Povprečen opazovalec tranzicije se lahko v tej državi marsičemu čudi. Denimo dejstvu, da je militarni socialistični egalitarizem osnova za večino slovenskih politikov, da je povsem sprejemljivo oziroma celo izraz najvišje ravni solidarnosti ekonomsko kaznovati najbolj propulzivni del prebivalstva in nagrajevati nedelo.

Še več, težko se je dovolj načuditi temu, da se zdi prebivalcem Slovenije povsem običajno, če politika vodi podjetja, ki jih celo razglasi za nacionalno pomembna.

Posledica tega je, da Slovenci z veseljem plačujejo monopolne rente, podpirajo kartelne dogovore in bolestno uživajo, ko jih taka podjetja in politiki odirajo. Eno izmed takih vsemogočnih podjetij, ki je bolj pomembno in večje od naših usod in življenj in pred katerim se mora vedno znova prikloniti celotna država, so Slovenske železnice.

Pahor = Branko Mikulić

Pomislite, 18 let po institucionalnemu prehodu v kapitalistični sistem, torej po zavestni odločitvi, da politika ne bo več vodila podjetij, ampak bo samo zagotavljala institucionalni okvir za tržno igro, smo bili prek slovenskih medijev obveščeni o prekrasni potezi predsednika vlade Boruta Pahorja, ki je skupaj z ministrom za promet Patrickom Vlačičem prišel na odlično idejo intervencijskega obiska SŽ, kjer je mediiral med sindikati in upravo.

Se vam zdi to normalno? Če da, potem si zamislite primer, da bi Pahor prišel na sejo upravnega odbora denimo Elektrončka, se nastavljal kameram in dajal napotke upravi in se prosto pogovarjal s sindikati, kako urediti razmere v podjetju. Ali pa morda kar v vaše podjetje, kjer bi vam razložil, kakšno poslovno politiko bi bilo dobro vpeljati.

Če se vam to še vedno ne zdi nič posebnega, potem razmislite o naslednjem: ste prepričani, da ima predsednik vlade, poklicni politik, ki ga zanima samo, kako dolgo bo v vladi, res kakšen pameten poslovni nasvet? Res? Nisem vedel, da imamo tako sposobnega predsednika vlade, da v prostem času lahko konkurira podjetjem, ki se ukvarjajo s poslovnim svetovanjem.

Ne nazadnje, kakšen podjetnik pa ste, če dovolite, da vam lastno podjetje vodijo neki ljudje, ki za poslovni uspeh nimajo nobene odgovornosti! Do zdaj sem mislil, da predsednik vlade vodi vlado, in ne uprav podjetij. Se vam to ne zdi vsaj malo institucionalno nehigienično?

Glede na molk je jasno, da se Slovencem ne zdi nenormalno, da je ta predsednik vlade poslovni svetovalec napovedal še več takih rednih obiskov. Bizarno, ko je bil Bush mlajši nekajkrat zaloten z direktorjem uprave zloglasnega Enrona, so vsi Slovenci, sicer v prostem času izjemni poznavalci ZDA, imeli polna usta besed o nehigienični povezavi politike z gospodarstvom.

Zdaj, ko njihov predsednik vlade javno napoveduje redne obiske podjetja, pa to ne moti nikogar več. Očitno je povsem običajno, da neki politik redno zahaja v neko slovensko podjetje in razlaga, kako naj to vodi svojo poslovno politiko. Vas to na kaj spominja? Morda na čase kakšnega Branka Mikulića, ko so politiki upravljali podjetja?

Slovenske železnice proizvajajo socialni mir

Potem ko je Pahor, skupaj z ministrom za promet, z upravo Slovenskih železnic in sindikati prijetno kramljal, je bil eden izmed sklepov tega sestanka (poleg napovedanega mesečnega političnega nadzora podjetja), da morajo v tem podjetju zagotavljati socialni mir.

Socialni mir? Popravite me, če se motim, ampak do zdaj sem ves čas mislil, da je namen podjetja Slovenske železnice zagotavljati ustrezne storitve porabnikom. Kdo bi si mislil, da to podjetje ni na trgu zaradi prevoza potnikov in tovora, ampak zato, da zagotavlja socialni mir. Res zanimiva inovacija – podjetje proizvaja in trži socialni mir, čeprav je registrirano za storitve železniškega prevoza tovora in potnikov.

Bodimo bolj natančni in se vprašajmo, kaj naj bi bil ta socialni mir. Plače zaposlenih? Res hočejo povedati, da je socialni mir vsota denarja, ki jo potrebujejo? Torej priznavate, da imate velike izgube, zaradi česar si ne morete privoščiti višjih plač, in bi radi še nekaj državnega in porabnikovega zato, da si izplačate višje plače?

Torej, kar nam sporočata Pahor in monumentalno pomembno podjetje Slovenske železnice, je, da moramo hoditi v službo in zaslužiti denar zato, da bomo z njim lahko plačevali monopolno rento Slovenskih železnic in s tem zagotavljali socialni mir na železnicah. Moj odgovor? Sami ste si pridelali vaše enormne izgube, sami se ukvarjajte z njimi in vašim bedastim socialnim mirom!

Železnice in kri

Prekrasna je tudi ideja o tem, da bo država investirala v infrastrukturo, ki jo bodo tržile Slovenske železnice. Čudovito! Imamo torej podjetje, ki mu država omogoči investicijska sredstva, v zameno pa zahteva kaj?

Verjamem, da bi vsi preostali državljani, če ne drugega, vsaj radi vedeli, koliko bo to podjetje plačalo za uporabo infrastrukture, ki jo bo z denarjem davkoplačevalcev gradila vlada.

Ali pa je zgodba naslednja – najprej bomo s svojim denarjem pokrivali izgubo podjetja in omogočali socialni mir, potem pa bomo prek davkov še nepovratno investirali v gradnjo infrastrukture, ki jo bo nekdo tržil zato, da bo spet proizvajal socialni mir. Vas to spet na kaj spominja?

Zgodb s Slovenskimi železnicami, tem imenitnim in verjetno edinim evropskim primerkom sovhoza, pa s tem še ni konec. Pustimo ob robu dejstvo, da je že kar nekaj direktorjev uprave tega podjetja zaposlilo toliko svetovalcev (z denarjem drugega se tako ali tako lahko dela kot svinja z mehom, ali ne?), da se človek vpraša, zakaj sploh še potrebujemo direktorja uprave.

Bolj bizarno je, da se sindikati čutijo poklicane voditi poslovno politiko. V normalnem podjetju si namreč ne zamišljam, da bi bilo kaj takega mogoče. Ne vem, kako bi bilo, če bi denimo sindikat ukazoval Akrapoviču, katere proizvode naj trži, kako naj to počne in kako naj se organizira podjetje.

Razumem seveda, da premier in minister za promet mislita, da je naša družbena ureditev samoupravni socializem, da to mnenje delijo tudi sindikati in člani uprave tega podjetja, ne razumem pa, kako da to sprejemajo državljani. Podjetja že 18 let vodijo uprave in če hoče sindikat voditi podjetje, potem naj vstopi v upravo.

Sicer se dogaja to, kar se dogaja – sindikati brez ustreznih pooblastil in odgovornosti oblikujejo poslovno politiko podjetja, ko pa pride do kolapsa poslovanja, si taisti sindikati operejo roke in rožljajo s socialnim mirom.

Rešitev je lahko samo ena – Pahor in Vlačič naj odstopita, ker sta si privoščila neposreden poseg v gospodarstvo, uprave podjetij in sindikati pa naj se pokličejo na odgovornost zaradi izžemanja porabnikov. Ne nazadnje naj se najde lastnik za to podjetje in konča nesmiselna agonija zadnjega evropskega sovhoza.

Rado Pezdir, ekonomist in uporabnik storitev SŽ

http://www.finance.si/262778/Komunisti{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}E8ni-sovhoz-Slovenske-{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BEeleznice