mobbing v vrtcu
Uporabila sem izraz “mobbing” jer ne vem, kako bi drugače bolj definirala, kar se otroku dogaja. Otrok preizkuša meje, to je naravno, toda da so brez vednosti staršev otroka prijavili Centru za socialno delo (baje da se temu reče klic v sili) in sta morala brat in svakinja na razgovor…
Moja sestra je vzgojiteljica, vendar na hrvaškem, in je bila nad zgodbo ogorčena. Pravi da se taki koraki storijo, ko zares ni druge.
Drugi primer je prireditev za starše, kjer se moja nečakinja pred vsemi – otroci in starši – izpostavi kot problematična in ne vem kaj, da grize in praska, skratka, se jo pred starši in otroci stigmatizira… Ne vem, kako temu drugače reči, kot oblika mobbinga. Sama nisem starš in ne vzgojitelj, vendar sem hodila na isto šolo in opažam vzorec, ki se skozi leta ponavlja. Kadar so drugi otroci vpleteni, ne morem pomagat, tole je pa moja nečakinja.
Zato sem tu, da dobim nasvet in mnenje, če je le mogoče.
Tamala je trmasta in svojeglava, toda kadar se jo pravilno motivira in disciplinira, celo jaz, ki nimam pedagoškega ozadja, nimam težav z njo. Ne vem, zakaj potem šolane vzgojiteljice čutijo potrebo “etiketirati” otroka na tako grd način.
Ne strinjam se! Vzgojiteljice so šle na študij, da bi se ukvarjale z otroci in zato so tam! Tudi “nemogoči” otroci niso taki sami po sebi, ampak prenašajo vzorce obnašanja staršev in situacije od doma. V takih primerih je prav njihova naloga, to ugotoviti in rešiti ali vključiti psihologinjo. Noben otrok ni nemogoč. Istega mnenja je moja sestra, vzgojiteljica, ki se tudi sreča z “nemogočimi” otroci, saj dela v vrtcu v Zagrebu. Ta primer se pa odvija v malem vaškem vrtcu, kjer ni gužve!
Samo kako naj bi punčka bila “nemogoča”, če pa pri meni tako ni? Saj pri meni tudi poskusi grizt ali praskat, brcat, pa še marsikaj, toda jaz ukrepam in ji preusmerim pozornost, ugotovim zakaj taka reakcija, se z njo pogovorim… Hudiča, vse moje znanje z otroci imam iz gledanja parih oddaj Supervaruške, pa zmorem in znam z njo in gre marsikdaj z mano “med ljudi”. Toda tudi če bi temu bilo tako, to ni moje vprašanje. O tem ali in koliko težavna je, naj se ukvarjajo njeni starši, zato jih ima.
Moje vprašanje je: kako prepoznam napačno ravnanje z otrokom v vrtcu in kako lahko ukrepam?
Ker z gotovostjo lahko trdim, da ni tako problematična in sumim, da se z njo ne ravna dobro in sem v skrbeh.
Ne morem komentirati njihovega ravnanja, lahko pa ti povem, da je “delo” z enim otrokom nekaj popolnoma drugega kot delo s skupino. Vzgojiteljica nima časa (ne more in v končni fazi ne sme), da neprestano preusmerja njeno pozornost, ker dela s skupino otrok, ampak se mora deklica malo bolj prilagoditi delu v skupini.
Zdi se mi smešno (lahko bereš žalostno ali skrajno naivno), ko delo vzgojiteljev ali učiteljev komentirajo tisti, ki so z otroci zgolj občasno. Motivirati enega otroka nekaj minut ali ur na teden, je kakorkoli drugače, kot skupino otrok več ur dnevno. Verjamem, da je tvoj post dobronameren, ampak z izjavami, da bi oni, ki so profesionalci, pa že morali … boš dosegla bolj obratno.
Opažam, da se večinoma obešate na moje besede, moje vprašanje pa gladko prezrete. Moj postni o tem, kakšne so vzgojiteljice in kakšna je moja nečakinja, ampak:
če slutim, da se z otrokom ne ravna pravilno, kam se lahko obrnem po pomoč in kaj lahko storim.
Glede profesionalnosti pa še enkrat – sama sem napisala, da nisem starš in nimam izkušenj z otroki, je pa profesionalec moja sestra, vendar v drugi državi. In pri 15letnem delu z otroci v velikem mestu, lahko njene besede in mnenje vzamem za besede profesinalca.
Za vse tiste, ki pa spregledajo vprašanje, še enkrat: ali kdo ve, kam se lahko obrnemo po pomoč, kadar menimo, da se s predšolskim otrokom (v vrtcu) slabo ali narobe ravna?
To je namreč point mojega posta, ne pa komentiranje in blatenje vzgojiteljic ali debata o “nemogočih” otrocih.
Za relevantne odgovore vnaprej hvala, na ostalo pa več ne bom reagirala.
Na ravnateljico se lahko obrneta starša, z drugimi nepooblaščenimi ravnateljica nima pravice govoriti o nekem otroku. Če so se v vrtcu obrnili na Center, so že imeli razloge. Logično pa je, da se vsak ob takšnem primeru počuti užaljenega.
Dteja, pa še kako so tvoji posti o tem, kakšne so vzgojiteljice (… zato so tam!, … zakaj šolane vzgojiteljice čutijo potrebo “etiketirati”). Očitno ima družina tvojega brata problem in prej ga bodo pričeli reševati, bolje bo za otroka. Sorodniki pa jim lahko pomagate tako, da v sebi problema ne zanikate in ne iščete vzroke zanj pri drugih.
Vsekakor delamo na tem, svakinja z njo tudi obiskuje otroško psihologinjo (ki je sicer priporočila, naj tamala doma “tepe blazino” – hm…), tudi moja sestra se ji, kadar pride na obisk, posveti.
Samo glede na to, da sem tudi jaz obiskovala to šolo in nimam zaupanja v njih, me je pač zanimalo. Ne spadam v skupino tistih, ki kategorično rečejo “naš pa ne”, ker tudi naša mala včasih ni angelček. Me je pa zmotilo njihovo ravnanje z otrokom. Od tod pač moje vprašanje.
Morda bi bilo bolje, da starša sama tu gori pišeta…to je prvo.
Drugo…zakaj so obvestili CSD…to mora biti med staršema in vzgojiteljico. Normalno je, da se najprej o obnašanju otroka obvesti starše. In zakaj so šli obveščat CSD, mislim, da je to potrebno razčistiti. Verjetno je deklica živahna, morda nasilna, verjetno je ne obvladajo, in če starši nič ne ukrenejo, se obvesti dalje.
Pa veš zakaj…zato ker so v vrtcu še drugi otroci, in najverjetneje pritiskajo drugi starši-če je deklica nasilna.
Tako da moj nasvet: pogovor v družini, razjasniti stvari v vrtcu, deklico naučit nenasilnega vedenja.
Tule imaš opis, kaj mobbing sploh je.
“Mobbing je konfliktov polna komunikacija na delovnem mestu med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom in/ali posledico izločitve iz sistema, pri tem pa napadena oseba to občuti kot diskriminirajoče. ”
Spet mimo mojega vprašanja, g.ali ga. “to ni mobbing” – za pojasnilo pa del teksta iz http://www.mobing.si/slo/kje_se_mobira.html:
“Kje vse se lahko soočimo z mobingom?
Odgovor je preprost: vsepovsod.
Mobing se pojavlja tudi znotraj družinskih krogov, poznan je že, odkar obstaja človeštvo. Toda doma se to ne imenuje mobing temveč običajno postane nek družinski član izobčenec, tako imenovana »črna ovca«.
Tudi v privatnem življenju se srečujemo z zlorabami, žalitvami, fizičnim nasiljem in mobingom.
Z mobingom se srečujejo že najmanjši v vrtcih.
V Švici in Nemčiji so v zadnjih letih naredili številne raziskave, s katerimi je dokazano, da mobing obstoja že med najmlajšimi, torej v vrtcih. Mobing je za žrtev nekaj strašnega, ker pomeni poniževanje, mučenje, psihično trpinčenje in s tem zmanjšuje samozavest. Žrtve so izključene iz skupine, izgubijo prijatelje in so prepuščene na milost in nemilost povzročiteljem mobinga in se počutijo popolnoma nemočne. Martirij mobinga, ki lahko traja tudi več let ali celo mladostniško obdobje se začne nedolžno, s psovkami; ti si neumen, ali idiot in pa zmerjanje z živalskimi vzdevki. Če žrtev ni dovolj samozavestna in pokaže strah ali se umika se enemu otroku pridružijo še drugi in pri tem sodelujejo, saj se sami bojijo postati izobčenci ali žrtve mobinga ali pa se pri tem celo zabavajo. Žrtev se seveda vedno bolj boji, saj nikoli ne ve, kdaj in kje bo tarča napadov. Žrtev je zelo hitro izločena iz skupine, ostali otroci pa se bojijo družiti z njo, da ne bi tudi sami postali žrtve.
Za odrasle je težko razločiti ali gre zgolj za otroško nagajanje ali za dalj časa trajajoče trpinčenje. Najbolj hudo za žrtev so različne situacije mobinga, ki so smešne in za ostale otroke zabavne. Za žrtev pa takšna situacija seveda ni zabavna. Obstajajo direktne, telesne oblike mobinga, ki jih žrtve ne želijo: pretepanje, brcanje, ščipanje, grizenje, pod prisilo morajo dati v usta mrčes ali črve, ki se otrokom gabijo. K telesnemu mučenju pa se pridružijo še psovke, grožnje in izsiljevanje. Indirektna oblika pa je popolna ignoranca in izključitev iz skupine, odvzem igrač ali širjenje laži (da otrok moči posteljo ali podobno).
Z vidika otrok so povzročitelji mobinga v skupini najbolj priljubljeni, saj si s svojim obnašanjem pridobijo spoštovanje in ugled. Žrtve si izbirajo sami in z napadanjem postanejo vodje v svoji sredini. Otroci, ki niso direktno vpleteni, dogajanja ne zaznajo v celoti.
Žrtve se počutijo manj vredne, so brez samozavesti in celo depresivne. Lahko pa žrtve kažejo svoj status tudi z agresivnostjo, slabo koncentracijo, nemirom in prav zaradi teh simptomov tako vzgojitelji kot starši težko zaznajo, da so otroci žrtve mobinga. “
To pa ni prav ,da se kar izpostavlja otrok kar pred vsemi starši na prireditvi .
Že tako je problem pol se pa še poglobi .Joj ,joj zgeleda so res brez taktike .
Te pa čist razumem ,da te skrbi ,vendar bi se morali starši obrniti na razne inštitucije .
Pa ni treba samo tja kjer je vrtec priporočal.
Iz lastnih izkušanj ti povem ,da večkrat grem na 2,3 strani in si šele takrat predstavim čisto sliko o kakšni stvari.Ne verjamem več samo enemu na besedo.
Imamo vso pravico do tega.Starša se pa naj podvizata saj dragocen čas hitro spolzi .
L.P.
To kar si napisala je pa čista resnica. Vse to sem sama doživela s hčerjo, žal še v osnovni šoli. Nekateri otroci znajo biti strašno zlobni in hudobni. Posledice za maltretiranega otroka so strašne, lahko jih čuti za vse življenje.
Vzgojitelji ali učitelji si navadno zatisnejo oči in ušesa, važnejši jim je ugled njihove ustanove. Jaz na vašem mestu bi otroka TAKOJ dala v drug vrtec, ker močno dvomim, da se bo v tem še dalo kaj rešiti. Ukrepajte, da ne bo prepozno. Kajti, če se kaj takega dogaja vaši deklici, je največji revež na svetu!!!!
Toliko, da napišem, kaj se dogaja…
Na srečo mi je svakinja prisluhnila, ko sem ji pripovedovala o tem, kako se je godilo meni, mojemu bratu in marsikateremu mojemu vrstniku na tej šoli. Nekatere učiteljice so sicer nove, vendar iste, ki niso ukrepale pri moji generaciji, sedaj “učijo” naše otroke.
Naj poudarim, da je to le moje osebno mnenje, spoštujem učiteljski poklic, vendar to več zdaleč niso več vzgojnoizobraževalne ustanove, res pa je, da se kultura začne doma. (da ne bo spet prerekanja)
Svakinja se je obrnila na ravnateljico vrtca, ki je občasno imela v skrbi ne le našo tamalo, ampak tudi v isti skupini njenega mlajšega bratca – in to brez težav! Sama je bila (po pripovedovanju svakinje) zgrožena nad tem, kaj se je otroku dogajalo in sklicala sestanek o nedavnih dogodkih med starši, vzgojiteljicami, ravnateljico in CSD.
Naj še pojasnim, o moji nečakinji: res je, da je nekaj značaja, vendar ima specifično prirojeno zdravstveno stanje, zaradi katerega se kot malček ni smela napenjati in smo ji marsikaj “pustili”. Vendar še vedno trdim, da je ravnanje bilo pretirano.
Vesela sem, da se stvar razvija, ker sem mnenja, da ljudje, ki varujejo otroke, dokler so starši drugje, morajo biti vredni zaupanja, da se bo v njihovih rokah otrok dobro razvijal v samozavestno in družabno osebnost.
V glavnem: tisti, ki ste svetovali, HVALA, ostalim pa: če se vam to dogaja – ne bodite tiho, saj so to vaši otroci, take stvari pa lahko pustijo trajne posledice.
DEJTE ŽE NEHAT S TEM MOBINGOM…že vse označite za mobing..nihče ne sme nikomur nič več rečt…kaj se sploh lahko še branimo? Starši dragi, vi in samo vi ste odgovorni za svojega otroka..začnite že z vzgojo in n e iščite krivcev za nemogoča obnašanja svojih otrok na zaposlene v vrtcih. Včasih se mi zdi, da so starši kar jezni na vzgojiteljice, ker jim morajo oddat otroka v varstvo. Še malo pa bodo starši zahtevali knjigo želja, kjer bodo vsakodnevno vpisovali svpje želje, vzgojiteljice jih bodo pa samo izpolnjevale. Kako zelo je postal ta poklic popolnoma razvrednoten, v ospredju so samo še otroci in njihove razvajene želje..in nemogoči starši s svojimi zahtevami. Pa nikar ne mislite, da nimam izkušenj na tem področju. Vsa umetnost je samo v komunikaciji. Postavimo že otroka tam, kjer mu je mesto in začnimo se obnašat kot odrasli.
OTROK NI NAŠ NEAKOVREDEN SOGOVORNIK, je otrok, bitje, ko za svoj občutek varnosti potrebuje strogo določene meje in STATUS OTROKA, do katerega ima vso pravico.
Če je vzgojiteljica v vrtcu krivična do otroka, to razjasnite z njio. Dogaja se, da starši vse preveč verjamejo svojim otrokom in mnogokrat se mora vzgojiteljica skoraj zagovarjati vpričo otroka.
In ne dvomim, da so hrvaške vzgojiteljice pametnejše.
Vem, da sem mnoge užalila ali se vsaj dotakmila večvrednostnega občutka nekaterih staršev, ampak vsem bi priporočala predavanje gospe Vene Vuk Godina.
Ki vam bo potrdila, da stakim načinom vzgoje, vzgajate bodoče zasvojence.
Pa lep pozdrva!