Starševski čvek

Kako živite tisti, ki živiti v hiši z starši?

Default avatar

hišškaaa

Kako se razumete, zakaj ste se za to odločili, vam je všeč ali vam je žal, plusi in minusi.
Mislim tako, da imate nadstropje zase, lasten vhod. Mislim da zgleda tako kot v mini bloku, ker ima vsak svoj vhod in lastno gospodinjstvo. Drugače se dobro razumemo.
In če je zraven zemlja na kateri lahko iamte vrt. Imate svoj ali skupen vrt?
Kakšni nasveti.
Default avatar

altamed

Odločila sem se iz preprostega razloga , mož edinec, jaz edinka, oba imava starše z velikimi hišami in zakaj bi se najlepši del svojega življenja zapufala ,namesto da uživava življenje.....Imava svoje nadstropje, vhod, nabiralnik, vse je isto kot v bloku...Odnosi normalni, je pa treba takoj na začetku napraviti red.......svoja družina, svoje gospodinjstvo, stroški...svoje življenje......
Default avatar

kar gre

Se pa dostikrat izgubim.
Default avatar

evoo

Jaz sem živela doma, spodaj, vse ločeno, svoj vhod, svoje prakirišče, 5 let, če bi hotela vrt bi bila mama še zadovoljna. Vendar je bilo toliko drugih malenkosti, da sem šla raje kar v najem, kar je bila najboljša odločitev v lifu. Nikoli nisi sam...vejo za vse obiske, vejo kdaj hodim domov, vejo do kdaj spim...in vsake toliko se to vrže naprej. Zakaj bi mogla jaz nekomu račune polagat, če samo živim tako kot meni paše.
Default avatar

Gunnar

če te ne mot da ti skoz en od tastarih šnofa okol, pa belež kdo in kdaj vse k teb hod, pol bod tm, če pa češ met res eno osebno svobodo pol rajš pejd na svoje
¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨

·uʍop əpısdn əɥʇ

Obožujem rdečo zvezdo, pijem Heineken.


Iä! Iä! Cthulhu fhtagn!

Gosturnca u solat še ni konc sveta.
Default avatar

abessine

moji starsi ze 30let poznajo moje prijateljice pa se zmeraj jih pomesajo med sabo,tako da jim en klinc pomaga snjofanje :-) sicer pa takih tezav nimam,se ne vmesavajo, ne tezijo, ne kontrolirajo, ce kar koli - nam kvecjemu pomagajo pocuvat kakega otroka, ga grejo iskat v vrtec, mu dajo malico. Ocitno imam sreco, smo ful v sozitju. Isto nameravam jaz,pomagat ko bo potreba.
Default avatar

hišškaaa

evoo je napisal/a:
Kakšne malenksoti še?
V bistvu mi je vseeno če šnofajo. Pa naj. Meni z tem ne škodijo,samo naj mi nič naprej ne mečejo.Če hočejo gledat kdo k meni rpdie naj, samo naj tega meni ne omenjajo. Saj mi nikoli niso (glede spanaj) tako da ne verjamem, da bi sedaj. Za druge stvari pa bi rekla, da naj se ne vtikujejo, ker jih nič ne briga in naj dajo mir če ne spakiram in grem. Mislim, da bi takrat že dali mir. Če bi bili radovedni bi še "samo tiho šnofali".

Sem v dilemi. Ne vem kaj naj. Če je prostor, lepa okolica, veliko ceneje. Tudo razumni so, se jim da dopovedati, da se jih določene stvari ne tičejo. Upam da ne bi mislilii, da bi bilo tako kot do sedaj. Skupna kosila, toliko druženja..ker bi želela z družino(ko bo otrok) več zasebnosti. Ker je potem vsaka družina za sebe.
Default avatar

ena tuki

hišškaaa je napisal/a:
to se je treba v naprej dogovorit, ker predvidevat kar nekaj, brez da jim poveš o svojih pričakovanjih nima smisla! Lahko se slabo konča, sploh ko je enkrat otrok zraven.
Default avatar

nikoli, res.....

Trenutno smo pri mojih starših (2 meseca), ker se selimo iz stanovanja v hišo, pa smo morali stanovanje spraznit (prodali), hiša pa še ni bila gotova.

Torej prej smo živeli za sebe, zdaj smo 2 meseca skupaj in ker lahko direktno primerjm, pravim le: nikoli več.

Ko kuham, pride mama in sprašuje zakaj pa ne naredim to tako, da ona pa kuha tako. Ko otroci tečnarijo in so kregani, imajo že takoj potuho - češ kaj pa te boge otroke tako maltretirate. Pravkar je prišel oče do mene, se postavil za računalnik in rekel: sem prišel malo gledat kaj počneš.... jaz pa taka, da mi take stvari gredo na živce.

Glej je cel kup malenkosti, ki ti z leti gredo na živce in kljub leto te jemljejo še vedno kot otroka. Za vsako svtar - ja mi bi pa to tako naredili, 100 nasvetov.... Skratka rada živim PO SVOJE, delam po svoje, brez da me kdo sprašuje zakaj tako delam. V službi moram požret marsikaj, doma pa hočem biti jaz gospodar. V zakonu se morata 2 prilagajati en drugemu (in prav je tako), ne vem pa zkaj bi se morala prilagajati zraven še staršem.

Je bolje, da se vidimo vsak dan, za uro ali 2 in potem vsak naredi in dela po svoje, pa je mir.
Default avatar

Neli2

Nujno je potreben svoj vhod, svoja kuhinja, svoje gospodinjstvo in ločene obveznosti, ki se tičejo vzdrževanja okolice. Mi smo na začetku postavili vrata na hodniku in mama pride na obisk samo tako, da potrka in vstopi če ji kdo odpre.

Plusi: nismo zapufani za 30 let, če otroci zbolijo jih ni potrebno vlačiti okoli, saj je varstvo pri roki,...
Minusi: občutek, da si nekaj dolžen; če se starši odločijo zamenjati streho je potrebno sodelovati, čeprav smo si mi namislili za tisto leto potovanje; ...

Res pa je, da mi mama ne teži, ko gre na vrt, da sem tisti trenutek tudi jaz tam in da delam in kopljem. Mi smo se dogovorili, da dokler bosta lahko urejala okolico sama, jih bomo mi pustili pri miru, ko ne bosta več zmogla, bomo mi prevzeli obveznosti ampak brez nadzora. Upam, da bo šlo.

Mislim, da je potrebno včasih malo tudi potrpeti, saj tudi sostanovalci v bloku niso idealni, pa se z njimi še težje dogovarjaš, kot s svojimi sorodniki.
Default avatar

v kreditu

Živim v bloku, na svoje, za mano ali bolje rečeno nama je 9 let hudih odpovedovanj, živciranj, šparanj, v službi vzrajam (pa čeprav sem na robu živčnega) ker je za nč in jo rabim, da sploh preživimo, ker z 1 plačo ne bo šlo. No še 4 leta in 3 ss bo brez kredita, takrat pa bo pa čas za spremembe.

Če mene vprašaš, bi šla v skupno hišo. A ne z mojo mamo, ki bi se vtikala še to kaj namažem zjutraj na kruh, ampak s tastom, ki sva mu ponudila to možnost (da prodamo obe stanovanji in gremo skup v 2 stanovanjsko hišo), pa jo je zavrnil. Sicer je bil njegov razlog taščina bolezen, sedaj pa priznava, da mu je žal. Z njim vem da bi bilo tako kot bi se domenili, ne bi se vtikal v naše življenje in spoštoval bi dogovore, kar pa je nujno potrebno za dobro sobivanje. Ja pismo, sj sosedu v bloku tud ne težiš kdaj in kdo je prišel na obisk, al pa se mu ne povabiš na kosilo.

Ti veš kakšni so starši, se bodo vtikali v vse, al prišli na piknik (če ga organiziraš za svoj RD in povabiš prijatelje) in se po kosilu vljudno odstranili. Če je bližje slednji varianti, te nima kaj skrbeti, uživaj življenje, ne pa tako kot jaz
Default avatar

blanka77

Pri nas je precej več plusov kot minusov, v isti hiši (ločeni vhodi, ločena kurjava, elektrika, vse) živimo 8 let. Imamo telefonsko centralo, da se pokličemo.

Je pa po mojem VSE odvisno od vaših odnosov - kakšni so starši, koliko so se že doslej vtikali vate, koliko se imata onadva fajn (in za fajn imeti ne potrebujeta tebe) in koliko si ti prilagodljiva in tolerantna (pa seveda tudi mož).

Plusi:
- bolni otroci - lahko popazijo vsaj pol ure, če grem recimo v trgovino- ali pa tudi čez dan, če je potrebno. SIcer naši otroci niso navajeni spati pri babici - morda sta v vseh teh letih prespala tam ene 5-krat. Je namreč to za starše kar podvig - se jim obrne življenje za 180 stopinj in kar težko sfolgata, sploh oče.
- če mi kaj zmanjka, skočim gor - in obratno.
- če mama kaj peče, me pokliče, ali bi imeli kakšen štrudl - in nikoli ne rečem ne.
- mimogrede lahko postorimo kaj, kar jim olajša življenje - nesem špecerijo, pospravimo krompir, mož popravi luč ipd. Res nikoli ne izkoriščata, sta zelo samostojna, ampak take drobne malenkosti jima polepšata dan - nam pa tudi.
- če gremo na dopust, sta doma in poskrbita za rože in ptiče, spraznita nabiralnik.
- enako je tudi z nami - s tem da mi precej pogosteje hodimo okrog.
- ko si je mama zlomila nogo, sem lahko mimogrede priskočila na pomoč, pa še skrbelo me ni.

Minusi:
- če bi bila še samska, bi bolj razmislila, ali je to zame - ker življenje takrat praviloma še ni tako urejeno.
- otroci ne morejo k babici "na počitnice"
- mama pride včasih dol tudi takrat, ko mi to ne paše (pridem popoldne iz službe, sem ful utrujena, se malo zleknem na kavč, sinova se igrata, mama pa bi se pogovarjala - grrrr)

To pa je tudi že vse. V našo vzgojo se ne vtikajo, tudi če je bolj glasno, nihče ne prileti dol (se pa tudi ne sliši, ker sta nadstropji res čisto ločeni, tudi fizično, ni mogoče priti v copatah:) Z vrtom nima nobena od naju veselja, zato ga nimamo. Kidamo mi. Meni ni bilo nikoli žal, možu pa utdi ne.
Default avatar

Še en tak

Hiškaaa, pa si ti še samska?
Default avatar

mirijam

Mi smo skupaj v hiši. Smo pa čist zase, se držimo zase.

Do konfliktov sicer pride, ampak to bi tako in tako, tudi če ne bi bili pod isto streho.

Je pa tako, kot je že ena zgoraj napisala, sem edinka, bajta pa ogromna.
Default avatar

*lunca*

Šest let živiva pri mojih starših, povsem ločeno stanovanje z lastnim vhodom. Razumemo se ćisto ok, sem pa tja je kakšen nesporazum, ampak ga hitro rešimo, ker smo vsi tak karakter, da nismo prepirljive in zamerljive sorte. Imam "svoj" vrt, ker je hiša ravno tako, da tisti del vrta komot "ločeno odpade" na "najin del". Se ne vtikamo eden v drugega, ne šnofajo za nama, če ima slučajno mami kakšen tak popadek sem pa tja, jo pa hitro na realna tla postavim. :))) V glavnem pri nas funkcionira, kot že rečeno je pa res, da noben od nas ni prepirljive in zamerljive sorte, tako da če že je kaj, se pač zmenimo oziroma si povemo, če komu kaj ne paše. Zato sva se takrat tudi odločila, da greva v to, da sva kot (takrat) študenta, vsak šla "na svoje" in začela živet skupaj.
Če bo slučjano kdaj "tolikoooooo financ", da greva v svojo hiško,ne da bi se nama bilo treba zapufat za 20,30 let + gledat na vsak evro, bova pa takoj šla, to je pa tudi obema jasno.

LP
Default avatar

*lunca*

Tiskarski škrat : .... "vsaj šla na svoje", ne "vsak šla na svoje"
Default avatar

priseljenka

Mi živimo skupaj že več kot deset let; nekaj let smo v isti hiši živele celo štiri generacije. Vhod skupen, vrt skupen, vse ostalo ločeno.

Vsem je jasno, da mi živimo zgoraj in imamo svoje življenje, starši živijo spodaj in imajo svoje življenje. Na obisk se najavimo, včasi se po ves teden niti ne srečamo. Nihče nikomur ne pametuje, kako naj živi. Pri nas funkcionira.
Default avatar

tjpbb

Ja mi smo tudi ravno na tem,da se selimo k mojim staršem.Čeprav jaz bi rajši na svoje.Pravijo,d aje najbolje no to rečejo tisti,ki imajo slabe izkušnje.Mi se dobro razumemo kako bi bilo skupaj bomo pa videli,če gremo.Je pa tako,d aje hiša v enem štuku prazna in bi imeli vse zase.Sestra je v svoji hiši par metrov stran.No ko poskusimo bomo videli.Moramo pa najprej tukaj prodati moževo stanovanje potem pa gremo.
pppppp
Default avatar

samo 1

Ziveli v hisi pri tasci nekaj let. Zdaj smo ze precej let zapufani do amena, ampak ko potegnem crto, ne bi zamenjala.
Pa s tasco nisva bili kot pes in macka, imeli pa sva vsaka svoje bisere. Kljub temu, da sva danes obe bolj zreli, bi bilo verjetno podobno, ce bi spet ziveli skupaj.
Default avatar

Bibita npr.

imamo stanovanje v mestu (v fazi adaptacije), trenutno živimo s starši v hiši v spodnjem štuku (6 let). najprej smo želeli v stanovanje, pa smo se v tem času premislili. kot prvo se s starši (moji) dobro razumemo. nimam občutka, da bi me kdo kontroliral, imamo ločene vhode, vsak svoje gospodinjstvo in nemalokrat se zgodi, da se zgoraj kuha npr. jota in spodaj ravno tako jota :-) Kar pomeni, da se včasih niti ne srečamo, je pa res, da odkar sta otroka, se videvamo vsak dan, saj sta moja starša nanje zelo navezana in čeprav za 2 minuti, se vedno ustavita in ju prideta pozdravit.

Se pa tudi zgodi, da smo zaradi službe in obveznosti večkrat v časovni stiski in nam takrat starši ful pomagajo, skuhajo zato, da vsaj otroka jesta topel obrok, midva pa recimo med službo pojeva zunaj. Mislim, da ne parazitiramo, saj grem jazvsak teden v nabavo in nakupim za obe družini hrano, čistila, praške ipd, tudi kakšne položnice plačam, ker to naredim preko neta in jim tako prišparam pot do mesta, oni pa recimo zdaj že 2. teden čuvajo sina, ki je prebolel gripo z zapletom in bi sicer najbrž moral v vrtec, pa za moje pojme sploh še ni čisto zdrav, za v vrtec pa nikakor. tako si nekako vzajemno pomagamo in meni se zdi, da dobro funkcioniramo. zdaj smo celo v fazi, ko čakamo na gradbeno dovoljenje, da si bomo mi nekaj malega prizidali in tako prav zares ostali tukaj.

v primerjavi s stanovanjem v mestu je plus tudi to, da je hiša v primestju, da imamo precej vrta, sadovnjak, zelenjavni vrt, garaži, dvorišče, za otroka imamo lahko poleti zunaj peskovnik, igrala, bazenček, to je za moje pojme precej vredno. Ne vem, mene ta njihova bližina sploh ne obremenjuje in nanje ne gledam kot na neko inšpekcijo ali na ljudi, ki bi mi zdaj težili ali bi mi hoteli kaj slabega, saj so konec koncev moji starši! In tudi jaz priznam, da sem bolj mirna, da sem tukaj, ker tudi oni niso vsak dan mlajši in ker so blizu, jim lahko in jim tudi hočemo pomagati. Zdaj so že v letih in spremembe, kot so digitalna tv, plačevanje položnic preko neta, naročanje nafte preko mobija ipd, jim predstavljajo velike uganke. pa tudi druge stvari postorimo, čeprav sta oba še ful ful voljna za delo, na sploh sta zelo delovna človeka, to pa sta bila od vedno.

Meni je ok. res pa sem videla in doživela že svašta, od tega, da so se ljudje selili od staršev kot od sosedov, ki jim sploh niso bili v sorodu, do tega, da se je živelo v istem stanovanju pa se ni izreklo besede drug z drugim, tako da...vse je možno.