Anksiozne motnje in depresija
Link do specializirane foruma za tovrstne težave:
Ja JA anksiozne motnje in depresija in psihoterapevt, ki ti prikimava in govori kaj ne smeš delati, a delati moraš ravno tisto, kar on govori da ne smeš, moraš hoditi v službo, moraš opravljati vsakodnevne obveznosti, vem da te to utesnjuje, to je anksioznost, vem da psihoterapevt govori, da se moraš ravno tega razbremeniti, moje izkušnje so s psihoterapevti slabe, če ne razčistiš v glavi sama in se ne sprijazniš s situacijo in jo sama skušaš nekako počasi spraviti na normalen oz. racionalen nivo, ti noben psihoterapevt ne bo pomagal. Moji psihoterapevti, so pozaba. Njihove tablete pa tudi, s počasnim razmislekom in poizkusom racionalizacije vseh obveznosti in težav lahko to rešiš sama.
Ja, jaz sem to uspešno odpravila s psihoterapevtom, ki je bil toliko pameten, da mi je ves čas govoril, da moram čimprej imet kakšnega otroka, da se malo zamotim, ker se preveč ukvarjam sama s seboj. In še prav je imel. Dve leti tablet sta mi pomagali ravno toliko, da sem bila v času tablet res OK, ampak po prenehanju se je vse ponovilo in to 2X. Šele ko sem si rekla: “Dost mam tega sr….” in se odločila svojo energijo usmerjat drugam (res v otroka), mi je uspelo. Sedaj je od tega že 5 let in prav lepo živim.
no tako nekaj si moraš najti, tablete niso rešitev, ali pa jih jemlješ celo življenje, nič ne rešiš in se povrhu še zastrupljaš, pa naj še toliko govorijo, da niso škodljive, škodljive morda res niso, a čisto vsako zdravilo ima stranske učinke, pomaga pa tudi ne, dokler ti ne uspe v glavi razčistiti in razčistiti sama s seboj.
Prave depresije se je mogoče znebiti z lastno voljo približno toliko kot samega sebe za ušesa potegniti iz živega peska. Vsaj na začetku so pri hudi depresiji praktično vedno potrebna zdravila.
Seveda imaš ob zdravilih tudi sam ogromno dela, preden se odvadiš depresivnih vzorcev razmišljanja in se oddaljiš od okolja, ki te v tako razmišljanje sili (starši, partner).
Brez lastne volje ti zagotovo ne bo uspelo. To je prvi pogoj, da imaš željo, da se tega rešiš, torej svojo lastno motivacijo. Odvisno pa, koliko so težave hude, kakšna zdravila potrebuješ, kakšno dodatno terapijo. Če ni v hudi obliki, potem so v pomoč antidepresivi, psihoterapija, drugače pa hospitalizacija, močnejša zdravila, pomirjevala.
10 let sem bila na antidepresivih, potegnila pa sem se sama iz podna. Začela sem delat na sebi, se naučila ločit, kaj je pomembno in kaj ne, hodit na sprehode, v sebi sem se umirila, si govorila pozitivne stavke, prebirala knjige (Moč je v tebi od Luise Hay) in je šlo počasi na boljše. Zdaj sem že nekaj let brez tablet in čisto ozdravljena. Nič več napadov in strahu nimam v sebi. Ne bojim se nikogar in ničesar. Vsak dan sem hvaležna, da sem se pobrala in sem zdrava in taka hočem ostati.
Veliko sreče in moči ti želim!
Psihoterapija? Tudi psihoterapevti, sploh tisti privat, ki kujejo visoke dobičke, znajo biti po mojih izkušnjah lahko precej v riti ljudje. Če jih že misliš obiskat, jih najprej preveri na prvem brezplačnem obisku. Če se ti to da. Se ti prijazno smejčkajo, ampak bolj pomembno je, če ti dajo občutek, da ti lahko pomagajo, da so brihtni, topli, razumevajoči. Vsekakor svetujem previdnost in izbirčnost. Ker da postaneš pri nas psihoterapevt, moraš dati skozi šolanje, ki noro noro veliko stane in si ga povprečni ljudje brez finančnega backupa ne morejo privoščiti. Do naziva psihoterapevt prideš, če imaš dosti keša, tvoja osebnost pri tem ni pomembna. Torej, previdno pri privatnikih, jaz bi šla definitivno raje v neprofitne vode.
Bila na tem štiri leta nazaj. Je hudo. Sicer sama nisem bila v depresije, imela pa sem generalizirano anksioznost – strah in telesni simtomi so bili v taki ali drugačni obliki prisotni ves čas…Nekako sem šla skozi brez antidepresivov, pomagam pa si še danes s kakim Persenom in Dominorjem. Kako? Težko rečem. Ob simptomih sem se naučila samo sebe prepričati, da je to to, da me od tega ne bo pobralo in kolikor se le da poskusila ignorirati….Za to rabiš čas, ampak gre..Danes mi je ostala mogoče kakšna ekstrasistola, kake bolečine kar tako v trebuhu, ampak se da it čez to….Najdi si nekaj, kar te veseli, da se zamotiš…Jaz sem se po dolgih letih “vrgla”nazaj na knjige….Včasih sem rada brala, potem je za to zmanjkalo časa…Zdaj si ga vzameme vsak dan, pa čeprav samo kakih deset minut pred spanjem…Delaj na sebi, predvsem pa ne razmišljaj in ne razglabljaj preveč, to te samo pahne v začaran krog…Lepo bodi!