Včeraj sem rekla možu, da se bom ločila. Pogovorila se bova kasneje v miru. Seveda se njemu kot ponavadi ne mudi pogovarjati o takšnih zadevah. Zvečer sem prvič spala v dnevni sobi. Celo noč me je bolel želodec. Izgleda, da so bolečine, ki me mučijo že nekaj mesecev res od stresa, zdravila mi niso pomagala. Zakaj se tako oklepam zakona, čeprav do moža že dolgo ne čutim več nobene fizične privlačnosti, redkokdaj se ga želim dotakniti. Je čeden moški, inteligenten, praktičen, priljubljen pri ljudeh. Vendar ima tudi drugo plat, ki jo je sin poimenoval: pasivno agresivno teženje. Otroka sta stara 17 in 20 let in kadar vidita, da me hoče sprovocirati s krivičnimi obtožbami ali pretiranim kritiziranjem malenkosti v gospodinjstvu, se mi postavita v bran. K sreči ne vesta vsega, kar se je dogajalo med nama skozi leta, mož me je najraje trpinčil kadar sva bila sama, npr. med vožnjo v službo. Bile so pikre pripombe, zasliševanje, vztrajanje pri tem, naj mu dokažem, da se nekaj ni zgodilo…dolgo nisem vedela, da rečejo takim zadevam psihično nasilje. Če me je sprovociral tako daleč, da sem jokala, mu je bilo žal. Opravičil se ni, samo z obnašanjem je pokazal. Nekaj časa je bil prijazen, ustrežljiv, nekaj časa normalen, potem pa je vsakih nekaj mesecev prišlo do novega spopada. Prvih nekaj let zakona sem se počutila zapostavljeno, dajal mi je vedeti, da mu je žal za izgubljeno svobodo, poročila sva se, ker sem bila noseča. Potem sem v službi nekoga spoznala in se vanj zaljubila. Mož me je zalotil na drobni laži in reagiral zelo ljubosumno. Zvezo, ki se še ni niti dobro začela sem prekinila, službo sem zamenjala. O takrat naprej mu nisem več dala povoda za ljubosumje, občutek sem imela, da sem naredila, kar sem mogla za ohranitev zveze. Kljub temu je bil pred nekaj leti ponovno ljubosumen, tokrat je za mojega ljubimca določil družinskega prijatelja. Ker ni imel dokazov, smo za vsak primer prekinili stike s to družino, če smo jih jaz ali otroci omenili, je postal zelo slabe volje in ni hotel povedati zakaj. Po enem letu sem zvlekla iz njega, česa me je sumil. Nikakor ni hotel priznati svoje zmote, o tem sva se prepirala znova in znova, fizično sem se za skoraj tri leta odmaknila od njega, čeprav sva ves čas spala v isti spalnici in navzven kazala podobo uspešnih zakoncev. Neštetokrat sem pomislila na ločitev, vedno sta bila glavni argument proti otroka, saj jima je bil dober oče. Meni je oče umrl ko sem bila še otrok, zato mogoče vlogi očeta pripisujem še večji pomen. Drugi argument proti ločitvi je bil denar, plačujem kredit za skupno hišo in bi si težko privoščila še najem. Odločila sem se, da če se ločim, bom iz hiše odšla(on itak noče) in zahtevala, da jo prodava. Od mame ne želim nobene pomoči, vedno mi je znala samo svetovat naj potrpim zaradi otrok, zato si bom raje sposodila od banke kot pa od nje. Prvič v življenju bom šla povsem na svoje. Upam, da mi bo uspelo dobiti stanovanje, kamor bo šla z mano vsaj hčerka. V garsonjero otrok ne morem siliti, saj jima pri očetu ne bi bilo hudega, verjetno bi se vsaj nekaj časa še trudil, dokler jima ne bi začel težiti z gospodinjstvom – ne verjamem, da bi delal sam ali komu plačal.
Do marca moram počakati zaradi finančnih razlogov, potem pa se lahko lotim. Ne vem, zakaj me je tako strah tega koraka, drugače veljam za samozavestno osebo. Res pa je, da sem zelo kritična do sebe in svojih dosežkov in se težko sprijaznim z neuspehom, kar ločitev vsekakor je.
Upam, da bom vztrajala pri tej odločitvi in je ne bom ponovno prestavila za nekaj mesecev.
Prosim za vaše nasvete, kako naj ohranim pozitivno razmišljanje. Mogoče mi lahko svetujete kaj za prebrat? Glede postopkov sem že dobila osnovne informacije.

Nasilje je nasilje, ne glede na to, je psihično ali fizično.
Ko napadalec dobi žrtev, se krog zavrti. Vrti se vse dotlej, dokler vsaj eden ne spregleda, da to početje zanj ni sprejemljivo. In počasi se ti je začelo svitati, da bi morala potrebo po igranju žrtve že enkrat preseči. Doslej si že dovolj škode naredila svojemu telesu, še več pa otrokoma, ki sta nehote sredi družinskega vzdušja bila primorana vsrkavat vajine vzorce obnašanja.
Od moža izvira bolestno ljubosumje in potreba po psihičnem trpinčenju, ti pa nosiš vzorec žrtve, ki vse moževe izmišljotine rade volje prenese. Če bi ne bilo tako, bi si izbrala čisto drugačnega moža, takega, ki te ne bi matretiral. Ampak potem vloge žrtve ne bi ozavestila. Pa smo spet tam, ko ima življenje najbolj prav.

Kako naprej? Tako kot čutiš, ker čuti nikdar ne varajo. Ko prerasteš potrebo, da igraš žrtev, se tudi tiranija počasi neha. Napadalec nima več soigralca, ker se bivša žrtev ne gre več! Od tod lahko kreneta skupaj samo pod pogojem, da je tudi mož vlogo tirana ozavestil in bi končno enkrat zaživel normalne odnose. Ampak sinhrona rast se v parih bolj poredko dogaja. Večkrat pride do ločitve, ker ni več skupnih potreb.
Jaz pa v ločitvi ne vidim neuspeha! Zakaj bi odslužen odnos vzdrževali v nedogled, ko sta ga partnerja že zdavnaj prerasla? Zaradi družbenih norm? Premalo tehten razlog, ker družbene norme ne povejo nič o posameznikovi potrebi. Po neuspehu diši nekvalitetna ločitev, tako kot je nekvaliten zakon že sam po sebi neuspeh. Ko človek kvalitetno zaživi sam ali v skupnosti, o neuspehu sploh ni govora!

Zelo te razumem. Tudi sama še zbiram pogum, a šele za povedat, kaj šele za naslednji korak. Tudi pri meni se je dogajalo (in se občasno še dogaja) nekaj podobnega, čeprav mogoče v milejši obliki. Pred leti me je nečesa obtožil, in to na način, da ni izrekel nobene konkretne obtožbe ali me naravnost vprašal, ampak je šlo za neke nejasne trditve, s katerimi me je mučil in tako pustil, da sem se dva dni sekirala in se spraševala, za kaj hudiča gre. Vse, kar sem dobila nazaj, je bilo v stilu: “dobro veš za kaj se gre”. Jaz pa nisem imela pojma. Na koncu se je izkazalo, da je šlo za nesporazum (nekaj je narobe razumel), OPRAVIČIL PA SE NI, čeprav je točno videl, da ga je polomil in mi povzročil strahotne muke. Kakor se ni opravičil nikoli za nič. Nikoli ne prizna napake, na vsako najmanjšo kritiko (pa čeprav je res blaga in usmerjena proti temu, kar naredi, ne proti njemu osebno) reče: saj vem da sem spet jaz vsega kriv. Če to ni čustveno izsiljevanje, nič nočem. Nikoli se za nič ni odločil, vse odločitve je vedno prepuščal meni in mi seveda marsikatero tudi očital, pa naj je šlo za vzgojo otrok, selitev iz hiše njegovih staršev v najemniško stanovanje (razlogi? tašča, jasno), ali pa za to, kaj bomo kuhali. Neprestano se pritožuje nad stroški, očita celo, da vse položnice plačuje on (kar seveda ni res), čeprav nam res nič ne manjka; resda nimamo lastne hiše, dveh avtov in vikenda – pa kaj potem? Sama sem zelo skromna, ne rabim veliko da sem srečna, kakršen je pravzaprav tudi on, le da ima stalen občutek neuspeha in nesposobnosti. Nikoli ni pomagalo, če sem ga prepričevala, da denar in materialno stanje ni vse, da so pomembne druge stvari v življenju. Če mu rečem, naj neha kritizirat in da nam gre čisto dobro, in da nekateri res težko živijo, mi reče: kaj pa mene briga za druge. Verjetno se točno zaveda, da je veliko priložnosti zamudil zato, ker se nikoli ni znal za nič odločit. Je večen pesimist. Vse je brez veze. Kadar pa je on dobre volje in je njemu nekaj všeč, je stašno užaljen, če niso dobre volje tudi drugi in jim ni do istih stvari, kot njemu. O seksu raje ne začnem.

V vseh letih (poročena sva 23 let) se je nabralo toliko tega, da pravzaprav razmišljam, kaj sem čakala toliko časa. Po drugi strani pa me muči vprašanje, a je res tako slabo, a so to res zadostni argumenti, da grem. Saj vem, sama se bom morala odločit.
Orhidea, želim ti vso srečo, piši še kaj. Pa ostali tudi, jasno 🙂
LP
M.

Tutjs!

strinjam se, da sva ujeta v napačne vzorce obnašanja, tudi nekaj knjig na to temo sem že prebrala(Moški, ki sovražijo ženske, Peklenska gugalnica). Vendar ne zadošča, če se zavedaš problema. Najbrž bi morala h kakšnemu terapevtu, ki bi mi morda pojasnil, zakaj tako ravnam in predvsem kako se upreti vlogi žrtve.
Danes sem možu napisala pismo, kjer sem povedala, kako sem doživljala najin zakon. Za pogovor sem preveč vznemirjena. Mogoče bo tako lažje razumel, kako se počutim. Povedala sem tudi, da nameravam spomladi najeti stanovanje in se odseliti.
Če bo imel kak predlog v smislu partnerskega svetovanja, te možnosti ne izključujem, vendar hočem nekaj iniciative od njega! Jaz sem se že dovolj trudila.

Modrizajec!

Tudi jaz o ločitvi razmišljam že nekaj let in še vedno dvomim, ali bo življenje potem boljše..strah me je, da bom morda obžalovala. Lani sem mu prvič omenila, da razmišljam o tej možnosti, takrat je pristal, da sva šla k terapevtki. Potem pa so prišli dopusti in kar nisva se ponovno naročila? Jaz sem že precej obupala, ne verjamem več, da bi svetovanje lahko spremenilo najin odnos, ki je bil že tako dolgo tak, kot je bil. Samo kaj ko se človek ne more kar odločiti in se naslednji dan zbuditi v novem stanovanju, rešen prejšnje zveze.

Lep pozdrav obema,

Orhidea!

Povsem razumem tvoje dvome, ali bo življenje potem boljše… strah te je nečesa novega in premišljuješ, če ti bo potem žal. Sama se spopadam z istimi občutki. In seveda z občutkom krivde, da bom moža (mogoče brez potrebe) prizadela. Vendar… tako kot je omenil/a tutjs, občutki nikoli ne varajo, torej jim zaupaj. Haj, zdaj smo pa tam. Zakaj torej JAZ ne zaupam svojim? Zakaj oklevam in se sprašujem, če si mogoče vsega ne domišljam? Zakaj me je strah, da mi bo žal? Hm. Kako lahko je svetovat drugemu, sam pri sebi pa odpoveš….
Potem so seveda še dnevi, ko je vse v redu in spet ne veš, ali si na pravi poti… Ravno zdaj sem v takem obdobju. Pa točno vem, da bo prišel dan, ko bom spet razmišljala.
Ja, tudi jaz bi se rada nekega dne kar zbudila v novem stanovanju.
Vso srečo, piši še kaj.
M.

Pozdravljena

Všeč mi je tale -pasivno agresivno teženje, kot bi opisovala mojega bivšega.
Aprila bo eno leto, kar sem sama zbrala pogum in kupila stanovanje, sicer na 20 let in dva otroka, ampak gre, ne moreš verjeti kako se problemi rešujejo če veš, da delaš zase in otroke.Čisto drug človek sem, življenje je prekratko, da bi ga zapravljal za nekoga, ki ne razume preprostega življenja, trudiš se pa je vedno isto, kaj to, še huje:)
Otroci odrastejo in gredo svoje življenje, če si ti zadovoljna so tudi oni, to vse opazijo.
in bolj kvalitetno se lahko ukvarjaš z njimi če si srečna.
Kaj pa bivši razmišlja pa me ne zanima več, ker so moja čustva otopela zadnjih nekaj let.
On sam pa je to dosegel s teženjem.Ponosna sem nase in to čuti tudi okolica:)
Pogumno naprej

Mož je odgovoril na pismo, ki sem mu ga napisala, ker sem preveč iz sebe, da bi se pogovarjala.
Bila sem razočarana, ponavljal je samo znana stališča. V najinem odnosu ne vidi nobenega vzorca, vedno ga motijo le konkretne podrobnosti, na splošno mu ni bilo slabo z mano, jaz pa bi se ga rada znebila…
Ne vem ali sem naivna, ampak še vedno verjamem, da mora obstajati močnejši razlog za zakon, kot to, da imaš nekaj skupnih interesov in si zmožen partnerja prenašati.
Danes sem se v miru razjokala, med tednom ni časa za to. Vendar se bom morala spraviti k sebi in se posvetiti delu. V službi sem bila nezbrana in tega si ne morem več privoščiti.
Ta teden sem brala članek o “Wanna be society”, ljudeh, ki imajo majčke z geslom. Če bi si jaz izbirala svojo majčko, bi na njej pisalo: Independent.

Pozdrav vsem,

O.

Oj, Orhideja!!
Njaprej: tudi jaz bi si izbrala tako majčko in res upam, da jo bom nekega dne imela… ne samo imela, ampak imela z razlogom!
Strinjam se s tabo, za zakon je treba več kot le sposobnost prenašanja in nekaj skupnih interesov… točno to ugotavljam za svoj zakon. Le da je ta sposobnost pri meni vedno manjša…
Nikakor ne zberem poguma, da bi mu povedala. Ta vikend je že skoraj prišlo do tega: mož je namreč sam začutil, da nekaj ni v redu in me je vprašal, kaj je, naj povem a mogoče hočem stran? Bil je silno vznemirjen in to me je prepričalo, da sem mu rekla, da ne grem nikamor. Čeprav sem po drugi strani prepričana, da mi ne bi delal problemov – sprejel bi, čeprav bi mu bilo težko. Le zakaj me potem tako skrbi, kaj bi s tem povzročila njemu? Zakaj me raje ne skrbi zase? Zakaj zavlačujem, lažem njemu in sebi? Vem, da se bom morala kmalu odločiti, saj bom takole vedno težje živela.
lep pozdrav!
m.

Modri zajec,

prebrala sem tvojo temo in res imava kar podobne izkušnje. Jaz sem o ločitvi razmišljala občasno že od leta 2005, takrat ko me je po krivem obtožil varanja. Še danes za tisti dogodek reče, da je imel razloge, da je tako razmišljal in da se je pač zmotil. Ta razlog naj bi bil, da je prijatelj vedel, kam naj bi on odpotoval in da mu tega ni mogel povedati nihče drug kot jaz???
To mi je povedal po letu in pol mojega spraševanja, zakaj kar naenkrat ne prenaša več svojega prijatelja, z njim je bil neprijazen vpričo mene po telefonu. Užaljena sem bila še toliko bolj, ker sem se dobro razumela z ženo tega prijatelja, nikoli ne bi šla k njej na obisk, če bi se za hrbtom dobivala z njenim možem. Če torej moj mož misli, da sem taka hinavka, je nekaj narobe z njim, ali pa me sploh ne pozna.
Ker sem se zaradi njega že toliko presekirala, me ne skrbi več, če ga bom prizadela. Prepričana sem, da se bo znašel. Sprašujem se, koliko bo meni mučno, ko bom morala po odselitvi še urejati stvari z njim, kako bi bilo,če bi se srečevala na za otroke pomembnih zadevah, potem, ko ne bi bila več par…
Po pretresu, ki ga najin zakon doživi vsake toliko časa, ko bi najraje kar spokala in šla, če bi imela kam, vedno padem v neko rutino, ko se mi ne da ukvarjati s tem, ker je tako bolj enostavno. Leta pa tečejo…Upam, da boš dobila na svoji temi čim več odgovorov.

Lep pozdrav,
O.

Orhidea,
ja, tudi jaz sem se zaradi njega ogromno presekirala, pa me še vseeno skrbi, kako ga bom prizadela. A sem nora???? Nikoli namreč ni bilo videt, da bi se on kaj sekiral, ker je prizadel mene, pa to ni bilo samo enkrat….
Pri meni je sicer res, da je po sredi še tretja oseba, vendar ta oseba ni odgovorna za moje razmišljanje o koncu, niti od te osebe ničesar ne pričakujem. Vem, da je moja lastna sreča in moje dobro počutje odvisno samo od mene. Ta tretja oseba mi je samo odprla oči, da sem na stvari začela gledati drugače; da sem uvidela, da je moje življenje lahko drugače. Sicer bi o tem razmišljala še pet let, pa še pet let, pa še pet let… se lepo postarala in umrla nesrečna. Ne glede na to, kako se bo izšlo s to tretjo osebo (najbrž se sploh ne bo izšlo), vem, da ne bom več isti človek. Ja, prav imaš: človek pade v rutino, pozabi (oziroma potlači) slabe stvari in si celo dopove, da pravzaprav ni bilo nič takega. Ker je tako enostavneje in oh-tako-zelo-varno. Saj po svoje res ni slabo: tu gor sem brala ogromno res hudih izkušenj in moja se s temi res ne more primerjat. Ampak zdi se mi, da je čisto dovolj, da se v tebi nekaj prelomi, nekaj, kar ti da vedet, da nikoli več ne bo tako kot prej. Zdaj čakam, da pride dan, ko bom sposobna stvari izreči na glas. Saj res, tudi pismo imam že napisano, le ne vem, kdaj mu ga bom dala oz. poslala…
Vso srečo in še se oglasi!!!
M.

Modrizajec,

mož se je ta teden hotel pogovoriti z mano o pismih, ki sva si ju izmenjala. Ponovno sem mu poskušala razložiti svoj pogled na najin zakon in spet sem videla, da je njegov pogled drugačen.
Ne zdi se mu tako slabo, da bi se morala kar raziti, ne verjame, da je res tako slab, da bi se ga morala kar znebiti…Presenetil me je, ko mi je rekel, da če se bom res odločila, se ne bo pravdal za večji delež pri hiši. Zdaj se trudi v raznih drobnih zadevah, je prijazen in obziren. Ne gre mi na živce, samo ne verjamem, da bo odslej vedno tako.
Glede tretje osebe:
Brez nečesa, kar ti daje upanje, da bo bolje, je res težko končati dolgotrajen zakon, če v njem ni nekaj zelo narobe(pijača, fizična zloraba, varanje s strani partnerja). Vendar nekoga, ki ga spoznaš, ko si še poročen, najbrž ne moreš prav dobro spoznati. Ljudje svoje neprijetne plati prihranimo za domače okolje.
Drži se in lep pozdrav,
O.

Dragi Orhidea in Modrizajec !
Z velikim in majčkeno obupanim zanimanjem sem prebirala sedajle vajino dopisovanje. Kako se kaj vrtijo stvari pri vaju oz. ali sta na isti točki kot pred enim mesecem.
Meni se je tudi začelo dogajat. Po tem kar pišeta, imata podobno situacijo kot jaz.
Ni nobenega jasnega nasilja s partnerjeve strani, kvečjemu tisto postavljanje v stilu, da brez njega ne bi šlo in bilo NIČ , da sem jaz nek kao privesek ipd.
Je tudi malo alkohola – ravno toliko, da izvem njegove najbolj grde, temačne in depresivne misli in razmišljanja, seveda predvsem o moji nesposobnosti…..
Ali se je v vama nabiralo in ko je prešlo čez mejo – sta rekli STOP ali je bil nek dogodek ali dejanje, ki je prevagalo?

Pozdravljene!

Žal sem se tudi sama našla v vaših pripovedih. Imam podobno situacijo – 22 let zakona, odrasla otroka – študenta … pred dobrim letom sem mu jasno povedala, da se želim ločiti. Stvar je vzel z levo roko, neresno kot je on sam. Moji razlogi so v tem, da me ekonomsko in čustveno izkorišča, nenehno stika po moji torbici in denarnici, po moji omari, odpira mojo pošto, ki mi je največkrat potem niti ne da. Poleg tega je patološki lažnivec, saj ga dobim na laži in kategorično zanika, pravzaprav že sam sebi verjame. Preživeli smo hude čase po njegovi zaslugi, ker je anredil ogromno dolgov. Spiva sicer v isti spalnici, njegovega dotika pa ne prenesem in mu tega niti ne dovolim že tri leta. Žal imava hipoteko in še druge kredite in če bi jaz odšla bi me verjetno do konca finančno uničil. On pa vem, da ne bo odšel, ker je on tukaj bil doma od malega. Že lep čas iščem pogum, rešitve, žal tudi nimam nikogar, ki bi mu to povedala. Mož se drugače znajde v družbi in zna preslepit vse okrog sebe. Samo jaz in otroka vemo kakšen je v resnici. Otroci hodijo po svojih poteh, jaz pa ostajam tu in tuhtam, iščem rešitve, nimam pa nikogar za pogovor, nikogar, ki bi mi dal oporo, da bi bila močnejša. Ne znajdem se več.

Enaka – če imaš svoje dohodke – čimprej pojdi stran. Saj ni kaj razmišljati – taka beda od zakona – zakaj pa še spiš v isti spalnici – jaz bi se že zdavnaj preselila vsaj v dnevno sobo.
Bolj finančno uničiti kot te je že, te ne more. Če greš stran, imaš vsaj možnost splavati. Tako boš pa samo še globje tonila, iz leta v leto. Med moževimi lažmi in njegovim brskanjem po tvoji denarnici.

Saj te ni treba jemati resno, ko pa samo groziš in nič ne uresničiš. Če si rekla, da se boš ločila, bodi zvesta svoji odločitvi. Prepričana sem, da bi se po ločitvi materialno in tudi osebnostno hitro postavila na noge. Saj že zdaj edina skrbiš za celo družino, pa še lahkomiselni mož te ovira. Sama bi kar zacvetela.

Saj – oditi, zapustiti ….zacveteti …vse premeleto že sto in stokrat. Imam premalo dohodkov in preveč obveznosti, da bi lahko najela majhno stanovanje. Tu je potem še hipoteka, ki jo (upam vsaj) sedaj plačuje mož, nepremičnina je pa moja. če odidem ne bo plačal nobenega obroka več. Prodati bi bilo težko in tudi ostalo ne bi skoraj nič, ker je še veliko kredita, hiška pa ni posebej velika. Nihče ne bi nič imel od tega, poleg tega zaenkrat ne želim otrok nervirati s kako selitvijo, saj sta izredno pridna študenta in bosta čez par let na svojem – če bo vse posreči. Mislim, da bom takrat stvari lahko drugače pretehtala. Poleg tega računam, da si bom nekako opomogla finančno, ker ne bom več imela kredita in se bom lažje odločala. Zdaj pa ne morem in ne zmorem. Če bi vsaj imela nekoga za oporo, za pogovor, tako pa sem čisto sama s svojo bolečino.

Modri zajec in Orhidea – je pri vama kaj novega? Sta že naredili kak korak naprej?

Pozdravljene!
Malo sem se sprehodila po forumu in vidim, da nisem sama s svojim problemom.
Poročena sem skoraj devet let, težave z možem so se začele pred letom in pol. Takrat sem bila proti koncu nosečnosti (najin prvi, željen otrok). Ker nisem bila tako mobilna in razpoložena kot si je on želel, si je omislil prijateljico za družbo. Z njo je lahko hodil na smučanje, na pijačo, pomagal ji je v stanovanju, skratka, porabila ga je ob vseh priložnostih. Oh ja, in bila sta kolega v službi, in bila je tudi moja prijateljica. Prijateljica mu je tik pred mojim porodom “izpovedala” svojo ljubezen. Kar na lepem je ugotovil, da brez nje ne more živeti. Tri mesece sem zdržala, potem sem ga nagnala k njej. Po treh mesecih je prijokal nazaj, jaz trapa sem ga vzela, malo zaradi sebe, malo zaradi otroka. Po nekaj mesecih se je stanje spet poslabšalo, rekel je, da rabi čas, da se odloči. Ostala sem v najinem stanovanju, on se je preselil v njeno stanovanje, ona pa trenutno živi v tujini. Med tednom prihaja skoraj vsak večer na obisk, za vikend največkrat preživlja čas s “prijateljico”. Pravi, da me ima še vedno rad, da z njo nima ničesar telesnega, ampak čisto nazaj še ne more priti. Zdaj je že leto dni, pa se še vedno ni odločil. Po eni strani bi poskusila ponovno, ampak se bojim, da bo čez nekaj mesecev spet počilo. Po drugi strani pa bi rada imela svoj mir in končno na novo zaživela.
Povejte mi, kaj naj storim! Naj se ločim ali naj še kar čakam, da se bo sam odločil, kaj bi rad?

mali sonček čestitam ti, ker si ob vsem tem sranju še toliko pri sebi. ponavadi nimam navade deliti nasvetov, ampak tukaj mi hodi pa samo eno po glavi. Prej, ko se ga rešiš, bolje zate.

Armanda, hvala za nasvet. To mi pravijo tudi moji prijatelji, ampak kar nekako ne gre. Še vedno upam, da se bo vse nekako uredilo. Tudi midva sva si izmenjala pismi, pa je on v svojem poudarjal iste stvari kot vedno – malenkosti, ki ga pri meni motijo. Nikakor ne vidi oz. ne prizna svojih napak. Prosil me je, da še malo potrpim, in da oba še malo vsak zase premisliva, pa se potem v miru pogovoriva.
V resnici me zadržujejo le še zelo tanke niti upanja. Ampak izgleda, da so presneto močne.

Živijo!

Punce, pamet v roke in pot pod noge, da se vam ne bo zgodilo to, kar se je meni. Imava dva otroka, ki že imata vsak svojo družino. NIkoli ga ni bilo doma, sama sem vzgajala otroka. On pa družba, gostilne, razna društva, v katera je bil včlanjen.. Prepirala se nisva skoraj nikoli. Vsi so govorili, da imava idealen zakon, to sem mislila tudi jaz – ampak vedno sama, sama,…Po 36 letih zakona-ŠOK.
58 let star cepec se je šel razvezat. Izplačati mojega deleža noče in ne more, saj je kreditno “zapufan”. V hiši imava štirisobno stanovanje, vrgel me je v eno malo sobico, ostalo stanovanje zaklenil. Uporabljata ga z njegovo sedanjo, ki ima svoje stanovanje. Takoj po ločitvi me je začel fizično in psihično napadati (prej name nikoli ni položil roke ali izrekel žal besede). Stanovanja ne dobim, ker imam četrtinski delež vsega imetja, svojega pa si zaradi minimalnih prihodkov ne morem privoščiti. Prijavila sem ga, ampak trpim, ker sodni mlini meljejo zelo,zelo,…počasi.
Mlade ste še, lahko si ustvarite novo družino. Po toliko letih zakona pa ne moreš zaupati nikomur več. Lažje preneseš udarce, kot psihični zlom.
Punce, žene, pogumno naprej in delajte VELIKE korake!

Ne, ti ne boš nikoli šla, vedno bo kaj.

Prepišeš nepremičnino na moža in naj z njo naredi, kar hoče. Če jo želi imeti, bo odplačeval hipoteko (nekako težko razumem, kako je lahko nepremičnina tvoja, kredit pa odplačuje mož – torej je vajina). Otroka lahko ostaneta v hiši, saj sta vendar odrasla, in prideta k tebi na obisk. Menda ne boš rekla, da jima vsak večer prebereš pravljico?
Za kaj imaš pa ti kredit?
Kako lahko tako razmišljaš? Preberi si še enkrat citirano, kakšne banalnosti te ovirajo od tega, da bi na novo zaživela. Same banalnosti. Ko boš stara 60, boš lahko rekla, imam hišo, življenja pa nisem imela.