Soodvisnost

Imam velike težave in probleme. Komaj sem se rešila enih, se ločila, ja zdaj sem spet na tleh. Pred kratkim pa sem prebrala knjigo Zbogom soodvisnost ob kateri sem se najmanj desetkrat zjokala kot otrok. Ugotovila sem, da prav tako reagiram,čutim…ampak, moja starša in zdajšnji partner niso alkoholiki – nasprotno – zelo malo spijemo vsi skupaj. Razmišljam ali sem zato takšna, ker je mama zelo posesivna, tudi zdaj pri mojih 32letih bi me neprestanoi kontrolirala. Zanjo sem neumna, nesposobna, sama sem si uničila življenje, ne znam z otroci, kar se tiče težav sem za čisto vse kriva sama…ona bi že celemu svetu pokazala vetra. Pri 19-ih me je vrgla iz hiše, pa to zanika. To je naredila očetu za hrbtom, tako, da je on še danes prepričan, da sem takrat najstniško vzdignila nos in odšla. Če bi mu kaj rekla, mi ne bi verjel. Slepo verjame in uboga mamo, midva nimava pogovorov. Če kaj reče so samo očitki, vendar ne tako hudo kot mama. Stikov ne bi rada prekinila zaradi starejšega sina, ki rad gre k njima. Starši, so le starši.
No, druga stvar je, da partnerja trenutno ni (še kako leto in pol ga ne bo), za vse sem sama. Psihično in fizično sem na tleh, zredila sem se, nimam veselja za nič, vse me boli, samo jočem…imam finančne probleme, nimam koga na kogar se obrniti. No, mama mi že, vendar potem slišim take, da tako jočem, da komaj diham. Mama me zna po telefonu spraviti v stanje, ko bi najraje končala življenje. Komaj se zberem, takrat si samo govorim da moram ostati na svetu zaradi otrok. S partnerjem se ljubiva, vendar je storil dve napaki. ena je hujša in mu je žal. Tudi za tisto manjšo, vendar posledice zdaj pač nosi. Jaz pa zraven. Veliko sva se pogovarjala o vsem skupaj. Postavila sva meje. Ampak napake niso moje, zato mi je težje. Nisem sitna, le povedala sem, katerih stvari ne bom tolerirala. Moja merila so se pač dvignila, izgleda tako, kot da bi postala bolj zahtevna. Toda bojim se novih udarcev, zato ne odstopam. Skozi vse tole pa se mi zdi, da sva oba mnogo bolj dozorela. Problem so moja čustva. Nekako vem da imam v sebi nemogoče občutke, ko bi rada, da mi na nemogoče načine pokaže, da me ima rad. Ali pa da je komu drugemu sploh kaj mar zame. Vse me tako boli, rada bi nekje podporo, njega ni ob meni, čeprav vem, da sem zase odgovorna sama. Preveč je obveznosti, otroci, služba, še po hiši popravljam sama.
Zdi se mi, da enega lepega dne ne bom več zmogla. še huje je to, da imam cilje, pa bi včasih obupala.
Potrebujem nasvet. Toda k splošnemu zdravniku ne bom šla, ker sem že prevečkrat ugotovila, da mu ni zaupati (šlo je za zdravstvene težave) in njemu res ne bom razlagala teh stvari. Tudi to, da bi me označili kot potrebno psihiatra, zaradi otrok ne bom dovolila.
Ali naj vse skupaj pač pustim?

Spoštovana Naja,
tako zelo se bojite, da bi vam svetoval pogovor s psihiatrom, pa ste sami s vojim pismom na forum storili prav to.Kako se zdaj počutite? Ste zato, ker ste se oglasili, v svojih očeh kaj maj vredni? Ne , draga moja, psihiater je le človek, ki ima na nekaterih področjih več znanja, in ga lahko zato povprašate da bi izvedeli še drugi zorni kot vaše situacije.Odločati se boste pa tako ali tako morali sami.Objektivno vaša težava sploh ni tako velika niti nerešljiva, čeprav je gledana iz vaše perspektive ogromna in utesnujoča.
Najprej morate urediti svoje samospoštovanje, to namreč šepa.(navodil bi bilo za celo knjigo, zato vam jih tu vseh ne morem posredovati)
Potem si morate izboriti prosti čas in ga smiselno uporabiti, to pa pomeni, da naj vsebuje vse tisto s čemer si ” napolnite baterije” da boste imeli dovolj moči za nadalnje obremenitve.
Te naj vam postanejo izziv- imate dovolj sposobnosti, da jih boste zmogli obvladati.
Mamo povabite k sebi na kavo ” na svoj teren “, tam, kjer ste vi gospodarica položaja.Tudi .če vas spravi v jok, ne obmolknite ampak vztrajajte pri svojem prepričanju.Prenehajte se smiliti sama sebi, z vašo materjo sta v povsem enakem položaju: obe sta odrasli ženski in materi, skrajni čas je, da se začnete tudi vesti tako.Za uspeh se bo treba truditi. Psihiatru pa le še pišite!

Najprej najlepša hvala za odgovor in upam, da ste preživeli lepe praznike.
Po vašem odgovoru se je pri meni utrnilo veliko vprašanj, pa upam, da nisem nadležna. Najprej me zanima, zakaj naj bi še pisala psihiatru? Mislite, da je z mano tako hudo? Zakaj mislite, da imam dovolj sposobnosti, da bom zmogla obremenitve? Meni se včasih res zdi, da ne bom, pa dajem vse od sebe. Izboriti si čas zase je nemogoče, ker pravzaprav je tako, da nikogar ne briga, ali imam kake želje, ali sem utrujena….vsi mi naštevajo le svoje težave, jaz pa po njihovem mnenju že bom zmogla. Mislim na partnerjeve starše, sestri, z mojo mamo pa je drugače. Sicer govori, da tako ali tako ne bom zmogla, naj se pogledam kako obupno izgledam, da sem si sama kriva, ker po njenem ne živim tako, kot bi bilo zanjo prav, da ona dosti bolj dela doma in je aktivna, jaz pa brez kondicije, z otroki ne delam prav, sicer pa je nič ne briga (?)…da samo še čaka da bi umrla. Vem, da je to pravzaprav čustveno izsiljevanje, toda nikoli do zdaj ji nisem mogla z ničemer ustreči. Mislim, da nisem ravno brez občutka in noben pogovor v celem mojem življenju še ni pomagal. Vem, da bo mama za vedno ostala takšna in da me bo dajala v nič. To vem. Ampak me kljub temu prizadene. Pa sem si rekla, da pri enem ušesu noter, pri drugem ven. Če kaj rečem, čisto “narahlo”, kaj šele, da bi res povedala kar mislim, pa je zelo hudo. Z razumom sem se že odločila, da bom opazke preslišala, toda jih vseeno slišim. Ne krivim mame, je pač takšna.
Imate pa prav, da je moje samospoštovanje nizko. Vem, da imam kvalitete, toda nimam tega in onega, nisem lepa, nisem dokončala študija in to obremenjuje mene, povrhu pa slišim še od mame. Pravzaprav pa sem mislila, da sem s tem že zdavnaj opravila, pred leti, ko sem se ločila, bila skoraj pet let samska, vmes pogoltnila ogromno knjig, ki moram reči so mi pomagale. Med drugim sem brala tudi knjige , ki govorijo o tem, kako si dvigniti samozavest. Ja, na razumski ravni vem, da imam kvalitete, toda…Upam, da razumete. Torej, zadevo z mamo dajem bolj na stranski tir. Bolj pereče je to, da sem v tem času, ko je partner odsoten obremenjena. Saj življenje teče, toda štete so mi minute, vsak dan, vsako minuto. Pogrešam partnerja, prostega časa ni, za vse skrbim sama, letošnjo zimo sem dvakrat jedla antibiotike, ne da bi ležala. To je večji problem. Kako preživeti že to leto in pol?

Upam, da nisem bila predolga. Lep pozdrav.

Spoštovana Naja, ugotavljam da ste od prvega pisma dalje napravili občuten napredek vsaj kar zadeva čustveno trdost in optimizem, zdaj vas čaka le še bitka s časom.Na srečo pa so možnosti kmunikacije po elektronskih medijih tolikšne,da boste lahko s parznerjem ostali praktično v stalneme besednem stiku, doma pa iščite kontaktov s tistimi, ki ikmajo enako začasno usodo kot vi.Zmogli boste !