mama vara očeta
mama vara očeta. to sem izvedela oziroma ugotovila sama, danes, videla na lastne oči.
venomer je govorila, da to ni res, da so samo govorice to ipd. da ima rada le njega, kao.
razumeta se strašno slabo. živita itak eden mimo drugega, poročena sta pa še vedno iz ne vem kakega razloga. verjetno niti sama ne vesta. mogoče zato, ker bi bila delitev lastnine oziroma dogovori glede tega prehudi.
na očetom se venomer pritožuje – da je en zarukan kmet, da je revež, da se drži za mamino kiklo. ponižuje ga na vsakem koraku. oče je pa bolj tako, čez eno uho notri, čez drugo ven. presliši, ker ve, da je to del njenih izpadov. občasno tudi njemu prekipi, takrat se res vsekata. manjši prepiri so sicer na sporedu dnevno, večkrat dnevno.
mu naj povem? oče je star 48let, mama 45. v isti hiši živima še jaz in sestra s svojim fantom.
jst bi reku, da je najboljš da prepričaš svojo mamo, da mu sama pove, če se bo za to odločla, ker mislm da nau lih fino če boš ti nek posrednik, sej se lahka zamerš s temu obema kar pa sploh ni dobro
Če ti je do tega, da oče zve resnico, pa naj bo zanj boleča ali ne in ne glede na to, da bodo nekateri rekli, da to ni tvoja stvar, da se brigaj zase… potem postavi pred dejstvo njo!
Povej ji, da si jo videla, da naj si neha zmišljevat in tajit. Postavi ji rok, da mu pove, sicer mu boš povedala ti (ampak!! – nikar potem ne odstopi, ker bo hitro ugotovila, da le groziš, v resnici pa ne boš storila ničesar).
Lahko ji zagroziš še, da boš postregla z dokaznim materialom (npr. slikami)…
Jaz na tvojem mestu, bi storila, kot sem napisala. Predvsem zaradi tega, ker mama očeta ponižuje, ga absolutno ne spoštuje! Ne da bi bilo prav, če bi varala in bila vsaj doma spodobna, ampak da ga ima še za “budalo”, je pa tu mač!
Hm, zapleteno. Če bi bila mama sicer fajn ženska, pa bi bil to njen enkraten spodrsljaj, bi se jaz z njo pogovorila, očetu pa ne bi pravila.
Ker pa praviš, da mama nad očetom izvaja psihično nasilje, bi ravnala drugače. Mami bi kar ostro povedala, da vem in ji dala rok nekaj dni, da očetu pove stvari, tako kot stojijo. Po tem roku, če sama ne uredi, bi mu pa brez pardona povedala. In bila morda zelo presenečena, ko bi zakon še kar obstajal…. Tvoj oče je vseeno najbrž precejšnja copata.
Otroci se nimamo kaj vmešavat v zvezo staršev! Naj sama dva razčistita, ali ti sam z mamo. Ali bi rada bila krivec za ločitev? Bodi no jasna in misli malo z glavo. To ti govorim zato, ker je pri nas bilo enako. Mati je isto poniževala in varala. Jaz sem ji, ko mi je bilo vsega dost postavila ultimat, ali naj se odloči zame ali za ljubimca in to takoj. Vedela je, da mislim resno, povedala sem ji, da me v nasprotnem primeru ne bo več videla. Ljubimcu je čez nekaj dni rekla, da je med njima konec, vedela sem da je to zares storila, ker od takrat naprej ni bilo več skrivnostnih klicev. Ne pravim, da naredi enako, glej le, da ne boš naredila prevelike škode, ljudem, ki jih imaš rada.
Krivec za ločitev? Od kdaj pa je resnica lahko krivda za ločitev? Krivo je lahko pomanjkanje ljubezni in posledično nepripravljenost reševati zvezo…resnica pa ne.
In nikar si ne domišljaj, da si naredila kaj dobrega, če nisi očetu povedala resnice. Dejstvo je, da ga tvoja mati ne ljubi in on namesto, da bi si iskal ljubezen, žensko, ki bi ga zares ljubila, živi v laži in ti si sokriva za to, ker pomagaš lagati.
Res je magdalena,ona ima drugega on pa ,nima od nje ničesar.Ko bo oče zvedel ,da ga vara in povedala mu boš ti…naj mu povem,ker ima potem šanso si poiskat žensko ,ki ga bo ljubila,ker si zasluži.Si predstavljaš,kako ti bo zameril,če izve ,da si vedela pa nič rekla.Premoženje si bosta pa že razdelila ,nč bat,če se seveda ločita ,lahko pa ,da se bo mama čisto spremenila,do očeta ,ko bo videla,da gre zares,vsak si najbrž zasluži drugo šanso al pa tud ne. Piši kaj si naredila ,ker bi res rada vedela ,sem radovedna ,priznam.
Jaz sem pa odločno proti vtikanju vanju.
To je njun problem in ne problem otrok. Ne veš kaj se je v preklosti dogajalo in kaj se še vedno dogaja za zaprtimi vrati spalnice.
Vedno ko zaškripa v zakonu sta krivca dva. Nikoli en sam.
Če se še vedno kregata oz. ga provocira to pomeni samo da še vedno čuti do njega nekaj, kar že dolgo ni dobila. In res mora biti grozljivo osamljena da mora iskati čustveno in telesno tolažbo drugje.
Po drugi strani pa tudi oče ni tako neumen in nedolžen, da ne bi vedel v katerem grmu tiči zajec.
Očitno mu ni do ločitve.
Krivec za ločitev? Od kdaj pa je resnica lahko krivda za ločitev? Krivo je lahko pomanjkanje ljubezni in posledično nepripravljenost reševati zvezo…resnica pa ne.
In nikar si ne domišljaj, da si naredila kaj dobrega, če nisi očetu povedala resnice. Dejstvo je, da ga tvoja mati ne ljubi in on namesto, da bi si iskal ljubezen, žensko, ki bi ga zares ljubila, živi v laži in ti si sokriva za to, ker pomagaš lagati.[/quote]
Joj, ti pojma nimaš kaj se je pri nas dogajalo, zato si zadnja oseba, ki ima pravico obtoževat na podlagi nekaj podatkov. Ne vem s kako pravico mi tole pišeš? Pri svojih letih sem ravnala tako modro, da se še zdaj čudim, ker zdaj tega ne bi bila več sposobna. Malo predolgo je da bi pisala celotno zgodbo. Lahko pa povem, da je bil oče nasilen alkoholik, ki mi je uničil velik del otroštva. Tudi mama, da ne bo pomote, vendar na drugačen način.
Delikatna zadeva. Vsak zakaj ima svoj zato in vsaka zgodba svojo zgodovino in svojo specifiko. Varanje je le pika na i in ne izvirni greh tega razmerja, kjer partnerja živita drug mimo drugega in nihče od njiju v njem ni zadovoljen. Očitno sta nekompatibilna in verjetno je – kot v večini primerov – neumestno soditi ali celo dajati nalepke ubogi nesrečni pozitivec in grdi (običajno varajoči) negativec. Predvidevam, da mama v ljubimcu bolj išče čustveno toplino, oporo, razumevanje in ne avanturo. Skušaj razumeti oba, jima prisluhniti, pomagati v njunih hotenjih, a brez direktnega vmešavanja. Starši naj bi se ne vmešavali v zakone svojih odraslih otrok in veljalo naj bi tudi obratno. Vloga moralnega razsodnika in postavljalca ultimatov nikomur tretjemu – tudi če gre za odraslega otroka – ne pritiče.
Pri vsem tem pa je povsem možno, da oče to ve, a ne želi/noče/ reagirati in mu takšna situacija celo ustreza. Obratno je tega kar precej – ženska ve za ljubico, a ko pretehta svoje ugodnosti (materialne in nematerialne), dopušča takšno ravnanje in skuša iz moževega občutka krivde potegniti čim več zase.
Tvoja starša imata zafuran zakon. Če med njima ni niti osnovnega medčloveškega spoštovanja, ampak si tako grdo najedata, kot si ti opisala, potem gre za zelo zelo bolan odnos. Zakaj vztrajata v njem (ona in on), vesta samo onadva in ti glede tega tudi nista dolžna polagati računov. Tole varanje je eden od manjših problemov tega zakona, verjemi.
Se pa strinjam s tistimi, ki pravijo, da se ne vmešavaj v zakon svojih staršev. Rešuj svoje probleme, gotovo jih imaš. Za začetek si morda poskusi iz glave zbrisati predstavo o očetu kot nemočni žrtvi. Ker za gojenje nekega odnosa sta vedno potrebna dva. Tudi za gojenje dolgotrajnega psihičnega nasilja je potreben nasilnež in je potrebna žrtev, ki je pripravljena to prenašati. Saj govorimo o odraslih osebah, ne o nemočnih malih otrocih.
Naj sama štimata. Ne veš, kako bi potekale zadeve. Kaj pa če bi oče ostal, kako bi to prenašal?
Ne vtikaj se, jaz nisem povedala. Sicer je prišlo na dan, a sta ostala skupaj in sedaj ko sta stara, vedno bolj potrebujeta eden drugega.
Pa ni vedno vse belo-črno, tudi pri varanju ne! Je varal samo eden, zaslužna sta pa kar oba.