Spodaj ena mamica opisuje kako je njen sin dobil ukor zaradi igranja kart na hodniku. Če bi to napisala pred 14 dnevi bi tudi jaz dodala kakšen pameten komentar, svoje mišljenje. Da so na šoli bolj pomembne stvari in problemi, ki bi se morali reševati.Glede na to, da hodi naš otrok v isti letnik SŠ bi res veselo debatirala in bila strašno pametna.

Kot že naslov pove NIKOLI nisem imela našega otroka za sončka kot pogosto slišim tukaj. Bile so najstniške muhe, a v glavnem smo se veliko pogovarjali, veliko družili, poznam družbo v kateri je moj otrok, poznamo se s starši, mladina (prijatelji) hodi z nami na izlete in potovanja… Ko me prosi za sok mi reče hvala, ko mu postrežem s kosilom mi reče hvala….
Res sem bila prepričana, da mi je uspelo (nama z možem) pri vzgoji. Da sem imela pravo mero popuščanja in pravo mero, ko sem postavljala meje in pravila. Resnično sem (BILA) ponosna na našega otroka.

Sedaj pa ŠOK. Sem prizadeta, razočarana, razmišljam kaj sem naredila narobe,….

Prepričana sem bila, da mi otrok pove in zaupa veliko stvari (slabe in dobre), nekaj pa sem vzela v zakup, da skrivnosti morajo biti. Da imajo najstniki tudi svoje dogodivščine in skrivnosti.

Spoznanje, da temu ni tako me je prizadelo. Sedaj razmišljam in se z možem pogovarjava kaj bova naredila, kako bova ukrepala. Ker želiva, da sva enotna pri pogovoru, sankcijah preden se usedem doma in položimo karte na mizo.

Ali sem slaba mama? Ne verjamem, saj sem dala vse od sebe. Ali je kriva družba, ki sem ji zaupala, ker se poznamo? Tisoč vprašanj vre v meni.

Zaupanja je konec, definitivno. Pred nami je naporno obdobje….

Morala sem napisati in sem izpovedati. Hvala, ker ste me brali…Držite pesti, da ostanem dovolj zbrana in močna.

Lep večer

ena lastovka ne naredi poletja. Kako lahko rečeš ” zaupanja je konec, definitivno”. Potem sklepam,da pri vas niti ni bilo nekega silnega zaupanja?

On je tvoj otrok in ne moreš pri eni napaki tako odreagirat. Ker ne vem kakšen problem imate ( in me niti ne zanima) vam želim veliko uspeha pri reševanju tega.

Ne poves, kaj je naredil…
Imam najstnike, sicer se v OS, ampak morali bi narediti nekaj res res hudega, da jim ne bi vec zaupala. Napake pa delamo vsi. Pa najstniske muhe smo tudi imeli vsi… Ti nisi?

pa je naredil tako hudega, da si tako iz sebe.

noben otrok ne bo zaupal staršem, da občasno kakšnega popuši…

Nekje se je zalomilo,žal se to dogaja povsod:(

Tudi jaz se strinjam z zgornjimi: ne tako usodno, ne reci, da je zaupanja konec. Ne glede na to, kaj je naredil – verjemi, da je najbolj škodoval sebi. In da je naredil pač tako, kot je v nekem trenutku zmogel … ali mislil, da bi bilo ok … ali nič ni mislil.

Mojbog, kaj vse se dogaja. ČE samo pomislim sama nase – bila sem ultra vzorna učenka, pridna, prijazna, kooperativna, mama pravi, da sploh vedela ni, kdaj sem bila v puberteti, res vse kul … ampak …
tudi jaz sem lagala mami … kadila tu in tam … popila preveč … ji tudi nekoč vzela jurja iz denarnice, ki jo je ravno pustila, vso debelo, na mizi … in potem to še nekajkrat ponovila … šla sem pri 18 na štop po Evropi s prijateljico, doma pa sem rekla, da greva z interrailom … če bi se nama kaj zgodilo … potem sem se zapletla s poročenim moškim, pa seveda tudi nisem doma povedala, da je poročen … se vse sliši še kar grozno, kajne … ampak doma nikoli niso izgubili zaupanja vame, tudi če in ko so kaj od tega (naknadno) izvedeli.
Zato – pogumno, ampak s pametjo!

draga mati, le kdo ne dela napake? Vsi jih delamo…pogoj je le, da se to prizna, stoji za svojimi dejanji in zaveda, da je treba odgovarjat in gremo dalje!

Ena napaka in ti delaš konec sveta, madona no, je koga ubil, se drogira, je res naredil tako hudo napako, da si tako iz sebe.

Ali si tista mati, čigar otrok je vceraj dobil ukor v šoli, ker je med odmorom kartal…

Prosim lepo, otrok, ki naredi napakao potrebuje starše ob sebi…da ve, da so z njim v dobrem in slabem…v slabem še bolj potrebuje starše…in seveda, se pogovorite in mu pomagate, da se zave, kaj je bilo narobe in da pokaze obzalovanje, in da se iz napake nauči kako in kaj.

Preveliko paniko delaš, kot da je konec sveta. Zaupanje ostaja…sigurno…samo z vedenje, da vsi delamo napake, da nihče ni popoln…si ti brez napak?

Srečno, otrok te zdaj najbolj potrebuje…ne zganjaj avtoritete ne vem kaksne, pogovor in ukrepat in bo. Če bosta zdaj pokazala nepravi način ukrepanja, verjemi da sta zabredla in vama otrok ne bo nikoli vec zaupal…če mislita kričat in zganjat celi halo…diplomatsko, pametno…saj znata!

Jah, dokler je vse OK si prijatelj, ko pa zamoči si otroku največji sovražnik, ker mu ne zaupaš več. V dobrem in še bolj slabem MORAŠ otroku stati ob strani!
Kje je tvoja materinska ljubezen, ki odpušča. To samo pomeni, da ga nimaš rada, ker ljubezen je tista, ki odpušča ne glede kaj otrok naredi.

Ja, slaba mati si, ko pustiš otroka na cedilu, da se sam rešuje.

Vzemi se v roke in se z možem maksimalno potrudita in otroku pomagajte iz zagate. Saj sta vidva edina na katere se otrok zanese kadarkoli.
Kaj misliš, da otroku ni hudo, da ga je polomil?

V nesreči se vidi kdo so pravi prijatelji.

Srečno in vem, da boš zmogla. Hvala.

zgoraj sem napisala, da ena lastovka ne naredi poletja- mislila sem pomladi.

Upam,da vam TO danes ne bo glavna tema debate.

Vsi jo več ali manj prepričujete, da naj sinu še vedno zaupa.
Če je šlo za manjši mladostniški prekršek, potem O.K. Ampak, ne vemo, avtorica ne opisuje za kaj gre. Predstavljajte si, da je ta sin vašemu sončku naredil kaj hudega. A potem bi tudi kar povprek zatrjevali, da še ni konec zaupanja?

a je pomembno kaj je naredil? Ne glede na to, si ti njegova mama. Če se drogira, mu pomagaj. Edino če je postal drugi silvo plut, so tvoje besede o koncu zaupanja primerne. Bi bilo lazje, ce bi nam zaupala se kljucno informacijo?

Ne bodi tako razočarana no. Kot bi ti krona padla iz glave, ko si mislila, kako imaš vse idalno, od družine do otrok, pa se ti je po tvoje sedaj zalomilo. Ampak to je življenje, malo gor, malo dol, tako pri vseh kot tudi pri tebi. In zavedaj se, da tudi otroke ne moreš ubraniti tudi pred
kakšno tako preizkušnjo, pa če se še bolj prizadevaš in misliš, da do potankosti poznaš
njega in njegove prijatelje in ne vem kaj še vse. To kar imajo otroci v glavi, tja pa ne boš
prišla, na žalost in tako je tudi prav. Otrok ni tvoja lastnina, zavedaj se tega. Si mu lahko
samo steber in pomoč ko jo potrebuje.
In očitno sedaj jo. In ti si izgubila zaupanje vanj. Žalostno. Namesto da se zavedaš, da
ima težave, da potrebuje pomoč, kot sem zgoraj omenila, da takrat pa moraš biti tukaj
in zdaj, sedaj pa si še ti vsa povožena, izgubila zaupanje vanj itd. itd.
Povej mu, da se tudi pod razno ne strinjaš s tem, kar je storil, da pa ga imaš rada in
da ti pomeni vse na svetu in da mu želiš iz srca pomagati.

Se boš že navadila na drobne laži, ne skrbi.
Priznaj, da tudi ti nisi bila vedno popolnoma iskrena do njega. Ljudje včasih resnico prilagodimo, ampak ta pravica je dana vsem, otroci niso nobena izjema.
Če je res kakšna moralno sporna zadeva, oz. če te je namenoma prizadel, se malo potegni nazaj, toliko da bo imel priložnost razmislit o svoji potezi.
Si pomislila na to, da prihaja čas, ko fant ne potrebuje več neprestanega nadzora, ampak je že na poti k odraslosti?

Zakaj msiliš da bi ti moral otork vse povedati? So intimne stvari, ki se te ne tičejo. In če jih en deli z tabo jih pač ne.

Moja izkušnja: sedaj so težavna leta mojega sina že davno mimo. Lahko pa rečem, da smo dali marsikaj skozi, ušpičil je par hudih…. In ena je bila tako huda, da sem bila tako jezna nanj, da bi najraje rekla: ti nisi več moj sin.

Vendar sem poslušala nasvet moje mame, ki mi je rekla, naj mu stojim ob strani, dokler se ne izkoplje iz tega. In sem vsa negativna čustva do njega potisnila nekam vstran in poskusila občutiti samo ljubezen, ki jo je takrat res najbolj potreboval. Saj marsikdaj najstniki počnejo neumnosti ravno zato, da vzbudijo našo pozornost. Če pa občutijo potrebo po vzbujanju pozornosti, jim očitno le-te primanjkuje. To je pa tudi krivda staršev.

Skratka, izkopali smo se iz vsega hudega, danes je to en čudovit odrasel človek, s katerim se lepo razumem in sem lahko ponosna nanj.

Ja, ja. Če si bila cca 16 let ponosna na svojega otroka, ne MOREŠ, sedaj naenkrat vse zbrisat in pozabit. Naj bo TVOJ otrok tudi naprej. LP.

Če bi moji starši vedeli vse, se do konca življenja ne bi več pogovarjali z mano 🙂

Moja mama pravi, da ne smeš opravljat drugih, če imaš svoje otroke, ker nikoli ne veš. Eni ti delajo sive lase pri 15, 16, ko se to tudi spodobi, drugi ga začnejo biksati pri 30, 40, pustijo nosečo žensko, se ločijo po treh, štirih otrocih in gredo z 18-letnico, se zapijejo, zapufajo in naredijo samomor … Uh, koliko je tega, kar lahko še zadanemo svojim staršem.

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Verjetno boš čez par dni že malo bolj trezno gledala na vse skupaj. Je pa fajn, da na njegov prekršek, karkoli je že bilo, gledaš kot na prekršek in ne iščeš opravičil zanj, češ, drugi so ga našuntali, nemogoče, da je to naredil in tako dalje.

Hja, ni nujno, da je pomembno, lahko pa je.

Če se ga je fant fino napil in celo noč bruhal, je to eno, če je pa posilil sošolko ali mučil mačka, je pa nekaj čisto drugega.

Obstajajo mladostniške bedarije, ki se v glavnem sukajo okoli alkohola, marihuane in laganja, kje si bil in s kom. In obstajajo kriminalna dejanja. Torej, preden to mamo vsi obtožujete, vsaj pomislite tudi na možnost, da je mogoče njen sin nekomu res nekaj hudega naredil.

Otrok, o katerem pišeš zgodaj, da naj bi bil tvoj, ni. Živela si v iluziji, kot živijo prenekatere monovke s svojimi malimi sončki, ki zlivajo gnojnico na starše, katerih otroci odpišejo med poukom SMS in ali kartajo med odmorom. Popolnih otrok ni. So pa otroci, ki lažejo, kradejo in delajo lumparije – samo starši nikoli ne izvedo, ali pa izvedo samo za delček vsega in živijo naprej v dobri veri, da poznajo svojega otroka, ki je alfa in omega.

Kakšni so otroci v resnici, lahko prebereš že v zgornjih komentarjih. Sama nisem bila nič boljša. Lagala, kradla iz denarnice, zgodaj seksala, bila promiskuitetna, preštopala pol Evrope,

ampak za starše sem bila zlata, KER NISO VEDELI.

In svoje pubertetnike opisujejo kot zgledne samo tiste monovke, ki dejansko NE VEDO.

Naj se ti ne poruši svet, tvoj otrok je pokazal samo, da je človek. Piedestal, na katerega si ga postavila, pa bo treba pospraviti v omaro. Opravi z občutki razočaranja, ker so plod tvojih lastnih prevelikih pričakovanj.

Kljub napakam, ki smo jih vsi delali, verjamem, da nas je večina odrasla v dobre ljudi. Mladost pa, kakor pravijo – JE NOROST.

Iz kjnige p. Gostečnik : ” Srečal sem svojo družino ” – Mati in oče morata vedno znova “iskati ” svojega otroka, in ga spremljati……. – Mati je največja in najmočnejša človeška milostna podoba v otrokovem življenju in takšna mora ostati. Otrok si namreč zasluži mater, ki ga spremlja in podpira v življenju, ga bodri in spodbuja ter mu s svojo naklonjenostjo vedno znova daje možnost, da se vrne, pa naj zaide še tako daleč…. – V očetu mora otrok videti človeka, ki ga občuduje, kar pomeni, da mora oče narediti vse, da je tega očudovanja vreden, da je torej dostojanstven , skrben in ljubeč…………………. .Priporočam to in podobne kjnige za branje. Ne bo vam žal.