Anoreksija (članek)

Kaj je anoreksija nervoza?

Anoreksija nervoza je motnja prehranjevanja, ki izvira iz strahu, da bi postali predebeli. Rezultat takega neutemeljenega strahu sta samohoteno stradanje in precejšnja izguba telesne teže. Poleg shujšanja lahko neprehranjenost sproži tudi hormonsko neravnovesje, (anemijo), neredno bitje srca, krhke kosti in mnoge druge probleme.
Ponavadi je to stanje med zgodnjo adolescenco in zgodnjo odraslo dobo, čeprav se lahko pojavi tudi kasneje. Anoreksija je nevarna, zato je treba zdravniško pomoč poiskati že na začetku te bolezni. Zgodnje zdravljenje pomaga, da bolezen ne napreduje. Motnje so lahko v nekaterih primerih izrazito odporne na zdravljenje, zato je nujno potrebna hospitalizacija. Kar 15% anoreksikov med hospitalizacijo umre zaradi zapletov.
Čeprav se bolezen osredotoča na hrano, je glavni vir v duševnosti. Stanje se pogosto začne z razmeroma normalno željo po shujšanju za nekaj kilogramov. Ker pa dieta le začasno omili osnovne duševne težave, stanje pogosto zelo hitro postane kompulzivno. Prizadeti se vse manj hrani, dokler s hranjenjem povsem ne preneha. Anoreksike obsede spačena samopodoba in samega sebe vidi predebelega, čeprav je resnica prav nasprotna. Prav ironično je, da oseba naredi pravi obred iz pripravljanja hrane. Prav navdušena je nad različnimi recepti za pripravo hrane in kuhanjem, vendar hrane nikoli ne zaužije, še zlasti ne v prisotnosti drugih. Včasih se med obdobji stradanja pojavijo obdobja žretja in očiščevanja (bulimija), zlasti tedaj, ko poskuša ponovno dobiti normalne navade hranjenja. Skoraj pri polovici anoreksikov na neki določeni točki sledi tudi obdobje bulimije. Nekateri se v strahu pred pridobivanjem telesne teže pretirano ukvarjajo s športom ali pa zlorabljajo odvajala.

Vzroki

Nekatere študije sicer dokazujejo, da imajo lahko pri nagnjenosti za anoreksijo določeno vlogo geni. O tem priča tudi dejstvo, da so bolj ogroženi posamezniki iz družin, v katerih se pojavljajo depresija, alkoholizem, debelost ali motnje hranjenja. Poleg tega obstaja nevrološka povezava med vzorci hranjenja – zlasti dietami in stradanjem – ter živčnim in hormonskim sistemom, saj sta lakota in njena potešitev z uživanjem hrane nagonski dogajanji, ki ju uravnavajo določeni možganski predeli. Vendar večina znanstvenikov meni, da je ključnega pomena duševnost.
Veliko strokovnih polemik je bilo posvečenih vlogi neprimernega starševstva. Anoreksiki izvirajo iz družin z visokimi zahtevami za doseganje ciljev, pogosto so perfekcionistične, kompulzivne tudi na drugih področjih življenja, zlasti v šoli. Zanikanje vedno spremlja želja po tem, da ostanejo suhe. Za osebe z anoreksijo je značilno zanikanje, da je sploh kaj narobe, kakršna koli zaskrbljenost, ki jo izrazijo drugi, pa jih zelo razjezi in se pred njo branijo.
Zdravje vsake osebe izvira iz dobrega odnosa do okolja v katerem živimo. Večina anoreksikov ima nizko raven samospoštovanja in čutijo, da niso vredni ljubezni. V adolescenci takšna čustva še okrepijo spolne spremembe, medijska sporočila, ki poveličujejo suho postavo, in pritiski ter napetosti v družini. Za dekleta je predvsem najpomembnejši odnos z materjo in odnos do lastnega telesa pred puberteto. Le z zdravim odnosom bo lahko sprejela svoje telo kot nekaj zdravega, lepega, dobrega. Na tak način si bo počasi ustvarila samospoštovanje do same sebe. Če pa je odnos z materjo »popačen«, preveč ali premalo globok, obstajajo možnosti, da bo zbolela za anoreksijo. Prav želja po drugačnosti glede matere jo na nek način prisili, da postane anoreksična – drugačna.
Veliko staršev doživlja ta problem, kot upor. Prav zaradi tega, ker si starši »zatiskajo oči«, se bolezen razvije. Najstniki pa ne izkazujejo upora, ampak pomanjkanje ljubezni. Ker se bojijo, da ne bodo zmogli potešiti te želje, ne odklanjajo samo hrane, odklanjajo tudi vsakršno materialno dobrino. To pa ne pomeni, da si tega ne želijo, enostavno pomeni zanj to izziv, zmaga (si nekaj želeti in se temu upreti). Skrajno hujšanje je poskus obvladovanja in nadziranja lastnega življenja.

Diagnostični postopki

Čeprav lahko nekatere metode (na primer test načina hranjenja) pomagajo prepoznati osebe, pri katerih je možna anoreksija, je najpomembnejši kazalec pretirana shujšanost brez drugega jasnega telesnega vzroka, razen stradanja. Natančno je treba preiskati kri in urin, da se izključijo drugi možni vzroki izgubljanja telesne teže. Še pomembneje je, da se ugotovi morebitno hormonsko neravnovesje ali nizke vrednosti tako pomembnih hranil, kot so kalij in cink. Pomanjkanje cinka, ki pogosto pesti ljudi z anoreksijo, zlasti tiste, ki so povrh še vegetarijanci, lahko zavre različne številne biokemijske reakcije v telesu, zavre rast in spolni razvoj. Ker lahko skrajno hormonsko in prehransko neravnovesje vodi v smrt, je pomembno stalno spremljanje teh parametrov.

Simptomi

· Precejšna izguba telesne teže.
· Strah pred debelostjo celo ob skrajnem shujšanju.
· Pretirana dieta in telesna vadba.
· Popačena samopodoba telesa.
· Nenormalna prezaposlenost s prehranjevanjem, kot je štetje vseh kalorij ali obsesivno preučevanje kuharskih knjig.
· Zaprtje.
· Suha, nezdravo bledorumenkasta koža.
· Večja dlakavost po telesu in obrazu.
· Rahla izguba las.
· Prenehanje menstruacije.
· Usihanje spolnega poželenja.
· Hladne noge in roke tudi pri normalni sobni temperaturi.
· Kronična nespečnost.
· Nepojasnjeno povečanje ali zmanjšanje energijske ravni.
· Dehidracija.
· Omedlevica.

Zdravljenje

Psihoterapija, reden zdravniški nadzor in prehransko usmerjanje morajo biti sestavni deli slehernega programa zdravljenja anoreksije. Izredno pomembno je tudi medsebojno sodelovanje različnih zdravstvenih strokovnjakov.
Zdravljenje anoreksije je odvisno od stopnje, na kateri je bila anoreksija prepoznana, in od bolnikove pripravljenosti sodelovati. Včasih je potrebno sprejeti bolnika v bolnišnico, še posebej, če je izgubil več kot 25% svoje telesne teže. Ker se jim njihovo ravnanje ne zdi nenormalno, ni lahko doseči, da prizadeti začne jesti in tako pridobivati na teži. Najhujša ovira pri zdravljenju je, da ga osebe z anoreksijo ne želijo.
Pri nas je zdravljenje usmerjeno predvsem v individualno psihoterapijo z namenom razkritja čustvenih težav in medsebojnih problemov, ki so lahko osnova tej motnji; seveda, ko je neposredna zdravstvena ogroženost odpravljena. Pomembna je tudi družinska terapija, kadar bolnik leži doma, in vedenjska terapija, ki lahko pomaga spremeniti uničujoče navade. Za cilj si je treba postaviti telesno težo, ki jo je treba doseči. Pri tem sta pomembna stalno izobraževanje o prehrani in zdravniški nadzor. Pomembno je tudi, da osebo, ki se bori z anoreksijo, ne sprašujemo o jedi, telesni teži, postavi ali šolskem uspehu, razen, če nas za to prosi. Pokazati mu je treba, da ga cenimo zaradi njegovih notranjih vrednot, kot sta pozornost in dojemljivost.
Anoreksiki so vase zaprti, molčeči, težko govorijo o svojih problemih, ker s tem priznavajo svojo nemoč. Tisti, ki so doživeli prisiljeno hranjenje na kliniki, zelo težko govorijo o tej, za njih zelo boleči izkušnji. Hrana jim pomeni še vedno nekaj nepopisno strašnega in hkrati nepotrebnega za življenje. Ta vzorec je težko preseči. V skupinah se veliko pogovarjajo, dajejo jim domače naloge, skupaj rešujejo določene težave, oblikujejo jedilnike, ki se jih načeloma držijo.
Prognoza je dobra. Približno 70% tistih, ki pomoč dobijo pravočasno, si povsem opomorejo zdravstveno, duševno in socialno. Vedeti pa je treba, da lahko nagnjenost ostane, tudi če anoreksija ni aktivna, zato potrebuje dolgotrajno vodenje in spremljanje.

Anoreksija med mladimi

Zdaj je v združenih državah več kot 8 milijonov kliničnih primerov anoreksije. V Veliki Britaniji jih je okrog šestdeset tisoč. Ni treba posebej poudarjati, da je resnično število vsaj dvakrat večje.
Rezultati raziskave, izvedene na vzorcu 40 dijakinj kažejo, da je ta problematika zelo pereča tudi med slovenskimi mladostniki. Ugotovitve raziskave potrjujejo, da:
· 85% povprašanih deklet je na dieti,
· skoraj vse se »brzdajo« pri prehrani,
· skoraj vseh je strah, da bi se zredile,
· prehranjevanje v glavnem povezujejo z občutki žalosti, napetostjo in jezo,
· večina jih je depresivnih in mučijo jih občutki manjvrednosti,
· težje izražajo svoja čustva,
· bolj se izogibajo intimnosti,
· bolj so nagnjene k impulzivnemu in nezrelemu odzivanju,
· emocionalno so bolj labilne,
· imajo več težav z navezovanjem stikov,
· kažejo večjo odvisnost od matere,
· imajo negativen odnos do svojega telesa,
· želele bi biti dosti bolj vitke, kot so.
Zaključek

Rekli bi lahko, da so motnje hranjenja značilne psihiatrične bolezni našega časa. V zadnji generaciji ali dveh, se je pozornost ljudi v razvitem svetu močno usmerila k prehrani in dietam. Hkrati je družba postajala vse bolj nestrpna do debelosti, vitkost pa se je spremenila skoraj v vrednoto. Če k temu dodamo še močno odvisnost sodobnega človeka od mnenja drugih pri oblikovanju svoje identitete ter željo Zahodnjaka, da bi imel na vseh področjih življenja niti v svojih rokah, smo že blizu plodnih tal za duševno anoreksijo (anoreksijo nervozo) in bulimijo – bolezni, za kateri je značilna patološka prezaposlenost s hrano, težo, postavo, vitkostjo in aktivnim obvladovanjem življenja.

Literatura :

· http://www.priory-hospital.co.uk/htm/anorex.htm
· http://www.ozemail.com.au/~anbulvic/
· http://www.anorexia.org/
· welleb.com/index/qanorex.htm
· Beechy Colclough: NE KAJ JEŠ – KAJ TE ŽENE, DA JEŠ!;
Debora, Ljubljana 1998
· Zdravje: Marec 1999, št. 229 – članek
· Otrok in družina: Maj 1999, št. 5 – članek
· Stop: December 1999, št.12 – članek

Originalni avtorji tega članka, oz. doktorske disertacije so :
doc. dr. Marko Bohanec, dipl.inž. Anita Škarabot

Solkan, 12.6.1999

Se zahvaljujem za razumevanje.
Originalnim avtorjem članka se zahvaljujem za izvrstno podano disertacijo.

Moj del pri tem članku je ta, da sem ga slovnično popravil, ter uredil.

Pripis :

Za tiste, ki imajo anoreksijo velja, da njihova bolezen izvira iz pomanjkanja samospoštovanja in iz tega, da občutek lakote povezujejo z občutkom kontrole in večvrednega samoobvladovanja. Izkrivljena predstava o lastnem telesu jih žene, da s stradanjem kompenzirajo občutek manjvrednosti. Tu postane stvar kritična oziroma nevarna. Predvsem pa postanejo zelo depresivni in bali se bodo jesti. Mnogi anoreksiki se bojijo, da bodo po ozdravitvi vse življenje predebeli.

To bi bilo vse.

Lep dan želim

Za morebitne komentarje, vprašanja, pohvale ter pritožbe se vnaprej zahvaljujem.

S spoštovanjem Piccolom

Originalni avtorji tega članka, oz. doktorske disertacije so :
doc. dr. Marko Bohanec, dipl.inž. Anita Škarabot