Spoštovani,

pismo je dolgo, vseeno vas prosim, da se prebijete do konca in mi pomagate z vašim mnenjem.

Z možem sva se spoznala pred dvema letoma, poročila pred letom in pol, imava dojenčka starega nekaj mesecev. Z njegove strani je bila ljubezen na prvi pogled, z moje strani, pa šele ko sem se prepričala, da so njegova čustva pristna, saj sem takrat imela pomisleke glede celotnega moškega sveta, zaradi predhodnih negativnih izkušenj. Razlog za poroko je bila seveda obojestranska ljubezen, v tistem času posuta z veliko romantike in hoje po oblakih. Oba sva si želela otroka in želja se nam je pred kratkim tudi izpolnila.

Trenutno življenje pa je drugačno, kot sem si ga ob poroki zamišljala. Ugotavljam, da je resnična podoba mojega moža malo drugačna v primerjavi z mojo podobo o njem v času poroke. Ne vem, ali je v resnici bil že tak v času poroke, ali pa so spremembe, ki so se zgodile v najinih življenjih tako velike, da se (verjetno oba) ne moreva adaptirati popolnoma in živeti skladno in srečno. Pri možu pogrešam ambicioznost, odločnost, vizijo novih življenjskih ciljev in zanimanje za še kaj drugega razen mene in otroka. Sam ugotavlja, da bi precej stvari lahko bilo boljših, vendar da bi kaj spremenil, ne napravi veliko, ampak čaka toliko časa, da mu čas sam pokaže, da je neka sprememba nujno potrebna. Npr. avto, ki ga ima, se že več kot eno leto non-stop kvari in nas je do sedaj stal že krepko čez milijon sit. Jaz sem ga želela prodati že takoj po prvi okvari, on pa da bo in bo in do danes nič. Obljubil je, da ga bo drugi teden začel oglaševati. Če z njim spet dočakamo še eno registracijo bo zopet izdatek, ki se nam bo poznal še nekaj mesecev. Dodatni razlog, da ga ni prej prodajal, je tudi obljubljen službeni avto, katerega do danes ni dobil in ga verjetno nikoli ne bo. Opažam, da je boleče pri prodaji tudi to, da bo moral kupiti manjši (seveda rabljen avto), kar je v nasprotju z njegovimi sanjami in samopodobo. Takšni avti so zanj »jajčki« in »škatle«.

Druga stvar je njegova služba oz. prihodki in zopet predstave o življenju. Rad bi imel milijonsko plačo ter družini privoščil več in službo v katero bi rad hodil (trenutna je nasprotje tega). Izhodišče za to celo ima (izobrazba, izkušnje, mladost..), vendar premalo napravi, da bi se kaj spremenilo. Gleda sicer oglase za delo, a nisem prepričana, ali se je na katerega res prijavil. Pravi, da ni brezposeln in da ne bi želel napraviti napake in menjati službe vsako malo. V trenutni službi se mu slabo godi, saj z pogoji dela, ki jih ima, ne more dosegati pričakovanih rezultatov. Priznal mi je, da je trenutno v krizi osebnostne identitete. Zaradi tega je pogosto depresiven, z glavoboli in prebavnimi težavami. Pri iskanju rešitev si ne pusti pomagati, saj le on najbolje ve, kaj je za njega najboljše. Moje pripombe oz. opažanja doživlja kot napad. Mojo pomoč pri iskanju nove zaposlitve striktno ne želi, čeprav bi mu lahko pomagala. Celotno svoje nezadovoljstvo prenese tudi name in v zakonski zvezi postajam čedalje bolj nezadovoljna.

V zadnjem času mu peša tako kratkoročni kot dolgoročni spomin, stvari si mora zapisati in še vedno kljub temu marsikaj pozabi. Tega me je strah. Je tudi raztresen. Poleg tega opažam, da pri določenih stvareh ni tako spreten in iznajdljiv, kot bi lahko bil ter da je njegovo logično razmišljanje včasih čudno. Zato sem začela dvomiti v njegovo dejansko sposobnost, saj skozi najin skupni čas ni za to nobenih dokazov. Po pripovedovanju je pred 10 leti imel svoje podjetje, baje zelo uspešno, katero je zaradi preselitve v drugi kraj (odvlekla, ga je ljubezen do bivše punce) zaprl. Kasneje je imel dobro službo, takšno po njegovih merilih, za obdobje 4 let. Jaz sem ga spoznala tik po prenehanju te službe (in zveze)- z ideali, da mu bo v življenju vedno šlo dobro. Ko sva se pred kratkim pogovarjala o tem, mi je rekel, da je takrat bilo drugače, da sedaj gleda, da pride iz službe čimprej domov, da bi lahko bil z mano. Da če bi se ponovno šel kariere, da bi to pomenilo, da bi se bistveno manj videvala in da se boji, da bi se odtujila in da bi me na tak način izgubil. Jaz tega ne razumem čisto- v trenutni službi je res lahko ob 16h doma, vendar vsak mesec hodi na službene poti, včasih tudi večkrat na mesec tudi za cel teden.

Razmišljam, kaj bi napravila jaz, če bi bila na njegovem mestu- najprej bi intenzivno iskala drugo službo, ampak res intenzivno- na vse možne načine, med drugim tudi z osebnim kontaktom in ne samo z prijavami na razpis (opažam, da je osebni kontakt ali vzeti telefon v roke in klicati za informacije za moža postala velika težava), poleg tega bi iskala službo morda celo v tujini. Seveda bi jaz bila pripravljena živeti začasno tudi drugje. Želim si še enega otroka, a si ga v podnajemniškem stanovanju in pod takimi pogoji življenja seveda ne moreva privoščiti. Čeprav ne delim dolžnosti na moška in ženska, ampak vse hkrati jaz ne morem biti. Želela bi, da trenutno mož bolje poskrbi za proračun družine (s tem tudi ev.za lastno streho nad glavo), jaz pa, da se lahko posvečam materinstvu, možu in dokončanju podiplomskega študija. Moža moti, da je moja porodniška enako visoka kot njegov OD. Omenja, da ga bo v prihodnosti motilo, če bom imela višji OD od njegovega (za kar dejansko je možnost, ker bom dr.sci v zelo iskani branži).

Dodatno name negativno vpliva tudi trenutno stanje zaradi majhnega otroka in nezmožnostjo počenjanja česar koli drugega razen previjanja, hranjenja, kuhanja, pranja perila in pospravljanja. Seveda je veliko tudi neprespanih noči. Varstva s strani babic nimava, ker sva oba v mesto kjer živiva priseljena.

Poskušava se pogovarjat. Večkrat mi reče, da ga z besedami žalim in kako lahko to počnem. Ob zadnjem pogovoru, mi je dejal, da bi rad, da mu vse te stvari povem drugače, ker ga moje besede bolijo kot če ga bi urezala z nožem v trebuh. Povedala sem, mu, da ga nikakor ne želim prizadeti, ampak stimulirati in vprašala se ga, kako, na kak način, pričakuje da mu povem stvari. Pa je rekel, da nič ne pričakuje in da ga na ta način ne stimuliram, ampak ravno nasprotno. Ne vem, res ne vem kako naprej. In midva sva se ob vsem tem res odtujila. Mene spolnost skorajda sploh več ne zanima, mož si je želi. Enostavno jaz več nisem jaz. Včasih se sploh ne prepoznam. Prej sem imela hobije, nekatere sem morala zaradi dojenčka opustiti (nekatere tudi zaradi financ), nekatere pa sem zato, ker mož ne kaže zanimanja, za to, kar sem počela. Prej sem imela želje in sanje, katere sem (če ne popolnoma, pa vsaj deloma) uspela tudi uresničiti. Sedaj jih še vedno imam, samo ne morem jih uresničevati tako kot prej. Mož mi je priznal, da nima zanimanja za skoraj nič, edino, da si želi nekoč imeti barko na morju.

Moj duh močno trpi. Mož me ljubi, to vem in jaz njega. Toda nekaj je narobe. Je res pritisk modernega življenja tako močan, da pride tudi do takih težav? Vem, da jih veliko še slabše živi, samo tudi vem, da če se sprijazniš s situacijo v kateri si, v njej obtičiš in potem ni nikoli bolje. Jaz želim iti naprej, se boriti in živeti boljše. Ali želim preveč? So moja pričakovanja prevelika? Bi morala poklekniti in se predati?

Dodatno bi povedala še, da je zaradi nekega neuspelega posla, katerega je mož začel z mojo sestro i njenim fantom prišlo do resnega družinskega spora. Seveda v tej zgodbi trpim najbolj jaz, ker je s tem uničen nekdaj dober sestrski odnos (z njene strani se je po tem dogodku razvila velika sovražnost do mene) in zelo okrnjen odnos z mojimi straši. Sestra je utrpela tudi finančno izgubo. Mož se za to ne čuti skoraj nič krivega in ne kaže nobene tendence k popravljanju škode v odnosih. Po moji presoji se je bil spustil v nekaj zelo tveganega, in če bi bolje pogledal situacijo že na začetku, se v to sploh ne bi nikoli smel spuščati. Jaz ga takrat še nisem toliko poznala, da bi lahko škodo še pravočasno preprečila. Če bi ga bila takrat poznala toliko kot danes, ne bi pustila, da bi se posel sploh začel.

Sama sem naveličana vsega, zamorjena, počutim se zelo bedno in najraje bi napravila REZ- SPREMEMBO, morda celo RADIKALNO. Kaj, kako? Če bi bila sama, bi bilo vse enostavno. Tako pa? Trenutno imam zvezane roke z dojenčkom in ne želim, da tako majhno bitje občuti pomanjkanje bližine in ljubezni. Trenutno je moje mesto prvenstveno ob najinem otroku.

Razmišljam, če bi to pismo dala prebrati možu, a se skoraj ne upam, ker se bojim, da ga bom prizadela. Vem, da je zelo čustven in občutljiv in bi verjetno moje pisanje zelo negativno doživel. Sicer ima mož tudi veliko pozitivnih lastnosti, o katerih nisem nič pisala, ker je druga plat trenutno v ospredju. Veliko mi pomaga pri vseh domačih opravilih, zelo rad kuha in po potrebi opravlja tudi vsa druga gospodinjska opravila. Je nežen in ljubeč. To, da mu lepe in pohvalne stvari ne govorim dovolj pogosto, mi tudi očita.

Povejte mi, ali lahko iz mojega pisanja razberete kaj se dogaja z mojim zakonom in kako vidite mene in mojega moža. Dojenček raste in želim, da bi rasel v srečni družini.

Res bi rada bila zopet srečna.

Spoštovani!

V vajini družini sta že vsebinsko zamenjala vlogi, zamenjajta ju torej še formalno, se pravi, naj mož vzame porodniški dopust in skrbi za dom in otroka, vi pa se posvetite poslu in pojdite v bitko za denar. Ne boste verjeli, koliko družin uspešno funkcionira na ta način, pomislek je le ta, če bi mož kategorično odklonil takšno vlogo. Če mož sam nima notranje gnanosti in ambicij za kariero in biznis, ga boste zelo težko k temu prisilili, oz. bo rezultat prej slabši kot dober. V tem primeru preostane “rez”. Glede na vaš opis moža sklepam, da bi bilo pri vas takšni zamenjani vlogi možno in realno vpeljati, morda bosta celo našla nekaj več skupnega jezika v medosebnem odnosu. Po zaključenem porodniškem dopustu naj si mož poišče manj obremenjujoče delo s fiksnim delovnim časom.

Moj zakon funkcionira na način, ki ga je predlagal Mag. Rejec. Vendar pa moj soprog nima pomislekov glede tega koliko kdo prinese domov ob izplačilu plače. Že kmalu sva razčistila, da je vse najino, skupno. In pomedla v glavi s predsodki, ki jih je prinesla industrijska revolucija o vlogi moških in žensk. Vsak pač počne tisto, za kar je nadarjen. Jaz na primer nisem nadarjena za gospodinjska opravila, vzdrževanje reda itd…, moj mož pa vse to opravi še preden se vrnem domov. Največkrat se lahko kar usedem za mizo h kosilu, za kar sem mu resnično hvaležna in mu to tudi pokažem. Cenim, da je nežen, prijazen, razumevajoč, nikoli slabe volje. Vem, da se lahko v vsakem trenutku zanesem nanj. Vem pa tudi, da bi se pod pritiskom takega tempa, kot ga imam jaz, zlomil. In zakaj bi ga silila v nekaj, kar bi imelo za posledico obojestransko nezadovoljstvo? Preveč ga imam rada in preveč se imam rada. Moj mož mi pomeni največ v življenju. Vam je morda najbolj pomembno kaj drugega. Ko si postaviš prioritete, je stvar lažja.