa se mi je naredila v želodcu... na računu imam še 70€ do naslednje plače in v nogavici skrivam zadnjih 500€ mojih prihrankov, ki bodo, kot vidim, šli za najemnino... In počutim se... prevarano. Predvsem to. In pomislila sem tudi, če ne bi bila z njim, bi še vedno imela prihranke, mirno življenje, lahko bi šla na koncerte, na morje, al pa bila doma brez skrbi... lahko bi živela vsaj malo bolj polno življenje. Ne pa sedaj, ko štejem vsak evro in gledam le kako bova MIDVA prišla skozi mesec. Ne vem kdaj sem si nazadnje kaj privoščila, tako, zase... za dušo... Počutim se staro, čeprav 30 ni neka starost, počutim se iztrošeno, zanemarjeno, bedno. Pred tremi leti, ko sva začela skupno pot si tega nisem predstavljala in tudi on ni bil tak, skorajda pasiven na trenutke, z nekimi nerealnimi načrti.

Mu delam krivico, ker ga v sebi krivim za nastalo situacijo? OK, vem, da ni povzročil finančne krize, ampak tko, kar se dogaja med nama... je zelo krivično, če si včasih želim, da bi bila sama, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem? Je zelo krivično, če mi je žal prihrankov, ki sem jih zapravila za najino vzdrževanje in celo malo razvajanja? Ne vem, počutim se kot ena hinavka, ko je vse ok se imamo radi, ko je kaj narobe, pa bežimo. Ne, ne bežim. Tudi v nizkem štartu nisem. Ne zdi se mi fer osebo zapustiti zato, ker je v težavah. Samo... po drugi strani se mi pa ne zdi fer do mene, da zapravljam živce, še posebej, ker se mi vedno bolj zdi, da sem v tem čolnu edina, ki na celotno situacijo gleda z realnimi očmi.

Težko je. Vesela bi bila kakšnega mnenja, nasveta, izkušnje. Vem, da nisem edina, je pa vseen težko.

Hvala...
Default avatar

sem in nisem

Sorry sem prebral na hitro ampak ti napišem svoje mnenje

tukaj smo, da znamo za sebe poskrbet in da po 18.letih oz. po končanem faksu začnemo normalno živet in delat. In si ne dopustit, da kdo skrbi za nas.

Ta tvoja situacija bo šla še naprej, če boš to dopustila. Zato naredi korak za sebe, skrbi za sebe in za nobenega več. S tem boš pomagala tudi tej drugi osebi, da bo znala poskrbet zase, pa če bosta skupaj ali ne.

Mogoč sem staromoden, ampak je sramota, da za 40 letnega moškega skrbi 30 letna punca.

Kaj pa bi bilo, če bi še imala enega otroka ali dva. S tem moškim si nimaš kaj začet, če nebo začel skrbet zase.


lp,
Default avatar

RDL

Se ena humana oseba, ki skrbi za lene riti....Sorry, sam clovek ki socialno podporo porabi za hobije in cigarete ali alkohol za moje pojme nima vseh kolesckov. Verjetno je videl, da mu bo zneslo ce ga bos ti prezivljala in to veselo izkorisca...
Ne vem zakaj bi ti njemu delal krivico, stem da se sprasujes ali delas prav ali narobe...ce bi bilo prav to kar pocnes, se tega nikoli ne bi sprasevala....
Vem in verjamem, da je cloveku v stiski potrebna pomoc...ampak ko recem pomoc, to ne pomeni d aga moras v nedogled prezivljati. Dela je kljub kizi veliko, pa ce gre zacasno na drugo podrocje, ki ni njegovo, se ne bo konec sveta. Clovek ki si zeli delati bo tudi delal...karkoli.
Sem proti temu, kar ti pocnes in tistih 500eur si raje privosci nekaj samo zase ker si tako pridna, za najemnino pa naj on poskrbi. Pri meni taka veza ne bi funkcionirala....

Lep pozdrav in srecno...
Default avatar

Krena36

meni je že to ful čudno, da človek pri 40-tih letih nima nič ustvarjenega, da nima denarja niti za najemnino...in kaj je delal do sedaj?
samo užival ali kako??

ti si imela pri 30-tih nekaj denarja privarčevanega, kaj pa on?

sama se boš odločila tako kot čutiš, jaz lenobe vsekakor ne podpiram...vem, da ni rožnata situacija za zaposlitev, vendar se vedno nekaj najde...če druga ne, naj gre taxi vozit...bolje nekaj, kot nič
Default avatar

fruchtig

Se strinjam, da bi si človek pri 40-ih lahko že kaj ustvaril. Sicer se tudi sam ukvarjam z enim hobijem, je pa res, da bom šele 25 star, pa tudi nimam odpor do dela, če dobim kakšno delo, sem zadovoljen s tistim, kar dobim.
Default avatar

ni prav

Zakaj bi si pa iskal službo, če ga živiš ti? To moraš končati. Le tako ga boš prisilila, da končno nekaj stori zase in za vaju. Ker sem ni in tudi ne bo, pa če še tako zatrjuje, da si išče službo ...
Delo se najde, ne sicer za sanjsko plačo, ampak vse je bolje kot nič.

Držim pesti!
Default avatar

allure

...res je, če bi resnično želel delati in kot odgovorna oseba pri 40 leti nekaj doprinesti k zvezi in k skupni blagajni bi se pač v vmesnem času dokler ne najde kaj iz svojega področja lotil kateregakoli dela, predvsem pa ne bi že na začetku socialne podpore porabil za svoje hobije temveč bi jo dal v skupno blagajno oz tistemu, ki ga trenutno socialno podpira in to si ti..
Sem prepričana, da če se bo takšna situacija še nadaljevala ga boš počasi zamrzila, čustveno otopela, da o seksu niti ne govorim..
pamet v roke punca
Default avatar

Tessa

Vedeti je treba, da je izguba službe zelo boleča zadeva, skoraj tako kot izguba partnerja. Na vrhu lestvice bolečine je med prvimi petimi!
Zakaj? Ker izguba službe pomeni prvo stopnjo ogroženosti eksistence, zavrženost, osebni poraz, izgubo socialnega okolja in okolja, kjer se človek potrjuje. vse to ni mačji kašelj. Za moške je težje kot za ženske, ker se moški pogosto bolj identificirajo z vlogo delavca, uspehi so jim pomembnejši, zato tudi poraz bolj boleči, četudi odpust ni nastal po njihovi osebni krivdi (vseeno se čutijo krive).
Najprej se je s stanjem potrebno soočiti in sprva je še kar nekaj elana, da nova služba pride kmalu, pišejo se prošnje, hodi se na razgovore... izbrani pa so drugi. kako mislite, da človek to doživlja? Dlje ko traja brezposelnost, brezup postaja vse večji. Čez čas je prepričan, da je popolnoma nasposoben, kar se odraža tudi na razgovorih. Samozavest pade na nulo (čeprav je pred bližnjimi poln sam sebe). S tem, da goji utopične želje po nevemkakšni službi, si ohranja vsaj nekaj dostojanstva. Služba pod nivojem je nesprejemljiva. Obrambni mehanizem pa je pasivnost, svetobolje, še toliko bolj, če ima človek ob sebi nekoga, ki ga vzdržuje.
S prigovarjanjem pri takem počutju brezposelnega na pridemo nikamor, lahko postane celo nesramen, osoren do vas. Ko pride do neke točke, potrebuje ULTIMAT.

Ultimat v obliki finančnih omejitev in določitev roka, do kdaj si mora poiskati službo. Že res, da je danes situacija bolj siva kot običajno, ampak delo se vedno najde, morda ne ravno primerno, je pa zaslužek za preživetje. Ultimat ni samo grožnja, je spoznanje, da se tako z brezposelnim ne da živeti in v primeru, da ga ne izpolni, je treba zvezo prekiniti.
Ljudje v takšni stiski, brez sredstev za preživljanje, delajo tudi "neumnosti" v obliki prodaje osebnih stvari. Takrat je čas za koreniti rez. POGUMNO!

Ena punca..., tvoj fant ni takšen kot je zdaj, je pa v hudi stiski. Z odločnostjo mu pomagaj, da se postavi na svoje noge. Ne objokuj trenutne krivičnosti v vajninem odnosu, ta bo poplačana, ko se bo znova zaposlil, takrat se bo sramoval svojih dejanj, ki se jih bo zavedal.
Default avatar

reka

[quote=""Ena punca...""]
..., počutim se kot ena hinavka, ko je vse ok se imamo radi, ko je kaj narobe, pa bežimo....[/quote]

Se strinjam, da če si z nekom, si z njim v dobrem in v slabem. Pohvalno, da tako razmišljaš.

Vseeno pa dobro odpri oči, ušesa, pa še kakšen čut... kajti taka razmišljanja znajo nekateri dobro izkoristiti sebi v prid. Sprva morda ne, ko pa vidijo, da se to da, pa... Jaz ne morem soditi, kakšen je ta tvoj fant in kakšne cilje ima. Iz par tvojih napisanih besed sicer lahko sklepam, da zna biti en tak tiček, ne morem pa tega trditi. Zato ti samo svetujem, da dobro opazuj, beri med vrsticami in poslušaj s celim telesom, pa boš sama ugotovila.

Če bi bilo vse OK, bi moral v situaciji, v kakršni se je znašel, poprijeti za vsako delo, sprejeti tudi nižji zaslužek od pričakovanega, se "spustiti malo nižje" in predvsem manj zapravljati.

Jaz sem enega takega preživljala dobra 3 leta, in v razmislek naj ti povem, da je njegov stil življenja še danes, po 9-ih letih, popolnoma enak. Še vedno ne dela nikjer, preživlja pa ga enkrat ena, drugič druga, vmes pa njegova mama. Ko sem mu enkrat ponudila službo pri nas v proizvodnji, je rekel, da glih čaka odgovor iz tujine, kjer bo imel 10.000 eur plače, če ga sprejmejo. Seveda ga niso sprejeli... ampak on še vedno leta nad oblaki in išče (beri: čaka) sanjsko službo, realne službe zanj pa grejo mimo njega.
Default avatar

allure

"tessa" si ga orisala skoraj kot žrtev.
Se sicer v celoti strinjam kar si napisala z izgubo službe in z vsemi posledicami, ki lahko pri tem napadejo moški ego in kakorkoli gledano mu verjetno res ni lahka, se strinjam..vendar je tudi res, da se prav v takih stresnih in težkih situacijah ponavadi pokaže pravi karakter človeka..
Iz mojega vidika; ne moreš drugega zaradi morebitnega lastnega smiljenja in užaljenega oz. prizdetega ega prignati na rob preživetja..enostavno nimaš te pravice..sploh če imaš nekoga rad in bi rad ostal z njim
Ne vem; če vidiš, da je že taka kriza da ni za najemnino; reagiraj, .tudi fizična dela so dela....
Default avatar

obiralkaJagod

[quote=""Ena punca...""]
Pozdravljeni...

Že nekaj časa, zadnje čase pa še prav posebej, me nekaj žre... na trenutke se mi zdi, da sem krivična, po drugi strani se mi zdi, da se krivica dogaja meni.

Fant, s katerim že skoraj 3 leta živiva skupaj, je že eno leto brez službe. Prej se je ukvarjal z nepremičninami, a je zaradi krize vse padlo v vodo. Projekti stojijo, denarja od nikoder. Med tem časom si je poskušal najti službo, a se po mojem mnenju ni dovolj potrudil, čeprav on trdi nasprotno. Če bi seštela vse poslane prošnje, ne vem če bi prišla do številke 30, dejansko pa je bil le na treh razgovorih, kjer ni bilo sreče. Letos je zakorakal v 40, je zdrav, močan, inteligenten človek in prepričana sem, da bi z malo več truda tudi bil uspešen. Zavrnitve ga zelo potrejo, še posebej če pride že v končni izbor. Saj, logično, mene bi tudi. Trudi se, da bi uspel v svojem poslu, mislim, da noče biti podrejen nobenemu, a žal, iz vseh teh planov ni nič... pri nepremičninah gre itak vse počasi, v teh časih pa še bolj...

V tem letu sva več ali manj živela na moj račun. Imam redno službo, bolj podpovprečno kot povprečno plačo in imela sem cca 15.000 prihrankov, ki jih ni več. Najemnina, mesečni stroški, hrana... Nekaj časa je imel socialno podporo, a je itak šla za njegove hobije, bencih in cigarete. Ker sem malo mlajša sem si tudi sama rada kaj privoščila, frizerja na 3 mesece, kak nov parfum, obisk kakega dobrega koncerta, pač, to kar ima večina ljudi rada. Ker, če tega ne bi imela, bi res hodila le delat, pa domov... lani sva šla na morje, kupila sem novo sedežno, pač, za naju... ker, če je eden v težavah, drugi rešuje situacijo. In mogoče sem naivno pričakovala, da si bo v enem letu že našel službo in da bo vse ok.

No, pa ni. Ni OK.Včeraj sva prvič imela pogovor o najemnini, češ, ta mesec nama pa mogoče ne bo uspelo pokriti stroškov... mene je tako šokiralo, prizadelo... prav kepa se mi je naredila v želodcu... na računu imam še 70€ do naslednje plače in v nogavici skrivam zadnjih 500€ mojih prihrankov, ki bodo, kot vidim, šli za najemnino... In počutim se... prevarano. Predvsem to. In pomislila sem tudi, če ne bi bila z njim, bi še vedno imela prihranke, mirno življenje, lahko bi šla na koncerte, na morje, al pa bila doma brez skrbi... lahko bi živela vsaj malo bolj polno življenje. Ne pa sedaj, ko štejem vsak evro in gledam le kako bova MIDVA prišla skozi mesec. Ne vem kdaj sem si nazadnje kaj privoščila, tako, zase... za dušo... Počutim se staro, čeprav 30 ni neka starost, počutim se iztrošeno, zanemarjeno, bedno. Pred tremi leti, ko sva začela skupno pot si tega nisem predstavljala in tudi on ni bil tak, skorajda pasiven na trenutke, z nekimi nerealnimi načrti.

Mu delam krivico, ker ga v sebi krivim za nastalo situacijo? OK, vem, da ni povzročil finančne krize, ampak tko, kar se dogaja med nama... je zelo krivično, če si včasih želim, da bi bila sama, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem? Je zelo krivično, če mi je žal prihrankov, ki sem jih zapravila za najino vzdrževanje in celo malo razvajanja? Ne vem, počutim se kot ena hinavka, ko je vse ok se imamo radi, ko je kaj narobe, pa bežimo. Ne, ne bežim. Tudi v nizkem štartu nisem. Ne zdi se mi fer osebo zapustiti zato, ker je v težavah. Samo... po drugi strani se mi pa ne zdi fer do mene, da zapravljam živce, še posebej, ker se mi vedno bolj zdi, da sem v tem čolnu edina, ki na celotno situacijo gleda z realnimi očmi.

Težko je. Vesela bi bila kakšnega mnenja, nasveta, izkušnje. Vem, da nisem edina, je pa vseen težko.

Hvala...[/quote]

Tako kot piše ena zgoraj. V krizi spoznaš človeka in to je to, ločiš lahko lenuha od dela voljnega človeka. Dela je dovolj in v krizi človek še muhe žre, tebe pač on.
Default avatar

[email protected]

Tessa je napisal/a:
Vidik, ki ga izpostavljaš, je v tejle temi res manjkal.
Default avatar

vsi ste pametni

Tessa je napisal/a:
Glede na tvoje pisanje bi pričakoval, da boš razumela njegovo stisko. Tak tip ne potrebuje finančne podpore, pač pa moralno podporo. S postavljanjem ultimatov se bo situacija samo še poslabšala.
Default avatar

ja to je ljubezen

Fanta imas očitno zelo rada. Ampak s tem, da podpiras njegovo lenobo, mu nič ne pomagas. Resno se pogovori z njim, preden zapade v totalno brezdelje, se uda pijaci in tako naprej...Podpri ga tako, da bos financno odgovornost razdelila na oba.
Default avatar

ogledalo

Ena punca, zdaj pa si oglej nadaljevanje tvoje zgodbe.

Bila sem v popolnoma enaki situaciji. Moj ex je bil intelektualec, ki za vsako delo pač ne more poprijeti. In sem čakala, tako kot zdaj čakaš ti, da se bo pojavila primerna priložnost za zaposlitev. Pa nobena ni bila dovolj ugledna. Ko se je rodil sin, je zasegel tudi podporo, ki je pripadala izključno otroku. Takrat je bilo konec sentimentalnosti. Postala sem ločenka, samohranilka, otrok pa brez preživnine, ampak sem kljub temu imela več denarja kot v času trajanja zakonske zveze.

Domnevam, da nočeš takega razpleta situacije, zato TAKOJ postavi pravila enakovrednega prispevanja v vajin propračun. Krivico dela on tebi, ne ti njemu. Na floskulo o dobrem in slabem pa opomni njega. Ti si jo itak dosledno upoštevala!
Default avatar

Tessa

[quote=""vsi ste pametni""]
Glede na tvoje pisanje bi pričakoval, da boš razumela njegovo stisko. Tak tip ne potrebuje finančne podpore, pač pa moralno podporo. S postavljanjem ultimatov se bo situacija samo še poslabšala.[/quote]

Ker se tole nanaša name. Punca mu je moralno oporo, da ne govorimo o finančni, nudila predolgo. Človek v takem stanju potrebuje samo streznitev, da bo lahko stopil v realnost! In zato je potreben ultimat, pa ga lahko razumete tako ali drugače. Postaviti meje in jih dosledno uresničiti. Zanjo pa velja zdravi egoizem.
Default avatar

reka

Jaz se pa sprašujem, kako da si tip do 40. leta še ni nič ustvaril, nobenih prihrankov ne nič, pa tako inteligenten, da mu ni za delat karkoli. Hmm...

Čudim se tudi, da par brez otrok v enem letu porabi 15.000 eur prihrankov (ne rednih prilovov), in to v takem negotovem času, ko eden ostane brez službe. Saj to je 1.250 eur na mesec + ena njena mesečna plača! Tudi če je najemnina 500 eur, je to še vedno ogromno denarja za ga zapravit vsak mesec.
Default avatar

777

Pa prosim vas, kje je najemnina samo 500 eur?

Očitno še vedno peljeta isti standard kot prej in ker on nobene razlike ne občuti , ker očitno ti skrbiš za finance se pač ne sekira za obstoječe stanje. Povej mu, da nimaš več niti za najemnino in da kaj on misli zdaj ukrenit.
Default avatar

Korl

777 je napisal/a:
niso vsi iz Ljubljane. Ponekod še obstaja smisel za vrednost denarja.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek