že kar nekaj časa prebiram ta forum in srkam iz njega …..pa ga ni tistega pravega recepta…in tistega pravega moškega tudi ne……..in tistega veselja do življenja, ki sem ga poznala…

pišem, ker ste mi dali občutek, da ste…da vam ni vseeno, kljub temu ste kritični in škaf mrzle vode pride vsakemu kdaj prav…

stara sem 28 let in se sprašujem kaj se mi dogaja…

začela bom kr tam, kjer ne najdem več odgovorov…sem se izgubila ali sem se spremenila??
imela sem življenje, bila sem divja, žurala, smejala, pohajala …vse kar spada zraven!!tudi ljebezenska razmerja so bila, od tistega, ki ga ne bom nikoli pozabila, do tistega, ki ga je škoda sploh omenjat…pa ja pa vse je to del odraščanja…
nekje 3 leta nazaj pa sprememba…žuri, zabava,ponočevanje..vse manj in manj sem videla smisel v takem življenju..to ni bila zavestna odločitev, ampak kr naenkrat sem se doma počutila boljše, kot drugje…mojemu fantu, s katerim sem imela nešteto problemov ravno zaradi mojega prekomernega žuranja pa je to očitno bila res huda sprememba!!!Fant, ki se je dolga leta boril za mene in si želel le moje ljubezni in pozornosti, tega kr naenkrat ni več hotel in se je odločil, da bom pa zdaj jaz sama doma brez njega…in je živel moje staro življenje…sma končala..pa ne zaradi tega, ker bi mene motilo to , da hodi ven…ampak, ker ga res ni bilo več na spregled…povedal mi je, da so mu prijatelji bolj pomembni od mene…povedal mi je, da rabi svobodo. pa sem mu jo dala ali si jo je vzel..sej to na koncu nima veze…
in takrat ti vsi govorijo, da bo vse ok, da se moreš začet spet zabavat…in pol sem tu še sama, ki se skušam analizirat in ugotovit, kaj se dogaja??kaj se dogaja?
Moje želje so se spremenile z mojim novim urnikom…imam obveznosti, službo, psa..in moje želje se kljub temu, da sem se očitno včasih imela boljše,( no vsaj smeha je bilo več!!) še vedno vrtijo okrog mirnega življenja v dvoje!!!utrujena sem, čeprav ne vem od česa….naveličana sem…moje življene je trenutno ena sama stagnacija…želje so zdefinirane…ni pa premika!!

joj joj sem nabluzla bolj, kot sem mislila!!

vsem vam pa lep pozdrav!!

Na, evo ti lojtrco:

I……..I
I……..I
I……..I
I……..I

Pridi danes ob 19,30 v CD k blagajni, gremo gledat film. nas bo več.

Lp, brklc

Po šprintu si zadihan kot pes, pri zmernem teku zadiham,…. vse ostalo boš pa še spoznala,. samo to ni na naročilnico 🙂
Bolje da ni.

V stagnaciji pridobivaš na čem drugem, tako da nič obupavati !

prav lepa hvala za povabilo a ker sem iz oddaljena od CD približno 130km bom tokrat mogla spet doma ostat :))

lp

Če prav razumem si osamljena in so tvoje želje v zvezi z življenjem v dvoje, vse ostalo pa je le posledica tega. Če je človek motiviran, išče rešitve in jih prej ali slej najde. Če motivacije in volje ni, tudi veselja do življenja ni. Mogoče je rešitev v tem, da prenehaš stopicati na mestu, se prisiliš narediti prvi korak v smeri svojih želja, potem drugega, tretjega… tako imaš vsaj možnost, da začaran krog prekineš.

Tvojemu fantu je pasalo, da si bila žurerka. Ko pa si nehala bit, pa mu to več ni pasalo. Verjetno mu je všeč igra mučenika, potem pa ko bi moral sprejeti odgovornost družine, pa prpa…

res je sem osamljena, ampak trenutno predvsem zato, ker si želim samote..nikoli nisem bila rada sama..zdaj pa mi družba ne paše in prav tega se zadnje čase bojim. prav opazujem se v določenih situacijah kako se izogibam druženju…ma sej pravim ne poznam se več in spoh ne vem ali še lahko najdem staro sebe ali bom mogla na novo začet odkrivat samo sebe in se potem tako tudi sprejet..ne vem..zmedena sem.

cec mislim, da imaš prav, da hitim…zaletavost je vedno bil moj minus..ampak moje stanje se vleče..čakam na sonček…in čakam in čakam!!

lp

že več let živim sama in me praznega stanovanja ni strah…pa kljub temu bi bilo tako lepo imet ob sebi partnerja…nekoga, ki že ve kaj hoče in mu ni več do igric!!

je to utopija??

Nobena utopija, čista reala je to. Samo – kot večkrat napišem – te zadeve niso na naročilnico (na srečo), tako da je treba počakati na tok življenja. Je pa tako – ko si najbolj želiš, takrat ni nič… Le pogum !

Na loteriji ne moreš zadeti, če srečke ne kupiš. Če si želiš življenja v dvoje, moraš nekoga prej spoznati. Možnosti je veliko. Najbolje pa je, če za začetek iščeš prijateljstvo.

Malce pozno, ampak bi vseeno pripomnil.

Glede na to, da imaš psa imaš vsaj nekoga, da ti ni dolgčas. In če ti sedaj ni za družbo pač s psom pojdi v kak bližnji park ali gozd na sprehod, si malce “prezračit” glavo in zbistrit misli.
Ko pa boš bolj družabna pa boš že šla med ljudi. Meni pomaga, da se včasih odmaknem od ljudi in grem sam s psom malce ven… Ti da mislit ta samota včasih, verjemi. Če pa je te samote preveč pa spet ni dobro. Tako da, le vzemi povodec v roke in pojdi 🙂

Naveličana,

Glej, tale tvoj sedanji kos življenja samskosti, je samo en del v celem tvojem življenju. Življenje pa je en sam proces, skupaj z vzponi in padci. Padci pa so zelo fajn, saj te prisilijo videt na čem gradiš svoje življenje. Ta čas lahko izkoristiš da ovrednotiš oz. prevrednotiš svoje vrednote.

Opimisti pravijo: kozarec je napol poln.
Pesimisti pa : kozarec je napol prazen.

Čas samskosti torej lahko izkoristiš, da sama sebe vzljubiš, in v sebi najdeš občutek da je tvoje življenje napol polno. Se je pa v življenju treba truditi. Tudi iti v družbo. Masikdo to doživlja.

Kjer je volja, je tudi pot. Torej le pojdi “kupit srečko” v obliki druženja. Ne rabiš pa takoj cilat na dobitek.
Samo postavi se v špil, na igrišče. Samo tako imaš možnost da te nekdo opazi. Predvsem pa to delaj v reali.

Praviš da si daleč. Saj ni res! Ko bi ti vedela kaj vse so ljudje pripravljeni narediti za svojo srečo!
Poznam kar nekaj parov od blizu. Skupno pa jim je, da so delali na tem.

Ajde, takoj izpod kovtra, rame nazaj, glavo pokonc, Pa v realo pokazat svojo lepoto!

Lp, Brklc

pozdravljeni,

en čas nisem nič pisala…sem se probala na sebe osredotočit in spet začet živet….dejstvo je pa tako, da še vedno v sebi ne najdem tistega veselja do življenja..v zadnjih 2 letih sem vec prejokala, kot pa smejala..imam obcutek, da mi zmanjkuje energije..danes je grozno…vso energijo sem morala zbrat, da sem prestala delavnico, ki sem se je udelezila, da ne bi bruhnila v jok…solze mi kr tecejo…

nočem se smilit sama sebi…solze so me začele utrujat…v sebi čutim jezo…
Postavlja se mi vprašanje zakaj se nimam rada??je res možno, da ti določene stvari iz otroštva toliko let kasneje znajo tako hudo ponagajat?a sem že na točki, ko rabim pomoč?kam se naj obrnem??

joj grozno..to pismo…najhuje je ker vem, da to nisem jaz…osebe, ki sem trenutno ne poznam!!!

lp

Verjetno si nekje izgubila vero v sebe, da zmoreš. Ugotoviti moraš kaj ti manjka, čega si želiš in kaj moraš za to storiti, da prideš do tega. Pomembno pa je, da začneš z majhnimi koraki in potrpežljivo. Zagotovo ti bo uspelo, ne glede na to kaj sedaj misliš. Vsi imamo kdaj tak dan, ko pozabimo da zmoremo. Takrat je pomembno tisti negativni glas v sebi utišati, ga s čim zamotiti in čim bolj ignorirati ali pa ga zavestno nadomestit s pozitivnimi idejami.
Upam, da sem zajel tvoj problem.

Živjo

Dobila si že kar nekaj koristnih nasvetov. Vsekakor pa se še posebej strinjam z brklc-jem. Vsekakor moraš najprej vzljubiti sebe.

Večino so nas doletele takšne in drugačne spremembe. Zelo hud je preskok iz študentskega življenja v službo. Seveda si lahko v službi in še živiš študentsko življenje, prej ali slej pa te ta prehod čaka. V študentskem življenju se zabavaš, zabavaš in zabavaš. Akcija ti vzeme toliko časa, da se ni treba poglabljati v SMISEL življenja. Sedaj ko si se začela poglabljati v smisel življenja, v sebe, boš morala čez to priti, rezultat tega pa bo srečno in polno življenje.

Ne moreš pričakovat, da boš dobila partnerja in postala zaradi njega srečna. To je iluzija, kateri bo sledil polom in padla boš globje. Naučit se moraš bit srečna sama s seboj. V življenje moraš vpeljati ritem. In sicer od ritma spanja, športa, gibanja, narave, prehrane… BRez ene od naštetih stvari ne bo šlo. Spati moraš dovolj ampak ne preveč (ne po cele dopoldneve za vikend ;-)). Tud če ti ne paše it na izlet, se zbrcaj ven, pojdi v naravo. Še posebej pomemben pa je šport (minimalno 4x na teden), lepo v miru počasi stopnuj ritem. Šport ti bo začel sprožati endofine, hormone sreče. Skratka zapomni si, da je šport izredno pomemben, učinke pa boš začutila po nekaj mesecih. Bližnjica ne obstaja.

Seveda je važno, da se poglabljaš tudi vase. Da bereš primerne knjige o smislu življenja, psihologiji in podobno. Če misliš, da potrebuješ strokovno pomoč, pa ti predlagam transakcijsko analizo pri dr. Milivojeviću. Na podlagi te analize samega sebe, boš prišla do spoznanj o sebi. V Sloveniji je le nekaj dobrih terapevtov, on je eden izmed njih in mislim da bi za tvoje področje lahko bil pravi. Mogoče pa pozna kdo drug še koga.

Zapomni si naslednje. Do sreče ne boš prišla drugače kot s trdim garanjem in se rednim držanjem svojega plana.

Želim ti vso srečo!!!!

PS: Večina ljudi gre čez tak proces, če že ne vsi.

Če ti bo kaj v tolažbo, sigurno nisi edina, ki se spopada z takimi težavami. Pri vsakem človeku pride določeno obdobje, ko enostavno ne veš kaj bi sam s sabo. In potem enostavno živiš dan za dan in čakaš na boljše obdobje. Včasih je tudi to dobro, samo ne sme trajati predolgo. Tudi jaz sem včasih bila vse to kar ti, vesela, žurerka, optimistka….. potem pa sem ugotovila, da nekje vmes pa mi vse to več ne diši. Mogoče nekaj prinesejo leta (jaz jih imam 30) ali pa določene spremembe, ki se ti vrinejo hote ali nehote v življenje. In na marsikaj potem gledaš drugače.
Če ti odgovori na forumu ne bodo pomagali, oz. če nimaš dobre prijateljice ali prijatelja, da bi se lahko iskreno pogovorila, bi mogoče morala razmišljati o kakšni strokovni pomoči, ker drugače te to tvoje slabo razpoloženje lahko pripelje do kakšnih zdravstvenih težav, saj veš kaj pravijo zdrav duh v zdravem telesu 🙂
meni se je tako zgodilo lani, ko sem tudi imela slabo leto, ali prevedeno, marsikaj ni šlo tako kot sem si zamislila in potem sem posledično vidla vse kozarce napol prazne in to je vleklo celo leto in na koncu leta sem imela take težave z zelodcem in dihalni organi, da sem še zdaj na tabletah, zdravnikova diagnoza oz. vzrok je bil: stres, sekiranje, …….
Tako sem se odločila sama pri sebi zavestno,da bom začela kozarce gledat na pol polne, sicer še vedno ni vse super, in verjetno nikoli niti ne bo, ampak to je življenje, in življenje ni potica.
Morala se boš začeti truditi za sebe, ker drugi se ne bodo.
Upam da ima moj prispevek neki smisel in da sem ti dala vsaj malo vzpodbude za naprej.

najprej se bi spet zahvalila za spodbudne besede…

priznam, da sem imela vceraj zelo slab dan in da danes vseeno gre spet malo lažje..sem se celo za kr nekaj ur sprostila, kar mi je neverjetno ugajalo…komaj čakam, da se znebim notranjega nemira, ki mi ne pusti ne spat ne jest…samo kar se hrane tiče se vseeno vsaj malo potrudim..pa sem kljub temu izgubila kar nekaj kilogramov…

tudi jaz se strinjam s tem, da se moram imet rada…samo se realizirat morem,nič lažjega bi rekli eni, ki imate zdrav odnos do sebe…jaz do pred kratkim niti nisem vedela, kako samo sebe v bistvu zanemarjam…in sem na žalost tudi ugotovila, da trenutno nimam pravih prijateljev vec…vse kar je ostalo je to, da me cudno gledajo, ker sem se tako spremenila…no sej se vedno obstaja tista peščica ljudi, ki me poznajo že zelo dolgo in na katere se v hudi stiski lahko obrnem…imam pa trenutno občutek, da morem sama čez vse to…najbolj pa mi pomaga moj crnuh (pes)…neverjetno je kako žival čuti s tabo…
opažam, da sem zanemarila vse kar je bilo povezano z mano…enostavno ničesar nisem več naredila samo za sebe…hvala ker mi pomagate odpret oči!!!
očitno sem res v neki krizi lastne identitete, ker to kar sem bila ne samo, da nočem bit več ampak tudi ne morem..ne vem pa kdo sem zdaj…pustila sem bom vodit notranjemu glasu in upala na najboljse…
že ko tukaj pišem vidim, da sem čisto zmedena, težko izražam svoja čustva, pisanje je konfuzno brez repa in glave—kot moje življenje…samo ne bom več gledala negativno…branja psiholoških knjig sem se lotila, športam sicer ne redno, ampak že samo zaradi psa hodim večkrat na dan na sprehod…

v upanju na boljši jutri vas vse lepo pozdravljam!!!

Reden šport ti bo precej pomagal. Predlagam, da se malo prisiliš. Tako si boš precej uredila hormone.