JcaMo je napisal/a:Živjo.!
Ne vem, če ta stran še deluje, vendar pa sem prebrskala par forumov, kjer bi mi lahko nudili pomoč, ali vsaj nasvete. Iskala sem forume, kjer mi ne bi blo treba izdati svojega email naslova.Zato sem se odločila pisati prav tukaj.
Že nekajkrat sem na to temo pisala na tosemjaz.net...
Stara sem 20 let...Ko sem bila še mlada, oz zelo mlajša sem uživala če me je kdo božal, po trebuhu, rokah, obrazu, ... temu sm zmer rekla ''čohanje'' ušeč mi je blo, namreč usi so mi govorili, in sem tudi sama sebi rekla, da sem scrklana. Pred tremi leti sem bila v sobi, ko me je ati prišel zmasirat... masiral me je najprej po hrbu, rokah in nato po nogah... nato mi je rekel na se postavim v čuden položaj... naj grem na kolena in slonim naprej, torej moja ritnica je bila proti njemu.. in me je ''masiral'' zraven pa se me je na trenutke dotikal spodaj, meni se ni zdelo takrat nič takega, zdelo se mi je da je mogoče samo tako mimogrede, ponesreči... Potem sem se ponovno ulegla na hrbet, in me je na hitro po mednožju pobožal, kjer mi je bilo zelo nelagodno, in sem se umaknila, in se je samo nasmehnil, nisem vedela ali se je to le hecal, zato sem se tudi jaz nasmejala nazaj, in samo ležala. Nakar me je pobožal še po prsih, in sem se spet počutila nelagodno, in sem mu odgovorila da grem spati,da sem zaspana... Nato je odšel z moje sobe. Tisto noč nisem zatisnila oči, počutla sem se nenavadno, imela sem solzne oči, počutila sem se zelo čudno, kot da sem naredila nekaj narobe. Sčasoma sem ''pozabila'' na to.
Istočasno sem imela fanta, s katerim sva bila skupaj 2 leti, te stvari mu nisem pravila, vendar pa mi kar naenkrat ni bilo do spolnih odnosov. Kadar je želel sexati, sem mu pustila in gledala le v strop, in komaj čakala da se konča. Z vsem tem skupaj sem čez čas začela dobivate na trenutke ''pribliske'' in se začela spominjati, da me je že prej ati velikokrat otipaval po prsih, mednožju, vendar se takrat nisem zavedala da to ni prav. Sama sem začela premišljevati, povsod iskala pomoč in spoznala da se je vse skupaj začelo že pri 13-ih letih.
Sčasoma sem poiskala pomoč tudi pri psihologinji, povedala sem ji za vse probleme, da sem se rezala, hujšala '(bruhala), sem pogosto sexala kadar tudi nisem želela s partnerjem, le zato da mu ugodim. To sem ji vse zlahkoto povedala, in da velikokrat pomislm, da me nihče nima rad, in da sem prenehala početi stvari, katere me veselijo. Po nekem času sem ji povedala tudi bistvo zakaj sem pravzaprav prišla. Omenila mi je da bi očeta tožili, vendar sem se ustrašila in ji takoj odgovorila da tega ne želim. Predlagala mi je tudi, skupno terapijo, da bi ona govorila z mojo mami, in ji povedala.. Vendar sem odločno rekla da ne želim. In od takrat naprej nisem več prišla nazaj. Nekako sem se tega bala pri sebi, nikomur nisem želela praviti o tem. Tudi če kdo spregovori o tej temi pred mano, se umaknem, in ne želim govoriti o tem. Nazadnje se me je tako dotikal po prsih kašne pol leta nazaj, nakar mi je tuki rekel, naj tega ne pravim mami. In ji tudi res nisem...
Sedaj sem se preselila, oz študiram oddaljeno od moje družine, in se ponovno vračajo spomini. Ne vem kako naj se jih rešim, ne želim pa tožiti moje očeta, saj ga imam rada... Včasih imam občutek, da mogoče pa misli da to ni nič kaj takega, da se je le hecal, vendar zakaj potem mene to tako zelo muči...
Prosim za pomoč. !
Hvala vnaprej. !
Pozdravljena!
Kot prvo stran deluje, saj se vidi po datumih, kajne? Drugo, me pa veseli, da si se oglasila in povedala oz. napisala svojo zgodbo.
Seveda je ti je težko in imaš občutke nelagodja, ker ti je vse to počel oče.Velikokrat se zgodi, da se očetje ali strici " spravijo " na svoje hčere. Včasih zaradi tega, ker od partnerice nimajo več pozornosti in malce njihovega "igračkanja"z hčerjo ne škodi, si mislijo. A se zelo,zelo motijo.Pozabila povedati, da se ponavadi to zgodi v družinah, kjer ni dovolj ljubezni ali je samo na videzna.Hčere zamenjujejo " tolažbo po očetovski ljubezni" z resnim nadlegovanjem in trpinčenjem.Vse to se sprevrže v večini primerov v vsakdanjo zlorabo ali zlorabo, kadar oče to želi. Hčera mora biti ob tem na razpolago, ter trpeti " srečo" se pravi navidezno srečo za druge okoli njih.Hčere se ne upajo se postaviti po robu očetu, ker so lahko ob denarne priložnosti,ki jih iztržijo(zaradi dotikanja, da mama ne izve) ali imajo neomejeno število izhodov, ki jih očetje odobrijo, ter še druge oblike. Po drugi strani pa se zapletajo v začaran krog, kjer bodo vsakič občutile nelagodje in občutke slabe vesti. Ker je to za vsako dekle mučno obdobje, ki ga ne sme nikomur povedati,( težavno, stresno)je ta oseba primorana nekako preživet svoj obstoj. Večinoma ga tako,da ga potisnejo v pozabo ali pa da jim ta vrsta navidezne ljubezni, predstavlja edino sredstvo s katerim izkazujejo ljubezen.
Seveda, če se vse to potisne v ozadje našega spomina,je težko, ker nikoli ne vemo zakaj odreagiramo tako, kot odreagiramo.Ko pridejo na vrsto" fleshi"se začnejo borbe s samim seboj.To si sama že doživela in veš kako mučno je to podoživljanje.
Tukaj pa se šele pričenja naša borba za preživetje, kajti moramo podoživljati ponovno zlorabo, svoje strahove, svojo nesigurnost vase - " kaj če si vse to samo domišljam in ni res " ali pa " ne more biti res, ker on mi tega pa že nebi mogel storiti ". Če imamo spomine, če imamo nelagodje ob vsem tem, če imamo grozo ob spoznanju na zlorabo, vse to je pokazatelj, DA SE JE TO DOGAJALO IN NE MOREMO IN NE SMEMO ZANIKAT.
VSAKA ŽRTEV SE MORA ZAVEDATI, DA NI ONA KRIVA. DA JE KRIV STORILEC !!!!
Tudi ti si to dopovej, da je oče to počel in kot otrok si nisi upala reči " NE ". Nisi edina in nisi zadnja s to kruto zgodbo, s to kruto izdajo. Izdal te je človek, ki bi mu morala pomeniti največ, ob katerem bi morala občutiti veselje, radost, starševsko ljubezen, pripadnost in še kaj.
Zaznamoval te je za vedno in vrnitve nazaj ni. Lahko si nekoliko omiliš bolečino, jezo, bes, gnus, zavedanje same sebe. Omiliš si lahko samo na način, da spregovoriš, kar si danes že storila. Pojdi po tej poti naprej, ker si zaslužiš biti srečnejša, kot si trenutno.
Pot ne bo lahko, to si verjetno že ugotovila ! A tudi ni rešljiva in nemogoča. Le verjeti moraš vase, predvsem pa se začni IMETI RADA.
Če imaš pa še kakšno vprašanje, sem ti na voljo!
.
