Najdi forum

Naslovnica Forum Politični čvek SLAVNI BOROVNIŠKI VIADUKT- NEKDANJI NAJVEČJI ŽELEZNIŠKI OBJEKT V SREDNJI EVROPI

SLAVNI BOROVNIŠKI VIADUKT- NEKDANJI NAJVEČJI ŽELEZNIŠKI OBJEKT V SREDNJI EVROPI

V SPOMIN!

NA DANAŠNJI DAN, PRED 69-MI LETI OB PORUŠENJU BOROVNIŠKEGA VIADUKTA.

10. aprila 1941. leta, je JUGOSLOVANSKA VOJSKA ob nenapovedanem napadu 6. aprila 1941 porušila vse pomembnejše železniške objekte in tako je z miniranjem zrušila tudi 7 kolon borovniškega viadukta. Vaščani Borovnice so/smo se takrat umaknili na varno. Občutili smo ogromno eksplozijo, ko se je zrušilo sedem kolon mostu.
Štiri dni po napadu Jugoslavije, je bilo stanje v Jugoslovanski vojski katastrofalno.

Znameniti most, ki so ga pozidalidavnega leta 1856, da so z njim premostili dolino Borovniščice.
Most je bil dolg 561 metrov, dvigal se je v dvojnih lokih 38 metrov visoko.
http://www.javor.pef.uni-lj.si/~racki2004html/petra_zalar/viadukt.html
Glej opise pri slikah!

Borovniški most je bil med narodnoosvobodilno borbo Borovničanom v ponos in žalost.
Pod mostom so bili ustreljeni nedolžni ljudje in Borovnica je bila zaradi mostu prva obdana z bodečo žico.
Februarja 1942. leta, so bili pod mostom ustreljeni na Zavrhu ujeti borci Zidasnškovega bataljna. Med njimi je bil tudi borec – britanski vojak Cargill Colins, ki je skupaj z Johnom Dervinjem – Frankom iz nemškega ujetništva pobegnil in vstopl v NOV.
Most in z njim Borovnica je pretrpela številna bombandiranja. 26. avgusta 1944, je bilo med bombandiranjem mostu veliko smrtnih žrtev, med njimi so bili tudi otroci. Porušenih je bilo veliko hiš in gospodarskih objektov. Na eni od slik se vidi, kako so napadali avioni železno konstrukcijo, katero so namestili Italijani v del, kjer ni bilo več sedem kolon, porušenih 10. aprila 1941.

Končno pa je bil most porušen po osvoboditvi.

*****************************************
Odlomki teksta iz knjige “Most” VERE HUTAR, kje opisuje napad na “PRESERSKI” most in aretacijo 69 nedolžnih ljudi, ko niso bili nič krivi pri miniranju preserskega mostu. Na smrt je bilo obsojenih 16 moških, ki so jih na grozovit način pokončali v Gramozni jami. Nekaj so jih oprostili, druge pa odpeljali v italijanska koncentracijska taborišča.

*****************************************
Na veliki petek, 11. aprila 1941, je italijanski okupator pozno popoldne prikorakal z vojaškimi enotami v Ljubljano. Ljubljančani so žalostno opazovali, kako so tuji vojaki snemali belozastavo s stolpa na gradu in izobesili italijansko. Okupaciska oblast je takoj zasedla vse javne zgradbe, vojaške enote pa so naselili po šolah in sokolskih domovih.

Majhno Slovenijo, komaj milijon nas je bilo, so si razdelili trije okupatorji: Gorenjsko in Štajersko so zasedli Nemci, vshodni del Madžari, Ljubljano in južni del Slovenije pa so si prisvojili Italijani.
Občutili smo, da nas je zajela vojna vihra. Tako razdeljeni Slovenci smo ostali sami, prepuščeni okupatorjen in domačim izdajalcem. Prav od nikogar nismo mogli pričakovati pomoči, saj je bila že cela Evropa pod fašizmom in nacizmom.

Italijanski okupator nam je takoj začel ponujati svojo “dvatisočletno rimsko kulturo”.
Prirejal je veličastne parade z vojaško godbo. Godbeniki armadnega zbora so korakali po ljubljanskih ulicah in igrali italijanske koračnice. Ustavili so se v Zvezdi na Kongresnem trgu. Tam smo poslušali skladbe Rossinija, Donizettija, Brahmsa in dela drugih skladateljev.

Radio Ljubljana so Italijani priključili radioodajni družbi v Rimu. Od takrat je radio Ljubljana E.I.A.R.* posredoval poročila v italijanščini iz Rima in ves čas predvajal Verdijeve, Bellinijeve, Rossinijeve Donizettijeve, Tostijevein druge skladbe.
Še celo operni zbor s pevci iz Kraljeve opere v Rimu je v začetku julija 1941 gostoval v Ljubljani.

Italijan ski okupator naj bi v tako imenovano Ljubljansko pokrajino prinesel obilo kulture, posebno glasbene. S seboj pa je prinesel tudi sezname osumljencev, ki so mu jih priskrbeli domači izdajalci. Te smo imenovali “peta kolona”. Po njihovi zaslugi je italijanska policija takoj po prihodu v Ljubljano aretirala primorske Slovence, ki so med obema vojnama pred fašizmom pribežali v Jugoslavijo.
Zapirali so predvsem predstvamnike primorskih emigrantskih društev in organizatorje dobrovoljcev, Iva Sancina, dr. Lavoslava Čermelja, dr. Draga Marušiča in tigrovce, prof. Ljuba Ravnikarja, Alfonza Grmeka, Lada Božiča, dr. Rada Bordona in druge. Tudi predstavniki mednarodnih organizacij in raznih društev so bili na seznamu za odstranitev: dr. Ferdinad Majaron, in dr. Zdenko Švigelj, dr. Marjan Orožen in ing. Janko Mačkovšek. Nekatere so odpeljali v internacijo v Italijo, nekatere pa na posebno sodišče v Trst.
Karabinerji so zasedli tudi sokolski dom v Šiški.

Se nadaljuje!

Popravljen link!
http://javor.pef.uni-lj.si/~racki2004html/petra_zalar/viadukt.html

Iz te tvoje solate sem izluščil samo tole:

Končno pa je bil most porušen po osvoboditvi. verjetno je Janša kriv;)

AVSENIKI IN GOVEJA ŽUPCA, TO SMO PRAVI SLOVENCI:-)
nova
Uredništvo priporoča

Men je pa tale zanimiva: Majhno Slovenijo, komaj milijon nas je bilo, so si razdelili trije okupatorji: Gorenjsko in Štajersko so zasedli Nemci, vshodni del Madžari, Ljubljano in južni del Slovenije pa so si prisvojili Italijani.
Očitno je še sedaj nekaterim o ustaški okupaciji prepovedano govorit, zato je prav da opozorim na očitno “napako”. Takratno Slovenijo so si razdelili ŠTIRJE okupatorji !!!

Nadaljevanje!

Vir:
“Most” Vera Hutar

Vseljudski odpor je naraščal in se razraščal med vse družbene sloje. Veliko ljudi se je vključilo v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, od študentov in delavcev do meščanstva. Mladinci so se udeleževali sabotaž, podirali so brzojavne drogove in prekinjali telefonske zveze.
Vsak dan smo slišali za patizanske napade in sabotaže. V ilegalnem časopisu “Slovenski poročevalec” št. 29 z dne 9. decembra 1941 smo brali komunike glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o miniranju železniškega mostu čez Ljubljanico med Preserjem in Notranjimi Goricami:

“Četa partizanov-minerjev je v noči od 4. na 5. december zaminirala železniški most čez Ljubljanico pri železniški postaji Preserje. Proga Ljubljana-Trst je prekinjena. Od italijanske posadke, je ubitih 7 in nekaj ranjenih. Partizani nimajo izgub.”

V okolici Ljubljane je vedno pokalo, zato smo kmalu pozabili na oddaljeno eksplozijo, ki smo jo slišali v noči 4. decembra 1941. Konec decembra 1941 pa je prišla iz Borovnice novica, da so Italijani v tamkajšnjih okoliških vaseh aretirali veliko kmetov in delavcev in da so jih pripeljali v Ljubljano. Spraševali smo zakaj to počnejo. Šele kasneje, ko so ljudje iz borovniške doline začeli trkati na vrata odvetniških pisarn v Ljubljani in prosili za obrambo svojcev, ki so bili v policijskih zaporih, nam je postalo jasno.
Ljudje so pripovedovali, da so partizani napadli italijansko stražarnico ob železniškem mostu čez Ljubljanico pri Preserju, minirali most in pri tem ubili italijanske vojake. Karabinerji in policisti v civilu so aretirali vsakogar, ko so ga srečali na cesti ali v gostilni. ga poiskali doma ali v službi. Ljudje so tudi zaupno pripovedovali, da so bili aretirani tudi vsi tisti, ki jih je kdorkoli ovajal.
Vse nam je bilo zavito v meglo, še vedno nismo mogli razumeti, kaj naj bi pomenila pripovedovanja obiskovalcev.

Pri odvetniku de. Mironu Bleiweisu-Trsteniškem, ki je v “preserskem procesu” branil deset obtožencev, sem v letih 1941-1942 sodelovala v obrambi aktivistov Osvobodilne fronte in partizanov pred italijanskim vojaškim vojnim sodiščem v Ljubljani. V odvetniški pisarni sem sprejemala stranke, se pogovarjala s svojci obtožencev in zbirala podatke. Iskala sem kje so obtoženci zaprti in pošiljala pooblastila tistim, za katere so svojci prosili za obrambo. Sodoživljala sem vse trplejenje žrtev, ko sem prepisovala zasliševalne zapisnike in brala izjave obtožencev o mučenju, ki so jih dajali svojemu branilcu.

Najbolj grozljiv je bil montiran proces, ki se je odvijal pred voškim vojnim sodiščem v Ljubljani proti vaščanom borovniške doline. Italijanski sodniki sami niso vedeli, kaj hočejo. Pred seboj so imeli obseržne akte z zasliševanj treh policijskih oblasti: policije, karabinerjev in fašistov, ki pa se niso ujemali.
Proces je trajal enajst dni. S strahom sem spremljala dogajanja. Večina tistih dni sem preživela v porotni dvorani okrožnega sodišča, kjer so Italijani uprizorili sojenje.
Ko pa je vojaško vojno sodišče izreklo sodbo z osemindvajsetimi smrtnimi kaznimi, smo b ili vsi prebivalci v Ljubljani prestrašeni in smo se spraševali: “Kaj bo okupator naredil jutri?”

Vse dni, odkar je bila izrečena sodba, nismo bili zmožni kaj pametnega delati. Nedoumljivo nam je bilo, da je bila izrečena tako huda kazen pri popolnoma nedolžnim ljudem. Čeprav jih nismo poznali, so nam postali tako, so nam postali tako blizu, da smo se skupaj borili za njihova življenja.

Tretje jutro po izročeni sodbi, ko sem šla na sodišče, sem srečala paznika, Miho Gradiča. Bil je potrt.
Povedal mi je, da so obsojence zgodaj zjutraj odpeljali v Gramozno jamo. Ne vseh. Ni mi vedel povedati, kateri so odšli in koli jih je ostalo.

V četrtek, 12. marca 1942, smo brali v dnevnem časopisju jutro:
“Obsodbe vojnega sodišča:
Sodba je bila izvršena glede naslednjih obsojencev:
Gabrovšek Cirila, Godec Ernesta, Babšek Franceta, Žigman Ivana, Orgin Vincenca, Letonija Franceta, Krašovec Jakoba, Miklavčilč Antona, Tomažin Martina, Vrhovec Franceta, Rihar Mihaela, Debevc Antona, Rihar Franceta, Palčič Alojza, Ogrin Karla in Debevc Ivana.

Povelnik II. armade pa je odložil izvršitev sodbe glede na možnost morebitne pomilostitve glede naslednjih obsojencev:
Troha Antona, Hudobivnik Lovrenca, Korče Ivana, Tomažin Avgusta, Troha Josipa, Žbogar Franceta, Rihar Filipa, Vrhovec Josipa, Jesenko Franceta, Vončina Franceta, Merlak Stanislava in Kržič Valentina. [/b]“

Časopis sem zložila in vložila v akte “Preserskega procesa”.

Minilo je nekaj dni in nad nami je še vedno visela uresničitev sodbe preserskega procesa. V pisarno je prišel nekdo z vestjo, kako zverinsko so fašisti pomorili uboge žrtve v Gramozni jami.
Strašno je bilo poslušati, kar je obiskovalec pripovedoval: Tistega jutra so se morali prebivalci iz hiš v okolici Gramozne jame umakniti v svoje domove in spustiti zavese, da ne bi ničesar videli. Vendar so gledali skozi reže in tako so videli in slišali vse, kar so fašisti počenjali.
Z velikim hrupom je pridrvelo deset kamionov, iz katerih so poskakali črnosrajčniki. Za tem so z nekaterih vozil zganjali obsojence in jih vklenjene v lisice, odganjali v jamo. Dolgo časa ni bilo ničesar slišati, potem pa so zaropotali streli, ki so jih spremljali kriki in vpitje obstreljenih žrtev. Nato je bilo slišati še posamezno streljanje. Nekaj časa je bilo tiho. Zatem so vojaki začeli nositi krste v jamo. Trenutki so se vlekli kakor večnost. Vojaki so se s krstami vrnili iz jame in jih vrh gramoznice metali na kamione. Ko so odpeljali, je za njimi ostala krvava sled, ki je tekla do “Žal” in po pokopališču do kraja, kjer so jih pokopali. Nekateri ljudje so od daleč opazovali, kako so vojaki metali krste v jame. Vedeti je bilo samo štiri grobove. Pokopali so jih po štiri v vsako jamo.

Bila sem globoko pretresena. Rada bi še ostala in se pogovarjala z obiskovalcem , pa sem nujno morala v pisarno vojaškega sodišča prepisovati akte. Hiodila sem po hodnikih in solze so mi silile v oči. Brez volje sem tavala naokoli in končno oprišla v stranišče, kje sem zajokala.
“Ne grem več na sodišče! Sovražim vse Italijane in njih9ovo fašistično pozdravljanje! Ne prenesem teh zoprnih po briljantini dišečih polizancev, ki se mi prilizujejo, njihovi vojaki pa ubijajo naše ljudi! ……”
************************************************
Še veliko opisov zasliševanj je ….!

Težka je bila mučeniška Pot k svobodi!

Most, Vera Hutar, nadaljevanje, …..

Pepca me je že čakala in me prijazno pozdravila. Opazila sem, da ji je kolegica Dana povedala o grozotni moriji.
Oddala sem ji sporočilo, potem sem izbruhnila: “Ne grem več na sodišče! Mirno me je poslušala, da sem prenehala jokati. Potem je vstala, me prijela za roko in s tihim glasom rekla:
“Če s svojim delom samo malo pomagate pri reševanju življenj, potem pojdite in pozdravite kot zahtevajo. Za dosego višjih ciljev morate pozabiti nase.”
Njene besede so me pomirile. Šla sem v predsobo, se umila in se uredila, potem pa odkorakala na sodišče. V pisarno vojaškega sodišča sem vstopila z dvignjeno roko, prevzela sem akte in začela prepisovati zapisnike obtožencev. Po dveh dneh dela sem gradivo položila na šefovo mizo, da je lahko odšel v zapor na razgovor z novimi obtoženci, ki so mu zaupali obrambo.

Zasliševalci so se posluževali vseh mogočih metod nasilja, da bi izsilili priznanje osumljencev. Žrtve so bičali z bičevko, ki je imela na koncu kroglice z bodicami. Mučili so jih z žarečimi iglaami, ki so jih zatikali pod nohte žrtev, pa tudi z elektriziranjem.

V odvetniški pisarni se je oglasila Marija Sitar, ki je prosila za obrambo hčere Mete. Jokaje je pripovedovala, kako so jo na policiji mučili. Močno so jo pretepali in na koncu še posilili. Tolažila sem nesrečno mater, vendar ji nisem mogla pomagati.
Devetnajstletna Meta Sitar je na pioliciji doživela najhujša zasliševanja. To so počeli ponoči. Zaslišavalci in njihovi pomočniki so jo klofutali in jo tolkli z bičevko po podplatih, po ledvičnem delu pa z vrečkami peska. Proti jutru so jo odvlekli v avto in jo odpeljali nazaj v sodne zapore. Neke noči so jo ponovno odvedli na policijo. Meto so zasliševali italijanski fašisti in nemški gestapovci, ki so bili že pijani. OPb močnih zvojkih gramofona so jo klofutali in žalili in tolkli z bičem tako močno, da se je celo eden od usnjenih bičev celo strgal. Zdržali pa so preostali biči s svinčenimi kroglicami na koncu jermena. Pri bičanju so se zasliševalci menjavali. Potem so jo pricvezali na mizo. Končno se je policijski komisar, odvetnik iz Milanaa, dr. Gino Tironi, spozabil nad dekletom; posilil jo je v pričo vseh zasliševalcev in slovenskih prevajalcev. Ko so jo na pol nezavestno odnesli, je tolmač pripomnil, “če jo ni nič sram”.

Ljubljanska javnost, posebnmo aktivisti Osvobodilne fronte, so takoj zvedeli za nečlovečko dejanje policistov. Aktivisti Osvobodilne fronte so se še bolj odločno upirali vsemu, kar je bilo italijanskega , in z gesli po zidovih kazali odpor proti okupatorjevem nasilju. Informacijski vestnik Osvobodilne fronte, “Slovenski poročevalec” je 5. maj 1942 objavil

“RESOLUCIJO MATER IZVRŠNEMU ODBORU OF”
Slovenske matere pozdravljamo Izvršni odbor OF in mu izrekamo popolno zaupanje. Istočasno ga pozivamo, da še bolj poostri svojo borbo proti izdajalcem in okupatorjem, ki mučijo in more naše sinove, ki mučijo in posiljujejo naše hčere.
Sramotno je, da najvišji cerkveni dostojanstveniki niti ne mignejo s prstom, da bi preprečili posiljevanje nemočnih žrtev, izročenih na milost in nemilost pijanim okupatorjem, medtem ko isti dostojanstveniki z besedo in dejanjem ščitijo in podpirajo narodne izdajalce!
Ponovno posiljevanje po zaporih in nezaslišano sadistično mučenje naših ljudi je zbudilo tudi najmlajše k odporu.
Kje je toliko slavljena 2000-letna italijanska kultura? Odločno zahtevamo, da ravnajo okupatorji z zaprto mladino po zakonih, ki so po vsem svetu veljavni.
Toda-niti pretepanje z bikovko in vrečami s peskom niti živinska posiljevanja ne bodo upognila duha mladih junakov in junakinj. Kajti njih edini greh je, da so zavedni Slovenci!
Fašistična zver se je pokazala v vsej svoji gnusni goloti!
Smrt fašizmu! Smrt izdajalcem! Slava padlim žrtvam!

—————————————————————————— Ženski aktiv Bežigrad”

Kmalu sem se tudi sama znašla v zaporu. Tam sem srečala Pepco Žagarjevo in njene tri hčere. Pripovedovale so mi, kako so jih po izdajstvu aretirali in odvedli. Na policiji so jih zasliševali v posebnih sobah. Dokler je bil dan, so bili še dokaj dostojni, ko pa se je zvečerilo, so zasliševalci podivjali. Navijali so gramofon in se napajali z alkoholnimi pijačami, jih navskrižno zasliševali in jih žalili. Začeli so jih pretepati. Savico, Danico in Nado so slekli do golega, jih razpeli na mizo in privezali, potem pa so jih tolkli z bičevko, ki je imela na koncu kroglico.
Na koncu so jih hoteli posiliti. Takrat pa je Savica začela tako vpiti, da jo je slišala mati v sosednji sobi. Tudi mater so golo pretepali. Ko je zaslišala krike, se je izmuznila; bičem podivjanim in presenečenim Italijanom so omahnile roke in prenehali so tolči. Ta trenutek je mati izrabila in kljub ponižanju začela dostojanstveno protestirati v italijanščini. Zahtevala je sprejem pri kvestorju in kričala, kako Italijani kar naprej poudarjajo svojo dvatisočletno rimsko kulturo, istočasno pa uporabljajo najbolj zverinsko in nizkotne metode.
Kakšno nasprotje! Žena, ki so jo mučili in poniževali, je zadela njihovo najbolj občutljivo rimsko kulturo! ……..

Tudi nemški gestapovci so bili prisotni pri zasliševanju. Ko je Pepca izlila svoj gnev, so se gestapovci le posmihali. Toda mati, ranjena in prizadeta v svojem materinstvu, se je obnila proti njim ter jim očitala “nemško civilizacijo”.
Užaljena in ponižana še ni odnehala in je vstrajno zahtevala, da pride kvestor. Res je prišel najvišji predstvanik italijanske policije v Ljubljani, dr. Ettopre Messana; proti njemu je Pepca Žagar zaupila:

“Ali vam veleva vaša dvatisočletna kultura, da tako ravnate z mladoletnimi dekleti! če bodo moje hčere onečaščene, bom storila vse, da bodo za to izvedele vse slovenske in italijanske matere!”

To je pomagaalo. Zaslišavalci so popustili in so vse Žagarjeve odpeljali nazaj v sodne zapore.
Italijanski mučilci so se posluževali večinoma istih metod, kakor so jih nad uporniki izvajali njihovi rimski predniki v Kristusovih časoh, ko so imeli okupirano takratno Palestino in druge dežele na vshodu. Tudi takrat so z mučenjem in bičanjem od upornika na vsak način hotekli izsiliti priznanje. V dvajsetem stoletju je italijanski okupator na Slovenskem obnovil “dvatisočletno rimsko kulturo”, s katero se je rad ponašal.
Še ena nevarnost je bila. Nemški gestapovci so računali, da nas že imajo v rokah kot najhujše zločince proti nemškemu rajhu in da nas bodo odpeljalai v Begunje, kjer bi po svojih metodah izvlekli iz nas drugo, česar Italijani niso mogli. Vendar so se ušteli. Vsi, ki smo bili obtoženi, smo bili po rodu s Primorske in smo bili po italijanskih zakonih italijanski državljani. Nemci so morali kljub izdajstvu dobro plačanih slovenskih gestapovskih agentov oditi praznih rok. Zato pa nas je italijansko policijsko ravnateljstvo izročilo vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani, da nas je obsodilo in poslalo v italijanske zapore.

*******************************

Dogajanje med italijansko okupacijo Ljubljanske pokrajine opisujem iz lastnih izkušenj, deloma pa tudi po podatkih, ki sem jih črpala iz spisov odvetniške pisarne dr. Mirona Bleiweisa-Trsteniškega in iz arhiva Inštituta novejše zgodovine v Ljubljani. Pred leti mi je dr. Miron Bleiwes-Trsteniški, ki je branil v letih 1941-1943 aktiviste Osvobodilne fronte in partizane pred italijanskim vojaškim sodiščem v Ljubljani, izročil spise večjih procesov, ki so bili vodeni pred tem sodiščem.
Ko sem jih pregledovalaa in med njimi našla spis “preserski proces”, se mi je porodila misel, da bi opisala medvojne dogodke, kot jih je doživljala obramba proti okupatorju.

************************************
Knjiga obsega 231 strani

Odstavek, iz strani št. 18, Most

Odločila sem se, da ta tragedija ne sme pasti v pozabo.
Napisala sem članke, ki so bili dobro sprejeti. Najprej je 11. marca 1979 Radio Ljubljana objavil članek o “preserskem procesu” v oddaji “Še pomnite, tovariši” in kasneje še enkrat v enaki oddaji 21. februarja 1982. Članek Zločin brez primere je objavila revija Borec leta 1980 v 3. in 4. številki.
Po pregledu dokumentacije italijanskega vojaškega vojnega sodišča, ki jo hrani Inštitut za novejšo zgodovino, in po razgovorih s preživelimi obsojenci s tega procesa, sem uvidela, da je o tem še veliko povedati.
Po razgovorih s preživelimi obsojenci in s prebivalci v borovniški dolini in po novih odkritjih, kakor tudi iz članka zgodovinarja dr. Toneta Ferenca “Pohvale, odlikovanja in nagrade za zločine”, objavljenega v reviji Borec, številka 6-7/80, sem se počasi dokopala do resnice, zakaj je bilo pri tem procesu toliko smrtnih obsodb. Zahvaljujem se dr. Mironu Bleiweisu-Trsteniškemu, ki mi je dal spise iz svoje bivše odvetniške pisarne in mi nudil pravne nasvete. Zahvaljujem se sodelavcem Muzeju ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani, ki so mi pomagali s slikovnim gradivom in izdelali fotografke posnetke za objavo, kakor tudi sodelavcem Inštituta za novejšo zgododvino v Ljubljani za pomoč pri iskanajuv po arhivih, kjer sem odkrivala pojasnila za dogodke., ki so mi bili takrat, med vojno, še nerazumljivi.
Namen knjige je prikazati okoliščine in posledice partizanskega napada na železniški most čez Ljubljanico pri Preserju.

Ljubljana, 10. marca 1992.
Vera Hutar

Filip Rihar

PRESERSKIM ŽRTVAM

Spomin grenak se v meni drami:
šestnajst kolov v Gramozni jami,
šestnajst ljudi privezanih z vrvjo,
šestnajst obvez čez mrak oči …

Zdrdral fašistični je mitraljez –
omahnilo šestnajst teles
krvavih je v peščena tla …

In šestnajst mater in žena
zavpilo v silni bolečini
je v Dolu, Bistri, Borovnici …

še mrtvece fašištični je bes
oskrunjal s čevlji in kopiti,
zmaličil mučeniški je obraz …

V nas boleč spomin se drami,
ki mrli tam v volterski smo samici …
Nikdar ne zabimo na vas!
Za vedno smo mi živi z vami!

*************************************************

Filip Rihar,
je eden od na smrt 28-tih obsojeh v preserskerm procesu.
Od teh so usmrtili šestnajst, ostale so deportirali v italijansko taborišče Voltera.

če se je kaj iz tega naučiti, je to, da potrebujemo dobro in izkušeno vojsko, ki se lahko upira in premaguje naše potencialne sovražnike, ki so nas v zgodovini že ogrožali.

pravzaprav se je za čuditi “raznim modrijanom”, ki strmijo v smer, država brez vojske.

hahaha norTON , kaj pa bo naša vojska v primerjavi z drugimi vojaškimi velesilami, glih vseeno če bi jo imeli-ne ni vseeno-več denarja bi ostalo v proračunu!!!

pa ne mi rečt, da smo sami nagnali sovražnika!!!:)))

V zadnji vojni smo ga :-))))
V predzadnji pa so nas itak “osvobodili” brača Srbi :-))))

Vse kaže, da bi si nekateri spet želeli, da nas nekdo drug “osvobaja”, če bi bilo to potrebno.

PS: Udaj se u se i svoje kljuse (srbski pregovor)
za tiste ki to razumejo – Ninej, zate itak vem da ne…

hahaha, a bejš no s par pokalicami smo ga, al kako???

veš kaj, tako nor pa vem da nisi, če ne bi bilo tihe diplomacije (kar je priznal tudi Janša-njemu pa treba verjet) in pametnih politikov bi ti sedajle bil tiho in ne bi klobasal neumnosti kot jih!!!

ne potrebujemio vojske, vsaj v takšnem sestavu kot jo imamo danes, ne!!! Mečemo denar skozi okno!!!!


Proti srbskim “junakom” je bilo že to dovolj!
Sicer pa naj se “braća” Srbi mal zamislijo nad tem :-))))


Seveda je v vsaki vojni v ozadju tudi tiha diplomacija. Hvalabogu da je bilo tako. Ni bila pa diplomacija dovolj, da smo se osvobodili, zato ne KLOBASAJ!!


To, da ne potrebujemo vojsko lahko izlavijo samo takšni osebki kot ti!
Je “prababa” zgoraj lepo zapisala kdo ste – peta kolona, ki vam je edino le za svojo rit za Slovenijo in Slovenstvo pa ste samo takrat, ko imate od tega neposredne koristi.

pol sem pa rada bedak, ne maram nobenga orožja in mi je škoda vsakega centa, ki se meče proč!!!

ne vem pa brez katerih bedakov bi bil svet lešpši, brez tistih, ki ne marajo nasilja, ali tistih ki se šopirijo pod močjo orožja!!!

joj, ninej.
oprosti, sedaj pa ti moram rečti, da glupo” razmišljaš o temu, s tem še nisem rekel, da si glupa:))))
to pa si ne upam.))) trpežna pa si.

Za mir sta potrebna dva – za vojno je dovolj eden !!!
Bedaki očitno menijo drugače ….

Zakaj pa ne ukineš še policijo, saj bi bil potem še svet lepši :-))))

in potem nas bodo osvobodili “brača Srbi” in zopet bomo krivili balkan.
nič ni zastonj in vsak ki “dobi” hoče še da mu to plačaš. nič ni zastonj.

Tako je. Svoboda ima svojo ceno – “pomoč” pa tudi!!
Zato pa sedaj v NATO plačujemo večinoma v denarju in z nekaj malega izgube suverenosti, kar je še vedno bolje, kot pa ekonomsko izčrpavanje in popolna izguba suverenosti.
Seveda bi Ninej & Co. želeli ravno to drugo

Tako je. Svoboda ima svojo ceno – “pomoč” pa tudi!!
Zato pa sedaj v NATO plačujemo večinoma v denarju in z nekaj malega izgube suverenosti, kar je še vedno bolje, kot pa ekonomsko izčrpavanje in popolna izguba suverenosti.
Seveda bi Ninej & Co. želeli ravno to drugo[/quote]

jasno. vse ima svojo ceno.
zraven pa je še dobiček:))

mislim, da bi se dalo vojsko bolj poenostaviti. več dvokolesnikov v vseh oblikah in enduro špura lendava-koper in rateče-metlika……


Tako je!
Svoboda in neodvisnost sta resnično največji dobiček, ki se ga ne da ovrednotiti z denarjem ….

Sedaj so štirkolesniki v modi :-))))



norTON,
spodobi se, da te pozdravim!
Dober dan, ravno lep ni, dežuje, pa še mrzlo je. Zato sem že tukaj in vidim, da ste kar živahni.
Spat se mi ne da, nadelala, sem se pa že tudi, hja, malo moram pokukati kaj počnete.

Ampak, kregat, se ni lepo v temi, ko je napisana v spomin na nedolžne žrtve.
Sem pa že navajena, da mi je vsaka tema, v spomin na žrtve zasmetena!

Ja, ja, Južna železnica, Dunaj – Trst, je bila pomembna železna cesta!
Zato jo je stara Jugoslovanska vojska ob udoru okupatorja 10. aprila leta 1941 onesposobila in minirala Borovniški viadukt. Omenjena proga Ljubljana – Trst, ima še več mostov. Prvi je Preserski čez Ljubljanico, Paški, Borovniški, Dolinski, Štampetov itd.
Le s takimi akcijami so uporniki lahko onemogočali sovražnika – okupatorja. K sreči so na pomoč priskočili ZAVEZNIKI.
Ljudje, ko smo živeli ob tej progi, smo bili vedno v nevarnosti. Zavezniki so napadali tudi železniške lokomotive in jih onesposabljali za nadaljno vožnjo. Strojevodje lokomotiv so ustavljali lokomotive v raznih zasekah ob progi, da so lovska letala težje pikirale nad njimi.

Videti je, da se je malokdo kaj naučil iz zgodovine.
Slovenija, je majhna država, če se VSI, kolikor nas je, postavimo v bran proti državam, ki so nas že ogrožale, ne moremo nič! Če si mali, si mali!
Slovensko ozemlje, je na takem mestu, da bi jo vsi radi zasedli. Od tukaj, držijo poti, na vse strani.

Ko je vojne konec, odločajo VELIKI, že od nekdaj. Naredijo po svoje! Tudi po drugi svetovni vojni so! Italijani so v Sloveniji napravili ogromno gorja, bili poraženi leta 1943. Spečali so se, po koncu vojne, pa so dobili Trst, kljub temu, da so Trst osvobodili jugoslovnski PARTIZANI.
Žonglirali, cona A B, “veliki” so napravili svoje, še leta 1953, je bilo zelo napeto ozračje.
Mi, navadni smrtniki lahko le reglamo, je pa brez veze!
Lep preostanek dneva ti želim!

P.s.
Tale link, sem že zdavnaj odkrila, zgubila, 🙂 poglej ga!
http://video.google.com/videoplay?docid=-3817061339133479549


Proti srbskim “junakom” je bilo že to dovolj!
Sicer pa naj se “braća” Srbi mal zamislijo nad tem :-))))

Seveda je v vsaki vojni v ozadju tudi tiha diplomacija. Hvalabogu da je bilo tako. Ni bila pa diplomacija dovolj, da smo se osvobodili, zato ne KLOBASAJ!!

To, da ne potrebujemo vojsko lahko izlavijo samo takšni osebki kot ti!

Je “prababa” zgoraj lepo zapisala kdo ste – peta kolona, ki vam je edino le za svojo rit za Slovenijo in Slovenstvo pa ste samo takrat, ko imate od tega neposredne koristi. [/quote]
SNRPJ,
dobro vem, da ne moreš brez mene!
Čakaj, čakaj, kdo je “PETA KOLONA!”?? Dobro preberi tam, kjer je to napisano!
Jaz sem vse prepisovala iz knjige in iz knjige je razvidno, da so “peta kolona” izdajalci Slovenskega naroda.
Kdo so bili izdajalci v času druge svetovne vojne v letih 1941 – 1945, je vsem znano!
To so bili DOMOBRANCI Z RKC NA ČELU. Oni, so gledali za svojo rit, jih je oblačil in plačeval okupator.
Ne spreobračaj, kaj je “prababa” napisala!
SNRPJ, prosim ne smeti in ne piši neumnosti, ker tvoja izjava je
boss-a! “[/b]

Italijani, so prišli v Slovenijo s seznami v katerih so bili napisani prebivalci, ki so jih takoj po prihodu aretirali. Tudi moji dvoji sosedje, so se priselil, pribežali iz kraja, kjer so bili takrat pod Italijo. Takoj so aretirali očeta, ga zaprli, odvedli v italijansko taborišče. Po kapitulaciji Italije leta 1943, so ga, ne da bi prišel domov, takoj odpeljali v nemško taborišče. Od koder se ni vrnil nikoli. Doma je ostala njegova noseča žena, še s štirimi otroki. Otrok, sin, ko se je rodil, ni nikdar videl svojega očeta.
Njegova žena je bila energična gospa, vajena fašističnegas nasilja. Ob neki priliki smo vsi bežali, sosednja vas je gorela, živina tulila v štalah, grozno je bilo poslušati tisto nemogoče ….
Žena, noseča in s štirimi otroci je ostala doma, bilo ji je vseeno, če jo takoj pokončajo, saj huje, kot je, ne more biti. Znala je italijansko govoriti in jim tudi nazaj povedati kar jim gre!

P.babi, pozdravljena.
ni razlogov, da ne bi bilo tako kot pišeš in če živiš ob takšni progi, te to še bolj zanima.

pišeš in jaz se ne strinjam:

Videti je, da se je malokdo kaj naučil iz zgodovine.
Slovenija, je majhna država, če se VSI, kolikor nas je, postavimo v bran proti državam, ki so nas že ogrožale, ne moremo nič! Če si mali, si mali!
Slovensko ozemlje, je na takem mestu, da bi jo vsi radi zasedli. Od tukaj, držijo poti, na vse strani

nikoli ni tako, niti v življenju nas posameznikov , niti v “življenju” držav.
zavezniki vedno obstajajo, vedno sta dva pola in vsaka država je vključenega v enega.

poglej, ti in frančišek sta recimo dva kao “sovražnika” in oba imata svoje pomočnike:)))
in frančišek te ne bo nikoli pohrustal. on te potrebuje.

nema veze, če si mali. mali dobro pali:)) važno je, da si lukav, saj sem ne more priti 45 mil. nemcev, ali 60 mil. rusov. kaj bodo jedli, pili in katere ženske bodo zabavali:)

brez vojske ni države.

norTON,

dolga so bila štiri leta vojne. Vsako leto, vsak posamezen mesec in vsak pozamezen dan ima svoj dogodek spomina. Ljudje ob progi, Ljubljana – Trst, kjer se je odvijal vsakdanji promet, pa sploh.
Ko ni bil most več prevozen, se je promet po železnici vseeno odvijal, s prestopanjem, do tja, kjer je vlak še lahko vozil. Nekateri peš s svojo prtljago, nekateri z več prtljage, so se posluževali vozače, takoimenovane postreščke, z vozički, seveda za primerno plačilo prevoza. Vedno v nevarnosti, saj so ameriški avioni, lovci na železniške lokomotive bili vedno na preži.

Vidiš, prav to, nekateri ne razumejo, nočejo ali niso zmožni razumeti tistega časa. Časa, v katerem so se zavedni domoljubi uprli okupatorju in prav ti, ko se se uprli, mnogi bili ob svoja življenja so ohranili slovensko zemljo.
Če se ne bi uprli, nas bi (po tvoje) pohrustali, ampak, brez zavznikov, ne bi šlo!

Hahaha, frančišek. On, je svoje vrste tič. Ubogi slovenski Korošci, ob takih ljudeh. Ne bi bilo napak, da bi vsaj pregledal 7. člen ADP, ki je bila podpisana daljnega leta med Avstrijo in takrat še FLRJ,
z raznimi obveznoti do Slovencev na Koroškem. ADP, je še v veljavi, žal, se jo Avstrija ne drži.

Hahaha, praviš, da me frančišek potrebuje. 🙂 Vem, da nas potrebuje, če ni nobenega tukaj, se oglaša in kliče, kje smo. Ko se nima s kom prepirati, se kar sam s sabo pogovarja.:-)
Ga pustim na miru, oglasil se je pa prvi, 🙂 ni pa nič dojel, razume se le na govejo juhco.:-)
13.maju, pa ne gre v račun “samo milijon nas je”, tako je takrat bilo, še pesmica poje tako.
Tudi ustaši, ga matrajo.
Hahaaha, mali pali, ja važno, da si lukav, ja prebrisan moraš bit.:-)

Jaz nikogar ne sovražim, povem le nazaj, kar komu gre! Niti me ne prizadene njihovo nesramno nazivanje, le smejem se jim. S tem neprimernim obkladanjem pokažejo največ o sebi, še dobro, da se skrijejo pod drug nick, ampak, veš, se ne da skriti,:-) pa še sram jih ni, pred moderatorjem, ko točno vidi iz katere IP številke je priletel post. :-)))
Če se mi bo dalo, bom danes še nekaj napisala, sem dobila po mailu.
Bodi dobro in l.p.

SAMO MILIJON NAS JE,

milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo nam kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krtoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!

Nikoli in nikdar!

Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!

Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, das nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo ….

O, če ljudi ne bi bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.

Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!

KDK

New Report

Close