Starševski čvek

kako dopovedati možu

Default avatar
Kako naj dopovem možu, da glih tak deloholik ne rabi biti. Namreč mi pridemo na vrsto če le ima kako minutko prosto. Po navadi mož vstane ob 4h zjutraj, dela doma do 8-9 zjutraj na računalniku, gre v pisarno in dela do 6-7 zvečer.

Seveda vmes nič ne je, pride domov in je utrujen in iz njega ni nič

Sej jaz razumem, da ima zahtevno službo samo mislim, da mora tudi on narediti rez in da tudi njemu pripada kaka odgovornost v naši družini. Naj omenim, da sem tudi jaz v službi in ko pridem domov me čaka vse od gospodinjstva do otrok naprej.

Doma moramo zamenjat žarnice ki so šle pregorele še pred novim letom, vrata škripajo, avto je katastrofa....in vse to čaka.
Default avatar
Predvidevam, da če toliko dela finance niso problem-
spakiraj otroke in pojdi za en teden na dopust - pa boš vidla če te bo pogrešal ali ne?

Pred tem pa me zanima a ni bil že prej deloholik - a prej te ni motilo?
Default avatar
Žarnice ne moreš zamenjat sama, vrat ne moreš podmazat ? Zakaj beži od doma, pa ve samo on sam, mogoše še ti. Ste mu pač na drugem mestu.
Default avatar
Hm, on je deloholik, ti pa???

Zakaj zarnic ne zamenjas sama? Zakaj ne poisces pomoc v gospodinjstvu?
Ne vem, samo zdi se mi, da ce bi ti stvari obrnila malo drugace, bi bil tudi moz vec doma...

Ce pa imas slucajno res pravega ekstremnega deloholika, pa nimas kaj drugega, kot da ga ljubis taksnega kot je, sebi pa olajsas zivljenje s kaksno placljivo pomocjo.
Default avatar
Moj je isti, odkar je napredoval. Od doma gre malo pred osmo, pride ob sedmih zvečer. jst skrbim za bajto in dva majhna mulca. Kmalu se mi izteče porodniška. Mene ni poslušal, ko sem mu pravila, da se sploh otrokom ne zadosti posveča: Ni pomagalo. No- deset dni nazaj je zbolel in še zdaj ni prišel k sebi (ves čas dela od doma) . Včeraj smo po dolgem času dopoldne v kafiču spila kavo. Nisem mogla verjet, ko mi je rekel: Kako paše biti s tabo in tamalim zunaj. Končno mu je potegnilo, da je čsito preveč padel v delo.
Ga pa razumem, da se tako žene. Še gradimo, tako, da morava garat za vsak fičnik.
Default avatar
Če si se poročila z deloholikom, potem v bistvu nimaš moralne pravice težiti, res ne. Če pa je bil prej drugačen oziroma je bil deloholik, ampak je bil vajin dogovor drugačen, potem pa imaš pravico težiti, ker si bila prevarana. Strinjala si se oziroma dogovorila za eno življenje, dobila pa čisto drugačnega. Kakorkoli že, če si ti zaradi takšnega stanja nesrečna, njemu pa za to gladko dol maha, potem z njegove strani to ni nobena ljubezen. Kar nekaj je takšnih moških, ki imajo družino bolj za statusni simbol. Jo je bolj nobel imeti, samo luzerji so samski. Lahko rečeš, da imaš ženo, imaš otroke, čeprav v to nisi nič vložil. Pa zvečer ne prideš v prazno stanovanje. Pa imaš s kom iti na dopust. In za praznike nisi sam. Pobereš pač smetano, narediš pa za svojo družino ne nič. Kar nekaj se jih gre družino na takšen način. Ko ima žena dovolj, se jim pa zmeša in norijo, da brez družine ne morejo preživeti. Oni, ki se s to svojo družino niti ukvarjajo ne. Deloholiki nisi slabi, boljši od alkoholikov, seksoholikov in podobne druščine, ampak stvari se v družini delajo po dogovoru. Če en goni po svoje in se požvižga na druge, tako pač ne gre.
Default avatar
Ja mož mož ni deloholik od vedno, to je postal odkar je napredoval. Seveda je za to tudi dovolj poplačan, vendar so stvari, ki bi tudi lahko malo počakale in bi mi prišli pred tem na vrsto


In seveda znam menjati žarnice, podmazati vrata in tudi sama zrihtati avto vendar zakaj pa? da pol pa res je pri nas doma v družini nepotreben, da pol pa res nima niti ene odgovornosti in da mu je pol itak samoumevno, da vse jaz postorim. Jaz nisem stroj.
Default avatar
napisala si nam premalo informacij, da bi lahko pomagali:
sta se prej razumela, je prej sodeloval...
zakaj je napredoval, ali bo še naprej napredoval, koliko mu pomni služba

a si ti zadovoljna s službo?

Postavi ga za mizo, povej mu točno kaj te moti, in kaj želiš in ko ti on pove svoje mnenje boš lahko vprašala kaj naj zdaj.
Ker če si mu že vse to lepo povedala pa ni nič - potem ga več ne zanimate in nimate mesta v njegovem življenju.
Če pa nisi pa sploh mogoče ne ve, da se ne strinjaš z njegovim delom..
Default avatar
[quote=""zaskrbljena žena""]
Ja mož mož ni deloholik od vedno, to je postal odkar je napredoval. Seveda je za to tudi dovolj poplačan, vendar so stvari, ki bi tudi lahko malo počakale in bi mi prišli pred tem na vrsto


In seveda znam menjati žarnice, podmazati vrata in tudi sama zrihtati avto vendar zakaj pa? da pol pa res je pri nas doma v družini nepotreben, da pol pa res nima niti ene odgovornosti in da mu je pol itak samoumevno, da vse jaz postorim. Jaz nisem stroj.[/quote]

Glej, moz pac dovolj zasluzi, da lahko placa nekoga, ki bo opravljal "tezaska" dela namesto njega. In verjetno tudi tebi lahko placa pomoc v gospodinjstvu.

Zakaj si tako zadrta? Pa vzami eno zensko, ki ti bo 2x tedensko pospravila in zlikala, njen moz ti bo pa zamenjal zarnice in podmazal vrata. Posledicno bos ti veliko manj zatezena in zoprna in ne bos stresala svoje slabe volje na moza, on bo pa imel vecje veselje biti kako uro vec doma in posledicno vec energije za vaso druzinico.

Ob nekem zadrtem mozu bi bila tudi jaz doma vedno utrujena ...
Default avatar
No vidiš! Jaz sem bila pa deloholik (in sem še zdaj malo), ne da bi imela nevem kakšne finančne koristi od tega. Pač za normalno preživetje.

Hvala Bogu, doma ni bilo nobenega sitnega dedca, ki bi mi to očital.

Gre za življenjski stil in težko ga boš spremenila. Če ti je kaj do njega, ga boš podpirala. Če pa samo na svoj ego misliš, bo pa težka.

Pa ne zdaj začet s tistim: saj ne mislim na svoj ego, ampak samo na malo pozornosti .... blablabla. Tega deloholik ne bo razumel. ˇ§alo pozornosti" mu nič ne pomeni, kadar je v svojem elementu.

Kvaliteta življenja je relativen pojem.
Default avatar
Meni osebno tudi deloholiki niso čisto nič problematični. Jaz bi takoj bila za takšen dogovor. Eno uro zvečer nežnosti in pogovora zame, nekaj ukvarjanja z otroci, drugače pa delaj, če hočeš. Seveda meni plačaš pomoč v gospodinjstvu. Jaz bi bila več kot srečna. Srečnješa kot z moškim, ki bi se mi cele popoldneve in večere valjal po kavču, da tistih, ki hodijo popivat in športat ne omenjam.

Problem je v tem, da se te stvari delajo po dogovoru. Če so po dogovoru, se obe strani dobro počutita. Če ni dogovora, se ena stran počuti ogoljufano, prevarano, prinešeno za nos in to je občutek, ki se ga ne znebiš. Iz tega pridejo ven večne zamere, prek katerih nikoli več ne prideš in odnos gre v nepovrat. Če ne jutri, pa pojutrišnjim. Preverjeno.
Default avatar
Od vseh felerjev, ki jih moški lahko ima (in gotovo ima kakšnega), je tale daleč najboljši. Ampak vse mora biti po dogovoru. Kjer ga ni, so zamere. Kjer so zamere, bo sledila ločitev.
Default avatar
[quote=""moje mnenje""]Jaz bi takoj bila za takšen dogovor. Eno uro zvečer nežnosti in pogovora zame, nekaj ukvarjanja z otroci, drugače pa delaj, če hočeš. [/quote]


Deloholizem ni "ljubezen do dela". Deloholizem je beg od intimnih odnosov s svojimi bližnjimi, zato si deloholik namenoma noče življenja organizirati tako, da bi imel čas za partnerja in otroke. Za okolico je deloholizem morda že neproblematičen, za družino pa enako uničujoč kot vsak drug beg v odvisnost.

Ti kot odrasla ženska imaš vso pravico, da si za moža izbereš nekoga, ki bo vajin odnos zreduciral na raven površinskosti, ker drugačnega ni sposoben furat, nimaš pa nobene pravice takega moškega izbrat svojim otrokom za očeta. Otroci potrebujejo starše, ki ne bežijo pred njimi in ki jih ne daje groza pred intimnimi vezmi.
Default avatar
ampak zanimivo res, kako ste vsi prepričani, da so deloholiki ful mastno plačani.
Moj dela od 8. do 16. (uradno!), neuradno pa vsak dan še uro, dve, tri, štiri - včasih tudi pet - več.
Načeloma prihaja domov okoli 18.30 do 19.00. Plača (s prevozom in nadomestilom za prehrano) je okol 1.300 eur. To ni neki novac! Da bi npr. plačal meni pomoč v gospodinjstvu ali varuško za otroke, da tud jaz kdaj izprežem. Pa verjemite ali ne. Enostavno je v to prisiljen. Če temu rečete mobing, pa naj bo mobing. Ampak tud slučajno se v firmi nihče ne upa protestirat, ker dobi nogo. Tudi jaz sem obupana. Služba do 16., lauf v vrtec po otroke, ju preoblečt, nahranit, peljat ven ali se z njima ukvarjat, vmes vržem kako cunjo v stroj, z drugo roko pa vihtim kuhalnico. Potem pa padem dol. In za vikend, namesto da bi kam šli, se sicer on res več ukvarja z njimi, ampak jaz pa garam in drsam in ribam in perem in sušim. Zase? Nič. Že 7 mesecev nisem bila pri frizerju, odlašam in odlašam nakup prepotrebne garderobe, kakšni izhodi itak odpadejo, pa fitnesi pa aerobika. Ne upam si vpisati se v neko telovadbo, odštet 50, 60, 70 eur kolikor pač te reči stanejo, potem pa ker njega še ni iz službe, to prešpricat. Pa tudi če pride, jaz sem zvečer samo še za pod tuš pa v posteljo. In še med vikendi oddelat kar mi čez teden stoji. Pa ja, boste rekle naj on puca pa to, saj bo, samo porabil bo 2krat več časa kot jaz, pa tud rezultat ne bo isti, otroka pa ga v tem primeru res nič ne bi imela. Ni fajn.
Default avatar
Janis je napisal/a:

Deloholizem ni "ljubezen do dela". Deloholizem je beg od intimnih odnosov s svojimi bližnjimi, zato si deloholik namenoma noče življenja organizirati tako, da bi imel čas za partnerja in otroke. Za okolico je deloholizem morda že neproblematičen, za družino pa enako uničujoč kot vsak drug beg v odvisnost.

Ti kot odrasla ženska imaš vso pravico, da si za moža izbereš nekoga, ki bo vajin odnos zreduciral na raven površinskosti, ker drugačnega ni sposoben furat, nimaš pa nobene pravice takega moškega izbrat svojim otrokom za očeta. Otroci potrebujejo starše, ki ne bežijo pred njimi in ki jih ne daje groza pred intimnimi vezmi.[/quote]

Lej, Janis, jaz sem poskusila takšnega, ki je bil od štirih popoldne do polnoči obešen name. Na koncu sva prišla do tega, da je on prišel domov ob pol petih, jaz pa sem pet minut pred pol peto pobegnila ven. Kamorkoli, samo ven in stran od njega. Ne morem in nočem se z nekom družiti osem ur na dan. Alkoholikov, seksoholikov z ljubico na vsakem koncu mesta, športnih obsedencev in drugih nisem preverjala in nimam namena. Ugotovila sem, da mi deloholiki najbolj ustrezajo. Tudi ti so različnih vrst. Soseda ima tri otroke z deloholikom. Če bi se ta dva ločila (pa se ne bosta) bi otroke dobil on, ne ona, ker je on boljši starš, deloholizmu navkljub. Sta se vse zmenila že pred poroko in pred otroki, ves daj dam sta dala skozi. Ona se odpove temu, če se on odpoved temu. Vse sta se zdilala in vse super funkcionira. On pride domov šele ob šestih, ampak ve, da mu ona nikoli ne bo skuhala kosila. On ne pospravlja nič, ampak zato njej plača tgospodinjsko pomočnico in tudi ona ne pospravlja nič. Me zanjo ne skrbi niti za otroke, čeprav je on deloholik. Z deloholikom se lahko kaj dogovoriš, če si pameten in se dogovarjaš. Z onimi drugimi holiki se ne moreš dogovarjati nič. Takšnega, ki bo živel samo zame in za otroke pa sploh nočem, to je kot bi mi nekdo cegel obesil za vrat. Midve sva o tem že debatirali in nisva prišli temu do konca. Problem zakonov z deloholiki je v tem, da se nekdo počuti za nekaj prikrajšan. Če je ženska sanjala o tem, kako bosta onadva cele dneve skupaj, kako bosta vsak dan ne vem kaj počela in potem ne dela nič drugega kot cel zakon čaka njega, potem pa to je hud problem. Ampak to je šlo ali za njeno napačno predstavo ali pa za njegovo zavajanje. Pride do hudih zamer, ki se kuhajo in kuhajo, končajo pa z ločitvijo. Tega, koliko je nekdo dober oče, pa jaz ne merim samo s tem, koliko ur je z otrokom.
Default avatar
[quote=""moje mnenje""] Tega, koliko je nekdo dober oče, pa jaz ne merim samo s tem, koliko ur je z otrokom.[/quote]

Ti mešaš človeka, ki ima svoje interese (hobije) s človekom, ki doma ne zdrži in si bo zmeraj poskušal življenje urediti tako, da se bo izognil partnerju IN otrokom. Novodobne vzgojne smernice sicer trdijo, da čas, preživet z otrokom, ni važen, ampak realnost temu nasprotuje. Otroci kot bitja v razvoju nujno potrebujejo svoj čas s staršem in svojo dozo neomejene pozornosti s strani starša. Pri odraslem človeku je to drugače, ker lahko in včasih tudi moramo stvari zracionalizirat, otrok pa jih ne more in jih niti ne sme. In stvar, kjer ne prideva skupaj, je to, da je tudi deloholizem problematičen za otroke, ne samo alkoholizem. Zato, ker ti stvari gledaš s stališča odraslega človeka, ki navsezadnje lahko preživi tudi v zgolj ekonomski skupnosti, otrok pa ne.
Default avatar
Mogoče res mešam. Jaz samo ne bi sebi ali svojim otrokom hotela človeka, ki bi brez kompasa hodil skozi življenje, ves čas na nekoga obešen. In ko bi videl, da jaz ali pa otroci (že malo starejši) ne želimo njega gledati, poslušati, zabavati, streči cel dan, potem iz protesta začel delati bedarije, ves užaljen in zgubljen v svoji zdolgočasenosti in brezciljnosti. To je zame pekel. Plus, se zavedam, da ima vsak eno fejst hudo napako. Med vsemi možnomi najraje izberem to. Ne vem pa, zakaj je bi bila to ekonomska skupnost. Jaz deloholika lahko ljubim, ne bi pa mogla ljubiti pijanca. Nikoli. Niti ene sekunde. Samo prezir bi lahko čutila do njega. 200.000 Slovenk ljubi pijanca. Okusi so različni.
Default avatar
Še to bom napisala. Raje vidim, da mi petkrat na teden pride domov šele ob osmih zvečer. Raje to, kot da mi vsak dan pride domov v štirih popoldne, ampak mi pa zato vsak mesec enkrat pride domov pijan. So stvari, o katerih sem se pripravljena pogajati in sem izjemno elastično, so pa stvari, o katerih se nikoli ne bi pogajala. Zato pa sem zgoraj napisala, da stvari morajo biti dogovorjene. Če niso, prihaja do zamer, ki se kopičijo in gnojijo, dokler ni vse samo še gnojno. Kar se pa otrok tiče - oni si žal ne morejo sami izbrati staršev. Jaz bom svojim otrokom izbirala očeta po svoji pameti, moja pamet pa je tisto zgoraj napisano, tako jaz mislim, da bo za moje otroke najbolje.
Default avatar
Hm – tudi jaz bi težko živela s človekom, ki bi bil non-stop v službi. Pa gospodinjska pomočnica gor ali dol. Ne gre tu le za pucanje stanovanja, ampak tudi za odnose z otroki in za odnose med partnerjema.
Ker če moža cele dneve ni, sta možnosti le dve:
- ali jaz nimam časa zase , ker sem vsak dan po službi z otrokoma
- ali imata otroka od družine bore malo, ker sta prepuščena raznim varuškam, da si lahko vzamem malce časa zase
Podobno je z odnosom mož-žena:
- ali si žena ne vzame časa zase, ker ko oče končno pride domov, želi malce poklepetati z možem
- ali pa se popolnoma odtujita, ker ko se mož končno odtrga od dela, žena izkoristi priliko in si vzame malo časa zase

Za moje pojme je vse skupaj lažje organizirati in usklajevati, če delavnik traja okoli 8 ur, kot pa če delovnik enega od partnerjev traja 12 ur. Prepričana sem tudi, da je (sploh, ko so otroci majhni) marsikdaj enostavnjeje, lažje in manj stresno, če di dlje v službi. Tam so rezultati dela kmalu vidni in si lahko ponosen nanje, doma pa si marsikdaj crknjen, pa niti ne zgleda, da si kaj počel.

Pa ne želim si, da bi bil non-stop doma. Ampak le to, da se lahko dogovarjava o mojem in njegovem prostem času in prispevku k vzgoji otrok.
Kako prepričati moža v to, da manj dela – pa pač ne vem. Mogoče se bo obseg dela čudežno zmanjšal, ko otroci malce odrastejo in bo lahko z njimi počel stvari, ki mu bodo zanimive.
Default avatar
Kdaj je pa našel čas, da je zaplodil otroka/e ? A so sploh njegovi?