brezposelna, zavrnila službo
Situacija je taka, da sem ostala brez službe, imam veliko izkušenj, znanja in kar veliko (nekje 4xmesečno) me pokličejo na razgovor. takoj , po 14-ih dneh sem dobila službo in v veri, da “moram” ker druge ne bo, sem jo sprejela. Katarstrofa! po 2 mesecih poskusno sem odnehala. Včeraj, po slabem mesecu dni pa sem zavrnila novo ponudbo, saj mi ni všeč…
Pa imam slabo vest po eni strani, služb ni, jaz jo pa ne sprejmem. Ampak res čutim da to ni to. Ne pričakujem vau super službo, ampak da mi je vsaj v štartu približno všeč (imam 13 let izkušen in vem da ni vse rožnato).
Bojim se, da sem ga polomila..ne iz vidika da bi mogoče bila prava, ampak iz vidika da ne dobim nove približno kmalu.
Vaše mneje(ne me spljuvat!!!, rada bi približno zadovoljna hodila v službo).
Jaz sem danes imela razgovor,pa tudi nič… ;( Vse kar sem dobila pod nos je,da premalo intenzivno iščem! pa sem prinesla kar 28 potrdil o pošiljanju prošenj! Imam 15 let delovne dobe in 3 kategorijo invalidnosti,imam enega otroka! Ko me bodoči delodajalec (potencialni) pokliče na razgovor in ko dobi info. o omejitvah je vsega v trenutku konec! In ko sem svetovalko vprašala kaj pa je ona naredila zame v preteklih 3 mesecih in če ima kakšen nasvet in ali me ve kam usmeriti,kje še naj poskusim in na kakšen način… je bilo vsega konec! Dobila sem nov termin konec aprila in čao! Grrrr! Se mi zdi,da nove službe v življenju več ne bom dobila… :(((
res niso časi rožnati, vendar za vsako ceno pa tudi ni potrebno sprejeti službe. Še bolj pametno pa je sprejeti službo ker morda pa bo ratalo to to in je samo prvi vtis napačen ali pa da službo sprejmeš in si ob enem iščeš drugo.
Kar je je ne imej slabe vesti ker časa se ne da zavrteti nazaj in porabi energijo za iskanje naprej.
Jaz vedno pravim, da se vse zgodi z razlogom. Morda si to zavrnila ker te nekje čaka tebi namenjena in sanjska služba. Srečno.
Zmotilo to, da delaš 9,5 ur/dan za evidenco 8 ur (zaradi čik pavze, malice (ki jo poješ v pisarni, če jo)), do službe imam 25km (obračunajo samo polovico), privatnik-direktor je mlad nadut tip ki se mi je rugal v glavo in zatrjeval da sem prava (delo je tesno povezano z njim). Slovi po kurbirju in baje da je šele vsaka 5 kavica o.k…..
Jaz sem glih na tem kot ti. Pustila sem stalno službo, se zaposlila v drugi smeri, po 1,5 mes., ko mi niso hotli plače dat, me je dala na zavod, zdajle trenutno imam eno ponudbo, hudič je ker sem že delala v tej firmi in mi ni, pa še opcija je da bi s.p. odprla. Glih z mojim se menva kaj naj naredim…kar malo se mi meša,…
LP
Strah more bit, predstavljaj si, ko te je bilo najbolj strah, je bilo pol vse OK., ko si pa vse flegma jemal je bil pa kažin.
Mene je tud strah, zelo strah, ne vem, al delat spet cele dneve in vse sobote na normo, al sama odpret in delat predvsem zase in familijo. Najbrž slednje, a ne?
Srce mi govori eno, želje/sanje pa drugo. Kaj naj poslušam?
LP
ko sem jaz dobila zadnjo službo tudi nisem skakala od veselaj, ker ni bilo točno to kar sem želela, bil je majhen korak nazaj, ampak sem jo sprejela, ker sem jo pač potrebovala. Amapak zadeva se je razvila tako, da sem pa sedaj zeloooo zadovoljna s to službo in stvari ki sem jih imela kot slabost, so se skozi leta izkazala kot velika prednost. Tako, da le pogum, včasih izgleda slabše kot je potem v resnici
Se mi zdi, da delodajalci malo izkoriščajo današnje cajte in veliko povpraševanje po delu. In zato za veliko dela, veliko znanja ponujajo res majhno plačilo. In se mi zdi, da ni potrebno (če nisi ravno mati samohranilka in v najetem stanovanju, brez prihrankov) sprejeti vsako delo, katerega ti ponudijo. Vsaj približno takšno naj bo kot si si ga zamislila. Vsaj sama tako mislim. In tudi prošnje ne pošljem tja, kjer že naprej vem, da mi nekaj ne odgovarja. Pa naj bo to oddaljenost dela, ponujen bruto, neprijazen delovnik, program s katerim se ukvarjajo. Šele ko bom iskala neuspešno službo več kot pol leta bom svoja merila malce spustila. Torej, ne sekiraj se. Da bi sprejela službo in potem živčna, nezadovoljna hodila v službo. Ah….
Vem, kako se počutiš, ker sem tudi sama približno na istem.
Delala sem v podjetju, ki je počasi tonilo v bankrot, zadnjih treh plač sploh dobila nisem, tako da sem šla drugam. Tam je bilo še slabše. Niti potnih stroškov nisem dobila nazaj, kaj šele plačo. Zdaj sem par mesecev na zavodu in ravno včeraj sem zavrnila službo, ker so zahtevali od mene, da bi delala 60 ur tedensko. Plača ne bi bila majhna (1.000 EUR neto), ampak to je ogromno ur, in še samo fizično delo je. Ne poznajo nadur, tako da niti izkoristiti jih ne bi mogla. Hvala bogu, da si lahko to privoščim, če ne bi bila res nesrečna, da bi morala iti to delat.