Zanimiv članek o tem, kaj pomeni za otroka ločitev staršev. Ga zelo priporočam! http://clanki.potdomov.com/odnosi/otrok-in-locitev

Meni pa žal članek ni pustil dobrega vtisa…opisuje samo posledice ločitve, nikjer pa ne upošteva, kakšne posledice ima otrok, ki živi v družini, kjer so vskodnevni prepiri, ni ljubezni med staršema, je napetost in mučno vzdušje….Halo???? Kje so pa opisane te posledice?

Citat iz članka: ”Stari ste 8 let, veste, da se mama in oče pogosto prepirata, ampak vedno ste sklepali, da tako stvari v družini pač potekajo in se bo prej ali slej vse uredilo.” ….ampak se ne uredi in problemi se ne rešujejo tako!!!!!!

Problem ločitve za otroka je po mojem mnenju velik samo takrat, ko si starša otroka vzameta za orožje drug proti drugemu. Čustveno zrela ločenca pa bosta otroku tudi v bodoče nudila vso oporo in ljubezen in ker bosta zadovoljna in srečna mu bosta s pozitivnim odnosom do življenja vcepila vrednote, ki jih potrebuje za zdravo življenje. Če pa po ločitvi vzgaja otroka razočaran in čustveno razrvran starš, ki ne obvladuje vsakdanjega življenja, pa so lahko posledice seveda hujše…vendar se to zgodi tudi, če je tak starš v zakonu.

Zelo enostranski članek, ki je zajel samo en zorni kot razmišljanja!

LP,
C.

ker je tema objavljena na tem forumu in se odprla pod skritim nickom se mi itak zdi provokacija. .. odprla pa temo zenska ki nam hoce sporocit da kljub varanju partnerja locitev ni pametna zadevsna, hahah…se pa strinjam z mnenjem Cveta, vse spekulacije so pisane pristransko, pa teme niti odprla nisem, iz komentarjev se da razbrati za kaksen blabla gre…

ce te partner psihicno, fizicno zlorablja, en v vezi vec ne ljubi, ni spostovanja, se vara itd., je jedro najgnilejse…je locitev edina resitev, predvsem za otroke…

Te posledice so omenjene skoraj v vseh člankih,ki sem jih našla po netu, še posebej v tujini. Omenjajo jih tudi vse knjige na to temo. Za otroke, hočemo ali nočemo, je ločitev zelo zelo žalostna, saj jim uniči njihovo družino in otroci si ponavadi (ne glede na pekel, ki ga doživljajo vsak dan leta in leta) želijo mamo in očeta skupaj.

Vendar večkrat res ne gre in tukaj se strinjam z vsemi razlogi za ločitev, ki jih je navedla Cvet in dejstvo je, da če starša še naprej funkcionirata kot starša to otrokom precej omili ločitev in se celo lahko sprevrže v pozitivno izkušnjo.

Npr. Imela sem vsaj 5 sošolk in sošolcev v srednji iz ločenih družin in le-ti imajo sedaj najtrdnejše odnose s svojimi partnerji, so se zelo potrudili pri izbiri in imajo krasne družine 🙂 (izkušnja, očitno…itak pa to tudi prej niso bile kakšne zatraumirane družine…)

Bi bilo pa potrebno vzgajati ljudi že od mladosti za korektne partnerske odnose, družinske odnose in podobno in jim dopovedat kakšni le-ti so (matične družine so vse prevečkrat slabe, četudi niso ločene) ter predstavit možnosti svetovanja, pri marsikaterem paru bi se to obrestovalo in bi bilo morda manj varanja in drugih deviacij, ki uničijo družine, mar ne?

No, ja, meni se tudi ta članek zdi zelo neobjektiven.

Kot sem jaz brala kake bolj kvalitetne prispevke, je bistvo vpliva ločitve na otroka v dvojem:
1 – da ne krivi sebe za ločitev,
2 – da imata starša normalne odnose in ga ne izkoriščata drug proti drugem.

In za to oboje sta odgovorna izključno starša!

Otroci staršev, ki so tega dvojega sposobni, nimajo nobenih hujših travm zaradi ločitve.

Pa še nekaj je zelo napačno napisano – piše, da mlajši so otroci, večje so travme. Po vseh raziskavah, ki sem jih jaz prebrala, je ravno obratno – mlajši otroci lažje in hitreje prebolijo ločitev (še posebno tisti do 2. leta starosti). Najtežje je otrokom v osnovni šoli, ki že veliko več dojemajo in razmišljajo.

Z joži* se strinjam, večji otroci težje prenesejo spremembe, ker imajo delno že izoblikovane predstave.
In problem je na nas starših, kako jim dopovemo in koliko se pustimo manipulirat. Od tod prihajajo vse otrokove stiske.
Ne more pa naša sreča škodit otrokovemu razvoju in prihodnosti, kvečjemu mu koristi.

. . . .in pri statistiki so nas učili, da se iz n=93 ne more preračunavat v %, ker to ni niti sto.

Kaj pa posledice, ki jih čuti otrok, če se starša NE ločita? Posledice dolgoletnega poslušanja prepirov, psihičnega in fizičnega trpinčenja (sebe ali enega od staršev), gledanja pijanega očeta, prenašanja brezbrižne matere? Če ne prej, se posledice pokažejo, ko otrok “uspešno” presadi te vzorce v svoje odraslo življenje in živi točno tako, kot so živeli starši. Kako pa bo, če drugega sploh ne pozna? Če pa vidi, da so odrasli sposobni stvari vzeti v svoje roke, bodo mogoče malce te odločnosti nesli s seboj.

Zmeraj je treba pogledat tudi drugo stran (saj mogoče članek to omenja, nisem brala do konca). Poznam nekaj žensk, ki so se ločile in so jim (odrasli) otroci rekli: mami, zakaj nisi tega storila že prej?

evo, kot bi brala svojo zgodbo. Moja dva sta se ločila ko sem imela 5 let. Kar se spomnim očeta je, da je mamo davil vpričo mene, ji grozil z nožem (ne nisem pozabila in nikoli ne bom)….šele ko sta se ločila (pa je klečal pred njo in jo prosil, da bi ga vzela nazaj, pa ni hotela), sva zaživele normalno in še danes ji pravim, da je najbolj pametna zadeva, ki jo je naredila v življenju- ta da se je ločila od očeta. Če bi ostala z njim-brrrr, sploh ne upam razmišljati o tem.