Zakaj poklic igralec tako stresen?

Večkrat je že bilo za prebrati, da je poklic igralec zelo stresen in čustveno obremenjujoč. Ali morda kdo od vas ve, zakaj je temu tako? Meni je bil poklic igralec vedno lep, ob tem pa sem mislila, da se tudi igralci sprostijo, ko igrajo, ne pa, da je njihov poklic celo stresnejši od zdravniškega poklica… Mi zna to kdo razložiti?

glej, na to moraš gledati iz drugega vidika. za manekenko je manekenstvo najbolj stresen poklic, za kirurga je operativnost najbolj stresen del dneva, za politika je itak njegov lajf najbolj stresen…

saj razumeš, kaj ne.

gre za subjektivno zadevo.

Ja, ampak tisto o igralcih je bilo v članku o stresu… Zakaj je npr. poklic šivilje (monotono delo) manj stresen od poklica igralca (to piše notri)

ker se morajo pri študiju karakterja baje poglobiti vase in soočiti s svojimi travmami in strahovi in slabimi spomini in…
ker so (gledališki igralci) direktno izpostavljeni kritiki množice. predstavljaj si, da se trudiš dve uri, potem te pa masa 500 ljudi skupinsko popljuva.
to bi bili najbrž razlogi. pa verjetno se še kak najde. samo je pa to vseeno subjektivno. po moje obstaja dosti bolj stresnih poklicev

Nisem igralka (bohnedej), ampak predstavljam si, da je čustveno naporen, kot je že ena prej povedala, ker morajo tisto, kar predstavljajo na odru nekako potegnit iz sebe, drugače jim nobeden ne verjame, da resno mislijo :-).

Delovni čas je tudi za crknit, noben večer te ni doma, pa tisti, ki so svobodnjaki, imajo še ta dodatni stres (ki si ga delijo z vsemi ostalimi svobodnjaki), da nikoli ne vejo, kdaj in koliko bodo plačani.

Potem pa še neposredna kritika občinstva, pa kritike v medijih, pa avdicije — ves čas eno ocenjevanje in kritiziranje — že spet, za nekaj, v kar si vložil precej sebe, predstavljam si, da pogosto tudi najintimnejših delov sebe.

Ravno zadnjič sem prebrala misel Emeršiča, nekaj takega, mislim da je bilo v Oni: igralec mora biti sposoben v letu odigrati vsaj štiri različne karakterne vloge, zato Nina Osenar ne bo nikoli igralka. :-))))))

Nekaj igralcev je res pravih, kapo dol! Večina (nekateri so stalno na vidiku-ekranu) pa povprečnih, ne bodo se pretegnili, služijo pa fine pare, ne se bat! Govorijo stalno kako je ta “njihov poklic ” grenak, se slabo zasluži, ga nobenemu nebi privoščili – razen kot vemo svojim sinovom in hčeram – vse gre po vezah, to pa vemo…..

Ha, pa ravno danes sem se spraševala, kako dobro lahko igralec preseže sebe, če se mu katera hrana gnusi, pa jo mora zaradi vloge vseeno poskusiti in delati zraven MMMmMMMmmmMM. Če je dober, bo svoje travme znal dobro preseči, saj gre verjetno tu za to, da “razumeš” svoja čustva in jih presežeš zaradi vloge.

vsak, ki je hodil v osnovno glasbeno šolo ve, kakšen stres je npr. zaključni nastop, se počasi znebiš treme, začneš uživat, ampak vsaka predstava prinese s seboj neko napetost, adrenalin, itd….vaje ob čudnih urah, rabiš varuško, …umre ti babica, imaš spontani splav, prijateljica zboli za rakom, ti pa igraš v špas teatru komedijo leta, a naj odpovejo naslednjih 20 predstav? življenje gre dalje, ti pa bodi smešen za crknt, čeprav ti srce poka od bolećine in joče. meni je že misel na to grozna. pa recimo, da ne smeš zbolet, ker imaš v decembru napovedanih 10 predstav? in če dobiš gripo? poješ koldreks in se odplaziš na oder. je manj odgovorno kot biti kirurg,pa vseeno ne bi želela tako živet.

nekaj mi ni jasno. moja kolegica ima celoletno karto za teater, pa se pritožuje, da predstave venomer odpadajo. enkrat zaradi bolezni, drugič zaradi tehn.težav. ne vem, pa saj ne hodijo oni bolni na delo (vsaj kolikor jaz vem), ampak imajo tako ali tako za vsakega igralca posledično zamenjavo, ki v primeru takih stvari vskoči…

vsak igralec ima zamenjavo, tako, da tako hudo tudi ni, da bi morali s 40 vročine po odru skakat.

Ja, tako je stresen, da bo kmalu več gledališč v Sloveniji, kot fabrik. Gledališča, kulturni centri, pisarne vseh vrst, javni zavodi, to nikoli ne bo propadlo v naši državi od k. Za te se vedno najde denar za plače,

Sej se zezaš, ne?

“igralci se sprostijo, ko igrajo” – s katerega planeta pa si, lepo prosim?

Seveda, rahlo sproščujoča zabavica je učenje kopice tekstov – ki so mnogokrat hudo zahtevni – na pamet, ki jih je treba interpretirati s pravim čustvenim in energetskim nabojem, medtem ko si kot eksponat razstavljen pod žarometi, kjer te opazuje izjemno kritična publika, ki opazuje vsak tvoj korak, gib in besedo.

Pojdi na oder in interpretiraj Shakespearja – govori v verzih tako, da bo zgledalo, kot da to počneš že od rojstva, ob tem daj publiki pravo mero čustvenega magnetizma ali pa spodbudi krohot; interpretiraj grško tragedijo in v rimah izrazi agonijo matere, ki ji umira otrok, na smrt obsojenega ali pa zblaznelega sadista ter podobne sproščujoče zadeve.

Ali pa imej toliko karizme, da se ti bo smejala vsa dvorana. Ali pa samo stoj sredi odra, švicaj pod lučmi s kilo pudra na obrazu, v obleki, ki ti je neudobna in nenaravna in povej en sam stavek s takim tonom in nabojem, da te bo ne le slišala in razumela vsa dvorana, temveč boš na ljudi naredila primeren čustven vtis.

Seveda, nič lažjega kot to. Zakaj le je dramska igra sploh univerzitetni študij.

Pravzaprav veliko igralcev igra tudi ko so bolni in redki imajo zamenjavo. Pomislite, koliko jih igra v eni predstavi, recimo, da je zasedba malo večja … Skoraj vedno bo kdo imel kak problem.