skrbnistvo…ce itak “nima casa” za otroke
pustila ga bom, na csd bom navedla resnico – oce in partner, ki gre ob 7.00 od doma in ga ob tej uri se ni iz sluzbe in tako dan za dnem, teden za tednom in tako naprej – ni ne partner, ne oce. Skrbnistvo hocem jaz. Saj – ce nima casa zanje zdaj, kako naj bi ga imel v primeru razhoda ob dnevih,ko naj bi mu pripadali? Kaj da jih strpa k njegovi mami? Da dozivi zivcni zlom, se zdaj nas ima poln k ce pridemo samo na obisk….Porocena nisva. Ali lahko dobim skrbnistvo?
ja,imas prav gideon. 2 in 3 leta stara otroka vprasaj,zanje je oce heroj, tistih 15 min na 2 dni. Jaz pa sebicna, ker skrbim zanje,za gospodinjstvo,nakupe,zdravnike,vse potrebe od a do z,in tudi v sluzbo hodim. In jaz zate nisem stars,on pa,ki si je za druzino izbral sluzbo,on pa je bogi revez s tako kaco,kot sem jaz. zadnjic sem ga prosila naj skoci v lekarno po calpol,otrok bolan,pa je prisel domov brez in rekel “saj ves da name ne mores racunat”. In jaz sem sebicna???
Samo en nasvet: počakaj, da otroka malo zrasteta, ker je brez veze, da sedaj delaš neko neumnost in greš z otrokoma po svoje v enostarševsko družino, v garsonjero, v finančne težave, v boj za skrbništvo in preživnino. Čez nn časa pa spoznaš naslednjega moškega, ki ima isto napake kot prejšnji. Zdajšnji je ves čas od doma, naslednji bo pa ves čas doma pred TV visel in tankal pir. Pridelal bosta še skupnega otroka … in se bo zgodba ponovila.
Otroka bosta čez 2-3 leta malo zrastla, potem pa ne bo več tako naporno in ti bo žal, da si razdrla družino samo zato, ker si bila ves čas sama z otrokoma, partner pa v službi. Zdaj gledaš na zadevo preveč razburjeno, ker si utrujena. Ne me razumeti, da dajem prav takim tipom, kot je tvoj. Ampak eni tipi pri svojih nn letih še niso čisto odrasli. Razen, če te pretepa ali pa kako drugače maltretira – potem je pa to drugače, potem pa le pojdi.
Če prav razumem,je tvoj partner karierist in je od jutra do sutra v službi…
Tako ga skoraj nič ne vidiš in skrb za otroke je na tebi.
Pa je bil tak še predno si zanosila? Če je odgovor pritrdilen,potem se nimaš kaj pritoževati,ker si vedela kakšen je!(osebno mi je tip oduren-ampak takšen pač je.)
od tega čepenja v službi imata otroka tudi nekaj-socialno varnost. Denar ni vse,pri otrocih pa brez njega ne gre.
Razmisli dobro,si zmožna otrokoma nuditi življenje kakšnega sta vajena zdaj?
Ne obsojam te,ker sama najbolje veš,kakšna je situacija,vendar pomisli,ko enkrat greš,ne bo nikogar niti tiste pol ure dvakrat na teden…
O odhodu razmišljaj,ko nisi v afektu. Če pa živiš z otroci ob nasilnem partnerju,ki se znaša nad vami,ko pride domov,potem pa odidi TAKOJ!
Prepričana sem,da boš rešila situacijo v dobro otrok.
Lp K.
Tudi jaz se z mnenjem pridružujem zadnjima dvema.
Če bi bil nasilen, hudoben, pijanec potem adijo.
Če je pa le preveč “delaven” in drugače ni slab človek in če ga imaš rada, kar upam da, potem vozi tako naprej. Sama imam že odrasle otroke in imela sem življenje podobno tvojemu. Moj je delal po terenu in tako sem bila cel teden sama za vse. Pa je šlo otroci so odrasli in mi smo še vedno skupaj. Če ste dobro preskrbljeni potem pomisli tudi na to, da ne boš z otroki tolkla revščine. Pa kje bi živeli, kakšen bi bil naslednji partner in podobno.
Dobro premisli in se odloči. Pa srečno.
Zakaj avtomatično pomislite, da ločena ženska z otroki tolče revščino v neki vlažni garsonjeri? Mogoče pa vsi skupaj živijo v njenem stanovanju.
Imam občutek, da si pisala v afektu, ločitev pa ni stvar, za katero bi se odločil tako. Vidva potrebujeta nekoga, da vama bo pomagal stvari postaviti na svoje mesto – tvoj partner bo moral počasi dojeti, da ni samec brez obveznosti, ampak da ima dva majhna otroka, ki potrebujeta in zaslužita njegovo pozornost, in da ima ženo, ki potrebuje njegovo ljubezen in pomoč. Ti pa se moraš naučiti postaviti se zase.
Kaj je bilo prej in da je sama tako izbrala – me zanima, koliko se vaša predstava o družinskem življenju, preden ste imele otroke, razlikuje od reale. Ah seveda, popolne monovke so imele že vnaprej preračunane vse možne scenarije.