Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

da bi bili starši skrbeli zame kot jaz zdaj za svojega otroka

Default avatar

utrujenaaa

Od kar pomnim delam in skrbim zase, že nekaj časa tudi za otroka. Mož sicer tudi, ampak manjka mi, da bi kdo zame skrbel kot jaz zdaj za svojega otroka. Utrujena sem od skrbi in odgovornosti in pasalo bi mi izprečt.
Sprašujem se ali bi bila isto izčrpana, če bi mi več pomagali starši?

Toliko v razmisel vsem, ki pozabite pomislit na svoje otroke in razmišljate glavno da se imamo radi in več nas je bolj je veselo... Samo od tega se ne da živet. Egoistično se mi zdi takšno razmišljanje, bolj kot to, da se človek odloči samo za enega otroka, ker se pač zaveda tudi odgovornosti otroka dostojno preživeti in mu nuditi kaj več kot najosnovnejše...

A pomislite kdaj na to, koliko boste lahko nudili otrokom ali prelagate to odogovornost na njih same, kakor se bodo pač znašli?
Naporno je to v tem krutem svetu...
Default avatar

Banka Slovenije

A je to kakšen joke? Odrasla oseba polaga odraslim ljudem na srce, naj nimajo veliko otrok, da bodo lahko pomagali svojim odraslim otrokom?

Bo treba počasi odrast. Če nisi zrela za otroka, ga pa ne bi imela. Tudi enega ne. Grozljivo, ko ni več komoditete, a ne?
Default avatar

2mama

Sama opažam, da mojima (predšolskima) daleč največ pomeni, da lahko ob vikendih zjutraj prilezeta v posteljo in se stisneta k nama z možem. Raje kot risanke imata, da sedem z njima in jima preberem pravljico. Prav srkata me (mož čuti podobno), samo da sem z njima. Da ne omenjam, ko si vzamem več časa, ko se lahko posvetimo izdelovanju česarkoli (znotraj ali zunaj).

Tega pa mi ni težko dat. Čeprav se včasih privlečem domov z zadnjimi atomi močmi in mi morda ni do tega, da pa sem potem 200 % še z njima.

Zato bomo mi imeli še kakšnega otroka. Mene otroci "stanejo" (sovražim tale izraz): veliko pozornosti in skupnega časa. V evrih pa vrtec, oblačila in obutev (slednje dvoje ponosi drugi za prvim, pa tudi Benettona ne kupujemo, ampak še nobeden ni protestiral ;-))
Default avatar

zatežena

Nisem čisto razumela.

Ti manjka, da bi kdo skrbel zate, tako, kot ti za svojega, že iz otroštva? Meniš, da starši niso najbolje skrbeli zate?

Ali bi rda, da sedaj, ko si že mama, nekdo skrbi zate, kot ti za otroka?

Koliko si pa stara?
Default avatar

že nick...

Že nick pove vse, tako si utrujena, pa tako negativna, pa vse vidiš črno, pa kako je kruto in naporno na tem svetu, kako silno odgovorno je imeti otroka, pa tolk te skrbi zanj, kako se silno žrtvuješ samo za enega otroka, le kako bi lahko v tem krutem svetu imela 2, ali več...

Kje je tle pozitiva? veselje? smeh? igra? zadovoljstvo? dosedanji dosežki? je mar vse res v denarju?

jaz skušam biti mavrična v življenju in ne tako ozko in črnogleda.
Default avatar

utrujenaaa

Govorim o tem, da si želim, da bi bila imela otroštvo, kot ga ima moj otrok. In da ni humano otrok obremenjevat s preživetjem, ker je treba to vlogo itak kasneje sprejet, ko imaš svoje otroke...
Pri svojem delu opažam, da starši preradi odgovornost prelagajo na pleča otrok, mladostnikov, ki tako nimajo kaj od mladosti, kot odrasli pa spet ne, ker skrbijo za svojo družino...
Default avatar

zatežena

utrujenaaa je napisal/a:
Govorim o tem, da si želim, da bi bila imela otroštvo, kot ga ima moj otrok. In da ni humano otrok obremenjevat s preživetjem, ker je treba to vlogo itak kasneje sprejet, ko imaš svoje otroke...
Pri svojem delu opažam, da starši preradi odgovornost prelagajo na pleča otrok, mladostnikov, ki tako nimajo kaj od mladosti, kot odrasli pa spet ne, ker skrbijo za svojo družino...
Ok, če prav razume, so tebe v otroštvu že preveč obremenjevali?

Se strinjam, da je otroke treba navadit na samostojnost, malo jih je treba pa tudi ujčkat.

No, nimam namena preveč odgovornosti spravljati na svojega otroka, v mejah normale.

Naj te mož malo poujčka! :)
Default avatar

Eowein

Še vedno te ne razumem najbolje.
Default avatar

swarovski

Bodi boljša kot so bili tvoji strši. Si imela pač to smolo v življenju, zdaj se pa potrudi da bo imel tvoj otrok dobro in odgovorno mamo.
Default avatar

Meta 1

Imam edinčka, ampak sem ves čas mislila na to, kako bom preložila odgovornost ZA NJEGOVE ZADEVE NA NJEGOVA RAMENA. Ves čas sem ga učila, kako lahko poskrbi zase, navajala sem ga na samostojnost. Vedno v skladu s tem, kolikor je zmogel. A vzpodbujala sem ga, naj naredi kaj, kar je mogoče še težko zanj. Če mu ni uspelo, sem ga potolažila, če mu je uspelo, sva bila oba srečna. Moj otrok je bil kmalu samostojen. Drugi mesec bo dopolnil 23 let. Že kakšnih 5 let me ne skrbi več, kaj če se mi kaj zgodi. Karkoli se zgodi, vem, da bo znal poskrbeti zase. To sem ga naučila.

Jaz pa večkrat, ko berem prispevke tu na MON-u, premušljujem: kaj bo s temi otroci? Ko mu je dve leti in ga zgrabi trma, je nasvet: ignoriraj! Jaz sem mojega stisnila k sebi. Ko je malček, nastane problem, kako animirati rojstnodnevno zabavo. Kot da otroci to sami ne znajo. Ko gre v šolo, mamice tožijo: "učiteljica ga ni nič naučila". Ko v puberteti kakšno oslarijo ušpiči (tudi moj jo je), se sprašujejo: kaj sem naredila narobe? Namesto, da bi razčistila stvari tam, kjer so nastale: pri otroku. Zakaj je to ušpičil? Kaj mi s tem sporoča? - išče nasvete od nekih anonimnih ljudi. Kot da ni vsak otrok in vsaka mama unikat. Ko se otrok odloča za poklic - mora na vsak način v gimnazijo, ne glede na njegove interese. Saj grejo vendar vsi! Ko mu je 17 let, mami čekira njegovo pošto in kontrolira, kdaj je šel spat. Ko pripelje ta mlado v hišo, mamica dvigne nos: pa tale ta mlada nič ne zna! Saj ne more znati, če jo je pa vse življenje mamica pedenala! In zato jamrala zaradi utrujenosti...

Jaz o tem razmišljam. Pa vam ne solim pameti. Se boste že odločile, tako, da bo prav.
Default avatar

MalinaNina

Mi2 z možem sva se pa odločila da bova skoraj zagotovo ostala pri edincu.

In to predvsem zaradi tega, da mu ne bo tako težko štartat samostojno življenje kot ga je bilo nama. Nama starši ob osamosvojitvi niso dali nič, no pralni stroj, mi2 pa bi rada najinemu otroku kupila vsaj 1/3 stanovanja, da mu bo lažje, da bo lahko namesto odplačevanja kreditov, v življenju tudi užival.

Kaj vemo kako težko bo živeti v prihodnosti, verjetno še težje kot zdaj. Zato!
In otroci stanejo precej več kot plastelin in oblačila. :)
Default avatar

breme

utrujenaaa je napisal/a:
Govorim o tem, da si želim, da bi bila imela otroštvo, kot ga ima moj otrok. In da ni humano otrok obremenjevat s preživetjem, ker je treba to vlogo itak kasneje sprejet, ko imaš svoje otroke...
Pri svojem delu opažam, da starši preradi odgovornost prelagajo na pleča otrok, mladostnikov, ki tako nimajo kaj od mladosti, kot odrasli pa spet ne, ker skrbijo za svojo družino...
Prava mera je nujna, pudi pri obremenjevanju otrok. Veš poznam družino z 8 otroki, od tega so najstarejši že če 20. Ker se dosti družimo, poznam tudi malo bolj osebne njihove stvari in se veliko pogovarjamo tudi o velikosti družine ( imam namreč edinko ) in ja, veliko so otroci poskrbeli eden za drugega. Ampak mi niti enkrat niso pojamrali, da jim je bilo težko. Tako so pač živeli in bili navajeni od rojstva naprej. Tako, da ne kar nekaj govorit na pamet. Obremenjevanje kot ga označuješ ti, pa je življenje samo, ki se mu otroci ne bodo izognili, samo vprašanje je, kako jih nanj pripraviti čim bolje. Če pa je terbi skrb za tvojo družino breme, si pa že na začetku narobe zastavila. Mogoče družine ne bi smela imet. Tudi to razumem, eni so raje sami, imajo družino zato, ker jih je okolica in travme iz otroštva v to prisilile. Jaz priznam, da niisem družinski tip in bi z lahkoto živela čisto sama.
Default avatar

mešate...

mešate otroku dati ljubezen, podporo, ga vzgojiti v samostojno in odraslo, odgovorno osebo in otroku dati stanovanje, avto...

ostali pri edincu zgolj zato, da bosta temu edincu lahko dala čim več, da mu bo lažje je...vsaj zame...absurd. in mi pove marsikaj o vrednotah takih staršev (zgolj moje mnenje seveda).

ti boš lahko otroku dala celo stanovanje, pa te bo čet 20let spljuval, rekel, dasi staraa kura in te nagnal čez vrata.

jaz zelo dobro vem, kako je, če starši nudijo otroku veliko...taka usluga je lahko dvorezen meš (odvisno seveda od vseh vpletenih ljudi). želja po temu, da otroku čimbolj olajšaš življenje...hja, vse do ene mere...odvisno kakšen je ta otrok karakterno, absolutno. če je otrok priden, delaven, spoštljiv, mu nudiš. nebi pa nikoli dala otroku pol stanovanja, sam pa bi svoj denar zapravljal za draga potovanja, pijačo, medtem ko bi jaz s svojo po možnosti majhno penzijo dajala na stran za takega otroka...

moje mnenje seveda

vzgoja, vzgoja, vzgoja. to je vse kar je pomembno...
in v vsem prava mera, seveda, jasno kot beli dan. vsako še tako dobronamerno dejanje se v nasprotnem primeru lahko sprevrže v nočno moro...
Default avatar

Meta 1

Aja, pa to, koliko bo od mene dobil. Kmetijo in 300 let staro bajto, to sem jaz dobila od staršev. To pomeni veliko dela, stroškov in skrbi.
Se bo že znajdu, saj sem se jaz tudi morala :)))

Nekaj pa sem mu dala: otroštvo v miru in brez prepirov, kar sama nisem imela. Možnost študija - v glavnem se je v času študija sam preživljal, ampak ko sem bila jaz mlada, je bilo prvo delo na kmetiji, študij pa v prostem času. In še kaj bi lahko napisala...

Vsaka generacija je bolj razvajena, to ni dobro. Bolj jih boste v vato zavijale in jim vse k riti prinesle, težje se bodo znašli v življenju.

TO JE MOJE MNENJE! To poudarim, ker me boste zdaj vse hkrati napadle. Ga vam ne vsiljujem, zapomnite si. Pišem ga samo v razmislek.
Default avatar

podobna

Jaz te pa popolnoma razumem. Saj je fino, da te starši naučijo samostojnosti in tako je tudi prav. Ni pa uredu, če preložijo nate odgovornost za preživetje. Mislim, da si to mislila. Jaz se pogosto počutim podobno kot ti. Živela sem namreč samo z mamo, ki pa se je pri mojih 14 odločila (že prej bolj tako tako skrbela za vse skupaj), da ima svoje življenje in se odselila. Sicer mi je dovolila bivati v svoji razpadajoči hiši to pa je bilo tudi vse. Seveda se je glede na mojo starost vmešala tudi socialna služba, ampak sem se odločila, da ne grem v rejništvo. Z minimalno denarja sem se pač morala naučiti preživeti in zelo na hitro odrasti. Saj sem vesela za to izkušnjo, ker vem, da sem zaradi nje močnejša, ampak včasih (pa imam zdaj že tudi svoje otroke) pa si res zaželim, da bi me kdo preprosto objel in poskrbel zame. Vsaj za kakšno uro.
Default avatar

oxa

Jaz pa mislim, da bi si vsak edinček želel brata ali sestro. Biti edini otrok...najbrž ni fajn. Kot ni fajn nikjer, če si sam. Mislim, da bi vsak otrok raje kot to, da mu starši dajo stanovanje, ko bo odrasel, od staršev želel brata ali sestro.
Default avatar

Meta 1

podobna je napisal/a:
Jaz te pa popolnoma razumem. Saj je fino, da te starši naučijo samostojnosti in tako je tudi prav. Ni pa uredu, če preložijo nate odgovornost za preživetje. Mislim, da si to mislila. Jaz se pogosto počutim podobno kot ti. Živela sem namreč samo z mamo, ki pa se je pri mojih 14 odločila (že prej bolj tako tako skrbela za vse skupaj), da ima svoje življenje in se odselila. Sicer mi je dovolila bivati v svoji razpadajoči hiši to pa je bilo tudi vse. Seveda se je glede na mojo starost vmešala tudi socialna služba, ampak sem se odločila, da ne grem v rejništvo. Z minimalno denarja sem se pač morala naučiti preživeti in zelo na hitro odrasti. Saj sem vesela za to izkušnjo, ker vem, da sem zaradi nje močnejša, ampak včasih (pa imam zdaj že tudi svoje otroke) pa si res zaželim, da bi me kdo preprosto objel in poskrbel zame. Vsaj za kakšno uro.
Še eno moje mnenje, če smem?

V tem primeru ne gre za to, da bi ti ne zmogla preživeti. Gre za to, ker te je mama zapustila. Bolečina, ki ti jo je povzročila, je čustvene narave in ne materialne. Verjamem, da še zdaj nosiš posledice.

A prvega posta jaz nisem razumela na tak način. Govor je bilo o tem, da je neka mama utrujena od (po mojem mnenju pretiranih) skrbi za otroka.

Ah, vsak od nas si kdaj želi podobno kot vidve. Da bi kdo poskrbel za nas, nas razvajal. Pa ne gre delati drame iz tega. Če je, lepo, če pa ni, se pa tudi preživi, ali ne?
Default avatar

Garažagaraža

No, je pa tudi res, da če si tako izmozgan od življenja kot avtorica, če si prisiljen, da od rane mladosti skrbiš sam zase, če ne želiš odgovornosti,

zakaj si taka oseba naprti še družino? Ki ji je očitno v breme? Ne bi najprej poskrbela zase?
Ker polna oseba alo polno vzgaja in daje sebe drugim. Če zanjo nič ne ostane, to ni to.

Razen če je bila zadaj skrita računica, da bo od moža in otrok dobila tisto, kar pogreša v življenju, zdaj je pa razočarana, ker je za vse sama.

Imam kolega, ki je imel podobno otroštvo, kot opisuje avtorica. Prezgodaj odrasel, skrbel leta za bolnega očeta.

Ko je umrl, je prerezal vse vezi, ki jih je mogel, se rešil vseh obveznosti in zdaj živi ZASE! Verjetno ne bo imel nikoli družine in jaz ga čisto razumem.
Default avatar

Mšv

Mislim, da je utruuuujena samo želela pojamrat, da je utrujena, preobremenjena in da jo skrbi trenutno preveč tiščijo k tlom. Ni sicer povedala, koliko ima starega otroka. Je bistvena razlika v skrbi, če je malček ali osnovnošolec. Poleg tega je še kot napol otrok morala skrbeti zase.....Najbrž ne gre tu za to, da mu nosi vse k riti in od riti....

Jaz jo razumem. Imam rada svoje otroke, sva se zavestno odločila za prvega in drugega, trudiva jih vzgajati v vseh pozitivnih vrednotah,.......ampak 7 let neprespanih noči in nenehnega zbujanja pa tudi ne bom nikoli pozabila. Še danes mi ves čas nad glavo dan za dnem visi timing da bo čas za jest, spat, pravočasno v vrtec ........da še vedno nimam pravega prostega časa zase, ker skrbimo, da se cunje perejo in sušijo, da imamo redno in kvalitetno prehrano, da gremo z njimi ven......še vedno ne morem zvečer ob osmih padet v kavč in do konca pogledat film.....Komplet je vse na najinih plečih že 10 let...Tudi ko sem zbolela za gripo, še vročina mi ni padla, sta zbolela še moj in sin....mi mama niti za enkrat ni prinesla kakšne skuhane juhe za pogret....ko sem en mesec ležala zaradi pljučnice....zopet sva bila za vse sama....

Kaj bi dala, da bi vsaj en mesec zjutraj uredila SAMO SEBE in šla naravnost v službo, iz službe prišla domov na kuhano kosilo, da bi imela perilo zloženo v omarah, da bi mi nekdo redno likal, da bi bilo posesano.......da bi imela vikende za rekreacijo, razvajanje in za tisto, kar si JAZ ŽELIM početi....Kaj bi jaz dala samo za en tak mesec.......Kaj bi dala za pravi dopust.....In ko začenm tako razmišljat, me tudi breme potisne na kolena...ampak spet nimam izbire, da bi si lahko privoščila ostati na kolenih, ker sem prisiljena vstati ...

Jaz pravim, da otroci so velika skrb in odgovornost, že v smislu osnovne skrbi, da so čisti, siti, da se z njimi ukvarjaš, pogovarjaš, igraš, učiš vozit kolo, žogat, smučat, greš na izlet, nabiraš zvončke...in se mi zdi, da je normalno, da si od tega tudi utrujen. Psihično in fizično. Včaih zelo. Pa tudi če moja sončka zrasteta v dobri osebi in poskrbita sama zase mi nihče ne bo povrnil tistih 7 let, ko sem hodila kot zombi....Nihče mi ne bo mogel nadomestit 10 let, ko si nisem upala pomisliti na kakšno redno rekreacijo, hobbije,.....Ko včasih še bolana nisem mogla bit normalno, ker so morali kljub moji bolezni otroci jesti, jih je bilo potrebno peljat v vrtec (ko je bil moj v službi), jim skuhat kosilo......... .
Default avatar

mati, kave bi...

Mšv je napisal/a:
Mislim, da je utruuuujena samo želela pojamrat, da je utrujena, preobremenjena in da jo skrbi trenutno preveč tiščijo k tlom. Ni sicer povedala, koliko ima starega otroka. Je bistvena razlika v skrbi, če je malček ali osnovnošolec. Poleg tega je še kot napol otrok morala skrbeti zase.....Najbrž ne gre tu za to, da mu nosi vse k riti in od riti....

Jaz jo razumem. Imam rada svoje otroke, sva se zavestno odločila za prvega in drugega, trudiva jih vzgajati v vseh pozitivnih vrednotah,.......ampak 7 let neprespanih noči in nenehnega zbujanja pa tudi ne bom nikoli pozabila. Še danes mi ves čas nad glavo dan za dnem visi timing da bo čas za jest, spat, pravočasno v vrtec ........da še vedno nimam pravega prostega časa zase, ker skrbimo, da se cunje perejo in sušijo, da imamo redno in kvalitetno prehrano, da gremo z njimi ven......še vedno ne morem zvečer ob osmih padet v kavč in do konca pogledat film.....Komplet je vse na najinih plečih že 10 let...Tudi ko sem zbolela za gripo, še vročina mi ni padla, sta zbolela še moj in sin....mi mama niti za enkrat ni prinesla kakšne skuhane juhe za pogret....ko sem en mesec ležala zaradi pljučnice....zopet sva bila za vse sama....

Kaj bi dala, da bi vsaj en mesec zjutraj uredila SAMO SEBE in šla naravnost v službo, iz službe prišla domov na kuhano kosilo, da bi imela perilo zloženo v omarah, da bi mi nekdo redno likal, da bi bilo posesano.......da bi imela vikende za rekreacijo, razvajanje in za tisto, kar si JAZ ŽELIM početi....Kaj bi jaz dala samo za en tak mesec.......Kaj bi dala za pravi dopust.....In ko začenm tako razmišljat, me tudi breme potisne na kolena...ampak spet nimam izbire, da bi si lahko privoščila ostati na kolenih, ker sem prisiljena vstati ...

Jaz pravim, da otroci so velika skrb in odgovornost, že v smislu osnovne skrbi, da so čisti, siti, da se z njimi ukvarjaš, pogovarjaš, igraš, učiš vozit kolo, žogat, smučat, greš na izlet, nabiraš zvončke...in se mi zdi, da je normalno, da si od tega tudi utrujen. Psihično in fizično. Včaih zelo. Pa tudi če moja sončka zrasteta v dobri osebi in poskrbita sama zase mi nihče ne bo povrnil tistih 7 let, ko sem hodila kot zombi....Nihče mi ne bo mogel nadomestit 10 let, ko si nisem upala pomisliti na kakšno redno rekreacijo, hobbije,.....Ko včasih še bolana nisem mogla bit normalno, ker so morali kljub moji bolezni otroci jesti, jih je bilo potrebno peljat v vrtec (ko je bil moj v službi), jim skuhat kosilo......... .
A tvoj mož je pa tetraplegik ? Oz. si vdova ? Ker drugače si jaz tvojega posta ne znam razlagat.....