Morda res spadam v manjšino, a v povprečju imam z zdravniki dobre izkušnje. Žal smo v naši družini morali obiskati že ogromno zdravnikov, različnih specialistov, tudi bolnišnice nam niso čisto tuje. Ja, res je, včasih smo naleteli na aroganco in celo na to, da zdravnik sploh ni hotel slišati vsaj grobe zgodovine bolezni. Potem pač poveš še enkrat malo bolj odločno, a še vedno vljudno, ne pa da skloniš glavo pred njim, v čakalnici ali na forumu pa bentiš. Ko navodil ali kakšne druge razlage ne razumeš, postaviš vprašanje. Dovoliš, da celo reče, da česa ne ve in da bo pogledal do naslednjič. Da, tudi takšni so! Da se poglobijo v težavo v času, ko te ni več v ordinaciji, preverijo v knjigah ali na spletu, se posvetujejo še s specialisti kakšne druge stroke in ti kasneje posredujejo odgovor. Ampak predvsem ne smeš od njih pričakovati, da vse vedo, da so vsemu kos, da simptome po neki čudežni formuli spoznajo brez trohice omahovanja, čeprav so značilni za množico bolezenskih stanj. Samo ljudje so, danes boljše in jutri malo slabše volje, danes utrujeni, jutri polni elana.
Samo ljudje, ki jih ta protizdravniška gonja boli, jim jemlje energijo, jim ruši empatijo, ki jo rabijo. Da, nekateri SO KRIVI, obsojajmo tiste, ne pa vse po vrsti. Saj niso postali zdravniki zato, da bodo gledali v zrak, zmerjali paciente ali jih pustili umirati pred vrati ordinacij. Da jih pa stiska okoli vratu množica birokratskih spon, ko morajo preštevati, ali so že dosegli plan, to pa je idiotizem, za katerega so krivi birokrati, ne tisti ki res delajo kot zdravniki. pa čeprav so morda ti birokrati tudi končali medicinsko fakulteto.

Ninan, super si tole napisala. Mi ni treba dosti dodati.
Morda le to, da je škoda, da tako malo ljudi gleda na zdravstvo s te plati. Zdaj je bolj moderno iskati senzacije in pljuvati po zdravnikih.
Najbolj žalostno pa je, da to vzpodbujajo prav tisti, ki bi morali poskrbeti za bolj zdravo klimo in razmere v zdravstvu in med ljudmi.Tisti pri vrhu.
Tisti zdravniki, ki svoje delo opravljajo s srcem in veliko odgovornostjo, lahko v takšni klimi res zgubijo svojo motivacijo. Kako tudi ne, saj so neglede na svoje delo v očeh ljudi prikazani že skoraj kot lopovi, brezdelneži in brezdušneži. Ljudje si res sami kopljemo jamo.

Daj povej kje najdem takšnega osebnega zdravnika? Grem takoj samoplačniško če je treba.

Sama imam mešane izkušnje.
Ko je zbolel oče ,ni nihče,čeprav je bil hospitaliziran na nevrološko,zares postavil diagnoze.
So jo,post mortem….
Zmotilo me je pa to,da so se prav VSI zdravniki obnašali,kot,da vse obvladajo,kot ,da vse vedo.Napihnjenosti predstojnice dr fr žbljr B.se ne bi hotela niti spomniti… Pa še diagnoze niso znali ugotovit!
Torej,kaj je morda bistvo problema?
Da se imajo slovenski zdravniki za nekaj več,čeprav bi v konkurenci z zdravniki s kakšne druge Medicinske fakultete kaj hitro bili postavljeni na pravo mesto.
Zakaj se delajo,da vse znajo,če temu ni tako?

Imam pa tudi drugačno izkušnjo,ko so zdravili mojo hčer.
Specialisti na Ped.Infekcijski so jo hitro,prijazno in strokovno obravnavali in pozdravili.Zanimivo,da mladi specialist ni bil niti slučajno “vseveden” in nedotakljiv,pa je imel vse prav.

Tako,da so lahko naše izkušnje odvisne predvsem od konkretnega zdravnika,s katerim smo bili v kontaktu.
Drugače na znam povedati.

Naletela sem na vsaj tri specialiste, ki so ravnali tako, seveda v obdobju več kot dvajset let. Pa tudi moj osebni zdravnik mi je že rekel, da mora določene stvari preverit in me je kasneje sestra celo POKLICALA domov, čeprav je bil to bolj administrativni zaplet. Pa nimam nikakršnih zvez …

Zase rabim dr. kot ga opisuješ ti. Imam pa tudi pozitivne izkušnje, sploh kar se pediatrinje tiče. Sem tudi že doživela, da si je ena pediatrinja prinesla debelo bukvo in mi čitala iz nje, ko smo se vrnili z izvidom iz laboratorija, šlo je za zaplet po streptokoku. Takšni dogodki ti dajo vero v zdravstvo in te pomirijo, sploh v trenutku ko pred tem otroka zelo šlampasto obravnavajo v bolnišnici.