izlet z malimi otroci
Naš drugorojenec je štartal potovanja z avtodomom pri 3 mesecih pri njegovih 6 mesecih smo naredili več kot 5.000 km in splah nismo vedeli, da ga imamo. Saj je po časa prespal. Tempo smo mal prilagajali starejšemu, plan kaj videti smo delali sprot. IMeli smo izpisane destinacije, naslove, …..in smo si ogledali nekaj od teh, videli morje.
Čim manj komplicirat, tempo prilagajat, ……..
Povsem odvisno od otrok. Z enimi je lažje, z drugimi težje. S prvorojencem sem lahko že od rojstva šla kamorkoli, s hčerko je pa še sedaj pri dobrem letu kaj več kot sprehod, hitra kavica in nakup nujnih živil cel podvig. Bi zelo rada šla na obisk z otrokoma k staršem v tujino, pa ne vem, kdaj mi bo spet uspelo. Nazadnje, ko sem bila- lani junija, je bila sama pot obup.
Še vedno sem pristaš “starega pristopa”, da tako majhni otroci niso za potovanja, če res niso nujna. Tako majhen vam ne more povedat, da mu ni všeč, da bi raje spal v svoji posteljici namesto zadaj v avtu ali vozičku na ogledih mesta, da bi raje bil na domačem vrtu,domačem sprehodu. Ni nujno, da joka. Ko/če joka, je že hudo narobe, ne samo fizično.
ja, najbolje da ste doma dokler niso stari 15…
vse se da, s tem da je treba upoštevati:
– da prilagodiš hitrost potovanja, se večkrat ustaviš, izbereš mogoče ne najcenejši način potovanja, tremveč najbolj udobnega, vnaprej približno predvidiš koliko km lahko narediš v enem dnevu in predhodno rezerviraš prenočišče (nič hudega če tja prispeš že ob štirih popoldan, greš pač malo počivat ali na sprehod),
– da poskrbiš da je otrokoma (in vama) čim bolj udobno, ne potuješ npr. sredi avgusta v južno španijo oz. ne izbereš najbolj hrupnih destinacij kjer najstniki žurirajo do jutra,
– vlačiš seveda kup krame s sabo, ampak tega smo starši tako ali tako vajeni. ni bistvene razlike ali greš za dva dni ali pa za 10, samo cunj je mal več.
jaz se ne strinjam da otroci nimajo čisto nič od tega, dobro, dojenčki verjetno res ne veliko, ampak njim je pomembno da imajo mamico in atija zraven. majhni otroci pa lahko zelo uživajo, včasih namesto obiska katedrale izbereš sladoled v bližnjem parku s tobogani in gugalnicami. 3-letniki pa sploh, tudi zapomnijo si stvari. malo je odvisno tudi ali želita cele dneve preživeti po muzejih, galerijah, cerkvah… tega se bodo verjetno kar hitro naveličali. zmerna doza “kulture” pa bo tudi zanje 🙂
mi smo z našo zdaj 3-letnico bili že na treh “potovanjih” (s pojmom potovanje mislim nekaj kar ni morje v “klasičnem pomenu besede). prvič pri dobrem letu v toskani z avtom (super), drugič pri dobrih dveh na malti in tretjič pri dveh in pol v walesu. seveda vse v lastni režiji, nikakor ne bi prenesla da mi otrok tuli ker vidi gugalnico, turistični vodič pa me vleče na avtobus, ker je že 50 razjarjenih potnikov.
takšno je moje mnenje. poskusite najprej s kako bližnjo in ne preveč naporno destinacijo, potem pa boste videli.
jaz se recimo s takim pristopom sploh ne strinjam … otrok je srečen takrat, ko sta srečna starša, tu je vsa umetnost. Če sta starša zagovornika določenega načina življenja je prav, da v ta način vključita tudi otroke … če to pomeni potovanja, pa potovanja, (če domači vrt pa domači vrt!)
seveda pa se od staršev pričakuje, da znajo precenit kam lahko otroka peljejo in tudi kako se otrok odziva na določene situacije, ter se tako izognejo otroku neljubim situacijam.
pri nas je bilo podobno kot pri Nayi … s starejšim ni problema, smo lahko šli kamorkoli, mlajši pa je povsem druga pesem in smo pač šele zdaj, ko je malo zrasel spet začeli živeti po starem 🙂 … čeprav smo tudi v vmesnem obdobju potovali, le da drugače …
Aja? Od kdaj pa to? A ti je Jože osebno povedal po telefonu?:))
Seveda je prav samo “z majhnimi otroki”. S kom ali s čim? Z otroKi.
Drugače pa je res, da so otroci prilagodljivi in če nimaš kakšnih res cmerastih otrok, ki jim je vse odveč in je vedno kaj narobe (tudi taki so), se seveda da. Potem je pa vprašanje, kakšen tip človeka si in kaj hočeš ti sama od izleta. Enim se ne ljubi ves čas razmišljati na potovanju, kdaj dati otroku jesti, iskati prostor za previjanje, jih miriti, vzeti v zakup, da jim bo vroče/hladno/dolgčas/tečno…… Enim tako od izleta nič ne ostane in ko pridejo domov, si prisežejo, da ne gredo nikamor več, dokler otroci ne bodo vsaj malo zrasli. Drugim pa se zdi super, samo da niso doma in da so nekje drugje, pa čeprav morajo ravno tako ves čas okrog otrok letati. Izlet se jim zdi krasen, samo da ne sedijo doma.
Torej čisto odvisno, kakšen tip človeka si.
Ni dolgo nazaj, ko sem bila otrok. Spomini so še sveži.
Torej pred cca 5-6 letom svoje starosti se skoraj ne spomnin nobenega potovanja. Vožnja z avtom: bila mi je zoprna in odveč nekajurno sedenje. Raje bi se doma igrala s sosedovimi otroci na vrtu, kakor šla na potovanje.
Lepo mi je bilo edino takrat, ko smo šli k sorodnikom in smo se igrali z bratranci.
Starši moramo biti tudi malo egoistični. Otroci bi se najraje igrali z bratranci, računalnikom in jedli čokolado. Ampak tako ne gre. So člani družine in če se jima starša 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prilagajata čez leto, se lahko otroka tudi malo prilagodita na dopustu. Tiste, ki ste proti, si sploh ne predstavljate kako otroci lahko uživajo na potovanjih. Tudi če se jih ne spominjajo, si naberejo izkušnje, so bolj prilagodljivi itd….S starši so 24/7 in to jim je najbolj pomembno.
midva bova tamalo letos prvič vzela s sabo na potovanje, ker je stara 3 leta in ji bo že marsikaj zanimivo. Prej sva šla pa raje za kak teden sama, ker je precej naporen in nepotrpežljiv otrok in je bilo vsem najbolj luštno, če sva imela mir, ona pa je uživala pri starih starših, kjer imajo velik vrt in se razvajajo sto na uro. Čisto po občutku. Je bila recimo tudi zelo živčen dojenček, tako da si ne predstavljam, da bi jo takrat vlačila recimo na avion ali pa na dolge vožnje, ker je v avtu zganjala histerijo in bi imeli vsi pokvarjen dopust. Zdaj je pa že druga pesem 🙂
Osebno sem bila v Provansi cca 16krat v starosti otrok med 14 mesecev in 7 leti. Ko sta bila najmlajša, smo zaradi sezone na cesti več časa prebili v avtu kot potem ko sta bila stara 4 in 7.
Tudi dvomim, da je za otroka pot brez problema, po naših izkušnjah tam 800km zdržijo b.p., potem se začne… včasih je bilo super, če sta zaspala po enih 800km vožnje, ko smo se ustavili za daljši postanek, če nista smo ustavljali skoraj vsakih 45 minut. In se namesto 11 ur vozili, potem 14ur…
Na francoskih avtocestah proti provansu imas potem na koncu skoraj vsakih 20-35 postajališče z igriščem vred in je bilo to za nas super.
Poleg tega, sem vedno povsod rinila z vizičkom, po svoje je super, ker sem naložila boga in pol in mi ni bilo treba vse imeti v nahrbtniku, po drugi strani, pa je bil zadnje obisk prava pesem, oba sta sama skakala naokoli, nobenega vozička, lahko smo sli tudi kam po kakih stopnicah.. morda je vseeno razlika, ker sem vecino turisticnih atrakcij sama prehodila z njima, brez moža.
Poleg tega sem vsa potovanja prilagaja njima, nobenih galerij in podobno, zato pa živalski vrtovi, parki, igrišča in neskončne ure na peščenih plažah.