Potovanje DA ali NE?
S partnerjem si že dolgo časa želiva potovati v Avstralijo in Novo Zelandijo, zdaj pa se je ponudila priložnost, da bi šla v mesecu marcu. Imava 3 leta starega otroka, ki bi ga za čas potovanja pustila v varstvo partnerjevi mami. Potovanje bi trajalo 4 tedne. Komurkoli sem to povedala se je začel zgražati, da kako lahko pustiva otroka toliko časa samega. Jaz še vedno nimam pomislekov, partner pa jih ima vsak dan več.
Bi vi odpotovali?
Ma kaj vem, nimam otrok, ampak menda ni glih dobr, da triletniku, ki še nima občutka za čas in mu kakšnih stvari še ne morš dopovedat, starši kar naenkrt zbrišejo iz njegovga življenja. Prej jih vsak dan vidi, je čist kot mladič navezan na mamo, pol pa kr naenkrat zgine človek, ki je največ z njim. Kaj veš, kaj si misli in kaj se dogaja v njegovi glavci, pa tega še povedat ne zna. Saj veš, pozavest pa travme itd. Vzemta ga sabo rajš.
Oprosti, ampak tri leta starega otroka 4!!! TEDNE pustiti brez mamice, atija, to je ne fer do njega. Nič ne rečem da mama ne bo lepo skrbela zanj, verjetno bo v krasnih rokah, pa vseeno je to predolgo potovanje. Ne rečem pa za čez vikend.
A vidva ga pa ne bosta pogrešala? Zakaj ga pa ne vzameta s sabo? Tri leta star otrok je že krasna družba. Jaz mojo hči (malo mlajšo) povsod jemljem s sabo, ker sem rada v njeni družbi in bi se meni tožilo po njej.. Da pa bi jo pustila za 4 tedne pri tašči ali mami… Res ne!
Sama sem pustila otroka pri mami na morju za cela dva meseca, pa sem vmes hodila za čez vikend na obisk. Meni se ne zdi tko grozno, če bosta otroku razložila, pa da imata možnost po skypu z njim kontaktirat, odvisno pa tudi koliko domač je otrok z babico. Pa kar imam pomislek je, ali bi bila to prva vaša ločitev, ker potem je res dolgo, mogoče bi potem zdaj začeli s kakimi vikend paketi.
Tako bi naredila,kot sem napisala v naslovu.Nevem,nisem staromodna,tud nama paše za par dni kam skliznat,sam 4 tedne je pa tumač.Sama najbolj vesta.Mene bi malo vest pekla priznam.Če je možno,ga vzamta s seboj,velik je že dosti in tudi užival bi 100 na uro.Bolje,da se sama odpravta kam drgam za manj časa.Srečno,
4 tedne se mi zdi veliko, sploh ker ti potem ne bo veliko dopusta ostalo za otroka (morje,…) Ampak, da bi pa 3 letrnika s sabo jemal na tako pot…jaz ga ne bi…se mi zdi da on od tega ne bo imel dosti, vidva pa tudi ne toliko kot bi si želela.
Sicer mojadva od leta in pol hodita z babico za 1 teden-2 na morje, pa večkrat čez vikend kam, pa z babi in deddijem se vidjo vsaj 1x tedensko.
Jaz te razumem, samas si ful želim v Indijo, je pa tko da tako daleč se ne splača za teden. Bom še malo počakala s potovanjem
Odločit se boš morala pa sama
Meni se ne zdi to nekaj groznega, če veš v kakšnih rokah je in da se nimaš kaj bat.
Po drugi strani je pa res vprašanje, kako razmišlja otrok in kaj se mu plete po glavici. Imam znanko, ko jo je mama pustila pri svojih kakšnih 6 mesecev, ko je bila stara 3 leta in ima še zdaj pri 40 travme, v vsakem partnerstvu se boji, da bo zopet zapuščena in raje ona prekine, kot pa da bi spet doživela kaj takega. Ne ve se, kako morda otrok doživlja takšno odsotnost kot zapustitev.
Dobro premislita, bi pa jaz verjetno naredila tako kot so ti svetovali že nekateri, otroka bi vzela zraven.
Ti si ga pustila pri mami na morju, da bi otrok užival in ne obratno – da boš ti uživala in otroka ki bi ti bil tam v napoto pustila doma. To je kljub temu da gre za dolgo ločitev od staršev še vedno velika razlika, Iza.[/quote]
Če ne bi bila babi na morju, bi ga dala pa na kmete. kolk kdo kje uživa je relativno, mogoče pa z babi počne drugačne reči kot z mano in se ima še bolje. je pa dragocen čas tudi tisti čas, ki ga otrok preživi z babi, žal to veš šele, ko le te ni več.
zakaj ga pa ne bi vzela s sabo?
in zakaj otrok ne bo imel nič od tega?
baje smo starši ponavadi tisti ki kompliciramo in ne otroci
malo preberi tale blog http://brackotinapotovanju.si/about/
Meni se zdi grozno, da so starši zato, da bi videli nekje neke stavbe, malo drugačno državo itd. pripravljeni uturit otroka svojim staršem in iti. Za sprostitev pač ne rabiš 4 tedne miru in uživanja stran od otrok. Je en vikend v dvoje čisto zadosti. Če bi spraševala, kako bo tvoj otrok preživel tvojo 4-tedensko odsotnost, ker moraš narediti xy in NIMAŠ IZBIRE, bi napisala kaj spodbudnega. Saj v življenju ni vsem z rožicami postlano. Tukaj gre pa za egoizem in nič drugega. Z otrokom se pa da marsikam iti!
Midva sva šla za 10 obletnico poroke prvič sama za 15 dni na potovanje (otroci so bili stari 3, 8 in 10 let). Bilo je super, sama pa sem imela res krizo za toliko časa pustiti otroke pri starih starših. Menim, da otroci še najmanj komplicirajo, večje probleme imamo starši.
Letos pa smo se odločili, da gremo na potovanje skupaj in sicer čez točno 1 mesec za 14 dni v Indijo. Že vsi dva meseca odštevamo. Jupiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
To lahko reče samo nekdo, ki ne vidi dlje od svojega nosa in še nikoli nikjer ni bil. Takšnim pač ne moreš dopovedati in razložiti o čarih potovanja, o tem, kako ti to širi obzorja, daje nove izkušnje, toleranco, bogati in osmislja življenje.
Avtorici v resnici ne morem svetovati, ker še nimam svojih otrok, videla sem pa precej sveta, in več kot ga vidim, bolj me vleče, da bi ga videla še več. Za manj kot 4 tedne se pa tako daleč praktično ne splača hoditi. Lahko pa ti rečem samo to, da je odločitev o tem, ali gresta sama ali z otrokom (ker če imata možnost, potem vsekakor pojdita), mora biti vajina, nikar ne poslušajta drugih, ker vsem tako ali tako ne bosta mogla nikoli ugoditi. Vsi ti, ki imajo toliko za povedat (predvsem kontra), so največkrat zelo pametni za druge, pri sebi pa največkrat nimajo preveč pošlihtano (ali pa jih samo daje foušija, ker sami nimajo te prilike). ODLOČITEV JE VAJINA, VIDVA MORATA BITI OK Z NJO, IN VIDVA BOSTA NOSILA VSE NJENE POSLEDICE.
To lahko reče samo nekdo, ki ne vidi dlje od svojega nosa in še nikoli nikjer ni bil. Takšnim pač ne moreš dopovedati in razložiti o čarih potovanja, o tem, kako ti to širi obzorja, daje nove izkušnje, toleranco, bogati in osmislja življenje.
Avtorici v resnici ne morem svetovati, ker še nimam svojih otrok, videla sem pa precej sveta, in več kot ga vidim, bolj me vleče, da bi ga videla še več. Za manj kot 4 tedne se pa tako daleč praktično ne splača hoditi. Lahko pa ti rečem samo to, da je odločitev o tem, ali gresta sama ali z otrokom (ker če imata možnost, potem vsekakor pojdita), mora biti vajina, nikar ne poslušajta drugih, ker vsem tako ali tako ne bosta mogla nikoli ugoditi. Vsi ti, ki imajo toliko za povedat (predvsem kontra), so največkrat zelo pametni za druge, pri sebi pa največkrat nimajo preveč pošlihtano (ali pa jih samo daje foušija, ker sami nimajo te prilike). ODLOČITEV JE VAJINA, VIDVA MORATA BITI OK Z NJO, IN VIDVA BOSTA NOSILA VSE NJENE POSLEDICE.[/quote]
Veš, ko boš imela otroke (če jih boš imela) se bo tvoj post glasil drugače. Bodi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepričana!
Povsod bi šla sama z možem, če bi šla pa na NZ, pa sigurno z otroki, samo kaj, ko so moji že večji, pa ni nujno, da bi še hoteli z mano.
NZ je absolutno najprimernejši kraj za otroke na svetu, gledano v celoti. Odlično opremljena, velika, sodobna otroška igrišča v vsakem zaselku, tako da zamikajo tudi najstnike, ne bi verjela, če ne bi izkusila na svoji koži.
Nasploh je NZ izjemna za potovanje, izredno enostavna, ljudje prijazni, skratka, zame je to raj na zemlji.
otrok lahko dobi dosti hujše travme že zaradi raznih drugih malenkosti. in vse travme se da tekom življenja tudi popraviti, mimogrede. je pa za to treba seveda volja. nima pa nihče od staršev popolnega otroka, brez kakršne koli travme ali česa (razen popolnih monovk tukaj seveda).
tvoje oziroma vajino življenje se ni končalo z rojstvom vajinega otroka. občasno si morata tudi kaj privoščiti, sicer k*** pa tako življenje. na prvo mesto moraš dati vedno sebe.
tole ti govorim kot otrok staršev, ki so veliko potovali. moji starši so prepotovali v dobesednem smislu pol sveta(evropa, afrika, azija vse do japonske), tudi ko sva bili še zelo majhni. včasih za krajši, včasih za daljši čas. ko ju ni bilo, sva bili s sestro pri babici. sva uživali 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} v družbi babice in dedka na kmetiji. smo skupaj pasli kozice, božali zajčke, lovili piščančke, rožice nabirali. ko sva bili večji, smo počeli druge stvari – pekli skupaj piškote, izdelovali lutke. skratka stvari, ki smo jih sicer počeli s starši. rada sem imela tako starše kot tudi stare starše.
meni to, da sta šla starša na potovanje ni prizadelo in vsekakor ni povzročilo travm. šele danes v tem vidim prej bolj prednost. se mi namreč zdi, da sem bolj samostojna.
To lahko reče samo nekdo, ki ne vidi dlje od svojega nosa in še nikoli nikjer ni bil. Takšnim pač ne moreš dopovedati in razložiti o čarih potovanja, o tem, kako ti to širi obzorja, daje nove izkušnje, toleranco, bogati in osmislja življenje.
Avtorici v resnici ne morem svetovati, ker še nimam svojih otrok, videla sem pa precej sveta, in več kot ga vidim, bolj me vleče, da bi ga videla še več. Za manj kot 4 tedne se pa tako daleč praktično ne splača hoditi. Lahko pa ti rečem samo to, da je odločitev o tem, ali gresta sama ali z otrokom (ker če imata možnost, potem vsekakor pojdita), mora biti vajina, nikar ne poslušajta drugih, ker vsem tako ali tako ne bosta mogla nikoli ugoditi. Vsi ti, ki imajo toliko za povedat (predvsem kontra), so največkrat zelo pametni za druge, pri sebi pa največkrat nimajo preveč pošlihtano (ali pa jih samo daje foušija, ker sami nimajo te prilike). ODLOČITEV JE VAJINA, VIDVA MORATA BITI OK Z NJO, IN VIDVA BOSTA NOSILA VSE NJENE POSLEDICE.[/quote]
Veš, ko boš imela otroke (če jih boš imela) se bo tvoj post glasil drugače. Bodi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepričana![/quote]
Se strinjam. Če imaš otroke, se moraš nekaterim stvarem pač odreči. Vsaj naj bi se. V nasprotnem primeru pa raje počakaj z otroci, dokler se nisi pripravljen prilagoditi. Sicer ne mislim, da je z rojstvom otroka tvojega življenja konec, ampak ravno vsega si pa tudi ne moreš več privoščiti.
Avtorici posta- res ni možnosti, da bi otroka vzela s sabo?
To lahko reče samo nekdo, ki ne vidi dlje od svojega nosa in še nikoli nikjer ni bil. Takšnim pač ne moreš dopovedati in razložiti o čarih potovanja, o tem, kako ti to širi obzorja, daje nove izkušnje, toleranco, bogati in osmislja življenje.
Avtorici v resnici ne morem svetovati, ker še nimam svojih otrok, videla sem pa precej sveta, in več kot ga vidim, bolj me vleče, da bi ga videla še več. Za manj kot 4 tedne se pa tako daleč praktično ne splača hoditi. Lahko pa ti rečem samo to, da je odločitev o tem, ali gresta sama ali z otrokom (ker če imata možnost, potem vsekakor pojdita), mora biti vajina, nikar ne poslušajta drugih, ker vsem tako ali tako ne bosta mogla nikoli ugoditi. Vsi ti, ki imajo toliko za povedat (predvsem kontra), so največkrat zelo pametni za druge, pri sebi pa največkrat nimajo preveč pošlihtano (ali pa jih samo daje foušija, ker sami nimajo te prilike). ODLOČITEV JE VAJINA, VIDVA MORATA BITI OK Z NJO, IN VIDVA BOSTA NOSILA VSE NJENE POSLEDICE.[/quote]
Veš, ko boš imela otroke (če jih boš imela) se bo tvoj post glasil drugače. Bodi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepričana![/quote]
Zakaj že? Rekla sem samo, da ne glede na to, kako se bosta odločila, mora biti to njuna odločitev in ne pod vplivom ali celo pritiski okolice. Zato bi jaz na mestu avtorice nehala brati odgovore tukaj, ker si lahko predstavlja, kam bo debata zašla…
Imam to srečo, da sem v življenju, preden sem imela otroke, kot samska in potem z možem, videla kar lep del sveta. Ravno v Avstraliji, Aziji ali na Japonskem sicer nisem bila; sem pa bila toliko naokoli, da vem, da ima potovanje svoj čar. In tudi mene močno vleče v svet, potovat, gledat, uživat še v drugih stvareh …
Ampak zdaj imam male otroke. In ti od takšnega potepanja naokoli ne bi prav nič imeli. Otroke, sploh pa pri 3, ne zanimajo katedrale, pohajanja po nevemkakšnih obalah itd. Ne rečem, pa da od tega nič nimajo. Je lahko tudi za njih dobrodošla izkušnja, ampak tempo in tematiko je treba prilagoditi njim. Kar pomeni, da se ne bomo sprehajali po nekih galerijah 5 ur, ker otroci (seveda odvisno od starosti in zanimanja) imajo po 15 min večinoma takšne “zabave” dosti. Zato pravim, naj vzameta s sabo otroka, pod pogojem seveda, da bo vse skupaj njemu prilagojeno. Drugače od dopusta nihče ne bo nič imel. no, v naši družini sigurno še nekaj let o takšnih podvigih ne bomo razmišljali, ker od tega (ob veliki finančni investiciji) nihče ne bi kaj dosti imel. Otroci rabijo čas in pozornost staršev.
Vsak pa seveda naredi po svoje.