čisto sem na tleh klic na pomoč
Pre dobrim letom dni sem doživela prevaro, partner me je čez noč zapustil. Ostala sem sama s težavno mladoletno hčerko. Danes sem že ločena, imam novega partnerja in mislila sem, da sem prevaro že zdavnaj prebolela. Vendar temu ni tako. Kar naprej razmišljam o tem, da so vsi vedeli samo jaz ne. Tega si nikoli v življenju ne bom odpustila. Težave mi dela 15- letna hčerka, ki me izsiljuje, se norčuje iz mene in zahteva od mene nemogoče. Resno razmišljam o samomoru. Poiskala sem že strokovno pomoč, vendar ni nič bolje. Bljižnji me ne razumejo. Samo tisti, ki smo doživeli prevaro, vemo kako boli!!!!! Čisto sem na tleh in iz sebe. Resno razmišljam o samomoru. Pomagajte, to je klic na pomoč!!!
Razumem tvojo neizmerno bolečino in velikansko stisko ampak resno se vzemi v roke. Ne razmišljaj o skrajnosti, prosim. Praviš, da imaš novega partnerja. Ti vsaj on stoji ob strani? Pojdi na sprehod, če imaš čas kar takoj zdaj. Pojdi na zrak, magari v gozd in izkriči že enkrat vso nakopičeno bolečino. POtem si pa skuhaj topel čaj. Boš videla, da bo pomagalo. Le razmišljat prenehaj o tem.
Držim pesti zate in ti želim vse dobro v naprej.
Mojca
takoj pokliči svojega psihiatra. če imaš najboljšo prijateljico, ki ti stoji obstrani pa še njo. punca naj gre za nekaj dni k očetu. povej, da imaš težave z njo. obstaja tudi sos telefon, če nimaš nikogar.
v moji službi je sodelavec dobil 2 skoraj polnoletna otroka, ker sta bivši ženi požrla živce, bila je na robu živčnega zloma. zdaj on skrbi za njih, vendar pravi, da je kap. mogoče bi bilo to zate ok, da se spraviš k sebi. poišči pomoč čim prej-ubijati se zaradi drugih, ni vredno.držim pesti in javi se kaj.
Vseeno, čeprav je hudo, poskusi nekako razumeti hčerko v vsem njenem nemogočem vedenju. Tudi ona je najbrž v hudi stiski. Razpadla je njena družina, zdaj pa imaš še ti novega partnerja. To je zate morda lepo, ona pa po vsej verjetnosti čuti ravno nasprotno. Najprej je izgubila družino, izgubila na nek način očeta, zdaj čuti, kot da izgublja še tebe. Najstniki pri 15ih so izjemno občutljiva, tudi neracionalna bitja. Jaz vidim rešitev tudi zate v tem, da se s hčerjo zbližaš, ne da jo odrineš stran od tebe. Ti si starš, ti si mati. Moč potrebuješ tudi za hčer. Morda ti bi ravno to zavedanje, da poleg sebe rešuješ tudi hčerko, dalo tisto moč, ki jo potrebuješ za nadaljevanje življenja.
Poskusi hčeri povedati in pokazati, da jo imaš rada, da je ne boš zapustila, kot jo je oče. Približaj se ji, ne bodita vsaka na svojem bregu, skupaj predelajta bolečino.
Katica te povsem razumem. Sama sem za prevaro izvedela kak mesec po rojstvu drugega otroka. Zdaj po skoraj treh letih je nisem še prebolela ampak pač s tem živim. So bile pa moje misli zelo podobne tvojim.
Jaz sem skoraj eno leto jedla antidepresive. Toliko, da sem izplavala iz najhujšega. Če sodim po sebi pa ti svetujem pogovarjanje z nekom, ki mu zaupaš. Če imaš mogoče kakšno prijateljico, ki ji lahko poveš? Verjemi, to najbolj pomaga. Da daš ven iz sebe.
Verjamem in vem, da je hudo, ampak življenje ni potica. Za nikogar. Je pa edina sreča, da je zelo spremenljivo. Nekaj časa se dogajajo same hude stvari in potem kot da pride preobrazba, ko se nam pokaže v najlepši luči. In po vseh hudih preizkušnjah ga lahko šele popolno uživamo. Vzemi tako, kot da je to predhodnica nekaj najlepšega kar te lahko doleti. Pa to ne govorim zato, da te za “silo” malo potolažim ampak dejansko je po izkušnjah sodeč definitivno tako. Zato ne obupaj. Imaš hči, ki jo boš pripeljala do odraslosti in v zrelo osebo. Sedaj so tudi zanjo težavna leta, ko se išče, ko ne ve kam z morjem občutij, ki se ji pojavljajo in njeni izpadi pomenijo ravno to. Umiri najprej sebe in ko boš ti umirjena boš lahko lažje našla pot do nje.
Vzemi to kot projekt, ki ga moraš izpeljati. In na koncu boš zmagovalka, verjemi!
Pa srečno!
poduči se o pravicah zase in o pravicah hčerke, malo ji namigni da lahko pristane v domu za težavne najstnike s takšnim ravnanjem, poznam zgodbo, kjer je sin isto počell mamici in ker dolgo ni ukrepala so zdaj na vratih že policisti, ker postaja vedno huje.
mogoče pa le zahteva več pozornosti zase. kakšna pa je v šoli? tudi težavna? ali samo do tebe?
med vama je ena luknja in namesto da toneta si čim prej poiščita pomoč.
kot so že napisale prej, sos telefoni in tam te tudi usmerijo naprej, obisk terapevta, socialna pomoč….spregovori naglas, ker ne smeš biti žrtev lastnega otroka !!!
oprosti Katicca ampak moje mnenje je, da si se precej prehitro vrgla v drugo zvezo…tudi sama sem se razšla pa se niti slučajno po enem letu nisem na novo vezala, ampak sem se poskušala in tudi uspela zbližati s 12 letnim sinom, ki je seveda ob ločitvi in selitvi zelo,zelo trpel….pa sem ponosna, da nama je uspelo vzpostaviti lep odnos in da so sedaj posledice ločitve zanj manj boleče….daj se bolj intenzivno posveti hčeri, če ne gre poiščita pomoč, preden bo prepozno….huda so pubertetniška leta…..to je seveda samo moj pogled
najprej moraš nujno k psihiatru in to takoj, brez okrevanja. to si dolžna sebi in svoji hčerki. potem pa počasi naprej, korak za korakom, pa čeprav na anti depresivih. pomaga pa šport, jaz ti predlagam tek, hojo, tek in še enkrat tek. zberi vse svoje moči in se poberi. na koncu je zmagovalec tisti, ki zna izplavat iz težav.tvoje težave so velike, niso pa nepremostljive. vsako jutro sama sebe prisili, da se skobacaš iz postelje in se cvedno znova prerineš skozi dan, čeprav je hudičevo težko. vsako prosto minuto izkoristi za sprehod v naravi, najbokje takoj po službi. držim pesti, uspelo ti bo, vem!!!
Ja prevaral te je in zapustil, pa kaj? Nisi ne prva ne zadnja. Mislim, a se moras zdaj do konca zivljenja smiliti sama sebi in si uniciti zivljenje zaradi tega? Bedarija!
In ne razumem, kako se lahko po enem letu od locitve podas v zvezo z novim partnerjem? Mislim ajde, razumem da zenska potrebuje moskega, seks, da potrebuje potrditev, da je se privlacna in vredna po prevari, ampak zveza????
In kaj pricakujes od hcerke? Otrok je v puberteti, ze tako ji ni lahko ob vseh spremembah, ki se ji dogajajo telesno in mentalno, potem pa se locitev in nov partner!
Ma, a ves kaj, bilo tebi vsec ali ne, moj nasvet je, da se nehas smiliti sama sebi in da se postavis na noge in vzgojis tega otroka tako kot je treba! Nisi sama na tem svetu in nehaj delati cirkus zaradi ene prevare in locitve!
Nekaj dni nazaj smo pokopali prijateljico, ki je najbrž razmišljala tako kot ti.
Koga je s tem dejanjem kaznovala? Otroke, ki jih bo do konca življenja zaznamovala etiketa matere samomorilke? Moža, za katerega nihče ne ve, koliko hudih trenutkov je preživel z njo, zdaj pa se znanci med vrsticami sprašujejo, koliko je on zaslužen za ta korak? Prijateljice, ki vsako minuto skupnega časa analizirajo njeno obnašanje v zadnjem obdobju in si očitajo, da niso prepoznale njenega namena? Sodelavce, ki se sprašujejo, če so bili z njo dovolj uvidevni in kolegialni? Starše, ki si bodo izjokali oči ob razmišljanju, kaj so pogrešili pri vzgoji tega ambicioznega dekleta?
Da bi zaradi ene ušive prevare, ki jo statistično doživlja vsaka 1,3 ženske v Sloveniji, prizadela toliko ljudi? Le daj, če misliš, da je tako prav. Vsak pač ravna po svoji vesti.
Ampak izkupiček mi pa ni najbolj razumljiv.
ne tako, no.
Življenje nam prinaša vse živo, na tebi pa je, da izbereš svojo pot.
Mož te je prevaral – pa kaj, res nisi edina, konec je, adijo, bil je pač gnida.
Hči je jezikava najstnica? Welcome to the club!
Namesto da se posvečaš ex možu, se posveti: 1. sebi in 2. hčerki. Ko rečem sebi, mislim na tvoj stil življenja, hobije, rekreacijo, družabno življenje, dodatno izboraževanje itn itn. Naredi si nek načrt! Si si kdaj želela imeti psa? Si želela obvladati angleščino ali francoščino? Imaš rada klasično glasbo? Si želiš biti bolj fit? Akcija!!!! Izpolni si želje!
Ko mislim hčerko – daj, šokiraj jo, povabi jo ven, ne vem, pojdita v šoping (ja, ja, saj vem….) in potem skupaj na pico. Poslušaj jo. Povabi jo v opero ali kakšen koncert, tja pač, kamor tudi najstnice lahko še grejo z mamo, ne da bi izpadle čudno (torej, ne kino…). Ujemi trenutek, ko se ji klepeta in si vzemi čas. Boš videla, da bosta našli stik. Samo trud in živci so potrebni. Vsi imamo takele težave, večje ali manjše, saj veš.
Skratka, glavo pokonci, svet je lep, sonček sije, tudi zate, le ven moraš pogledati in zaživeti.
Samo 1, se podpišem! Katicca, oprosti, prav nič ne bom nežna s tabo, ker če me kaj razkuri, me pa to. Mislim, da greš LASTNEMU otroku, ki je v občutljivem najstniškem obdobju preživel ločitev staršev in še novega maminega partnerja, lepiti nalepko TEŽAVEN, je višek egoizma! Težavna si sama, ker težav ne znaš reševati na pravi način, ampak iščeš krivca! In ker se okolica s tabo očitno ne strinja (beri, te “ne razumejo”), se boš kar ubila – ne glede na vse, ne glede na lastno hči, ki te POTREBUJE, in to bolj kot kdajkoli prej! Važno, da boš lahko vsem “dokazala”, da te itak “niso razumeli”.
Čisto sama rineš v težave in pri tem tvoja hči nima popolnoma nič: “Kar naprej razmišljam o tem, da so vsi vedeli samo jaz ne. Tega si nikoli v življenju ne bom odpustila.! In zakaj hudiča si ne bi mogla tega odpustiti? Rada trpiš? Rada povzročaš trpljenje bližnjim, to je, hčeri? Kaj hudiča si ti kriva, da te je človek prevaral? Zakaj hudiča mora tvoje samopomilovanje prenašati še hčera?
Mater me to pogreje.
Bodi MAMA, kot se zagre, ne pa da se samopomiluješ in groziš ter izsiljuješ s samomorom. Hčeri bo to “pomagalo”, da ne bo več “težavna”? Poišči rešitve, ne pa “rešitve” in izhode!
Kot, da bi brala svojo zgodbo izpred par let. Izredne težave sem imela, saj se nisem mogla sprijazniti, da se mi je to zgodilo. In ko si čisto na tleh, pa bi moral biti močan in v oporu še otroku. V bistvu nimaš od kod jemat. To je dno. Zdaj se lahko začneš samo še dvigovat. Vsak dan posebej, dan za dnem.
Jaz sem morala v psihiatru, bila na antidepresivih in seveda sama vzela stvari v svoje roke. Začela sem se učit odpuščat sebi, njemu, vsakemu posebej, ki me je v življenju prizadel. Začela sem se imeti rada in si obljubila, da bom izplavala iz tega. In tudi sem. Danes sem srečna, imam urejeno življenje.
Kar se tiče novega partnerstva, te popolnoma razumem. Tudi sama sem iskala uteho v vezah, ki so bile vse prej kot to. Iz čistega obupa sem se zapleta s takimi ljudmi, ki tega niso bili vredni. Hotela sem samo potrdilo, da me ima lahko še kdo rad. Posledično je trpela hčerka, ki je rabila mojo pozornost. Trudila sem se, da sem ji stala ob strani, koliko sem pač znala. Najhuje je bilo, ko je jezo, da je družina razpadla, usmerjala name, ker z očetom pač ni imela stika. Seveda on več ni imel časa za nič, razen za svojo novo ljubezen. Veliko krat sem bila čustveno tako izčrpana, kot si ti zdaj. Samo verjemi, bolečina bo popustila, ti pa ji pomagaj s tem, da začneš odpuščat in na koncu koncev spoznaš, da si bila pravzaprav v tem zakonu prostovoljka.
Meni je to zelo pomagalo, ko sem del krivde prevzela tudi nase. Bili so znaki, pa jih nisem hotela videt in slišat. Otresi se vloge žrtve in videla boš, da lahko greš naprej z dvignjeno glavo.
Vse dobro ti želim in vedi v mislih te podpiramo!
“Samo 1, se podpišem! Katicca, oprosti, prav nič ne bom nežna s tabo, ker če me kaj razkuri, me pa to. Mislim, da greš LASTNEMU otroku, ki je v občutljivem najstniškem obdobju preživel ločitev staršev in še novega maminega partnerja, lepiti nalepko TEŽAVEN, je višek egoizma! Težavna si sama, ker težav ne znaš reševati na pravi način, ampak iščeš krivca! In ker se okolica s tabo očitno ne strinja (beri, te “ne razumejo”), se boš kar ubila – ne glede na vse, ne glede na lastno hči, ki te POTREBUJE, in to bolj kot kdajkoli prej! Važno, da boš lahko vsem “dokazala”, da te itak “niso razumeli”.
Čisto sama rineš v težave in pri tem tvoja hči nima popolnoma nič: “Kar naprej razmišljam o tem, da so vsi vedeli samo jaz ne. Tega si nikoli v življenju ne bom odpustila.! In zakaj hudiča si ne bi mogla tega odpustiti? Rada trpiš? Rada povzročaš trpljenje bližnjim, to je, hčeri? Kaj hudiča si ti kriva, da te je človek prevaral? Zakaj hudiča mora tvoje samopomilovanje prenašati še hčera?
Mater me to pogreje.
Bodi MAMA, kot se zagre, ne pa da se samopomiluješ in groziš ter izsiljuješ s samomorom. Hčeri bo to “pomagalo”, da ne bo več “težavna”? Poišči rešitve, ne pa “rešitve” in izhode! ¨”
Tole je tako dobro napisano, da se samo podpišem. Predvsem tisti del o hčerki si preberei vsaj še 10 x in boš mogoče razumela. Res vzemi tole pisanje skrajno resno in skrajno dobronamerno.
Ne, tega pa hčerki NE SMEŠ NAREDITI. Ne smeš, preprosto ne smeš. Poišči si vso možno pomoč, ampak ne zapusti hčerke. Kar se mene tiče, si tudi prehitro skočila v novo zvezo. Kar mi daje vedeti, da spet tako grozne ljubezni do moža nisi čutila, imaš pa seveda zelo prizadet ego. To je res bi čas, ko bi se morala ukvarjati s hčerjo. Zdaj ne bi smela na prvo mesto dajati svoje stiske, ampak njeno. Menda ne želiš s samomorom še povečati to njeno stisko? Bi rada, da se tvoj otrok popolnoma izgubi?
Živi. Za otroka. Nekaj let samo za otroka.
Kaj vam pa je??
Ženska je v zelo hudi stiski, ve jo pa še dodatno obtožujete. Ja, ve ste vse popolne, a ne.
Katicca, globoko vdihni, nujno pojdi do svojega osebnega zdravnika in mu povej, kako se počutiš, ker ni s tabo nič narobe, ampak si depresivna.
Potem si vzemi čas zase in se pogovori z nekom. Če okrog sebe nimaš ljudi, s katerimi bi lahko govorila, piši na forum (tudi v okviru MON-a je forum Nezvestoba).
A imaš koga, ki bi lahko poskrbel za hčerko? Bi lahko bila nekaj dni pri tvojem bivšem možu? Ti namreč potrebuješ nekaj časa ZASE, ne pa, da moraš v stanju, v kakršnem si, skrbeti za druge. Vzemi si ta čas brez slabe vesti.