Potek Velikega petka:
Kaj je veliki petek?
Véliki pétek je premakljiv krščanski praznik. Praznujemo ga v petek pred veliko nočjo. Veliki petek skupaj z velikim četrtkom in veliko soboto sestavlja velikonočno tridnevje.
V petek pred praznikom pashe (judovske velike noči) je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjajo zlasti ob molitvi križevega pota, ki opisuje dogodke od Pilatove obsodbe do Jezusove smrti.
Veliki petek je edini dan v letu, ko večina krščanskih Cerkva ne obhaja svete maše – na ta dan je samo besedno bogoslužje brez evharistične daritve. Velik del besednega bogoslužja zavzemajo slovesne prošnje in čaščenje križa.
Zdaj pa bolj natančno:
Danes je strogi post in po starodavnem izročilu Cerkev sploh ne obhaja evharistične daritve. Je edini dan v letu brez sv. maše. Oltar je prazen: brez križa, svečnikov in prtov. Popoldne ob treh, v uri Kristusove smrti, še zadnjič premišljujemo Jezusovo pot do Kalvarije, zvečer pa obhajamo obrede velikega petka v čast Gospodovemu trpljenju.
Fantje običajno že pred svetim tridnevjem postavijo prekrasen božji grob, ki liturgično »zaživi« ob koncu obredov velikega petka…
Dostikrat nas moč navade zaslepi in sploh nismo pozorni na spremembe. Pri bogoslužju pa naj ne bo tako! Vidimo, da je daritveni oltar popolnoma razkrit in da tabernakelj, v katerem je običajno Najsvetejše, prazen (Najsvetejše smo včeraj prenesli v ječo). Zato tudi poklek duhovnika z ministranti proti ječi, kjer biva Najsvetejše.
Križev pot: za mnoge v tako pomenljivi uri še posebej doživet. Tudi zaradi mene si padal pod križem, Gospod! Tudi zaradi mene so ti vzeli dostojanstvo in te križali!… Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni – usmili se me!
Ob premišljevanju križevega pota ne uporabljamo običajnega razpela, pač pa križ, na katerega so pritrjena znamenja njegovega trpljenja: bič, trnjeva krona, kladivo, žeblji s katerimi so ga pribili, sulico s katero so mu prebodli stran, hizop (goba na trsu) s katerim so mu dali piti vina z žolčem, čisto spodaj pa so kocke – za njegovo obleko so namreč žrebali. Temu križu po latinsko pravimo Arma Christi – Kristusovo orožje. Z njim je namreč premagal Satana.
Kakor hišo temeljiteje pospravimo za praznike, nikar ne pozabimo na naš skupni božji dom! Spomnimo se, da je to skrb nas vseh – ne le posameznikov!
Obredi velikega petka
Današnje obrede lahko razdelimo v tri dele: prvi del je Opravilo božje besede, drugi Češčenje križa, tretji pa Obhajilo in »pokop«.
Večerno bogoslužje se prične dokaj nenavadno: ministranti z duhovnikom tiho pristopijo v prezbiterij, ministranti pokleknejo, duhovnik pa se uleže na tla. Skupaj tiho molimo.
Nato prisluhnemo božji besedi (prvi del današnjega bogoslužja): odlomku iz knjige preroka Izaija, psalmu, odlomku iz Pisma Hebrejcem in pasijonu – poročilu o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa po evangelistu Janezu.
Prvi del zaključujejo homilija (pridiga) in pa slovesne prošnje za vse potrebe, v katerih prosimo za sveto Cerkev, za papeža, za škofa ordinarija, za služabnike Cerkve in vse vernike, za katehumene, za edinost kristjanov, za Jude – ki jim je Bog najprej govoril, dalje prosimo za vse, ki ne verujejo v Kristusa, ne v Boga, prosimo pa tudi za vse državne voditelje in za vse, ki so v stiskah.
Drugi del današnjega bogoslužja je Češčenje križa. Prične se s trikratnim povabilom ( pri cerkvenih vratih, na sredi cerkve in pred vhodom v prezbiterij – vsakokrat en ton višje in bolj glasno): »Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.« Občestvo odpoje (odgovori): »Pridite, molimo!«
Nato nas duhovnik nagovori in povabi k osebni počastitvi križa. »Tvoj križ častimo, Gospod in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo, zakaj glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet!«
Za mnoge je počastitev križa najintimnejši dogodek svetega tridnevja.
Vmes poslušamo “očitanja” s kora.
Ob koncu počastitve ministranti odnesejo križ v prezbiterij, kjer povzdignjen na oltar priča o “ljubezni do konca”.
Tretji del: Obhajilo
Duhovnik s (pomočnikom) iz ječe prinese ciborij z Najsvetejšim na oltar, ki ga ministranti pregrnejo s prtom in korporalom (iz lat. telesnik). V znamenje navzočnosti živega Boga so na oltarju goreče sveče.
Nato skupaj zmolimo Očenaš in pristopimo k obhajilu.
Po obhajilu sledi sklepno dejanje – simbolični »pokop«. Duhovnik pripravi monštranco, ki jo bo jutri izpostavil v češčenje…
… in jo ogrne v tančico, ki je znamenje smrti in pokopa.
Še sklepni blagoslov…
… in slovesni prenos Najsvetejšega v božji grob.
Nato se duhovnik z ministranti odpravi v zakristijo.
LEPO VABLJENI V CERKEV!
Vaš duhovnik
O hči izgubljena!
Tvoja lahkovernost te pogublja! Zaupati bi morala Bogu in njegovemu sinu, Odrešeniku, ne pa vsakemu hudobnemu duhu, ki mimo pride in te nagovarja! Zadnje dni se po tem phorumu klati brezsramni grešnik, lopov, ki krade tuje nicke!
Vero potrebuješ, ne pa lahkovernost!
Zdaj pa še tri Zdrave Marije in tričert ure na koruznih zrnih klečat, pa spat!