Mene pa zanima, kaj sploh je fora oz. smisel telefonov v duševni stiski. Ali je to zgolj za to, da razne institucije zaslužijo denar, ki je sveta vladar, ali ima to kakšen globlji, bolj plemenit namen? Kakšno storitev sploh dobi uporabnik, ki pokliče na telefon v duševni stiski? Še pri vedeževanju in podobnih zadevah je bolj jasno, za katere storitve gre, pri klicih v duševni stiski pa sploh ni nikjer nič napisano, nobene obrazložitve, ne nič, kaj so in čemu služijo ter kdo naj bi poklical na te telefone. Nič! To so storitve, ki so same sebi v namen in mislim, da so res namenjene zgolj temu, da nekdo služi denar (oz. cuza davkoplačevalski denar) in da ima nekaj ljudi pri nas v Sloveniji delo, da je nekaj manj ljudi na http://www.ess.gov.si. Ja, saj tudi to je vredu, če ni drugega dela, če ni dela v nobeni drugi, bolj koristni panogi. Toda jaz vidim, da delo je, le denarja se ne porablja za izvedbo teh del… Kako zanič so naše ceste, pa jih nihče ne pokrpa! Železniške postaje so še vedno takšne, kot so bile pred 30 leti, nekatere so sicer dobile nov oplesk fasade, to pa je tudi vse – nič ni digitalnih prikazovalnikov, nič avtomatizacije, nič! Naj se davkoplačevalski denar raje usmeri sem! Če pa gre za privat sredstva, pa naj ti osebki, ki nadlegujejo ljudi z nekimi telefoni, raje odprejo picerijo v bližini mojega stanovanja – celo naselje nima nobene picerije! Bodo bolj koristni!
No, če pa mi nekdo zna argumentirano povedati, kaj sploh delajo osebki, ki so na drugi strani teh telefonov v duševni stiski in čemu ter komu so namenjene te storitve in mi poveste tudi kakšno + (ali -) izkušnjo z njimi, pa vzamem zgornje besede nazaj. Vse dotlej pa velja pri meni, da gre za zapravljanje (davkoplačevalskega) denarja, resursov in energije.

Lahko ti povem in upam, da te bom z argumenti preprical.

Telefoni v stiski obstajajo povsod po Evropi oz. v razvitem svetu. Vecinoma so dostopni preko brezplacnih stevilk (080) ali pa eventuelno za ceno navadnega lokalnega telefonskega pogovora. To nikoli niso komercialne linije (090) z visokimi minutnimi tarifami. Torej nikakor ne gre za ” cuzanje ” kakrsnegakoli denarja uporabnikov oz. davkoplacevalcev. Sodelavci teh telefonov so bodisi profesionalni terapevti ali pa laicne osebe z opravljenim predhodnim usposabljanjem. Vsi delajo na teh telefonih kot prostovoljci – torej brezplacno. Tudi nikoli nikogar ne ” nadlegujejo ” – saj vendar drugi klicejo njih in ne oni vseh po spisku v tel. imeniku, kot to npr. pocnejo kaksni anketarji in akviziterji.

Kaj je smisel teh telefonov ? Vsi vemo, da obstaja v Sloveniji veliko nasilja v druzinah, osebnih stisk, tezav z drogami, alkoholom, depresij itd. itd. Zal se Slovenija uvrsca tudi v vrh evropskih drzav glede samomorilnosti.

Namen teh telefonov je torej prisluhniti klicalcu, ga usmeriti na ustrezno strokovno sluzbo oz. pomoc (ce gre za take vrste problem) ter mu v pogovoru nakazati dolocene moznosti oz. smeri resitve problemov. Nikakor ni namen svetovalcev odlocati se namesto oseb v stiski ali presojati, kaj so naredili prav ali narobe ampak spodbuditi klicocega, da sam razmisli o tem.

Veliko je tudi osamljenih ljudi in ljudi v socialnih stiskah, ki se pocutijo izolirane in rabijo toplo besedo.

PS – nekoc sem delal kot prostovoljec na tovrstnem telefonu, tako da vem, kaj govorim.

Aha, zdaj mi je malce bolj jasno. Ne razumem pa še vedno tega, da naj bi se folk v stiski zatekel po neko pomoč oz. “pomoč”, potem pa mu tisti, ki naj bi mu pomagali, le rečejo, naj stori tisto, o čemer je že sam razmišljal, vendar ga je bilo strah raznih negativnih posledic. Včasih sem npr. koga prosil za pomoč pri reševanju kakšnega problema, potem pa sem dobil za odgovor, naj storim ravno to, česar se bojim. To zame ni pomoč. Pomoč bi bila zame, če bi nekdo drug izvedel to dejanje namesto mene. Zakaj ni namen telefonov za klic v duševni stiski ravno to, da nekdo drug opravi neko dejanje namesto klicočega? Ali se res mora vsakdo spopasti s situacijami, katerih jih je strah in potem še dobiti po nagi riti zaradi soočenja s strahom? Ali je to res treba??? Ali je treba, da žena alkoholika sama prepriča alkoholika, da se gre zdravit in pri tem tvega, da jo bo udaril? Je to treba? Ali ni v takem primeru bolje, da pridejo rešilici po moža in ga odpeljejo ter pri tem uporabijo strokovne prijeme, kot pa da se oseba ženskega spola sama spoprime z alkoholikom? Tudi nasvet o menjavi stanovanja sem že slišala, ampak ali veste, kako je to težko storiti? Otroci hodijo v šolo, ki je vezana na šolski okoliš, denarja za najemnino ni, varne hiše so daleč, otroci pa nimajo potem prevoza do šole, itd! Sami neuresničljivi nasveti. To zame ni pomoč. To je hinavščina, roganje, poniževanje, diskriminacija, sramotenje. Vidite, kaj se je zgodilo lansko leto v Sežani? Mati, ki je bila psihično bolna, je ubila svoja otroka. Zakaj? Ker se je morala sama spopasti s svojo boleznijo, ker ji socialna služba ni preprosto vzela otrok in jih dala osebi, ki bi bila bolj zmožna skrbeti zanju! Ja, in socialna služba je bila pred umorom seznanjena s primerom! Ja, bila je! Ampak ukrepanje je bilo pa nepravilno. Če bi bilo pravilno, bi bila otroka danes živa!

Tukaj veliko kličejo otroci, ki nimajo nikogar za pogovor in povejo svojo stisko, oni pa jih usmerjajo.
Kako lahko duševne stiske primerjaš z cestami. Kaj imaš srce???
Potem raje predsedniku povej, naj namesto brezveznega letala za 20 milijonov eu popravi ceste. Ampak vsi vidite tiste, ki imajo najmanj in dobijo kakšno majhno pomoč,tisti ki pa iamjo milijone davkoplačevaslkagea denarja pa pozabite.

Ne moremo kar pocez reci, da so vse vsebine vseh pogovorov nekoristne in zapravljanje casa. Problemi in resitve se med seboj zelo razlikujejo, poleg tega so vsebine pogovorov zaupne in je tezko govoriti o konkretnih podrobnosti.

Ce npr. pretepena mati dobi preko telefona konkreten predlog, kam naj se zatece pred nasilnezem (recimo naslov varne hise) to verjetno ni popolnoma neuporaben nasvet. Nekdo, ki razmislja o samomoru, verjetno po enem samem klicu ne bo ozdravljen in videl zivljenja v popolnoma drugacni luci, bo pa morda vseeno naredil kak nadaljnji korak v pravo smer.

Pa se to: kdor si lahko pomaga sam oz. najde resitev sam, ne klice. Prav tako ne klice tisti, ki misli, da je vse skupaj nesmiselno. Stvar presoje pac.

Tudi sama sem delala kot prostovoljka na enem izmed teh telefonov.

Smisel vidim predvsem v tem, da se lahko ljudje z nekom pogovorijo o svojih težavah in to z nekom, ki jih ne pozna, ne pozna družine, nima predsodkov, ne obsoja … samo posluša. Tega ljudem manjka.

Konkretnih nasvetov tu, kjer sem jaz delala, nismo delili. Ni bilo v smislu “zdaj pa naredi to in to in bo ok”. Tega tako ali tako nihče ne more.

Tako da po moje gre bolj za rešitev trenutne stiske, ko se človek v nekem momentu vrti v krogu in je vse brezupno in ne ve več, kako in kaj. Pokliče, pove – navadno je že tu del olajšanja. Potem, ko stvar pov nekomu tretjemu, je slika jasnejša tudi njemu … itd.

Sicer pač – poskusi poklicat in povej to, kar si napisal-a tu, pa ti mogoče kaj obrazložijo bolj konkretno.

Tudi sama sem precej let prostovoljno delala kot svetovalka na enem od teh telefonov. Presenetljivo veliko ljudi resno pokliče, saj se kdo tudi zafrkava, ampak večinoma gre pa za resne klice. Ljudje se znajdejo v različnih stiskah in v resnici nimajo nikogar s komer bi lahko govorili, nikogar, ki bi jih samo poslušal. Velikokrat je zadsoti že samo to, da iskreno poslušaš, da lahko odložijo svoje breme, povejo na glas svoje misli, ob tem se jim včasih pokaže tudi rešitev. Delo ni enostavno, pogosto ne dobiš povratne informacije in se sprašuješ, kaj se je s kom zgodilo, kako je izpeljal situacijo. Občutek je pa zelo dober, ko si z nekom, ki ga ne poznaš in poslušata drug drugega. Lahko rečem, da sem za svoje dojemanje življenja prejela veliko in se veliko naučila. Cenim in spoštujem vsakega sogovornika. Vsak ima pravico do svoje zgodeb in do lastnega razpleta situacije.

Ne, someone like human, nihče ne more živeti tvojega življenja. Ne oseba na svetovalnem telefonu, ne socialna služba… Vsak živi svoje življenje sam.

Glej, konkretno primer, ki ga opisuješ. Tej ženi pijanca niti pomagati ne more nihče, saj z iskanjem vseh mogočih izgovorov v bisvu odklanja kakršnokoli pomoč in spremembo. Ja, bog pomagaj, ljudje se selijo. V drugi kraj ali celo na drugi konec sveta. Zaradi službe, ali pa zato, da bi lahko živeli z izbranim partnerjem, ali pa tudi zato, da jim ni treba živeti s trenutnim partnerjem.

Če si je oseba zamislila, da se bo nekdo namesto nje znebil pijanca, vse ostalo bo pa obdržala… pa če se taka računica ne izide, je pač treba ukreniti nekaj drugega.

Varne hiše so dobra in čisto konkretna pomoč. Ločitev, prodajo stanovanja, najem ali nakup drugega, prepis otrok v drugo šolo… vse to verjetno lahko ureja od tam. Se je za pozanimat.

someone like human, zelo zelo ozko razmišljaš. Dodal pa bi še to. Če nekdo stori namesto tebe nekaj, kar si sam na upaš, to ni pomoč, ampak potuha ali pa še kaj drugega. Ali boš vsakič, ko boš potreboval pomoč, pričakoval, da bo to storil nekdo drug namesto tebe? Realno tega ni za pričakovat, zato to v večini primerov ni pomoč. NE moreš se kar pripeljat na dom in odpeljat človeka, ker je baje pijanc, ali pa otrok kar vzet. Če bi šlo vse tako enostavno, bi ravno tako prihajalo do zlorab, samo z druge strani. Življenje pač ni tako enostavno kot se tebi zdi.