Forum.Over.Net

Starševski čvek

OTROK (12 LET) IMA TIK-ALI JE KATERA TO STVAR ODPRAVILA PRI OTROKU

Default avatar

Zaskrbljena mamica

Prestavila sem temo, zaradi večje gledanosti, prosim če se mi tik* in inis javita oz. povesta kako to občutita, kako se ljudje obnašajo do vaju, a se hočeta nasilno obvladat? kaj takrat razmišljate, a ste obremenjeni, mate stresno življenje??toliko vprašanj imam, dajte se mi prosim javit.hvala
Default avatar

Gunnar

usoda je napisal/a:
tle si preber mal, če te zanima
¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨

·uʍop əpısdn əɥʇ

Obožujem rdečo zvezdo, pijem Heineken.


Iä! Iä! Cthulhu fhtagn!

Gosturnca u solat še ni konc sveta.
Default avatar

natayaa

Ja, moja deklica je imela, kakšna pol leta.
Tresla je z glavo in zraven zavila oči - grozno!

Najprej smo jo opozarjali, potem po nasvetu ignorirali... pravzaprav je šlo enako, kot je prišlo.
Ko neko obdobje mine, tudi tik gre... :)
Default avatar

inis

Jaz sem se naučila s tem živet. Živim pa čisto običajno življenje: sem visoko izobražena, z dobro službo, poročena, imam otroka in svojo hišo. Imam veliko prijateljev in lahko rečem, da sem srečna. Moje življenje je toliko stresno, kot življenje vsake mamice s precej zahtevno službo. Ljudje se do mene obnašajo čisto normalno, še nihče se mi ni posmehoval ali me kakorkoli poniževal. No, morda kdaj naletim na kakšen začuden pogled v trgovini...Zgleda, da so vsi moji bližnji to sprejeli kot del mene. Sicer veljam za odprto in veselo osebo. Ampak nihče ni popoln, vsak ima kakšno napako. Moja je očitno ta in s tem živim.
Default avatar

ju3

sem prebrala tvoj prejšnji post, ostalih ne, ma otrok je stra 8 let in ima po tvojem pisanju sodeč tikije že kar nekaj let (pišeš od malega, čeprav pri 8 letih je otrok še vendo majhen). ja kaj do sedaj še niste bili obravnavani pri specialistu, ki bi vam podal vse potrebne informacije tudi to ali se tiki preraste, kaj ga izzove,...vzrok?

ignorirat tikije, ja je mogoče, ni pa nujno da so pogojeni z iskanjem pozornosti, z stisko najbrž tvoj otrok tudi nima pogojenih, glede na to da je tako že dlje časa, ali pa tudi.

in pregled pri pedopsihiatru ni slaba ideja, res ne.

žal ti pa kaj več ne morem napisat, morda le opazuj otroka in si morda zapiuj kdaj se pojavljajo, morda ugotoviš kaj jih izzove in se boste temu lahko izzognili.
Default avatar

tik*

Tudi jaz sem se naučila živet s tem. Sicer včasih kdo kaj vpraša in pač povem, da imam tako navado. Drugače pa imam družino, službo, ... Skratka vse normalno. Si pa včasih resnično želim, da bi me minilo.
Sem imela pa v otroštvu več vrst tikov in ta sedaj je v primerjavi s tistimi čisto OK. :) Kot otrok pa sem se spakovala, zavijala z očmi, tudi počepe delala. Spomnim se, da sem hodila okoli psihiatrov, toda nič kaj veliko in nikoli nobenega učinka. 25 let nazaj se s tem niso prav pretirano ukvarjali.
Svetujem, da otroka čim manj opozarjaš na to, kajti verjemi, da se sam dobro zaveda tega. In že to je pritisk.
Sicer sem pa že kar nekaj ljudi opazila s tiki, ponavadi mežikanje.

Srečno!
Default avatar

spooky03

Poguglaj si malo Tourettov sindrom. Če znaš angleško, je o tem ogromno govora na tujih spletnih straneh. Ogromno osebnih zgodb na raznih forumih in spletnih straneh.

Namreč to diagnozo dobiš, če imaš različne vrste tikov, ki trajajo več kot eno leto. Če je zelo hudo (da otrok ne more funkcionirati v družbi), so varianta tudi zdravila.

Moj sin živi s tem. In čeprav se tega v bistvu ne da z ničimer dokazati, je to nevrološka motnja, ki pa jo še poslabša stres. Zdravila do neke mere pomagajo, vendar kljub zdravilom pride do obdobij, ko je čisto v redu, pa do takih, ko se zadeva poslabša.

Obstaja tudi ogromno alternativnih metod za obvladovanje tikov (dieta, razni prehranski dodatki, bioresonanca, bionergija...). Ko sem se soočila s sinovo diagnozo, sem dneve in dveve raziskovala po internetu. Potem poskušaš vse možno. Seveda greš istočasno tudi po poti "uradne medicine": nevrolog, pedopsihiater, psiholog.

Vsekakor pa je treba otroka inštruirati, kako naj se obnaša do vrstnikov. Mora jim jasno povedati, da si ne more pomagati. Ker pomagati si res ne more. Čeprav pri mojem sinu opažam, da malo kontrole pa vseeno ima - v šoli, na raznih prireditvah, koncertih. Če je treba, pa obvestiš še starše. In seveda šolo.

Veliko sreče pri soočanju s tem. Upam, da bo pri vas minilo. Enake upe gojim tudi za svojega sina, ker v določenem procentu tiki pred ali med puberteto čisto izzvenijo (to in še mnogo drugih stvari sem izvedela na spletu, zato ti res priporočam malo raziskovanja).
Default avatar

Zaskrbljena mamica

moj otrok je star 12 let in ne 8 let.trenutno ima tik ko ful pokašljuje, zelo zelo moteče, ko pa gre v posteljo spat mine.Inis in tik*, kako pa se počutita ob tem ko imata tike, a ste nervozni, vas moti se provate kontrolirat..
Angleško ne znam dobro, tako, da bi mi še kakšna inf.prav prišla (spooky03 )
hvala
Default avatar

inis

Na žalost so moji tiki (izrazito mežikanje) skoraj podzavestni, niti točno ne vem, kolikokrat se jih niti ne zavedam....Ko pa sem bolj živčna in napeta, se jih še predobro zavedam in takrat postanem še bolj nervozna, kontrola pa je skoraj nemogoča. Takrat bi se najraje skrila daleč stran od ljudi. Ponavadi se mi vse "nagrmadi", ko sem v kakšnem nakupovalnem centru, ali pa za kakšno mizo, kjer se vsi vidimo med seboj. In ko vem, da me gledajo v obraz. Kontrola tikov meni ne uspe, včasih poskušam v avtomobilu in si rečem: OK, od LJ do KR bom provala vzdržat brez tikov. Pa mi ne uspe. Uspe mi takrat, ko o tem sploh ne razmišljam oz. pozabim. Vsakršna kontrola pomeni meni še večji pritisk.