Živijo, Mojca in uporabnice tega foruma,

imam 5 mesecev starega otroka in počasi se psihično pripravljam, da bom po dopolnjenem 6. mesecu začela z uvajanjem GH.

1. Uvod v dojenje je bil precej težak in morda je ravno to krivo, da me je uvajanja GH precej strah. Zdi se mi, da sem se pri dojenju ravno dobro sprostila, pa se bo že začel proces postopnega odstavljanja. Ne vem, ali se je katera od vas srečala s podobnimi občutki …

2. Skrbi me tudi, ali mi bo do konca porodniške uspelo dojenje čez dan v celo zamenjati z GH … Namreč, zdi se mi, da imamo doma high-need otroka, kot ga definira pediater William Sears (knjigo z amazona še čakam :-)). Podojev ne omejujem z urnikom, doji se pogosto. Ne vem, ali bo malček pripravljen sodelovati z mano in vse te podoje čez dan ukiniti do konca porodniške. Ne vem, ali bo čez dan znal zaspati brez dojenja …

3. Zanima me, ali katera uvaja GH po principu baby-led weaning. Kakšne so izkušnje?

4. Kako je z dodajanjem tekočine/vode pri obrokih? Se s tem začne takoj? Ali pač ni potrebno, če se otrok po obroku GH še doji …

4. Svojemu otroku bi rada ponudila kakovostna živila; zelo sem naklonjena ekološki pridelavi ter sezonski zelenjavi/sadju. Problem pa je, kje kupiti taka živila. Najpogosteje nakupujem v sparu, kjer ekološko pridelane zelenjave in sadja praktično ni. No, kakšna jabolka, pomaranče se že najdejo. Od Ljubljane smo oddaljeni 20 km in ne vem, ali bi si življenje komplicirala z nakupovanjem eko zelenjave/sadja na ljubljanski tržnici … Najbolj enostavno bi bilo, če bi kje v okolici kdo ekološko kmetoval in bi pri njem lahko kupila vso sezonsko zelenjavo/sadje. Kje – če sploh – nakupujete ekološko pridelano zelenjavo/sadje?

Že vnaprej se vsem iskreno zahvaljujem za odgovor. Iz objav na tem forumu sem se naučila ogromno.

Lp

Pozdravljeni!

Prav gotovo je veliko mamic, ki smo se počutile tako kot zdaj vi, tudi sama sem med njimi. Pri prvem otroku sem potrebovala vsaj 3-4m, da sva z otrokom vzpostavila nek ritem in da sva premagala številne težave (strah glede dovolj mleka, ragade, močne kolike, močno polivanje,..) ko se vse uredi in končno zaneš uživati, pa ti rečejo ali kje prebereš, da je treba otroka počasi odstaviti, pri čemer večina “instant” člankov in priročnikov predvideva, da naj se to zgodi v nekaj tednih in na način zamenjave podoja z obrokom GH.

No, na srečo pri večini dojenčkov to ne “vžge” in sami dajo hitro vedeti, da jim je dojenje zelo pomembno. Pa tudi strokovne avtoritete in mednarodne organizacije danes poudarjajo, da je smiselno uvesti GH in vzporedno dojiti celo prvo in tudi drugo leto oz. dokler sta mati in otrok za to.

1. Uvod v dojenje je bil precej težak in morda je ravno to krivo, da me je uvajanja GH precej strah. Zdi se mi, da sem se pri dojenju ravno dobro sprostila, pa se bo že začel proces postopnega odstavljanja. Ne vem, ali se je katera od vas srečala s podobnimi občutki …
***Prva žlička je začetek odstavljanja, to drži, vendar dojite lahko vsaj še toliko ali dvakrat, trikrat… dlje kot doslej!

2. Skrbi me tudi, ali mi bo do konca porodniške uspelo dojenje čez dan v celo zamenjati z GH … Namreč, zdi se mi, da imamo doma high-need otroka, kot ga definira pediater William Sears (knjigo z amazona še čakam :-)). Podojev ne omejujem z urnikom, doji se pogosto. Ne vem, ali bo malček pripravljen sodelovati z mano in vse te podoje čez dan ukiniti do konca porodniške. Ne vem, ali bo čez dan znal zaspati brez dojenja …
***Nič hudega, če to ne bo šlo. Le zakaj bi moralo biti. Uvedite kosilo, zajtrk in popoldansko malico. Postopno, na pobudo otroka. Tudi če uvedete manj kot 5 obrokov, je verjetno, da bo dojenček sprejel GH, čeprav denimo GH sprejema počasi, torej v materini odsotnosti, ko bo lačen, bo vedel, da ko mame ni, tudi dojenja ni.
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4645267 (kako zamenjevati dojenje z obroki)

3. Zanima me, ali katera uvaja GH po principu baby-led weaning. Kakšne so izkušnje?
Pri nas doma so izkušnje zelo dobre. Mamice, očki, povejte, kako gre vam!

4. Kako je z dodajanjem tekočine/vode pri obrokih? Se s tem začne takoj? Ali pač ni potrebno, če se otrok po obroku GH še doji …
***Ponudimo požirek vode po obroku GH. zaradi par žličk GH še ne bo žejen, če bo pojedel več, pa ponudimo. Če sledi podoj, lahko dojenje še lep čas čisto zadošča za žejo. Ne ponujamo sladkih pijač, sadnih sokov (to je hranilo, sadne sokove se priporoča tudi, da jih razredčimo), kajti v tem primeru otrok pije, ker je sladko, ne nujno, ker je žejen (in je potem pogosto celo bolj žejen kot prej).
Pitje otroka:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=3528&t=3528 (6m, ob gosti hrani)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=993&t=993 (9m)

4. Svojemu otroku bi rada ponudila kakovostna živila; zelo sem naklonjena ekološki pridelavi ter sezonski zelenjavi/sadju. Problem pa je, kje kupiti taka živila. Najpogosteje nakupujem v sparu, kjer ekološko pridelane zelenjave in sadja praktično ni. No, kakšna jabolka, pomaranče se že najdejo. Od Ljubljane smo oddaljeni 20 km in ne vem, ali bi si življenje komplicirala z nakupovanjem eko zelenjave/sadja na ljubljanski tržnici … Najbolj enostavno bi bilo, če bi kje v okolici kdo ekološko kmetoval in bi pri njem lahko kupila vso sezonsko zelenjavo/sadje. Kje – če sploh – nakupujete ekološko pridelano zelenjavo/sadje?
***Poiščite kakšne manjše bio trgovine, poskusite na kakšni manjši lokalni tržnici. Kaj pa bližnje kmetije? V Sloveniji vsi živimo blizu podeželja, če ne celo v malem mestu ali na vasi…Ni nujno, da so kmetije prav z eko certifikatom, da imajo kakovostno zdravo hrano… V Ljubljani, Celju,… se dobi na tržnicah veliko eko živil, je pa v večjih mestih dražje kot na manjših tržnicah in neposredno na vasi. Ko pridem do malo več časa, vam bom pripela nekaj povezav, kjer še lahko začnete…. Če pozabim, me kar spomnite!

Živjo!

Jaz bi dodala svojo izkušnjo z “baby-led weaning” načinom prehoda na GH. Meni se zdi, da je to logično nadaljevanje dojenja na otrokovo pobudo, vendar zahteva od staršev kar precej zaupanja v svojega otroka. Ok, poznam tudi otroke, ki so kmalu po prvi predstavitvi GH začeli jesti kar konkretne količine hrane, vendar jih večina povečuje količino hrane zelo počasi(glede na “sosedove” otroke, ki jedo že kot “taveliki”). Moja hčerka je že od rojstva bolj med suhimi in čeprav sem prepričana v koristnost takšnega prehoda na GH, je bilo nekaj trenutkov(ko sem npr. na igrišču gledala, kaj vse so za malico pojedli otroci iste starosti kot moja mala-količino, ki jo je ona pojedla v celem dnevu!), ko sem se resno vprašala, če ne bi mogoče malo “pospešila” tega prehoda. Poleg čisto fizičnih prednosti(manj možnosti alergij, manj prebavnih težav..)se mi zdi zelo pomembna tudi psihična komponenta…..pasivno odpiranje ust proti aktivni udeležbi. Manj je tudi “davljenja” v začetku(ker otrok sam uravnava količino hrane v ustih) in pa še eno prednost sem opazila:obraz in obleke so bistveno man umazane kot pri hranjenju s kašicami. In pa nenazadnje: tudi mamice imamo pravzaprav manj dela-ni miksanja, pripravljanja posebne hrane, “animiranja” otroka, da bi ta pojedel čim več, nismo omejene z urniki obrokov…naša naloga je samo ta, da ponujamo…pogosto, raznovrstno, zdravo hrano.
Jaz se po preteku porodniškega dopusta nisem vrnila v službo, tako da se je hčerka lahko dojila na svojo pobudo tudi po dopolnjenem enem letu in se zato s prehodom na GH ni nikamor mudilo. Me pa res zanimajo izkušnje tistih mamic, ki so v službi(in prakticirajo tak način)?

Tudi moj prvi sin je po opisih high-need child, pa sva brez problemov speljala.
Nad GH ni bil preveč navdušen, tako da sva z uvajanjem zares začela šele pri 8. mesecih … Nad kašicami ni bil ravno navdušen, raje je imel hrano, ki jo je lahko držal v roki in grizljal. Jaz ga z ničemer nisem silila in je postopoma sam začel zmanjševati dojenje in več jesti (čeprav nikoli ni bil kakšen poseben jedec in še sedaj pri 2 letih nima ravno velikega apetita). Ker je bil zdrav in živahen se nisem obremenjevala s tem, koliko poje, pa čeprav je v celem dnevu pojedel komaj toliko kot njegovi vrstniki v enem obroku. Zaupala sem, da on najbolje ve, koliko in kaj rabi.
Kmalu po enem letu se je po lastni želji odstavil, pred tem pa se je že nekaj časa dojil samo zvečer.
Kar se pa spanja tiče pa smo mi pri 6. mesecih začeli z navajanjem na to, da zaspi brez dojenja. Delala pa sem tako, da sem ga podojila v dnevni sobi nato pa odnesla v posteljo in ob njem ležala dokler ni zaspal. Potem pa postopoma podaljševala čas med dojenjem in odhodom v posteljo.
Čez dan pa i bilo problemov s tem, da bi zaspal brez dojenja, ker je itak spal samo če sem ga nosila v slingu in potem kasneje če se je vozil v vozičku (v sede, ker ležat nikakor ni hotel). Ko je bil pa zvečer že dobro navajen da zaspi brez dojenja, sem ga pa začenjala navajati tudi na spanje v postelji podnevi.

Hvala vsem trem za odgovor.

Ko ljudem okoli sebe razlagam, kako nameravam uvajati GH, čudno gledajo in se začnem sekirati. No, pa se zelo hitro pomirim, ko mi začnejo pripovedovati, kako radi so njihovi otroci na začetku jedli pretlačeno banano in albert piškote :-S 🙂

Kako pa pri baby-led weaningu otroku ponudimo npr. ajdovo kašo, proseno kašo, riž, juho, zelenjavno enolončnico … skratka, hrano, ki se je ne da prijeti v roko?

Lp

Tudi jaz sem se v začetku isto spraševala glede ajde, prosa, juhe…:) Ob prebiranju tujih internetnih strani sem ugotovila, da tak način uvajanja GH ni nujno povezan tudi z zdravim prehranjevanjem(po mojih standardih). Otrok seveda lažje prime v rokico makarone, kruh, tortilje, krekerje…sploh če je to izven doma….Po mojem mnenju pa so kuhana žita bolj primerna kot prej omenjeno, zato sem se odločila, da bom hčerki hrano take konsistence jaz dajala z žličko. Toliko in takrat, ko je ona hotela. Se je pa včasih težko upreti skušnjavi, da bi nekako “motiviral” otroka še za kakšno žličko več(npr. ker je samo še ena žlička ostala na krožničku:))) bistvo “baby-led weaning” metode se mi zdi v razumevanju, komuniciranju, zaupanju , spoštovanju otrokovih želja…tehnična izvedba pa pomoje ni tako pomembna:)
pa dober tek!

Glede na to, da v naši kulturi večinoma ne jemo z rokami (pri maljnem otroku je seveda to povsem naraven način uvajanja, vzgoja pride kasneje) in da imamo mnogo jedi, ki jih skoraj ni mogoče jesti brez žlice, je povsem vredu tudi hranjenje z žličko.

Pomembno pri BLW je, da otroku ne bi ponujali nekih nerazpoznavnih mešanic raznih živil, kar je praviloma prisotno pri industrijskih kašah, torej naj otrok čim bolj čuti in prepozna, kaj je, kako je to hrano čutiti po teksturi, temperaturi, okusu in podobno.

Prosena, ovsena ali kaka druga kaša, ki jo jemo tudi odrasli, zelenjavna juha, skuta, smetana … to so jedi, ki jih ni mogoče jesti z roko. Po drugi strani pa vseeno ni treba, da je otrok pasiven. Ko jemo sami, opazujmo interes. Če otrok pokaže interes, ponudimo in opazujmo reakcijo. Če mu bo všeč, potem bo še kako aktivno kazal, da želi še jesti, torej to ni v nasprotju z BLW.

pozdravljeni!

dodam še našo izkušnjo. sama sem po prebiranju različnih člankov in priporočil o uvajanju goste hrane odločila za neko srednjo verzijo – zato, da sem zadostila “standardom” zdrave prehrane, ki sem jih osebno postavila, in zato, ker je bil mali čisto nor na žlice/pribor in smo to izkoristili; nenazadnje pa tudi zato, ker čeprav je imel zobke že pri štirih mesecih, niti zdaj, ko jih ima osem, ne zmore zares prežvečiti hrane.

tako so naši oboki mešanica žličke in t.i. “prstolizov”. običajno dobi otrok vse, kar ima v kašici, bodisi sadni, bodisi zelenjavno/mesni ali tisti z ogljikovimi hidrati, tudi v čisti obliki, v koščkih, ki jih lahko prijema, nosi v usta,… zdaj, pri skoraj desetih mesecih, to izgleda recimo tako, da dobi po žlički pretlačeno ajdovo kašo s porom in piščancem, posebej pa še koščke piščanca, pora in kašo – največkrat naredimo tako, da ga nahranimo z žličko s kašastim obrokom (sedi z nami za mizo, ko je hrana že pripravljena), potem, ko jemo mi, ki ga hranimo, pa dobi koščke… tako ima on neko zaposlitev in je ves vesel, nas posnema, ko jemo, pa še del družbe je…
mi smo ure hranjenja zdaj že kar postavili, tudi zaradi spanja in postopnega navajanja na rutino v vrtcu, kamor bo šel mali septembra. mu pa tudi med obroki ponujamo koščke sadja, doma pečene piškote, včasih tudi jogurt, vseskozi pa ima v lončku vodo/čaj, ki si jo vzame, kadar je žejen (ali kadar bi se malo poigral z njo, hehe).

kar se tiče količin: zdaj, ko imamo uvedeno kosilo, večerjo in 1 do 2 malici, poje v velikem obroku max 150 ml, zelo redko več, najpogosteje pa okrog 130 ml. na začetku je pojedel le žličko ali dve, silili ga s hrano nismo nikoli, ves čas pa se tudi polno doji, mlečnih nadomestkov ne mara in jih ne dobiva. in četudi ves čas miga in plazi naokoli, obenem pa se je meni zdelo, da skoraj nič ne poje, je lepo napredoval po teži in višini – čeprav meni res še danes ni jasno, kako in iz kje je dobil vse te kalorije 🙂

na začetku, ko smo uvajali posamezna živila, se je naš fantek zmrdoval, pojedel zelooo malo (niti dveh žličk ne), pljuval ven… ko smo začeli s kombinacijami, pa je steklo povsem drugače, bolj kot je bila hrana po okusu in obliki podobna naši, raje jo je jedel.
če dobi kaj pretlačenega, recimo sadje v kaši ali z jogurtom, pa največkrat vse pripravim kar pred njim, ko je že v stolčku. in uživa, ko opazuje, kaj delam, vmes pa mu tudi razlagam, kaj bova jedla, prime lahko recimo celo jabolko, potem še krhlje,… malo dlje traja, ampak saj je zanj to itak igra, tako da sva oba zadovoljna.

skratka, naša izkušnja je: lepo počasi, po lastnem občutku in tako, kot ustreza otroku in družini. če noče jesti, ga ne silimo (četudi je star že šest mesecev…), nima smisla, le slaba volja bo pri obeh, otroku in staršu. in če kuhate sami doma (kar jaz delam, industrijske hrane naš malček do danes še ni okusil): čim prej začnite enako hrano pripravljati otroku. boste videli, tudi odrasli se hitro navadimo na manj slano hrano, sčasoma se spet razvijejo vsi čuti za zaznavanje okusov in nians, ki jih dosežemo z dišavnicami in začimbami… seveda pa upoštevamo priporočila o prepovedanih živilih (mleko, beljak, svinjina, oreščki,…). nam se to najbolj obnese. če želite kakšen od naših “receptov”, mi sporočite preko ZS in bom kaj spisala.

sploh pa predlagam, da skušate preslišati, kaj pravi okolica, sploh komentarje v stilu “naš je čisto dobro gor zrasel, pa nismo toliko komplicirali…”. zaupajte vase, pa bo svet najlepši 🙂

srečno vsem!

Živijo,

hvala vsem za odziv.

Zdaj smo tudi mi zares začeli uvajati GH po prinicipu odstavljanja na otrokovo pobudo… polni optimizma (da bo otrok kar hlastnil po korenčku 🙂 … najbrž zaradi filmčkov na internetu, v katerih dojenčki že prvič zelo suvereno grizljajo korenje, brokoli … ob prvem “srečanju” z GH je moj sin malo po mizi premetaval tisto korenje, ga prav nič navdušeno malo povaljal po ustih 🙂 in mene je seveda takoj zaskrbelo. Ob drugem poskusu, naslednji dan, spet isto. Hm. Pa me je zagrabila panika in sem si rekla: kaj če bi zadevo malo pospešili. Parkrat sem mu nekaj koščkov brokolija in korenja kar sama dala v usta (nad tem pristopom sin seveda ni bil prav nič navdušen), naslednji dan pa jih je malček skoraj nespremenjene pokakal.

No, potem sem pa vse skupaj malo premislila, se umirila. Zdaj mu enkrat, dvakrat na dan ponudim večji kos npr. jabolka, korenja … pa ga otrok malo liže, sesa, včasih tudi kakšen košček poje, potem se pa razjezi in ga zabriše od sebe 🙂 Bomo šli pa lepo počasi …

Metoda, ja, to je tudi moj cilj, ja. Glede na to, da je sin zelo high-need oz. intenziven otrok, nimam ne želje ne energije, da bi zanj hrano pripravljala posebej. Pa saj mi s svojimi protesti niti dovoli ne 🙂

Me pa zanima še, ste vse ob uvajanju GH domov poklicale patronažno. Meni se je namreč tako zamerila s popolnoma zgrešenim pristopom k reševanju začetnih težav z dojenjem, da imam prav odpor do tega, da bi jo še enkrat domov povabila. Pride patronažna na dom s kakšno brošurico, ki je dostopna tudi na internetu? (Predvsem me zanimajo potencialni alergeni … precej informacij o njih sem zasledila že na tem forumu.)

LP

Glede patronaže: naša je sicer strašansko prijazna, četudi se ne strinjam z marsičem, kar predlaga/uči, so bili njeni obiski vedno prijetni. Tisti glede hrane pa priznam, da ga ne bi bilo treba – večino stvari pove, identično kot pediatri, skladno z doktrino “kašaste hrane”… skratka, principi, ki so čisto nasprotni z BLW pristopom. Brošure pri nas ni bilo, le listek, kdaj naj bi začeli kaj uvajati in kaj so prepovedi… skratka, i-net (že samo ta naš zlati forum o dojenju), pa morda Velika paparica za male papavčke in kaj podobnega je – vsaj po mojem – več kot dovolj… Na koncu je namreč silno preprosto: narediš tisto in tako, kar in kot odgovarja otroku in družini.

In še replika glede priprave hrane za malega: saj lahko na začetku dobi kaj kuhanega, kar nima še nepoznanih snovi, pa je bilo skuhano za ostalo družino… meni je kuha resda hobi, a priznam, če pripravljaš vse doma, sam, je ob takšnem otroku res naporno. Pri nas je danes tako, da kuham enako za vse, pa je 🙂 Seveda pa naredim večino zvečer, vnaprej, ker čez dan, ko sva z malim sama, ni časa niti energije delati kaj več, tudi naš mali je zelo aktiven.

Vso srečo in LP!

Da se spet malo javim, kako nam gre z BLW …

Malo se nam je zataknilo: ko korenje, bučke, cvetačo postavim pred sina, jih noče več niti prijeti v roke; najbolje nam gre s krhlji jabolka, ki jih rad zagrabi, nese v usta, kakšen košček tudi odgrizne, pljune ven, ali pa ga bolj kot ne po nesreči pogoltne.

Sem poskusila tudi tako, da sem sadje/zelenjavo pretlačila z vilico in mu jo ponudila z žličko … prvič še odpre usta, drugič pa ga ponavadi ne shecam več 🙂

V kratkem bo star sedem mesecev pa ne vem, ali bi me moralo že kaj skrbeti tole ne preveč uspešno uvajanje GH.

Aja, kako pa rešujete situacijo, če je hrana bolj “sluzasta” in mehka … npr. banana. Če jo sin predolgo valja po rokah, postane prespolzka, da bi jo še naprej držal, če jo stisne premočno, se mu kos prelomi.

LP

Draga nutellanutella,

glede na naše izkušnje bi vam po opisanem predlagala, da se niti slučajno ne sekirate, ker bo dete staro skoraj 7 mesecev – bo že začel več jesti, ko mu bo do tega in ko bo pripravljen (naš fant je, recimo, “zaluafal” nekje pri osemih mesecih, potem pa je šlo v naslednjih 2 strmo navzgor); ne omejujte se na ponujane hrane samo pri obroku – košček kruha, domači zdravi piškot, košček sadja, požirek soka/čaja/vode, vse to in še kaj paše tudi vmes; morda se vsedeta kar po turško na tla, pokrijeta nogice splenico, zavihata rokave in oba pomalicata; poskusita kaj pojesti tudi na sprehodu, v vozičku;

Sicer vam nočem pametovati glede BLW in tega, kako strogo se držite teh principov. Spoštujem vašo odločitev. Lahko pa vam napišem, kakšno dilemo sem imela sama okrog BLW principov… Poskušala sem s koščki, pa malo z žličko, pa spet koščki, vsega po vrsti… in jih je mali sicer prijemal, nekaj malega tlačil v usta, jih “pocuzal”, nekajkrat se mu je zaletelo, ker še ni bil sposoben gristi… pojedel pa ni kaj dosti, niti za dve žlički ni bilo vsega skupaj, če seštejem vse drobtinice 🙂 In potem sem še enkrat prebrala tudi članek o GH, ki ga je tudi vam posredovala Mojca LLL… med drugim o tem, kako še danes nekatera ljudstva hranijo svoje dojenčke/malčke tako, da mati malo prežveči hrano in jo da zatem v usta otroku.
Pa je naredilo “klik”, da sem se vprašala, kaj sploh želim doseči. Odgovor: da otrok spozna različno hrano, tako po strukturi kot okusu, ter da začne postopoma še kaj razen mojega mleka sestavljati njegov jedilnik.
Sledil je kompromis: 1. dobival bo hrano v obliki, ki jo zmore pojesti, torej tudi ukašeno; 2. postopoma bom večala koščke in povečevala gostoto; 3. čim večkrat pripravila hrano pred njim (recimo pretlačila banano v posodici pred njim, olupila krhlje pomaranče in jih pretlačila, pa avokado, naribala jabolko,…); 4. jedel bo tudi hrano, ki jo jemo mi in jo on pač sme jesti (malo v koščkih, malo pretlačeno); 5. vedno bo imel tudi hrano v kosih, ki jih lahko nosi v usta.

In nam to deluje – za ilustracijo naš prehranjevalni dan:
– za zajtrk na vodi kuhani in grobo zmleti ovseni kosmiči s pretlačeno banano in jogurtom, je po žlički;
– za malico pred njim pretlačim banano ter olupim in naribam jabolko (vmes se igra s celimi sadeži, jih tipa, potem pa dobi še kose); kašo poje po žlički, dobi pa tudi kose obeh sadežev, da jih še sam nosi v usta;
– za kosilo jemo telečjo obaro – mali dobi svojo porcijo ukašeno (zmleto v mlinčku) in ob tem še v posodici malo “nepredelane”, s koški zelenjave, mesa in tekočino, pa še kakšno skorjo kruha mu dam zraven v roko;
– za popoldansko malico poje jogurt, po žlički; zraven dobi še mali piškot v roko;
– za večerjo ponudim ukašeno korenčkovo juho z rižem (ker sladkih kašic ne mara preveč – hura!) – danes so v teh juhi že malo bolj grobi koščki, na začetku pa je bila čisto gladka, poje jo po žlički; obenem dobi zopet kos kruha ali prepečenca, da ga drži v roki in nosi v usta.

Vedno ali vsaj čim večkrat jem(o) skupaj z njim, vedno lahko “paca” po hrani in jo raziskuje, poskuša jesti s svojo žličko, hrani mene/atija,… skratka, hrana je veliko odkrivanje, zabava, prijeten dogodek v dnevu. In vse kuham doma, tako da so tudi “ukašene” zadeve pod kontrolo glede sestavin 🙂

In nenazadnje: po mojem mnenju je vsak način uvajanja GH, ki je skladen s siceršnjimi prehranjevalnimi navadami v družini, pravi, In sploh ni važno, kaj pravi okolica. Če sem vam z zgornjim kakorkoli olajšala dvome, super, če ne, pa prosim, ne razumite, kot da želim spremeniti vaš način uvajanja GH!

Vso srečo, pa lep pozdrav (do naslednjega pisanja),
M.

Metoda, hvala za izčrpen odgovor. Jedilnik imate super, nam je pisan na kožo, se lahko povabim? 🙂

Ugotavljam oz. sem že ugotovila tudi sama, da se bo uvajanja GH treba lotiti drugače. Bolj sproščeno. Še vedno seveda tako, da prisluhnem otroku. Pač, kosi zelenjave in sadja pri nas ne grejo v promet 🙂

Danes, na primer, sem mu po žlički ponudila pretlačeno ajdovo kašo z jabolkom. No, in je je celo nekaj pojedel 🙂

Moram pa pri ponujanju GH prav loviti primerne trenutke: biti mora dobro naspan in dobro razpoložen. Ker potrebuje precej spanca, je to prava umetnost 🙁

LP

nutellanutella, kar povejte, kdaj pridete, pa bom pripravila še za dva zraven 🙂

še nekaj glede GH: pri nas je absolutno zmagal paradižnik (v omaki, kot juha, pa skupaj s testeninami, sploh pa česšnjevi paradižniki, ki jih prerežem na pol in jih mali “pocuza”… edina hrana, ki je po treh mesecih, odkar jo je spoznal, še vedno enako velik hit).
sadje pa postaja zdaj bolj aktualno, sploh (pretlačene) breskve, jagode in podobno sočno sadje… jabolko in banano še vedno uspemo pojesti le skrito v kašo ali pa v kombinaciji z malino ali borovnico.
in še to: na začetku sem jaz hrano ponudila takoj, ko se je mali zbudil, ali pa sem ga prej malo podojila, ker je bilo drugače vse skupaj eno veliko mučenje za oba. in absolutno je delovalo, da jemo skupaj in da ga še s čim animiramo, saj mu še danes po nekaj žličkah postane dolgčas… proti vsem načelom, ki sem si jih postavila prej, kot teoretična mama. ampak deluje pa 😉

držim pesti za vas!

Oh, mi se še kar v krogu vrtimo …

Metoda, ker ta način, da mi otrok med hranjenjem sedi v naročju, sploh ni več deloval (prvič, ker ga jaz nisem dobro videla; drugič, ker se je on zarotiral od mize in ga nisem več mogla pripraviti do tega, da bi se spet k mizi obrnil), sem poskusila s predlaganim … lepo na tleh. Pogrnem dekico, podložim ga z vzglavniki (ker ne sedi še čisto samostojno) … sprva je kar dobro kazalo 🙂 no, zdaj, po par poskusih, pa moram imeti precejšnjo srečo, da nekajkrat odpre usta. Kaj pa vem, najbrž čuti, da sem že malo nepotrpežljiva (saj veste, mame in tašče so pri tej starosti otroka že prav uspešno pitale :)).

No, meni ga je itak najlažje podojiti 🙂 in če bi bilo čisto po moje, bi se res popolnoma prepustila odstavljanju na pobudo otroka … samo danes je sistem pač tako urejen, da gremo ženske pred otrokovim prvim rojstnim dnem v službo, zato je treba otroka navaditi na GH.

Zadnjič sem pred njim jedla mineštro in še njemu ponudila nekaj žličk tekočine, pa jo je kar rad posrkal … in sem si rekla: aha, mogoče mu pa bolj ustreza bolj tekoča hrana. Pa sem mu iz jabolk skuhala kompot, jabolka tudi lepo fino pretlačila; juhico iz riža in korenčka sem obdelala s paličnim mešalnikom. Ne vem, če je milimeter hrane vase spravil 🙂

Pa saj vem, kaj je vzrok za to situacijo … da pač ni pripravljen. Včasih (ko ima res dober trenutek) me prav prijetno preseneti in tudi kaj poje (in to brez odpora), jaz pa se preveč zagrejem in ob naslednji priložnosti, ko mu ponujam GH, pričakujem enak “entuziastičen” odziv, ki pa ga ne dočakam 🙂

Si niti ne znam predstavljati … kako pa to zgleda, če otrok GH sprejme z navdušenjem? 🙂

LP

Dragi vsi,

spodaj prilagam kopijo zasebnega dopisovanja med nutellanutello in menoj. Najprej nisem hotela “smetiti” foruma, a mi je kasneje napisala, da ji je prišel nasvet stolčkom in umirjanjem prav. Zato za vse tiste, ki boste mogoče v podobni situaciji, še nekaj branja.

“se kar strinjam, da narava uvajanja GH ni tako zakomplicirala… in če pomislim, kako smo zakomplicirali mi sami, je po eni strani smešno, po drugi pa zelo žalostno.
ravno zato pa sem napisala, da je treba zaupati sama sebi. kar je blazno težko, ker okolje strašansko pritiska na nas, z vsemi informacijami in nasveti od babic, tetk, drugih mamic (ups!), da o pediatrih in proizvajalcih hrane ne govorimo.
odkrito priznam, da tako negotova, kot sem bila ob začetku uvajanja GH sama, nisem bila niti v prvih dneh z malim fantkom doma, pa čeprav je takrat šlo skoraj vse narobe… polna glava tega, kaj se sme in česa ne, pa kako biti previden, potem povsem nasprotujoči si nasveti na različnih koncih… kuhanje je sicer moj hobi, a je v tistih tednih postalo prava mora. da o tem, da je bilo več dela s pripravo in pospravljanjem kot pa samega hranjenja niti ne omenjam… in potem slaba volja, nemoč, obup. zato še kako razumem tvoje trenutno počutje.
kaj je nam pomagalo, poleg tega, kar sem že napisala:
kupili smo stolček za hranjenje. ker hranjenje v naročju ni in ni steklo, v ležalniku še manj, sede na tleh pa je bila v začetku tudi pri nas katastrofa… in ko je mali dobil svoj prestol, smo ga preprosto posedli k mizi. pa je bil nekajkrat le zraven, ko sva jedla midva, pred njim pa njegov krožnik z nečim, kar bi lahko jedel, če nič drugega ne s kosom kruha… pa je nekajkrat gledal, potem se je začel igrati, vmes sva malo poskušala s kašicami… ne, ni pojedel veliko, mogoče dve žlički. je pa opazoval in komentiral. predvsem pa smo se med tem vsi trije sprostili…
in, ja, to je bil po moje tisti prelomni trenutek za nas. da ni bilo več tistega krča, kaj pa zdaj, zakaj ne je, shira bo ipd. v nekaj tednih je na tak način dete začelo jesti. vsaj večerno kašico, čez dan pa je bilo težje, ker sva bila sama. a sem se odločila in sem tudi takrat jedla z njim. on kašo iz hruške, jaz celo hruško, ki jo je lahko raziskoval… resnično pa se je odprlo, ko sem se sama toliko umirila, da sem si rekla: bo pa spil več mleka, shiral ne bo! vzporedno s tem sem nehala “komplicirati” in šla preprosto na enako hrano za vse, seveda prilagojeno dojenčku. tako je hranjenje postalo prijeten, ne pa stresni dogodek. ne vem, ali je mali to čutil, tudi ne, če je bilo zanj to odločilno. vem le, da tam nekje od osmega meseca dalje, morda celo od devetega, vedno vsaj nekaj poje. in da pri tem uživa. mogoče prej ni bil pripravljen na GH – konec koncev je zares zanimanje za to začel kazati šele takrat, ko je sedel pri mizi v svojem stolčku, takrat je tudi čisto suvereno sedel, postajal spretnejši z rokami…
…če se vrnem k tvoji izhodiščni misli, bi rekla, da otroci očitno bolje vedo, kdaj je zakaj čas. konec koncev nas je komercializacija prehrane pripeljala tako daleč, da se promovira uvajanje GH že po četrtem mesecu! zakaj že?! ko pa obenem obstajajo raziskave, ki dokazujejo, da še konec prvega leta materino mleko pokrije 75% vseh otrokovih potreb!!
skratka, kaj je prav in kaj je narobe? nimam pojma. vem le, da me je naša izkušnja naučila, da se ne bom več sekirala, če naslednje dete ne bo želelo jesti pri šestih mesecih. ker je takrat moje mleko še vedno absolutno dovolj… in ker noben mladiček, tudi človeški ne, ni tako neumen, da bi bil lačen. konec koncev je to nagon, zdrav otrok bo jedel, če bo lačen!
kar se tiče vsebine, količine in oblike pa: še danes, ko ima mali uvedenih pet obrokov, se včasih vprašam: ali to fizično zmore pojesti? pa ima zunaj dvanajst zobkov. in niti pri dvanajstih zobkih dete ne zmore gristi jabolka, žal. saj se igra z njim, odgrizne košček, dva, jih premetava po ustih, malo iztisne sok, to je pa to… je prav, da mu (četudi še ne zmore sam jesti jabolka) obenem damo jabolčno kašo? najbrž je – če bi živeli kje v divjini, bi pač mama tako daleč prežvečila hrano, da bi jo malček lahko pojedel, a ne? kot sem že napisala, sem ravno ob takem razmišljanju naredila kompromis med BLW in “klasičnim” načinom uvajanja GH…
o animaciji otroka med hranjenjem pa: če je dete živahno, če tudi sicer ne zdrži pri miru, je najbrž normalno, da se tudi hranjenja naveliča dokaj hitro. kje je tista meja, kako ga zamotiti, kako daleč pustiti to, ga lovimo s hrano po stanovanju…? spet moja: poskrbim, da mu med hranjenjem ni dolgčas; to je pa vse, ko dvakrat zapored pokaže, da noče več, nehamo.
če povzamem: naš falot je čisto ta pravi interes za GH pokazal šele pri osmih mesecih, morda še malo kasneje. in ko se pogovarjam z drugimi mamicami, so redke izjeme dojenčki, ki začnejo jesti GH prej res z veseljem. tako da le pogumno!”

Pozdravljeni!

Moram se vsem sodelujočim v tej temi zahvaliti, ker ste me pomirile, ko vidim, da nisem edina, ki se ubadam s težavami pri uvajanju GH. Metoda, ko berem zadnji post, se mi zdi kot bi ga jaz napisala. Moja punčka bo čez nekaj dni stara 7 mesecev in GH poje praktično nič. Seveda sem jaz zaradi tega povsem na dnu, ker me ves čas skrbi, da je kaj narobe. Zdaj sem se pa malo zamislila in ugotavljam, da pa očitno še ni povsem pripravljena. Res je, da je “zasvojena” z dojenjem in bo očitno prehod na GH trajalo nekoliko dlje kot sem predvidevala (saj vem, pri otroku res ne moreš nič predvidevati). Sem se odločila, da bom zavestno poskušala narediti hranjenje bolj zabavno, bolj aktivno zanjo in manj stresno zame. Predvsem pa moram takoj nehati poslušati ostale mame, katerih 7-mesečniki pojejo ogromno. Hvala še enkrat za vaše izkušnje, se takoj počutim bolje.

lenika83, zelo sem vesela, da vam je lažje, ko ste prebrali naše izkušnje!
in prav zato imamo ta forum, da si preko izmenjave izkušenj olajšamo (in polepšamo) vsakdanjik z otroki 🙂 ker če bereš knjige in poslušaš ostale mame, se (včasih) res zdi, kot da je s teboj in tvojim dojenčkom nekaj narobe – enkrat zato, ker noče jesti, drugič ker skoraj nič ne spi… in če kaj, povsem drži, da pri otroku ni nič tako, kot predvidevaš, da bo 😉

lenika83, če tebe skrbi pri 7. mesecih, hmmm, kako bi potem moralo mene skrbeti pri dopolnjenih 8. mesecih 😀

Moj sin še vedno ne poje praktično ničesar. Pa se trudimo: imamo stolček za hranjenje; ga animiramo; poskušamo tudi v vozičku, pa v naročju; ponujamo pogosto, ponujamo, ko smo vsi za mizo; lovimo najboljše trenutke – ko je spočit in dobre volje itd. itd.

Vse skupaj je zelo težko. Ne gre, da se človek ne bi vsaj malo sekiral 🙂 Je pa naš otrok zelo, zelo high-need oz. intenziven. Mogoče je to vzrok.

Ima še kakšna mama podobne izkušnje z uvajanjem GH pri intenzivnem otroku? The Fussy Baby Book sem prebrala … pravi, da se high-need otroci dolgo dojijo (kar meni ne predstavlja problema … bolj je to problem za okolico).

LP

Morda lahko pripnem še te izkušnje, če bo katero zanimalo… mnogim ne steče uvajanje GH ob “uradnem” času za začetek.
Dojenček/malček zavrača gosto hrano:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4607081 (6m, začeli bi, pa ne gre)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981713 (7m, zelo majhne količine)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979001 (7m, ne gre)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=127&t=127 (7m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=383&t=383 (7,5m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981913,1981960#msg-1981960 (8m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4932792 (8,5m, izkušnje mamic, skrbi pred službo)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979890 (9m, poje zelo malo)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1136&t=1136 (10m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981008,1981021#msg-1981021 (10m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978614,1978614#msg-1978614 (10m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980834,1980841#msg-1980841 (10m, dojenje na 2h)