ko se mami strga – dobesedno
Dolgo sem premišljevala ali naj vam napišem svojo stisko ali ne… Izgleda, da sem se odločila, da vam jo… samo iz razloga, da preberem vaša mnenja.
Za kakršno koli kritiko ali negativno mnenje vas lepo prosim, da se vzdržite, ker res ni pravi čas niti trenutek, da bi jo brala, saj bi me še bolj potrla. Trenutno nisem toliko močna, da bi se ji uspela zoperstaviti.
Tekst, ki sem ga poslala je kopiran iz drugega foruma – svetovalnega. Drugače, pa smo ta družina mi.
Hvala za mnenja.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Pozdravljeni,
pišem vam v veliki stiski. Smo enostarševska družina (torej mama in trije otroci starosti 9,6 in 5 let). Z očetom otrok se zdaj dobro razumemo, veliko sodeluje pri vsem, kar se dogaja okoli otrok (tako šola, zdravniki, dejavnosti, vzgoja, skratka kar se otrok tiče si poveva vse in tudi oba sodelujeva pri vsem). Otroci se mi zdijo zadovoljni, saj od obeh dobijo maksimalno. Celoten odnos je super.
Problem pa se začne pri srednji hčeri (stari 6 let) in ta problem se samo povečuje z leti. Je izredno živahna, hiperaktivna, trmasta, vztrajna, skratka vse, kar bi si starš želel od svojega otroka. Nobenih šolsko-učnih težav, saj svojo generacijo hudo prekaša, tako v znanju kot športu. Pri nas problem ni njena hiperaktivnost (tudi sama sem velika športnica), včlanjena je v dvoje precej športno naporni dejavnosti, kjer se deloma izčrpa. Problem je čisto drugje. Punca izziva svojo usodo in počne stvari, ki so zelo nevarne za njeno življenje in življenje vseh nas.
Za uvod naj povem, da je že s petimi meseci padla po stopnicah (med zaščitno ograjo je vtaknila glavo in padla približno dober meter po stopnicah dol, se kotalila kakšna dva metra in pristala na koncu z glavo na ploščicah), k sreči ni bilo posledic. Do enega leta je preplezala že vse okenske police, vse mize in stole (seveda smo bili vedno prisotni, tako da poškodb iz tega naslova ni bilo), pri petih letih je plezala po strehi, ker ji ni bilo jasno, zakaj kocka, ki jo je vrgla ni padla iz strehe, ampak se je na koncu ustavila. Pri petih letih jo je tudi iskala celotna obalna straža na morju (takrat sem ravno plačevala sladoled, ki so si ga izbrali. Botrovalo je samo par sekund, da sem se obrnila proč, nje ni bilo nikjer več). Ja, takrat se mi je skoraj strgalo. Naj povem, da je tretji otrok mlajši leto od nje in je čisto nasprotje, tako kot starejša hči. Oba nikoli nič ne ušpičita, vedno vesta kje je meja, kaj je nevarno in kaj ni in niti ne pomislita na neumnosti. Otrok nikoli nisem tepla (tudi sedaj jih ne). Včasih se sprašujem, morda pa je bilo ravno to narobe, čeprav ne podpiram nasilja. Vedno pa sem se trudila, da so vedeli kje je meja. Imajo spoštovanje do mene in očeta, tudi do ostalih starejših in ostalo okolico.
Včeraj pa mi je nekaj prebilo “pamet”. Takole je bilo: bili smo na podelitvi diplomskih nalog na Univerzi v Mariboru. Starejši hčeri sem že v začetku obljubila, da ji bom razkazala fakulteto, zato smo po pogostitvi odšli na ogled. Z nami je bil tudi moj oče. Torej, oče, vsi trije otroci in jaz.
Fakulteta je ogromna in ima sedem nadstropij in široko okrogle stopnice (vmesni premer kakih 10 metrov), ki se vijejo v obliki kroga. In potem mi hodimo gor do sedmega nadstropja, ko rečem starejši, ki je bila prva, da bomo dol šli z dvigalom. Dvigalo pa je najvišje do šestega nadstropja. Najprej je bila starejša, ki se je takoj obrnila (oče, najmlajši in jaz nismo šli do sedmega), Ta mala pa takoj za njo. Nisem bila pozorna in naenkrat se je oče zadrl, jaz se pa sploh nisem zavedela zakaj in sem ga nakurla, ker me je ustrašil. In še predno mi uspe razložiti, da je ta mala imela drugo nogo že skoraj čez ograjo, ga začnem nadirati zakaj se je zadrl. Sploh nisem dojela, da če se ne bi zadrl, bi mala dala drugo nogo čez in zaradi spolzko narejene ograje bi brez težav lahko zdrsnila in bi padla direkt sedem nadstropij dol na stekleno vitrino, kjer imajo razstavljene učbenike. In namesto, da bi “premlatila” malo, sem se skregala z očetom… Tako sem padla v šok, da se sploh nisem realno zavedala kaj se je zgodilo…. kot bi mi zmanjkalo nekaj sekund spomina oz. zdrave pameti.
Šele zdaj, ko je vse za nami, se mi dogodek prikazuje pred očmi z najhujšim scenarijem…. da je padla dol in pred očmi jo vidim mrtvo na tleh, z razbito glavo… Trenutno pa imam take bolečine (realno in resnično prave migrene) v glavi, kot da bi to čutila na sebi. Celo noč nisem spala… prizora si nisem mogla odgnati iz misli.
Dojela sem, da si enostavno ne upam več prevzeti odgovornosti za varnost otroka. Premišljujem, da bi jo v skrb vzel partner oz. njen oče – z mano pa bi imela take stike kot jih ima on z otroci zdaj – torej vsakodnevne, le da bi pri njemu živela. Njena selitev pa ne bi bila kazen, ampak enostavno potrebuje nekoga, ki jo bo non-stop opazoval in nadzoroval. Sama, s še dvema (ki jima prav tako pripada moja pozornost), službo ji tega ne morem nuditi…
enostavno se je bojim, bojim se, kaj bo še storila… bojim se, da bo potem tudi mali začel ponavljati stvari za njo…
Punco imam zelo, zelo rada… in tudi vsakokratni pogovori, pozornosti, crkljanje, dopovedovanje, ne pomagajo čisto nič. Momentalno se začne jokati, češ da ji je žal, čez par minut pa vse to pozabi, ko da se ni nič zgodilo. Nobena kazen ji ne pride do žalega, nič ji ne pomeni toliko, da bi razumela, kaj dela narobe.
Vem, da tega ne dela zato, da bi me jezila ali da bi želela pozornost. To dela preprosto zato, ker se na nek čuden način sama sebi dokazuje kaj zmore in česa ne…. išče meje do kje ji uspeva… res sem obupana, ker se zavedam, da ji ne morem več nuditi varnosti.
Če bi se kateremu koli kaj zgodilo zaradi moje sekundne nepazljivosti in kakšne njene narejene neumnosti, vem, da bi se mi strgalo in vem, da si nikoli ne bi mogla odpustiti svoje napake.
Sploh si ne upam pomisliti, kaj bo drugo leto, ko bodo letne počitnice in bo primorana biti sama doma… Težave pa niso povezane z ločitvijo, saj neumnosti počenja praktično od rojstva naprej, ločili pa smo se šele pred par meseci.
Težko je verjeti, ampak resnično se je bojim, bojim se njenih nadaljnih neumnosti, s katerimi ogroža sebe in konec koncev tudi nas.
Ne vem, res ne vem… Mislim, da mi tole ne gre več dobro od rok.
Prosim vas, če mi lahko kako svetujete kaj naj še storim, ker se vsak dan znova bojim, kaj me čaka, ko bom prišla domov.
Pa nehajte no obtoževat. Tudi sama imam tri otroke in preprosto otroka ne moreš non stop držat za roke. ( ali imaš enega ali pa pet )
To kar se dogaja tej mamici so zelo težke predvsem pa zelo nevarne stvari.
Mislim, da bi se morala posvetovat pri kakšni strokovni osebi. Preden se karkoli zgodi.
Želim ti veliko uspeha .
Pagovka: to stalno počne (ali pa jo vsaj takrat opazimo)
k72: se opravičujem, ampak to lahko reče le oseba, ki ima enega ali dva otroka. Ne morem jo stalno držati za roke. Tega tudi ne prenese. Grozno bo slišati, ampak hotela sem jo zvezati s svojo roko, pa bi hitro imela prijavo na CSD, da maltretiram otroka.
Ni tako preprosto, kot je morda slišati. Žal.
No, moja ideja je bila, da hoče na ta način pritegnit pozornost. Da dobro ve, da nečesa ne sme in da je nevarno, ampak ji je v nekak užitek, ko vsi skočite in se bojite zanjo. Se je torej res mislila spustiti po ograji ali jo samo zanimala vaša reakcija?
Če ni to, moja amaterska psihologija ne ve več, kako in kaj. :)))
Tudi jaz ti priporočam, da se pogovoriš z usposobljeno osebo – psihologinjo.
Mora bit hudo. Si ne predstavljam.
Pri šestih letih mi ji morala pamet malček pa že delati.
Kaj pravijo v šoli? Ima tam tudi takšne? Ste bili že pri kakem psihologu z njo? Mogoče preprosto potrebuje svoje področje, kjer bo lahko po mili volji preskušala in prestavljala meje. Trenira – pa je to tak šport, kjer lahko stalno testira svoj napredek?
Jaz te razumem, ker je bil moj najstarejši tak, vendar samo do 4., 5. leta, ko je vso svojo silno energijo in pogum usmeril v šport.
Ok, ti si padla v šok in nadrla fotra….a tamala je bila pa kaj kaznovana za to?
Po mojem (ravno zaradi nemoči in utrujenosti, ki jo tvoje pisanje odseva) bi bilo
res bolje, da poiščeš pomoč. Pa ne, da pričakuješ čudeže – ampak GOTOVO so
na svetu še drugi otroci, ki so taki kot tvoja hči in GOTOVO je že kdo kje pogruntal,
kako jim biti kos.
Kot drugo – tamala odrašča – obstaja upanje, da bo prerasla vsaj največje neumnosti.
Kot tretje – takoj nehaj s samoobtoževanjem in strahu pred odgovornostjo – nisi supermen
in otrok je dovolj star, da bi lahko razumel kaj je NE.
Mogoče bi bilo dobro, da kdaj okusi tudi posledice (ne ravno če je ogroženo življenje), ampak
kakšna buška ji res ne bi škodila.
Srečno
ne vedno,
na nevarnih krajih,
se pravi na pločniku, ker ti lahko skoči pred avto ipd.
in ja vem, ker je tudi moja nekje pri 4-ih letih imela takšna obdobja, da bi plezala preko ograj, ipd.
In se je močno upirala držanjo za roko. Dokler ni bila dovolj zanesljiva, je pač morala pretrpeti, da jo držim za roko,…
Na kratko povedano…mala razvajenka.
Otrok na tak način dobi pozornost. Verjamem, da je čuden in nevaren način, ampak le za to se gre. Ker si sama športnica in ti adrenalin nekaj pomeni, je ta mala to prevzela.
Vsak šport pomeni prestavljanje mej in da premakne meje mogočega, je za vsakega športnika izziv
težka situacija. seveda, če se deklici res kaj zgodi, boš imela še vse mogoče ljudi za vratom, češ kakšna nesposobna mati si. mala je brihtna, ampak pogovorit se pa z njo ne da.. jaz mislim, da je to res težka situacija. ne vem kaj bi storila, če bi bil moj otrok tak… morda bi si vzela kak dan in ga odpeljala na urgenco ali kak drug blok KC… da bi malo v reali videl, kakšne so lahko posledice. morda bi ga to streznilo, ne vem…
Glede na uvodno prošnjo, da ti ne pišemo kritik in negativnosti, se bom skušala vzdržati komentarjev. Vendar čisto brez teh nekako ne bo šlo.
Opisala si nek dogodek, ki je v bistvu za moje pojme popolnoma običajen dogodek. Tudi v drugih družinah, celih, razpadlih, whatever, kjer so otroci čisto običajno živahni se zna zgodit neka tej podobna nesreča. Le kaj se je tebi zdelo v tej zgodbi tako hudo nevarno, čudno, tako grozno??? ne vem in ne razumem, niti ne rabim razumet.
Zdi se mi le, da še nisi prebolela ločitve in da trpiš zato, ker čutiš težo bremena odgovornosti za tri otroke, kar ni enostavno, se strinjam.
Podobne občutke, to težo odgovornosti, ki jo običajno delimo s partnerji, pri ločitvi zapadejo na čustveno bolj šibko osebnost. Ti si očitno res hudo hudo prizadeta zaradi ločitve in to breme na nek tak dramatičen način želiš prenesti (podzavestno) na bivšega.
Lahko se motim, lahko temu še zdaleč ni tako. A mi je tako dramatičen zapis popolnoma običajnega dogodka, to dal misliti.
Poskušaj se umirit, to mislim res umirit, meditirat, sproščat…….
hvala vam za mnenja. Sem v dogovoru z zdravstvenim domom in jutri grem po napotnico za psihologa.
k72: same stopnice se mi ne zdi nevaren kraj, pa tudi vedno ne pleza po ograji. Načeloma se ne pusti držati za roke, bolj sem pozorna na malega. Skoraj vedno pa imam še kaj v rokah in enostavno oboje roke niso proste.
skela: saj sem napisala, da sem padla v nekakšen šok, ki mi je zbrisal nekaj zadnjih sekund zdrave pameti… malo sem samo nadrla… enostavno, če to ne doživiš, ne moreš razumeti… šoka nisem doživela na morju, ko se je izgubila, včeraj pa je bil samo “blank”… drugače pa nisem psihični bolnik, niti alkoholik, nisem na tabletih ali kakršni koli droge…
Saj sem napisala, da ona tega ne dela zaradi pozornosti ali da bi mene jezila… enostavno preizkuša svoje sposobnosti.
Športno pa je pri gimnastiki in atletiki, kjer imajo moje “navodilo”, da jo učitelji maksimalno “zgonijo” oz. ji dajo dodatne aktivnosti. Problem je ta, da mala železni drog (ali visoko vrv) prepleza v parih sekundah, ponavadi samo z eno roko brez opore nog… če to ne vidiš, enostavno ne moreš verjeti… to je živa opica in tudi občasni padci ji ne pridejo do živega.
Tudi jaz sem mnenja, da se punca verjetno obnaša tako ker išče pozornost in očitno je vajino ločitev prenesla najslabše. Vsekakor poišči pomoč psihologinje in nikakor ne loči punce od sebe od sestric in od znanega okolja ker bo zadevo še poslabšalo. Vem da ti ni lahko biti sama z tremi otroci, vzemi si čas tudi zase in havala bogu imaš pomoč pri bivšem možu in pri tvojem očetu. Vsekakor pa strokovna pomoč je nujna.
jaz te po eni strani razumem, ker je naš tamal podobno nepredvidljiv. Že nekajkrat smo bili v situaciji, zaradi katere še par noči nisem spala in premišljevala .. kaj pa če …. star je 5 let in motorično prekaša prav vse vrstnike, iz nemogočih situacij se mu uspe rešiti, tak je že od kar se je sposoben sam premikat (cca. pei treh mesecih) in vse vzgojiteljice v vrtcu so potrdile njegovo izjemno spretnost.
Po celodnevnem norenju in sproščanju energije nima zvečer prav nobene potrebe po spanju in če ga ne bi navadili, da je zvečer pač treba spat, bi brez težav pokonci zdržal do jutra, nekajkrat tudi je.
No, jaz sem mogoče za razliko od tebe bolj stroga in huda, kar se tiče meja, namreč včasih resnično glasno ali pa jezno povem kaj se NE DELA in zakaj se določenih stvari pač ne dela. Vem da največkrat izziva usodo iz gole potrebe po dokazovanju samemu sebi kaj on zmore, ker vidim, da niti ne išče potrditve pri nobenem od nas, odraslih.
V vrtcu vzgojiteljice vejo kako je z njim, ga obvladajo in nikdar mi še nobena ni rekla, da bi bili z njim kakršnikoli problemi. Posluša, uboga in se drži dogovorov, kot vsi ostali v skupini, čeprav mu je mnogokrat dolgočasno.
zdaj pa povej še ti … kako se tvoja hči obnaša v skupini? Vrtcu? Šoli? kako funkcionira v skupini?
No, jaz mislim, da je treba delati predvsem na njeni pameti – ker očitno ne sledi njenemu telesu. Tudi za preskušanje meja je treba najti primeren čas in prostor in to je recimo zanjo šport. V normalnem življenju se je pa treba obnašat normalno – je že toliko stara, da bi se ji moralo dati kaj dopovedati.
Hja, dejansko je tvoja hčerka vpisana točno na dva športa, ki individualistično tekmovalnost, ki jo ima tamala očitno že itak v preobilju, samo še dodatno spodbujata, ne razvijata pa nobene druge spretnosti, ki je tvoja hčerka nima, a jo bo krvavo potrebovala v življenju. Recimo koncentracije in obladovanja impulzov.
Jaz bi ti mimo vse psihologije predlagala, da jo vpiši na aikido.
Se mi vseeno zdi, da nimaš avtoritete.
Da jo daš za nekaj mesecev k očetu je načeloma ok, ampak, če je problem v tamali, se ji lahko še prej kaj zgodi, če pa si sigurna, da je to rešitev, je odgovor na dlani – mala preizkuša tebe, ne sebe.
Torej moraš nekaj ukreniti, ker, če se ji kaj zgodi, si ne boš nikoli odpustila.
Z tamalim sta narazen 1 leto in če torej držiš koga za roko, držiš upornico. In to zares, močno, po možnosti pred prijateljicami, da ji ne bo vseeno, vztrajno. Sicer ji poveš zakaj, a ukrep ostane, dokler ji ne dokažeš, da si glavna ti, ne ona. Za tepenje jaz sicer tudi nisem, pri treh otrocih sem udarila po riti recimo 10x, pa še to mi je bilo vedno žal. A posebaj škodovalo jim ni in v tvojem primeru bi zagotovo zaleglo bolj, kot pa da si v kritični situaciji nadrla svojega očeta (kar je generalna napaka), namesto, da bi obračunala s punco. In mislim, da se ti mula posmehuje, ker čuti tvojo nemoč in da je to, da preizkuša predvsem sebe, tvoj izgovor zase. Čeprav verjamem, da je živahna, bi pri šestih vendarle morala natančno vedeti, kaj je zanjo zares nevarno, kar padec 7 nadstropij gotovo je.
jaz bi ti svetovala več avtoritete in manj vlačenja k psihologu.
Vsekakor pa jo poskusi dodatno zaposliti s kakim športom. Zanjo bi mogoče bilo primerno kaj bolj individualnega, npr. športno plezanje, karate, da se bo skurila. In to najmajn 3x na teden. Telovadba v šoli je očitno premalo. Nekateri trenerji delajo čudeže glede avtoritete, čeprav si boš svojo kljub vsemu morala izgraditi sama in bi bolj priporočala obisk kakega svetovalca sebi.
Torej edino zdravilo je, da ji pokažeš, kdo je v hiši glavni do te mere, da ji bo kristalno jasno. ne zavijaj je v vato, ker te ima naštudirano bolj, kot ti njo. Sliši se enostavo, pa ne bo šlo zlahka. Pa ne zavoljo mule, ampak zavoljo tebe. ker pa se mudi, moraš pljuniti v roke in narediti, kar je tvoja dolžnost. Vso srečo ti želim.
Hvala vam za vsa mnenja. Morda res potrebujem psihologa, ampak predvsem zase, ne za hči.
In samo toliko v vednost tistim, ki ste menili, da imam traume zaradi ločitve jaz. Ne, traum ni, zato, ker je bila odločitev za ločitev moja in ni bilo posredi nobenih partnerjevih prevar ali kakšnih drugih tipičnih razlogov kot so ponavadi.
Kot pa sem že napisala, imamo zdaj odličen odnos in ni razloga, da bi otroci trpeli zaradi ločitve. Tudi pozornosti dobi več kot ostala dva (ker se mi je zdela bolj zahtevna).
Morda pa je mnenje enih od vas resnično pravilno. Mala me ima izredno naštudirano in točno ve, na kakšen način me spravi iz tira. Ne razumem le tega, zakaj bi to počela? Kaj ji manjka?
Hvala vam.
p.s.
ponosna pa sem na vse tri otroke in to tudi dobro vejo, saj jim povem vsak večer predno jih po pravljici pokrijem z odejo in jim zaželim lahko noč.
Jaz bi jo v tistem trenutku tako čez rit, da ji nikoli več ne bi prišlo na misel kaj takega.Joke:)
Jaz bi/sem odreagirala prvič, ko je ušpičil/a kakšno.Držala bi/sem jo za roko dokler ne dojame zakaj.Je pretežko??Ja odvisno od otroka.Moj taprvi je rabil 8 mesecev, da je dojel.Tadruga je skapirala v 14 dneh.
Z zadnjo izjavo si podrla vso prejšnjo razlago. Torej, ali izziva zanalašč in išče pozornost, ali pa je mali adrenalinec. Tukaj me zanima, kakšno so bili kot otroci pravi adrenalinci brez strahu, ki kot odrasli lazijo po gorah, skačejo s padalom…
Tudi jaz bi poskusila z atletiko, kjer bi kurila kondicijo in kakšnim športom, ki razvija še kaj drugega. Kot je predlagala Janis, aikido, karate ali kaj podobnega.