Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Kako bi vam bilo v veselje skrbeti za prizadetega otroka?

Default avatar

o

Kako bi vam bilo v veselje previjati vašega sedemletnega sina, ga hraniti po žlički in ga umivati, preoblačiti, itd, vedoč, da boste to počeli vse življenje, tudi ko bo že odrasel?
Default avatar

đizs

Kakšno trapasto vprašanje pa je to? Kako je lahko komurkoli v veselje gledati trpljenje lastnega otroka????
Default avatar

ne izbiraš

Takih stvari ne izbiraš. Tako na pamet bo seveda vsakdo rekel, da to ni ravno nekaj, kar bi počel z veseljem. Ko pa se kaj takega zgodi (prirojena prizadetost, nesreča, karkoli), potem ne razmišljaš ali bi ali ne bi, temveč narediš vse, da otroku pomagaš. Spomnim se enkrat ene zgodbe nekega fanta, ki je bil nepokreten, ravno tako ni mogel komunicirati z drugimi ljudmi. No, njegov oče ga je vsakodnevno vozil z vozičkom (oče je bil na rolerjih) desetine kilometrov. Menda so mnogi imeli pripombe, da je to brezveze, saj je sin itak napol "zelenjava" in nič ne čuti. Čez nevem koliko let je zaradi napredka v medicini ta fant lahko začel komunicirati s svetom. In kaj je povedal ? Da so bile te vožnje z očetom nekaj najlepšega, kar je doživel.
Default avatar

botox

če sprašuješ zaradi splava-naredi ga
Default avatar

vsak dan

vsak dan, pa če je še tako črn, brezvezen, težek, nesrečen, se spomnim, da sta moj največji blagoslov dva zdrava otroka.
ne morem si predstavljati, kako težko vam je.
Default avatar

pišuka

Mislim, da starši, ki zmorejo to premorejo veliko poguma in moči. Jaz (če razmišljam sedaj - ne vem, če bi tako razmišljala, če bi bila res v takšni situaciji) bi se odločila za zavod. Vsekakor se mi pa zdi, da je to stvar, ki te ne more nehati žalostiti vse življenje. Upam, da zbereš pogum in se odločiš za najboljšo možno pot, ki seveda vključuje tudi tebe in zadovoljevanje tvojih potreb, ki te bodo osrečevale. Življenje je včasih res kruto in nepravično - a je tvoje - zato ga izkoristi!
Default avatar

Miranda

Ne vem, kako bi jaz na tvojem mestu naredila. Tebi pa lahko čestitam, da to počneš že 7 let in te občudujem.
Default avatar

invalid

al pa za moža - navadno,to vzameš kot del življenja, mar ne !?
v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, sreči in nesreči ....
Default avatar

Dolenjka

Jaz ne bi imela te moči -vsaj mislim, da bi se zrušila.

Pred 15-leti sem po mukah zanosila. Potem sem se nalezla rdečk in pregled je pokazal fizično prizadetost ploda. Naredila sem splav. Bilo je zelo težko.

Potem pa me je življenje obdarilo z dvema zdravima otrokoma.
Default avatar

Ajna-

Draga o, verjamem da ti je težko in te občudujem, da zmoreš dan za dnem, leto za letom. Ne vem kaj naj napišm, ker se v tvojo kožo ne znam postavit. Lahko ti pa pošljem en velik objem in upam, da v vsem tem času nisi pozabila nase.
Default avatar

kako lahko sprašuješ

Kakšna je druga možnost? Ga daš ubit? Ga pustiš umazanega, lačnega, žejnega? V veselje ali ne v veselje, tako je. Gorje, če se tak otrok rodi ljudem, ki tega niso sposobni. Nega takega otroka zahteva ogromno - ljubezni, potrpljenja, nežnosti, razumevanja in tudi strokovnega znanja - plačilo za vse pa je nasmeh, če ga je otrok sposoben ali kako drugo znamenje, ki ti ga da, da ti pokaže, da ve in čuti, da si ob njem in je tega vesel. Zadovoljstvo, ki ga pokaže na tak način, kot ga zna in zmore.

Drugače pa - v večje veselje mi je negovati prizadetega otroka, ki zna pokazati zadovoljstvo nad čisto plenico in okusnim kompotom, kot nositi k ritim razvajenim, vsega presitim ljudem, ki se ne zavedajo in ne cenijo svoje sreče in ki z ničimer niso in ne znajo biti zadovoljni in za katere šteje samo komoditeta, lepota oblačil, vrednost daril in zakatere nikoli ni dovolj - časa, denarja, tega, kar dajo drugi. Vse prej kot preposto in enostavno je, vendar če znaš ceniti še kaj, razen odobja in denarja, je tudi zelo bogato.
Default avatar

ja, itak

[quote=""kako lahko sprašuješ""]
Kakšna je druga možnost? Ga daš ubit? Ga pustiš umazanega, lačnega, žejnega? V veselje ali ne v veselje, tako je. Gorje, če se tak otrok rodi ljudem, ki tega niso sposobni. Nega takega otroka zahteva ogromno - ljubezni, potrpljenja, nežnosti, razumevanja in tudi strokovnega znanja - plačilo za vse pa je nasmeh, če ga je otrok sposoben ali kako drugo znamenje, ki ti ga da, da ti pokaže, da ve in čuti, da si ob njem in je tega vesel. Zadovoljstvo, ki ga pokaže na tak način, kot ga zna in zmore.

Drugače pa - v večje veselje mi je negovati prizadetega otroka, ki zna pokazati zadovoljstvo nad čisto plenico in okusnim kompotom, kot nositi k ritim razvajenim, vsega presitim ljudem, ki se ne zavedajo in ne cenijo svoje sreče in ki z ničimer niso in ne znajo biti zadovoljni in za katere šteje samo komoditeta, lepota oblačil, vrednost daril in zakatere nikoli ni dovolj - časa, denarja, tega, kar dajo drugi. Vse prej kot preposto in enostavno je, vendar če znaš ceniti še kaj, razen odobja in denarja, je tudi zelo bogato.[/quote]

S polno ritjo je lahko srat
Default avatar

avrikelj ali lepi jeglič

o je napisal/a:
Kako bi vam bilo v veselje previjati vašega sedemletnega sina, ga hraniti po žlički in ga umivati, preoblačiti, itd, vedoč, da boste to počeli vse življenje, tudi ko bo že odrasel?
Ti imaš takega otroka, ne?

Gledano s strani matere, ki ima zdravega, srečnega in uspešnega otroka, je seveda nepredstavljiva misel na to, da bi bil otrok zgolj "rastlina".

Če pa pomislim na to, da bi se moj porod ne končal, kot se je, da bi se moj ljubi otrok ne rodil zdrav, da bi se morda hudo obolel kasneje v življenju - da, vse to bi počela, ker bi ga imela rada.
Ker bi bil to kljub nezmožnostim moj otrok. Bi bilo hudo, grozno naporno - pa ne le fizično, predvsem psihično - izogibati se primerjavam in mislim na to, kako bi bilo vse drugače, če...

In upam, "o", da imaš podporo in pomoč, da nisi sama v svoji skrbi in bolečini, da si vzameš (čeprav na silo) uro ali dve ali tri zase, da si napolniš dušo. To potrebuješ, ker živiš svoje življenje!

In nikar, nikar si ničesar ne očitaj, če bo prej ali kasneje prišel čas, ko dejansko ne boš več zmogla, fizično ali psihično in boš otroka oddala v zavod.

Poznam mater takega otroka, ženska je zaradi obremenitev in predvsem zaradi hotenja po zgolj lastni 24-urni pomoči otroku postala pri 40-tih zagrenjena razvalina.
Default avatar

kaj pa če...

Tako lahko je svetovat splav. Ker tak otrok si pa res ne zasluži živeti - -zanj bi bilo življenje le trpljenje. Kao.

Pa ste pomislile kdaj, da se lahko vašim popolnim sončkom kaj zgodi (bohnedej) in bodo postali delni invalidi ali popolni invalidi, nesposobni skrbetu zase. In kaj? Jih boste odvrgle kot smeti? Ker je prenaporno skrbeti za take otroke? Ker taki otroci ne poznajo veselja, se ne veselijo vsakega novega dne?

Eh, očitno sem čudna, ker ne razumem takega načina razmišljanja.
Default avatar

mirijam

Mislim, da s takim otrokom dobiš tudi moč, da ga neguješ. Seveda pridejo dnevi, ko se ti vse poruši, ko bi najraje ušel. Ampak ker veš, da je to le tvoj otrok, greš naprej.
Če pa v sebi čutiš, da ne zmoreš, ga je potrebno pač dati stran, ali pa najeti za nekaj ur nadomestno osebo.

Meni najbolj hecen je to, da ponavadi ti drugi govorijo, da to pa že ne boš zmogel. Človek zmore marsikaj. Kjer je volja, tam je pot.
Default avatar

Janis

mirijam je napisal/a:
Meni najbolj hecen je to, da ponavadi ti drugi govorijo, da to pa že ne boš zmogel. Človek zmore marsikaj. Kjer je volja, tam je pot.
V praksi je pri prizadetih otrocih žal velikokrat tako, da gre partnerstvo njegovih staršev v roku parih let v franže in da tisti, ki odide (ponavadi moški), vso skrb za prizadetega otroka praktično 100% prevali na ramena tistega, ki ostane (ponavadi ženska). Zato je pri odločanju, če se imaš o čem še čas odločat, pomembno, da predvidiš tudi morebitni odhod partnerja.
Default avatar

ManaMNina

Janis je napisal/a:
mirijam je napisal/a:
Meni najbolj hecen je to, da ponavadi ti drugi govorijo, da to pa že ne boš zmogel. Človek zmore marsikaj. Kjer je volja, tam je pot.
V praksi je pri prizadetih otrocih žal velikokrat tako, da gre partnerstvo njegovih staršev v roku parih let v franže in da tisti, ki odide (ponavadi moški), vso skrb za prizadetega otroka praktično 100% prevali na ramena tistega, ki ostane (ponavadi ženska). Zato je pri odločanju, če se imaš o čem še čas odločat, pomembno, da predvidiš tudi morebitni odhod partnerja.
Ti pa si... :(( Raje ji kaj vzpodbudnega napiši.
Default avatar

Janis

ManaMNina je napisal/a:
Ti pa si... :(( Raje ji kaj vzpodbudnega napiši.
V članstvo v MON-ovskem plemenu tistih, ki zmeraj nekritično navijajo "naredi tako, to je edino pravilno, to je čisto lahko, to vsak zmore, ko je postavljen pred dejstvo", se kar ti poteguj. Ko se človek odloča za otroka, je treba gledat z realnimi očmi in se ne zanašat na to, da nam bo pomagala vsa ožja in daljna okolica. Če meni ne verjameš, da veliko partnerstev razpade, ker eden od staršev enostavno ni pripravljen / ne zmore / noče več biti aktivni starš otroku, ki se ne bo nikoli osamosvojil, si pač izvoli prebral malo morje intervjujev in biografij staršev s prizadetimi otroki, ki nastopajo v edinini, čeprav so imeli partnerja, ko se je otrok rodil. Zato je TREBA razmisliti o tem, ali sem pripravljen sprejeti tudi možnost, da bom za tega otroka v določenem trenutku moral skrbeti sam.
Default avatar

kako lahko sprašuješ

[quote=""ja, itak""]
[quote=""kako lahko sprašuješ""]

Drugače pa - v večje veselje mi je negovati prizadetega otroka, ki zna pokazati zadovoljstvo nad čisto plenico in okusnim kompotom, kot nositi k ritim razvajenim, vsega presitim ljudem, ki se ne zavedajo in ne cenijo svoje sreče in ki z ničimer niso in ne znajo biti zadovoljni in za katere šteje samo komoditeta, lepota oblačil, vrednost daril in zakatere nikoli ni dovolj - časa, denarja, tega, kar dajo drugi. Vse prej kot preposto in enostavno je, vendar če znaš ceniti še kaj, razen odobja in denarja, je tudi zelo bogato.[/quote]

S polno ritjo je lahko srat[/quote]

Ne sodi drugih po sebi, ker prekleto dobro vem, o čem govorim. Ne 7 let, 21 let to počnem, najprej samo poklicno, zadnjih 11 let pa tudi svojemu otroku.


Kar je napisala Janis, žal velikokrat - prevečkrat - drži in taka je realnost. Če nekdo vidi samo napor, samo trud, samo hudo, odide, tudi od lastnega otroka, lastnega starša, itak pa od moža ali žene, to sploh. Tudi če rodiš zdravega otroka, nimaš nobene garancije, da bo kot tak tudi odrasel. Moj se je rodil zdrav, kasneje je doživel hudo nesrečo. So dnevi, ki so črni, ko se osnovni težavam pridruži npr. bolezen, ko ima otrok slab dan itd. Potem so spet dnevi, ki dajo moči za naprej, ko so drobne zmagice, ko ti otrok, ali pa odrasel človek s PP, saj je vseeno, razločno da čutiti, da mu je dorbo, da se počuti varnega, zadovoljnega in ti je za to po svoje hvaležen. Če to vidiš, je to tisto zadoščenje in veselje, ki ti daje moč za naprej. Ko se prvič srečaš s tem, je seveda grozno, vrstijo se sami "Nikoli ne bo", prepričan si, da ne boš zmogel, nato pa gre dan za dnem in seveda zmoreš, kaj ti pa drugega ostane. Vidiš, česar prej nisi, ceniš, kar je bilo prej logično, živiš drugače, na nek čuden način pa mnogo bolj zadovoljno, kot si živel prej, ko je bilo marsikaj logično in samo po sebi umevno. vSaj mi.
Default avatar

mirijam

Janis je napisal/a:
mirijam je napisal/a:
Meni najbolj hecen je to, da ponavadi ti drugi govorijo, da to pa že ne boš zmogel. Človek zmore marsikaj. Kjer je volja, tam je pot.
V praksi je pri prizadetih otrocih žal velikokrat tako, da gre partnerstvo njegovih staršev v roku parih let v franže in da tisti, ki odide (ponavadi moški), vso skrb za prizadetega otroka praktično 100% prevali na ramena tistega, ki ostane (ponavadi ženska). Zato je pri odločanju, če se imaš o čem še čas odločat, pomembno, da predvidiš tudi morebitni odhod partnerja.
Ne vem kakšni so procenti za eno ali drugo stvar. Moraš pa vedeti, kako imaš pošlihtane zadeve. Če je kar nekaj, potem res lahko pričakuješ, da gresta partnerja narazen. Če pa veš, na čem in kako je treba graditi, pa veš, kaj lahko pričakuješ.

Je že preveč partnerstev, ki že ob zdravih otrocih razpadajo, ker se ne znajo ustaviti in skrbeti en za drugega, ampak vso energijo usmerjajo v pomladek. Kaj šele, ko gre še več energije le v eno smer.